1.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe postavilo štiri vprašanja glede razlage več določb prava Unije v zvezi z državo porekla sadja in zelenjave, ki se sveži prodajajo potrošnikom.

2.

Ta predlog se uvršča v okvir revizije med Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs Frankfurt am Main eV (urad za boj proti nelojalni konkurenci, v nadaljevanju: Zentrale) in družbo Prime Champ Deutschland Pilzkulturen GmbH (v nadaljevanju: Prime Champ) v zvezi s tožbo, s katero se od te družbe zahteva, naj gojene gobe, pobrane v Nemčiji, neha prodajati z navedbo „Poreklo: Nemčija“.

3.

Zentrale meni, da je to, da družba Prime Champ to navedbo uporablja brez dodanih pojasnil, zavajajoče v smislu člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13/ES ( 2 ) in člena 7(1)(a) Uredbe (EU) št. 1169/2011 ( 3 ), ki prepovedujeta zavajanje potrošnikov z informacijami o živilih, če bistvene faze proizvodnje in gojenja gojenih gob ne potekajo v Nemčiji.

4.

V tem okviru želi predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali na podlagi zgoraj navedene prepovedi zavajanja potrošnikov podjetju lahko očita, da je navedlo državo porekla živila brez pojasnil, ob upoštevanju dejstva, da se bistvene faze proizvodnje tega živila opravijo v drugih državah članicah, in čeprav podjetje ni dolžno navesti takih informacij na podlagi posebnih določb prava Unije s področja označevanja. Po mojem mnenju ne.

5.

Člen 113a(1) Uredbe (ES) št. 1234/2007 ( 4 ) določa:

„Proizvodi iz sektorja sadja in zelenjave, ki se sveži prodajajo potrošnikom, se lahko tržijo samo, če so zdravi, neoporečni in tržne kakovosti ter če je navedena država porekla.“

6.

Uredba št. 1234/2007 je bila nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1308/2013 ( 5 ). Določbe zadnjenavedene uredbe, ki so upoštevne v obravnavani zadevi, se uporabljajo od 1. januarja 2014. ( 6 ) Člen 76(1) te uredbe v bistvu prevzema vsebino člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007.

7.

Člen 23 Uredbe (EGS) št. 2913/92 ( 7 ) (v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) določa:

„1.   Blago po poreklu iz določene države je blago, v celoti pridobljeno ali izdelano v tej državi.

2.   Za blago, v celoti pridobljeno v določeni državi, se štejejo:

[…]

[…]“.

8.

Carinski zakonik Skupnosti je bil nadomeščen z Uredbo (EU) št. 952/2013 ( 8 ) (v nadaljevanju: carinski zakonik Unije). Določbe zadnjenavedene uredbe, ki so upoštevne v obravnavani zadevi, se uporabljajo od 1. junija 2016. ( 9 )

9.

Poglavje 2 carinskega zakonika Unije je naslovljeno „Poreklo blaga“. Oddelek 1 navedenega poglavja je naslovljen „Nepreferencialno poreklo“. Člen 59, v katerem je opredeljeno področje uporabe tega oddelka 1, določa:

„Člena 60 in 61 določata pravila za opredelitev nepreferencialnega porekla blaga za namene uporabe:

[…]

10.

V členu 60, naslovljenem „Pridobitev porekla“, je v bistvu prevzeta vsebina člena 23(1) carinskega zakonika Skupnosti.

11.

Delegirana uredba (EU) 2015/2446 ( 10 ) se uporablja od 1. maja 2016 ( 11 ). V členu 31(b) je v bistvu prevzeta vsebina člena 23(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti.

12.

Člen 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 določa, da označevanje in uporabljene metode ne smejo biti taki, da bi lahko zavedli potrošnika, predvsem glede porekla živila.

13.

Direktiva 2000/13 je bila nadomeščena z Uredbo št. 1169/2011, ki se uporablja od 13. decembra 2014. ( 12 )

14.

Člen 1(4) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja brez poseganja v zahteve za označevanje, določene v posebnih določbah Unije, ki se uporabljajo za posamezna živila.“

15.

Člen 2(3) navedene uredbe določa:

„Za namene te uredbe se ‚država porekla živila‘ nanaša na poreklo živila, kot je določeno v skladu s členi 23 do 26 [carinskega zakonika Skupnosti]“. ( 13 )

16.

Člen 7(1)(a) te uredbe, v katerem je v bistvu prevzeta vsebina člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13, določa:

„Informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

17.

Leta 2013 sta bili v skladu s členom 11(1), prvi in drugi stavek, točka 1, Lebensmittel-, Bedarfsgegenstände- und Futtermittelgesetzbuch (nemški zakonik o živilih, potrošniškem blagu in krmi, v nadaljevanju: LFGB) prepovedani trženje in oglaševanje živil z uporabo zavajajočega imena, navedbe ali predstavitve, predvsem uporaba izjav o poreklu ali izvoru, ki so lahko zavajajoče. S to določbo je bil prenesen člen 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13.

18.

Veljavna različica člena 11(1), točka 1, LFGB nosilcu živilske dejavnosti ali uvozniku, odgovornemu v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1169/2011, prepoveduje trženje ali oglaševanje živil z informacijami o živilih, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 7(1) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi z odstavkom 4 tega člena.

19.

Družba Prime Champ prideluje in prodaja gojene gobe z navedbo „Poreklo: Nemčija“.

20.

Postopek gojenja gob poteka v več fazah. Najprej se za obdobje od sedem do enajst dni v Belgiji in na Nizozemskem razrežejo in premešajo surovine za kompost. Druga faza proizvodnje sta pasterizacija, ki traja od pet do šest dni, in priprava komposta na Nizozemskem. V tretji fazi proizvodnje se v obdobju 15 dni v kompost vbrizgava micelij (gobje spore). V četrti fazi se na Nizozemskem začne tvorjenje trosnjakov na plasti šote in apna v zabojčkih za gojenje, pri čemer gobe po od 10 do 11 dneh zrastejo do velikosti 3 mm. Zabojčki za gojenje se po približno 15 dneh prepeljejo v Nemčijo, kjer se v obratu družbe Prime Champ po približno enem do petih dneh gobe prvič poberejo, po približno od 10 do 15 dneh pa drugič.

21.

Zentrale meni, da je navedba „Poreklo: Nemčija“ na označbi teh gob brez dodatnih pojasnil zavajajoča, ker bistvene faze proizvodnje in gojenja, to pomeni proizvodni ciklus pred pobiranjem, ne potekajo v Nemčiji in se kompost z gobami v Nemčijo prepelje šele tri dni ali manj pred prvim pobiranjem.

22.

Potem ko je Zentrale decembra 2013 družbi Prime Champ poslal opomin, je pred Landgericht Ulm (deželno sodišče v Ulmu, Nemčija) predlagal, naj tej družbi pod grožnjo nekaterih denarnih kazni naloži, naj v poslovnem prometu preneha ponujati in/ali uporabljati in/ali oglaševati gojene gobe z navedbo „Poreklo: Nemčija“.

23.

To sodišče je zavrnilo predlog Zentrale, ki je nato vložil pritožbo zoper navedeno odločitev.

24.

Oberlandesgericht Stuttgart (višje deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija) je pritožbo zavrnilo. To sodišče je res menilo, da je navedba „Poreklo: Nemčija“ lahko zavajajoča, saj lahko ciljna javnost iz nje sklepa, da je v Nemčiji potekal celotni proizvodni postopek, in ne le pobiranje, vendar je družba Prime Champ na podlagi prava Unije zavezana k sporni navedbi države porekla. Država pobiranja mora namreč biti v skladu s členom 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in členom 76(1) Uredbe št. 1308/2013 označena kot država porekla rastlinskih proizvodov, zato družbi Prime Champ na podlagi konkurenčnega prava ni mogoče očitati te navedbe.

25.

Zentrale je pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) vložil revizijo zoper to odločbo.

26.

Zadnjenavedeno sodišče pojasnjuje, da ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari svoj opustitveni zahtevek opira na ponovitveno nevarnost, je revizija utemeljena le, če je bilo ravnanje, ki se očita toženi stranki, nezakonito tako v času spornih dejanj, to je leta 2013, kakor tudi v času sprejetja odločitve v revizijskem postopku.

27.

Predložitveno sodišče zato meni, da je revizija lahko uspešna, če je navedba države porekla, ki jo je uporabila družba Prime Champ, v nasprotju s prepovedjo zavajanja, določeno v členu 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13, kakor je bil prenesen s členom 11(1), prvi in drugi stavek, točka 1, različice LFGB, ki se je uporabljala leta 2013, in v členu 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 v povezavi s členom 11(1), točka 1, zdaj veljavne različice LFGB, neodvisno od obvezne narave te navedbe, ki izhaja iz predpisov o skupni ureditvi trgov v kmetijskem sektorju, to je člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člena 76(1) Uredbe št. 1308/2013. ( 14 )

28.

V tem okviru je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z odločbo z dne 21. septembra 2017, ki je na Sodišče prispela 7. decembra 2017, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Sodišču so pisna stališča predložili Zentrale, družba Prime Champ, nemška, francoska in italijanska vlada ter Evropska komisija. Iste stranke, razen francoske in italijanske vlade, so se udeležile obravnave 23. januarja 2019.

30.

Predložitveno sodišče s štirimi vprašanji za predhodno odločanje Sodišče sprašuje o odnosu med pravili prava Unije o državi porekla sadja in zelenjave, ki se sveži prodajajo potrošnikom, ki so določena na treh različnih področjih, to je s kmetijskimi predpisi, carinskimi predpisi in predpisi o varstvu potrošnikov.

31.

Natančneje, ta pravila prava Unije so, prvič, navedba države porekla za trženje sadja in zelenjave, zahtevana v členu 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in členu 76(1) Uredbe št. 1308/2013, drugič, opredelitve v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga v členih od 23 do 26 carinskega zakonika Skupnosti in členu 60 carinskega zakonika Unije v povezavi s členi od 31 do 36 Delegirane uredbe 2015/2446 ter, tretjič, prepoved zavajanja potrošnikov glede države porekla, določena v členu 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 in členu 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011.

32.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o odnosu med navedbo države porekla za trženje sadja in zelenjave, ki se zahteva v kmetijskih predpisih, ter opredelitvami v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga, določenimi v carinskih zakonikih ( 15 ), da bi v bistvu izvedelo, ali mora družba Prime Champ v sporu o glavni stvari navesti Nemčijo kot državo porekla gojenih gob (oddelek B).

33.

Tudi ob predpostavki, da je tako, želi predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem izvedeti, ali navedba države porekla, ki jo je uporabila družba Prime Champ brez pojasnil o tem, da so bistvene faze proizvodnje teh gojenih gob potekale v drugih državah članicah, vseeno ni v nasprotju s prepovedjo zavajanja, določeno v predpisih o varstvu potrošnikov (oddelek C). ( 16 )

34.

Glede na to, da je revizija po mnenju predložitvenega sodišča lahko utemeljena le, če je ravnanje, ki se očita družbi Prime Champ, nezakonito na podlagi prava Unije tako v času dejanskega stanja, to je leta 2013, kot v času izdaje odločbe o reviziji, ( 17 ) je treba postavljena vprašanja preučiti z vidika predpisov, ki so se uporabljali leta 2013, in tistih, ki se uporabljajo danes.

35.

Uredbi št. 1234/2007 in št. 1308/2013 o skupni ureditvi trgov v kmetijskem sektorju določata tržne standarde za kmetijske proizvode. Za trženje proizvodov v sektorju sadja in zelenjave, ki se sveži prodajajo potrošnikom, člen 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013 določata, da se taki proizvodi lahko tržijo le, če je navedena država porekla.

36.

Niti Uredba št. 1234/2007 niti Uredba št. 1308/2013 ne vsebujeta opredelitve pojma „država porekla“ v smislu teh uredb. Take opredelitve ni niti v Izvedbeni uredbi (EU) št. 543/2011 ( 18 ).

37.

V zvezi s tem želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem izvedeti, ali se je treba za opredelitev „države porekla“ sadja in zelenjave v smislu člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člena 76(1) Uredbe št. 1308/2013 sklicevati na opredelitve, ki so v carinskih zakonikih določene v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga (oddelek 1). Če da, želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali je na podlagi teh opredelitev država pobiranja gojenih gob njihova država porekla, če bistvene faze proizvodnje potekajo v drugih državah članicah (oddelek 2).

38.

Najprej ugotavljam, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba za določitev pomena in obsega določbe prava Unije to določbo razlagati tako, da se upoštevajo njeno besedilo, sobesedilo in cilji, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. ( 19 )

39.

Iz tega sledi, da je treba pojem „država porekla“ iz člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člena 76(1) Uredbe št. 1308/2013 razlagati z vidika pomena in cilja teh določb in uredb, katerih del sta. Kot ugotavlja Zentrale, se navedene določbe v zvezi s pojmom „država porekla“ ne sklicujejo na carinska zakonika.

40.

Vendar je treba ugotoviti, da je tako sklicevanje določeno v carinskih zakonikih.

41.

Člen 59(c) carinskega zakonika Unije namreč določa, da se pravila iz njegovega člena 60 o opredelitvi nepreferencialnega porekla blaga uporabljajo za druge ukrepe Unije, ki so povezani s poreklom blaga.

42.

Tako kot Komisija menim, da je treba člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013 šteti za tak ukrep. V zvezi s tem ugotavljam, da je ta člen 76(1) določba prava Unije, ki se nanaša na poreklo blaga, kar je edini pogoj, ki se v členu 59(c) carinskega zakonika Unije zahteva za to, da se ta določba uporablja.

43.

To trditev potrjuje dejstvo, da Uredba št. 1169/2011, katere namen je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ( 20 ) v členu 2(3) glede navedbe države porekla blaga v smislu te uredbe napotuje na opredelitve v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga v carinskih zakonikih. Iz uvodne izjave 33 navedene uredbe je razvidno, da je zakonodajalec to napotitev utemeljil s tem, da so te opredelitve „dobro znan[e] trgovskim subjektom“.

44.

Kot navajajo družba Prime Champ, francoska vlada in Komisija, dejstvo, da se je zakonodajalec v okviru Uredbe št. 1169/2011, katere namen je varstvo potrošnikov, odločil za sklicevanje na te opredelitve, izhajajoče iz carinskih zakonikov, je jasen pokazatelj, da se tako sklicevanje uporablja tudi za člen 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013, ki imata podoben cilj varstva potrošnikov. ( 21 )

45.

Glede carinskega zakonika Skupnosti ugotavljam, da v njem ni določbe, ki bi ustrezala členu 59(c) carinskega zakonika Unije. Vendar menim, da prvonavedeni zakonik vsebuje načelo, ki ustreza navedeni določbi carinskega zakonika Unije. Iz pripravljalnih dokumentov za člen 59(c) carinskega zakonika Unije je namreč razvidno, da je namen te določbe natančneje določiti, da so nepreferencialna pravila o poreklu pomembna za uporabo drugih ukrepov Unije, ki so povezani s poreklom blaga, kar po mojem mnenju kaže, da je bilo tako načelo določeno tudi v carinskem zakoniku Skupnosti. ( 22 )

46.

Glede na navedeno je treba zato zavrniti trditev Zentrale, da to, da se uredbi št. 1234/2007 in št. 1308/2013 v zvezi s pojmom „država porekla“ ne sklicujeta na carinska zakonika, nasprotuje temu, da se uporabljajo opredelitve iz teh zakonikov.

47.

Zato bom Sodišču tako kot družba Prime Champ, francoska in italijanska vlada ( 23 ) ter Komisija predlagal, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013 razlagati tako, da se je treba za opredelitev pojma „država porekla“ iz teh določb sklicevati na opredelitve v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga, določene v členih od 23 do 26 carinskega zakonika Skupnosti in členu 60 carinskega zakonika Unije v povezavi s členi od 31 do 36 Delegirane uredbe 2015/2446.

48.

Tako kot družba Prime Champ, francoska in italijanska vlada ter Komisija menim, da je na podlagi opredelitev v carinskih zakonikih v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga država porekla gojenih gob država njihovega pobiranja, tudi če bistvene faze proizvodnje potekajo v drugih državah članicah in so bile gojene gobe prepeljane na ozemlje pobiranja šele tri dni ali manj pred prvim pobiranjem.

49.

Najprej ugotavljam, da je treba izhajati iz načela, da izraz „zelenjava“ v členu 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 in členu 76(1) Uredbe št. 1308/2013 o skupni ureditvi trgov v kmetijskem sektorju zajema gojene gobe, kakršne so predmet spora o glavni stvari. ( 24 )

50.

Dalje, iz odgovora, ki ga predlagam na prvo vprašanje za predhodno odločanje, izhaja, da je treba državo porekla v smislu teh določb določiti na podlagi opredelitev iz carinskih zakonikov v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga.

51.

V zvezi s tem člen 23(1) carinskega zakonika Skupnosti in člen 60(1) carinskega zakonika Unije določata, da se za blago, v celoti pridobljeno v posamezni državi ali na ozemlju, šteje, da ima poreklo navedene države ali ozemlja. V ta namen člen 23(2), od (a) do (j), carinskega zakonika Skupnosti in člen 31, od (a) do (j), Delegirane uredbe 2015/2446 vsebujeta seznam različnega blaga, za katero se šteje, da je v celoti pridobljeno v posamezni državi.

52.

Glede rastlinskih proizvodov je iz člena 23(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti razvidno, da so taki proizvodi v celoti pridobljeni v državi, v kateri so pridelani. Enaka določba je v členu 31(b) Delegirane uredbe 2015/2446. Povedano drugače, iz teh določb izhaja, da se rastlinski proizvodi štejejo za proizvode s poreklom iz države, v kateri so pridelani.

53.

V zvezi s tem Komisija in nemška vlada poudarjata neznačilno naravo postopka v glavni stvari, s tem ko ugotavljata, da je v večini primerov država pobiranja za sveže sadje in zelenjavo zaradi njihove narave tudi država, v kateri potekajo vse faze proizvodnje pred pobiranjem. ( 25 )

54.

V tem okviru je Komisija na obravnavi pojasnila, da je „čezmejna“ proizvodnja gojenih gob novost. Očitno je, da Komisija leta 2015, ko je bila pripravljena Delegirana uredba 2015/2446, ni pomislila na zakonsko ureditev tega načina proizvodnje. Ko je bila Komisija na obravnavi vprašana o razlogu, iz katerega pravila o tem načinu proizvodnje še vedno niso sprejeta, je pojasnila, da o tej vrsti postopka še ni bilo dovolj razmisleka na zakonodajni ravni. Družba Prime Champ je na isti obravnavi pojasnila, da ta način proizvodnje uporablja od leta 2012 in da ni edina, ker tudi druga podjetja proizvajajo po istem postopku.

55.

Po mojem mnenju na podlagi teh preudarkov vseeno ni mogoče odstopiti od besedila člena 23(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti in člena 31(b) Delegirane uredbe 2015/2446, ki jasno določata, da je država porekla rastlinskih proizvodov odvisna samo od kraja, kjer so pridelani. Kot pojasnjuje Komisija, je treba na podlagi teh določb izhajati iz načela, da zakonodajalec ne pripisuje nobenega pomena dejstvu, da proizvodne faze pred pobiranjem potekajo v eni ali več drugih državah članicah.

56.

Zato je treba zavrniti trditev Zentrale, da iz sistematike členov 23 in 24 carinskega zakonika Skupnosti in enakovrednih določb carinskega zakonika Unije izhaja, da je možnost uporabe opredelitev iz carinskih zakonikov v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga odvisna od pogoja, da je blago v celoti pridobljeno v isti državi.

57.

Zlasti glede člena 24 carinskega zakonika Skupnosti in enakovredne določbe v členu 60 carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 32 Delegirane uredbe 2015/2446, ta ne moreta pripeljati do nasprotnega rezultata. Te določbe o poreklu blaga, v proizvodnjo katerega je bilo vključenih več držav ali ozemelj, se namreč ne uporabljajo za svežo zelenjavo, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari. ( 26 )

58.

Zato bom Sodišču predlagal, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 23(1) in (2)(b) Uredbe št. 1234/2007 ter člen 60(1) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 31(b) Delegirane uredbe 2015/2446 razlagati tako, da je država porekla gojenih gob država njihovega pobiranja v smislu teh določb, neodvisno od tega, da so bistvene faze proizvodnje opravljene v drugih državah članicah Unije in so bile gojene gobe na ozemlje pobiranja prepeljane šele tri dni ali manj pred prvim pobiranjem.

59.

Naj spomnim, da želi predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je navedba države porekla, ki jo je družba Prime Champ uporabila brez pojasnil o kraju proizvodnje, v nasprotju s prepovedjo zavajanja potrošnikov, določeno v členu 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 in členu 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011.

60.

V ta namen je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče najprej sprašuje, ali je treba navedbo države porekla, zahtevano s kmetijskimi predpisi, šteti za lex specialis glede na pravilo prepovedi zavajanja, tako da se to pravilo ne bi uporabljalo za določitev države porekla (tretje vprašanje za predhodno odločanje). Če bi Sodišče na to vprašanje odgovorilo tako, da se navedba države porekla, zahtevana s kmetijskimi predpisi, uporablja vzporedno s prepovedjo zavajanja, se predložitveno sodišče nato sprašuje, ali se lahko dodajo pojasnila, da se prepreči zavajanje potrošnikov v smislu zgoraj navedenih določb (četrto vprašanje za predhodno odločanje). ( 27 )

61.

To zadnje vprašanje, kot je oblikovano, po mojem mnenju vseeno ni odločilno za to, da bi se ugotovilo, ali je navedba države porekla, ki jo je družba Prime Champ uporabila brez pojasnil, v nasprotju s prepovedjo zavajanja potrošnikov. Seveda bi bilo, če bi kmetijski predpisi izčrpno urejali državo porekla sadja in zelenjave. ( 28 ) Vendar po mojem mnenju ni tako.

62.

Noben element kmetijskih predpisov namreč podjetju ne preprečuje, da navede pojasnila k navedbi države porekla, dokler sama po sebi niso zavajajoča za potrošnike. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljne pravice do svobode izražanja, ki bi varovala tudi „tržno komunikacijo“, potrjene v členu 11(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s členom 52(1) navedene listine predpisano z zakonom.

63.

Glede na te preudarke je treba četrto vprašanje razumeti tako, da želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je opustitev takih pojasnil zavajajoča v smislu člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 in člena 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011. ( 29 )

64.

V zvezi s tem je za to, da se predložitvenemu sodišču poda koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča, po mojem mnenju dovolj, da Sodišče odgovori le na to četrto vprašanje. Tudi ob predpostavki, da se člen 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 in člen 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 res uporabljata, namreč menim, kot bom pojasnil v nadaljevanju, da opustitev pojasnil k navedbi države porekla, kot se obravnava v sporu o glavni stvari, nikakor ni zavajajoča v smislu teh določb. ( 30 )

65.

Posledično bom v nadaljevanju samo na kratko pojasnil razloge, iz katerih resno dvomim o možnosti uporabe teh določb za položaj, kot se obravnava v postopku v glavni stvari (oddelek 2), preden bom odgovoril na četrto vprašanje za predhodno odločanje (oddelek 3).

66.

Tako kot predložitveno sodišče menim, da je treba na vprašanje, ali je treba navedbo države porekla, zahtevano s kmetijskimi predpisi, šteti za lex specialis glede na prepoved zavajanja, odgovoriti ob upoštevanju člena 1(4) Uredbe št. 1169/2011. V tem členu, ki ureja področje uporabe te uredbe, je navedeno, da se ta uredba „uporablja brez poseganja v zahteve za označevanje, določene v posebnih določbah Unije, ki se uporabljajo za posamezna živila“. ( 31 )

67.

Ob upoštevanju uvodne izjave 8 Uredbe št. 1169/2011, v kateri je navedeno, da so „[s]plošne zahteve za označevanje […] dopolnjene s številnimi določbami, ki se uporabljajo […] za nekatere kategorije živil“, se mi zdi, da je treba člen 1(4) te uredbe razumeti tako, da se ta uredba načeloma uporablja vzporedno s posebnimi določbami, ki se uporabljajo za posamezna živila.

68.

Vendar je treba za to predpostavko določiti nekatere omejitve.

69.

V zvezi s tem je Komisija na obravnavi v bistvu trdila, da je treba na podlagi jezikovne, teleološke in kontekstualne razlage člena 1(4) Uredbe št. 1169/2011 izraz „brez poseganja“ razumeti tako, da se Uredba št. 1169/2011 uporablja vzporedno s posebnimi določbami, ki se uporabljajo za posamezna živila, dokler te niso v nasprotju z določbami Uredbe št. 1169/2011. Kakor razumem trditev Komisije, tako nasprotje obstaja le, če uporaba posebnih določb preprečuje vzporedno uporabo Uredbe št. 1169/2011. Komisija v obravnavani zadevi meni, da takega nasprotja ni, ker bi se navedba „Poreklo: Nemčija“ lahko uporabljala z dodatnimi pojasnili. ( 32 )

70.

V nasprotju z ugotovitvami Komisije menim, da je s prepričljivimi trditvami mogoče podpreti stališče, v skladu s katerim člen 1(4) Uredbe št. 1169/2011 ni omejen na primere, v katerih obstaja resnično nasprotje v smislu, ki ga omenja Komisija.

71.

Dejstvo, da se Uredba št. 1169/2011 uporablja brez poseganja v posebne določbe o označevanju, namreč pomeni, da ta uredba ne more ovirati uporabe takih posebnih določb. Zato člen 1(4) Uredbe št. 1169/2011 po mojem mnenju v osnovi izraža načelo lex specialis.

72.

Na podlagi tega načela se mi zdi, da je vzporedna uporaba Uredbe št. 1169/2011 prav tako izključena, ker bi zaradi nje posebna določba o označevanju ostala brez polnega učinka.

73.

Po mojem mnenju bi bilo tako, če bi se člen 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 uporabljal za primer, kot se obravnava v postopku v glavni stvari. Člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013 je namreč posebna določba o označevanju v smislu člena 1(4) Uredbe št. 1169/2011, ( 33 ) in kot bom pojasnil v oddelku 3 teh sklepnih predlogov, zlasti v točkah 82 in 83, menim, da je zakonodajalec v členu 76(1) Uredbe št. 1308/2013 jasno določil, da je država porekla svežega sadja in zelenjave država njihovega pobiranja.

74.

Če bi bilo vseeno treba uporabiti člen 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011, tako da bi bila lahko navedba države porekla, zagotovljena na podlagi člena 76(1) Uredbe št. 1308/2013, zavajajoča v smislu prvonavedene določbe, bi bil po mojem mnenju člen 76(1) Uredbe št. 1308/2013 zato brez polnega učinka.

75.

Glede Direktive 2000/13 ugotavljam, da člen 1(4) Uredbe št. 1169/2011 v tej direktivi nima enakovredne določbe. Vseeno menim, da se načelo, ki ustreza načelu iz tega člena, uporablja tudi za Direktivo 2000/13. V nobenem elementu pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 1169/2011 namreč ni navedeno, da je namen te uredbe v tej točki spremeniti Direktivo, zato je treba njen člen 1(4) razumeti kot kodifikacijo načela lex specialis, ki se že uporablja na podlagi Direktive 2000/13. Povedano drugače, menim, da je mogoče preudarke, podobne tistim, ki sem jih predstavil zgoraj v zvezi z Uredbo št. 1169/2011, navesti v zvezi s členom 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 ob upoštevanju člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007.

76.

Člen 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 prepoveduje, da so informacije o živilih zavajajoče glede države porekla.

77.

Najprej menim, da ta prepoved zajema zavajajoče opustitve. Izraz „informacije o živilih“ je namreč v členu 2(2)(a) te uredbe opredeljen kot „informacije v zvezi z živili, ki so na voljo končnemu potrošniku prek označbe, drugega spremnega gradiva ali katerih koli drugih sredstev, vključno s sodobnimi tehnološkimi orodji ali verbalno komunikacijo“. Tudi če se ta opredelitev formalno ne nanaša na opustitve, je treba izhajati iz načela, da so te zajete, ker bi bile lahko za potrošnike zavajajoče glede države porekla. ( 34 )

78.

Dalje, gledepojma „zavajanje“ potrošnikov v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 ugotavljam, da ta določba ne vsebuje opredelitve tega pojma. Vendar menim, da je treba po zgledu opredelitve zavajajočih opustitev v členu 7(1) Direktive 2005/29 pojem „zavajanje“ iz člena 7(1)(a) te uredbe razumeti tako, da zajema bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

79.

Tudi če v Uredbi št. 1169/2011 ni take opredelitve, namreč ugotavljam, da so samo opustitve bistvenih elementov, ki jih potrebuje povprečni potrošnik, po svoji naravi take, da so lahko zavajajoče za potrošnike. Poleg tega, kot sem pojasnil v opombi 34 teh sklepnih predlogov, je namen Uredbe št. 1169/2011 po zgledu Direktive 2005/29 zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov.

80.

Nazadnje, ugotavljam, da se v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1169/2011 država porekla posameznega živila v smislu te uredbe sklicuje na poreklo blaga, kot je opredeljeno v skladu z opredelitvami v carinskih zakonikih v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga.

81.

Po mojem mnenju se za opustitev pojasnil glede navedbe države porekla, zagotovljene v skladu z opredelitvami iz carinskih zakonikov, kot je opustitev v obravnavani zadevi, ne more šteti, da pomeni bistveno informacijo za povprečnega potrošnika, ki bi lahko bila zavajajoča glede države porekla v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011.

82.

Zakonodajalec je namreč jasno in natančno določil državo porekla posameznega živila v smislu Uredbe št. 1169/2011 s sklicevanjem na carinska zakonika v členu 2(3) te uredbe. ( 35 ) V zvezi z rastlinskimi proizvodi je zakonodajalec natančneje določil, da je država porekla teh proizvodov država njihovega pobiranja. Zakonodajalec se je s to odločitvijo hkrati odločil, da ne bo pripisoval pomena dejstvu, da proizvodnja takih proizvodov načeloma lahko poteka v različnih državah. V zvezi s tem moram spomniti, da je zakonodajalec to pravilo ohranil tudi po tem, ko se je seznanil z načinom „čezmejne“ proizvodnje gojenih gob.

83.

Zato je treba šteti, da iz povezane razlage člena 7(1)(a) in člena 2(3) Uredbe št. 1169/2011 ter opredelitev v carinskih zakonikih v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga izhaja, da teh informacij za povprečnega potrošnika ni mogoče šteti za bistvene. ( 36 )

84.

To ugotovitev poleg tega potrjuje dejstvo, da je Komisija druge določbe o navedbi države porekla sprejela le za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso. Natančneje, taka pravila so določena v Izvedbeni uredbi (EU) št. 1337/2013 ( 37 ), ker z uporabo opredelitev iz carinskih zakonikov v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga potrošniki niso bili zadovoljivo obveščeni o izvoru mesa, ob upoštevanju primerov, ko je meso pridobljeno iz živali, ki so bile rojene, vzrejene in zaklane v različnih državah. ( 38 )

85.

Čeprav lahko povsem razumem trditev Zentrale, da bi potrošniki morali biti obveščeni, če bistvene faze proizvodnje proizvoda potekajo v različnih državah, je treba glede na navedeno ugotoviti, da zakonodajalec ni menil, da so take informacije bistvene in da bi zato lahko bile za potrošnika zavajajoče glede države porekla v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011.

86.

Zato je treba zavrniti trditev Komisije, da morajo nacionalna sodišča odločiti o tem, ali v konkretnih primerih navedba države porekla, kot je ta iz spora o glavni stvari, dejansko zavaja potrošnike. Tako stališče bi namreč lahko posegalo v svobodo odločanja zakonodajalca, omenjeno zgoraj.

87.

Glede člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 menim, da je treba za to določbo uporabiti podobne preudarke, kot sem jih predstavil zgoraj. V zvezi s tem ugotavljam, da tudi če Direktiva 2000/13 ne vsebuje opredelitve države porekla v smislu te direktive, ( 39 ) to ne more privesti do nasprotnega rezultata glede na to, da je taka opredelitev vedno določena na podlagi razlage člena 113a(1) Uredbe št. 1234/2007 v povezavi s členom 23(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti. Iz tega izhaja, da označevanje, zagotovljeno v skladu z opredelitvami iz carinskega zakonika Skupnosti v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga, prav tako ni zavajajoče v smislu člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13.

88.

Zato bom Sodišču predlagal, naj na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 7(1)(a) Uredbe št. 1169/2011 in člen 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13 razlagati tako, da to, da se potrošnikom ne zagotovijo pojasnila k navedbi države porekla, določeni v skladu z opredelitvami iz carinskih zakonikov v zvezi z nepreferencialnim poreklom blaga, ni „zavajajoče“ v smislu teh določb.

89.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori: