1. 

Storitve, ki jih opravljajo javni zavodi za radiotelevizijo v Nemčiji, izhajajo iz ustavnega pooblastila iz člena 5 Grundgesetz (temeljni zakon), ki se nanaša na svobodo izražanja mnenja, svobodo medijev ter svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Bundesverfassungsgericht (ustavno sodišče, Nemčija) je to določbo razlagalo tako, da se z njo zahteva, da se take storitve opravljajo z zagotavljanjem njihove nepristranosti in raznolikosti, objektivnosti in uravnoteženosti programskih vsebin. ( 2 )

2. 

Glede na to, da imajo zvezne dežele (Länder) na področju javne radiotelevizije zakonodajno pristojnost, so se ustanovitev in upravljanje javnih zavodov za radiotelevizijo ter opravljanje storitev teh organizacij na zvezni ravni uredili z vrsto pogodb med navedenimi zveznimi deželami. Iz njih izhaja, da se javni zavodi (ARD, ZDF ( 3 ) na državni ravni in drugi, kot je SWR ( 4 ), na regionalni ravni) financirajo iz prihodkov, ki v glavnem izvirajo iz treh virov: prispevek za RTV (na katerega se nanaša ta predlog za sprejetje predhodne odločbe), ( 5 ) prodaja oglasnega prostora in druge komercialne dejavnosti.

3. 

Leta 2007 je Komisija ugotovila, ( 6 ) da je metodo financiranja nemške storitve javne radiotelevizije mogoče opredeliti kot „obstoječo pomoč“ v smislu člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999. ( 7 ) Vendar je Komisija v svoji Odločbi iz leta 2007 našla določene elemente, zaradi katerih je bila nezdružljiva z notranjim trgom, in je od nemške vlade zahtevala, da sprejme vrsto ukrepov, kar je ta storila. Nobeden od ukrepov ni vplival na prispevek (prej naročnino), ki je predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

4. 

Leta 2013 je začela veljati sprememba tega načina financiranja: če se povzame, če je do tedaj naročnino plačeval imetnik posameznega sprejemnika avdiovizualnih programov v stanovanju, od takrat zadostuje, da ima oseba stanovanje v posesti kot lastnik ali kot najemojemalec. ( 8 )

5. 

Novo merilo za izračun prispevka se je izpodbijalo pred več nemškimi sodišči, ( 9 ) med katerimi je Landgericht Tübingen (deželno sodišče v Tübingenu, Nemčija), ki Sodišču postavlja vprašanja o združljivosti prispevka s pravom Unije.

6. 

V teh sklepnih predlogih se bom po navodilu Sodišča omejil na analizo vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na državno pomoč.

7.

Ob upoštevanju posebne vloge, ki jo imajo sistemi javne radiotelevizije v državah članicah v zvezi z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti, kakor je navedeno v prvi uvodni izjavi, Protokol št. 29 o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, ki je priložen k PDEU in je bil uveden z Amsterdamsko pogodbo, ( 10 ) določa:

„Določbe Pogodb ne posegajo v pristojnost držav članic glede financiranja storitev javne radiotelevizije, če je takšno financiranje odobreno radiotelevizijskim zavodom za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica, in če ne vpliva na trgovinske pogoje in konkurenco v Uniji do te mere, da bi bilo to v nasprotju s skupnimi interesi, pri čemer je treba upoštevati zagotavljanje teh javnih storitev.“

8.

Člen 1 določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]“.

9.

V uvodni izjavi 4 je navedeno:

„(4) Zaradi pravne varnosti je treba pojasniti, da manjšega povečanja v višini do 20 % začetnega proračuna sheme pomoči, zlasti zaradi upoštevanja učinkov inflacije, ni treba priglasiti Komisiji, ker ni verjetno, da bi lahko vplivalo na začetno oceno Komisije glede skladnosti sheme, če so drugi pogoji sheme pomoči nespremenjeni.“

10.

Člen 4 določa:

„1.   Za namene člena 1(c) Uredbe (ES) št. 659/1999 sprememba obstoječe pomoči pomeni katero koli spremembo, razen preoblikovanja povsem formalne ali upravne narave, ki ne more vplivati na ocenjevanje združljivosti ukrepa pomoči s skupnim trgom. Vendar se povečanje začetnega proračuna obstoječe sheme pomoči do 20 % ne šteje kot sprememba obstoječe pomoči.

[…]“

11.

V točki 21 je navedeno:

„Pri ocenjevanju vsebine državne pomoči na podlagi člena [107](1) ni odločujoč njen namen, ampak učinek posredovanja države. Javne radiotelevizije se običajno financirajo iz državnega proračuna ali z naročninami imetnikov radijskih in televizijskih sprejemnikov. […] Ti finančni ukrepi se običajno pripisujejo javnim organom in zahtevajo prenos državnih sredstev […].“

12.

Od pogodb, ki so jih zvezne dežele sklenile na področju radiotelevizije, so za ta spor pomembne: (a) pogodba o radioteleviziji in televizijskih medijih, ( 13 ) (b) pogodba o financiranju radiotelevizije ( 14 ) in (c) pogodba o prispevku za radiotelevizijo. ( 15 )

13.

V členih od 12 do 14 so določena osnovna načela, na katerih temelji financiranje javne radiotelevizije v Nemčiji. Financiranje naj bi javni radioteleviziji omogočilo, da izpolnjuje z ustavo in zakonom določene naloge ter da zagotavlja obstoj in razvoj radiotelevizije.

14.

V členu 13 so našteti trije osnovni stebri financiranja (prispevek za RTV, prihodki iz oglaševanja in drugi), pri čemer je poudarjeno, da mora biti prispevek glavni vir prihodkov.

15.

Ustanovi se komisija za nadzor in ugotavljanje finančnih potreb javnih zavodov za radiotelevizijo. ( 16 ) Te potrebe se v skladu s členom 14 na podlagi prijav samih javnih zavodov izračunajo ob upoštevanju načel ekonomičnosti in varčnosti, vključno z možnostmi racionalizacije.

16.

Za določitev višine prispevka za RTV se člen 14(4) sklicuje na pogodbo o prispevku za RTV.

17.

Ker je naloga zveznih dežel, da v svoje zakonodaje prenesejo omenjene pogodbe, je treba omeniti zakon zvezne dežele Baden‑Württemberg, o katerega združljivosti s pravom Unije se sprašuje predložitveno sodišče.

18.

Člen 1 določa:

„Cilj prispevka za RTV je zagotavljati ustrezno financiranje javne radiotelevizije v smislu člena 12(1) [pogodbe o radioteleviziji] in nalog, določenih v členu 40 iste pogodbe.“

19.

Člen 2 določa:

„1.   V zasebnem sektorju mora vsak posestnik stanovanja (zavezanec za prispevek) plačati prispevek za RTV.

2.   Za posestnika stanovanja se šteje vsaka polnoletna oseba, ki prebiva v stanovanju. Za posestnika stanovanja se šteje vsaka oseba, ki:

20.

Člen 10 določa, da so prihodki iz navedenega prispevka za RTV namenjeni predvsem regionalnemu zavodu za radiotelevizijo v kraju, kjer je stanovanje.

21.

Ta člen 10 določa:

„[…]

5.   Znesek neplačanih prispevkov za RTV določi regionalni zavod za radiotelevizijo […]

6.   Izdane odločbe o obračunu neplačanih prispevkov se izvršijo v postopku upravne izvršbe […]“

22.

V Nemčiji je izterjava dolgov uprave urejena v zakonih zveznih dežel. Člena 13 in 14 zakona zvezne dežele Baden-Württemberg se nanašata na akte in naslove, na podlagi katerih je mogoče izterjati zneske, ki se dolgujejo upravi, in potrebne formalne zahteve. Obvezen je predhodni opomin, v katerem je treba kot rok za plačilo določiti vsaj en teden.

23.

Člen 15, ki se nanaša na izterjavo terjatev v postopku upravne izvršbe, napotuje v bistvu na določbe Abgabenordnung (splošni davčni zakonik). Te določbe se uporabijo mutatis mutandis, s tem da izvršbo opravi pristojni upravni organ, in ne sodni izvršitelj. ( 19 )

24.

Dolžniki v postopkih, ki tečejo pred predložitvenim sodiščem, so zavezanci za prispevek, ki ga niso plačali oziroma so ga plačali le delno v različnih obdobjih od januarja 2013 do konca leta 2016.

25.

SWR je v letih 2015 in 2016 na podlagi lastnih odločb o obračunu, ki so običajno znašali več sto evrov, izdala izvršilne naslove zoper vsakega od dolžnikov ter od njih zahtevala plačilo prispevka ter stroškov opomina in zamudnih obresti.

26.

Dolžniki so plačilo zavrnili, saj so dvomili o združljivosti nove zakonodaje, med drugim, s členom 108 PDEU. Po njihovem mnenju: (a) je bila sprememba obdavčljivega dogodka bistvena, tako bi jo bilo treba priglasiti Komisiji pred začetkom veljavnosti; (b) prispevek naj bi bil namenjen financiranju monopola sistema prenosa DVB-T2 digitalne prizemne televizije, ki izključuje tuje ponudnike; in (c) sistem izvršbe neplačanega prispevka po postopku upravne izvršbe pomeni drugo pomoč, ki ni združljiva s členom 107 PDEU, ker so javni zavodi za radiotelevizijo izvzeti iz splošnega postopka izvršbe.

27.

Amtsgericht Tübingen (okrajno sodišče v Tübingenu, Nemčija) je tri od teh postopkov izvršbe prekinilo na podlagi ugovorov dolžnikov. V drugih treh so pristojna sodišča v Reutlingenu in Calwu zavrnila ugovore zadevnih dolžnikov.

28.

Zoper te odločbe so bile vložene pritožbe pri Landgericht Tübingen (deželno sodišče v Tübingenu, Nemčija). V treh primerih družba SWR izpodbija zadržanje navedenih postopkov. V drugih treh dolžniki izpodbijajo zavrnitev njihovih ugovorov.

29.

Glede vprašanj, ki jih bom analiziral v teh sklepnih predlogih, predložitveno sodišče najprej navaja, da je prispevek namenjen samo javnim zavodom za radiotelevizijo, in sicer ZDF in SWR. Ker ni prostovoljen, ker zanj ne velja noben pogoj in ne zajema nobene protidajatve, je prispevek podoben davku in po svoji normativni naravi pomeni državno pomoč. ( 20 )

30.

Za predložitveno sodišče zakonodajna sprememba okoliščine, ki povzroči nastanek obveznosti plačila prispevka (prej posest sprejemnika, zdaj posest stanovanja), od 1. januarja 2013 pomeni bistveno spremembo, ki bi jo bilo treba priglasiti Komisiji na podlagi člena 108(3) PDEU. Vsekakor naj pomoč, ki izhaja iz navedene spremembe, v skladu s členom 107(3) PDEU ne bi bila združljiva z notranjim trgom.

31.

Drugič, prispevek naj bi bil v nasprotju s pravom Unije, saj naj bi se del prihodkov iz tega prispevka uporabil za uvedbo sistema prenosa digitalne prizemne televizije, DVB-T2, v obliki monopola in iz katerega so izključeni ponudniki radiotelevizije iz drugih držav članic. Po mnenju predložitvenega sodišča je položaj primerljiv s položajem, glede katerega je bila izdana sodba z dne 15. septembra 2011, Nemčija/Komisija, v zvezi s prehodom z analogne na digitalno tehnologijo. ( 21 )

32.

Poleg tega naj bi šlo za davek, ki ima določen namen, saj naj bi se razširil krog zavezancev, tako da so se zajeli vsi odrasli prebivalci, kar naj bi povzročilo znatno povečanje prihodkov za okoli sedemsto milijonov eurov na leto. Skratka, nova ureditev naj bi pomenila nezakonito državno pomoč, saj se z davkom financira dejavnost javnih in zasebnih zavodov prek DVB‑T2.

33.

Predložitveno sodišče meni, tretjič, da imajo javni zavodi za radiotelevizijo korist še od druge državne pomoči, saj lahko izdajajo lastne izvršilne naslove za izterjavo neplačanih prispevkov. Mehanizem izvršbe v javnem pravu, ki je učinkovitejši, hitrejši in varčnejši kot redni postopek izvršbe, ki ga upravni organi niso dolžni uporabiti, se izraža kot znižanje stroškov izvršbe.

34.

V teh okoliščinah je Landgericht Tübingen (deželno sodišče v Tübingenu) Sodišču postavilo sedem vprašanj za predhodno odločanje, od katerih so tu iz že navedenih razlogov povzeta le prva tri:

35.

Predložitvena odločba je prispela v tajništvo Sodišča 11. avgusta 2017, pisna stališča so predložile družba SWR, nemška vlada, švedska vlada in Komisija, njihovi zastopniki pa so se udeležili obravnave 4. julija 2018.

36.

Na obravnavi so se stranke izrekle o posebnih vprašanjih, k obravnavi katerih jih je pozvalo Sodišče, in sicer o: (a) razlogih za uvedbo prispevka; (b) povečanju prihodkov iz naslova pobranega prispevka kot posledica zakonodajne spremembe, pri čemer so ti prihodki izključno namenjeni financiranju dejavnosti javne radiotelevizije, in (c) delovanju mehanizma izvršbe na neplačane prispevke.

37.

Družba SWR in nemška vlada sta v pisnih stališčih navedli, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe delno ali v celoti nedopusten. V teh sklepnih predlogih se glede na to, da so omejeni na že navedena vprašanja, o tem ugovoru ne bom izrekel, razen glede drugega vprašanja.

38.

Vse stranke, ki so predložile stališča, se strinjajo, da zakon zvezne dežele ne spreminja bistveno pomoči, ki je bila predmet Odločbe iz leta 2007. Ker je torej ni mogoče opredeliti kot novo pomoč, je ni treba priglasiti Komisiji.

39.

Družba SWR, ki jo podpira nemška vlada, trdi, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v sodni praksi Sodišča in pod katerimi bi bila potrebna priglasitev ukrepa. ( 22 ) Tako naj se ne bi spremenili: (a) obseg dejavnosti javne službe radiotelevizije; (b) upravičenci do prispevka, ki so še vedno samo javni zavodi; (c) vir financiranja, saj gre še vedno za merilo možnosti sprejemanja televizijskih programov, ne pa dejanskega sprejemanja; in (d) znesek prispevka. Sprememba okoliščine, ki povzroči nastanek obveznosti, naj bi bila potrebna zaradi obvladovanja vse več zamud pri plačilu in manjšega dokaznega bremena v številnih postopkih zaradi neplačila.

40.

Švedska vlada izhaja iz tega, da je bila ureditev financiranja nemških javnih zavodov za radiotelevizijo z Odločbo iz leta 2007 že opredeljena kot obstoječa pomoč, in trdi, da bi bilo treba presojati obseg uvedene spremembe. Reforma načina pobiranja prispevka je zgolj upravna sprememba, ki ne posega v vsebino ureditve. Zato naj ne bi šlo za spremembo obstoječe pomoči v smislu člena 4(1) Uredbe št. 794/2004 in Sporočila iz leta 2009. V skladu s Protokolom št. 29 določbe PDEU nikakor ne preprečujejo državam članicam, da določijo, kako bodo financirale to javno službo.

41.

Po mnenju Komisije je treba prihodke iz prispevka za RTV opredeliti kot državno pomoč tako kot prihodke iz prejšnje naročnine v skladu s točkami od 142 do 151 Odločbe iz leta 2007.

42.

Za te prihodke naj bi namreč še naprej veljala merila iz zakona ( 23 ) v korist javne organizacije v splošnem interesu, njihovo pobiranje, izračun in poraba pa so pod nadzorom države. ( 24 ) Skratka, šlo naj bi za financiranje države ali financiranje z javnimi sredstvi. ( 25 )

43.

Komisija se strinja z družbo SWR in nemško vlado, da se niso spremenili uresničevani cilj, narava prednosti, krog upravičencev ali njihove dejavnosti, pravna podlaga ali znesek prispevka za RTV, temveč samo parametri izračuna (ni več sprejemnik, temveč stanovanje). Ta sprememba je bila utemeljena s tehnološkimi spremembami, zlasti z vse večjim številom prenosnih multimedijskih naprav.

44.

Čeprav je prvo vprašanje za predhodno odločanje razdeljeno na dva dela, je dejansko dovolj odgovoriti na vprašanje, ali je bilo treba nov zakon zvezne dežele priglasiti Komisiji, ker je šlo za bistveno spremembo sistema financiranja, odobrenega (pod pogoji) z Odločbo iz leta 2007.

45.

V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba v shemi državnih pomoči se lahko nanaša na obstoječe pomoči ali začetne načrte, o katerih je bila obveščena Komisija. ( 26 ) V tej zadevi se ne razpravlja o tem, da zakonska reforma iz leta 2011 spreminja obstoječo pomoč ali shemo pomoči, ki je bila predhodno odobrena, v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999.

46.

Razprava se osredotoča torej na to, ali je taka sprememba bistvena ali pa zgolj formalna oziroma upravna. Na podlagi te ugotovitve se lahko razjasni združljivost novega ukrepa s skupnim trgom ( 27 ) v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 794/2004.

47.

To, ali se sprememba obstoječe pomoči, zaradi katere naj ne bi nastala obveznost priglasitve, šteje za manjšo, je odvisno od tega, ali spremembe vplivajo na „bistvene dele obstoječe sheme pomoči“. ( 28 )„Bistvena sprememba“ naj bi bila, ko se spremeni eden ali več teh temeljnih elementov ne glede na to, ali so subjektivni ( 29 ), objektivni ( 30 ) ali časovni ( 31 ).

48.

Pomembnost spremembe je treba oceniti – kadar gre za pomoči, ki so že obstajale, preden je PDEU začela veljati – glede na vsebino same pomoči, njenih oblik in omejitev. ( 32 ) Vendar če je bila – tako kot v tej zadevi – pomoč ne glede na to, ali je obstoječa ali ne, ( 33 ) pred tem predmet preizkusa in odobritve Komisije, je odločba Komisije tista, ki se uporabi kot merilo. ( 34 )

49.

Glede na ta izhodišča menim, da reforma, ki jo je prinesel zakon zvezne dežele, ne pomeni bistvene spremembe obstoječe sheme.

50.

Sprememba vpliva na financiranje službe v splošnem gospodarskem interesu (javne radiotelevizije v Nemčiji), za katero prav tako velja razlikovanje med obstoječimi in novimi pomočmi. ( 35 ) Zato je v Odločbi iz leta 2007 Komisija analizirala tako obstoj prednosti v financiranju te javne službe prek (takratne) naročnine glede na merila iz sodne prakse Altmark ( 36 ) kot tudi njeno združljivost z notranjim trgom v skladu s členom 106(2) PDEU.

51.

Naj spomnim, da se je s spremembo, ki jo je uvedel zakon zvezne dežele, nadomestila posest sprejemnika signalov, ki jih oddajajo nemške organizacije za radiotelevizijo, kot okoliščino, ki povzroči nastanek obveznosti plačila prispevka, z zgolj posestjo stanovanja, v katerem prebiva polnoletna oseba. Pravilo je torej „eno stanovanje, en prispevek“.

52.

Iz informacij, ki so na voljo, je mogoče sklepati, da ta sprememba ni vplivala na prejemnike pomoči, ki so še vedno javni zavodi za radiotelevizijo. Sprememba pa je vplivala na zavezance za plačilo, saj se je obveznost razširila na imetnike nepremičnin, ki prej niso nujno plačevali prispevka.

53.

Prav tako so ostali nedotaknjeni časovni elementi, saj dokler obstaja ustavno pooblastilo, na katero sem opozoril, ( 37 ) morajo javni organi zagotoviti, da imajo organizacije za radiotelevizijo nujna sredstva za opravljanje svoje naloge.

54.

Glede objektivnih elementov se ne spremeni niti namen ukrepa (financiranje javne službe) niti krog subvencioniranih dejavnosti. Sprememba je zgolj v tem, kot sem že poudaril, da se nadomesti posest naprave s prebivanjem v stanovanju.

55.

Ta sprememba bi v teoriji lahko pomenila večje število zavezancev in posledično povečanje prihodkov, ki jih iz tega naslova prejemajo zavodi za radiotelevizijo. Vendar se mi ne zdi, da je v praksi tako. Komisija je navedla številke, ki jih je objavila KEF, ( 38 ) glede na katere so bili ti prihodki od leta 2009 (pred zakonodajno spremembo) do leta 2016 stabilni. ( 39 )

56.

Vsekakor znesek, ki ga prejmejo javne organizacije za radiotelevizijo, ni odvisen samo od splošnih prihodkov od prispevka. ( 40 ) Med elementi, ki vplivajo na določitev končnega zneska prihodka teh organizacij, ki izvira iz tega prispevka, izstopa posredovanje KEF, ki nadzira in ugotavlja finančne potrebe javnih zavodov za radiotelevizijo. ( 41 ) Poročila KEF se uporabijo kot podlaga za formalne odločitve parlamentov in vlad zveznih držav, ki določajo znesek prispevka. ( 42 )

57.

Naj torej pripomnim, da za presojo novosti ukrepa v prej navedenem smislu ni pomembno niti povečanje števila zavezancev niti (domnevno) višji končni prihodki, doseženi na ta način. Ne glede na to, kakšni so ti prihodki, so vlade in parlamenti zveznih držav tisti, ki na podlagi poročil KEF določijo del, ki je namenjen javnim organizacijam za radiotelevizijo (torej del, ki se dejansko lahko opredeli za državno pomoč). Torej ni samodejne povezave med (morebitnim) povečanjem končnih prihodkov in zneskom pomoči, ki jo prejmejo javne organizacije za radiotelevizijo.

58.

Drugače povedano, sprememba vloge, ki jo ima KEF, ( 43 ) njenih meril za dodelitev glede na objektivne potrebe financiranja ali obveznosti vlad ali parlamentov zveznih držav, da upoštevajo njene predloge, ko določajo višino prispevka, bi lahko imela večje posledice za znesek pomoči kot pa sprememba objektivnega elementa okoliščine, ki povzroči nastanek obveznosti plačila prispevka.

59.

Upoštevati je treba, da če se uporabijo merila iz sodne prakse Altmark kot parametri analize, je posredovanje KEF pomembno, zato da je pomoč, dodeljena javnim organizacijam za radiotelevizijo, omejena na natančne zneske in jih ne prekorači, zato da se pokrijejo stroški, ki so tesno povezani z njeno obveznostjo javne službe. ( 44 )

60.

Tako se spoštuje Protokol št. 29, priložen k PDEU, ki priznava pristojnost držav članic glede financiranja storitev javne radiotelevizije, „če“ so sredstva namenjena radiotelevizijskim zavodom „za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica“.

61.

KEF poleg tega zagotavlja, da se prihodki, ustvarjeni s komercialnimi dejavnostmi javnih organizacij za radiotelevizijo, odštejejo od zneska pomoči. Enako se zgodi z morebitnim presežkom prihodkov, če ni namenjen kritju predvidenih stroškov. ( 45 ) Po navedbah nemške vlade se tak presežek prihodkov uporabi za vzdrževanje finančnih rezerv javnih zavodov za radiotelevizijo. Te organizacije ne smejo razpolagati s temi rezervami, dokler KEF ne presodi potreb po financiranju.

62.

V tem okviru sama sprememba podlage, na kateri se določi obveznost plačila v breme zavezancev, ne more sama spremeniti zneska javne pomoči, ki ga prejmejo organizacije za radiotelevizijo, torej niti vplivati na združljivost z notranjim trgom. ( 46 )

63.

Če se zgoraj navedeno ne bi izkazalo za zadostno, naj dodam, da je mogoče spremembo okoliščine, ki povzroči nastanek obveznosti, pojasniti med drugim tudi s tehnološkim napredkom. Če bi se ohranil prejšnji sistem („ena naprava, ena naročnina“), bi obstajalo tveganje, da bi se prihodki pomnožili glede na naraščanje števila novih naprav, kot so, med drugim, osebni računalniki ( 47 ) ali pametni telefoni, ki omogočajo dostop do radiotelevizijskih programov. ( 48 )

64.

Reforma je prav tako v skladu z namenom, da se poenostavi vodenje izterjave prispevka, pri katerem je glede na predložena stališča prihajalo do vse večjih zamud pri plačilu med veljavnostjo sistema, ki je temeljil na posesti sprejemnikov.

65.

V teh okoliščinah menim, da sprememba, ki jo je prinesel zakon zvezne dežele, niti kvalitativno niti kvantitativno ni dovolj pomembna, da bi se štela za bistveno spremembo v smislu člena 4(1) Uredbe št. 794/2004 v povezavi s členom 1(c) Uredbe št. 659/1999, ki bi jo bilo treba priglasiti Komisiji.

66.

Družba SWR v svojem pisnem stališču poudarja, da je tehnična dostopnost javne službe tesno povezana z nalogo radiotelevizije, ki je v javnem interesu. Zanika, da bi se s sistemom prenosa DVB-T2 vzpostavil monopol v korist javnih organizacij za radiotelevizijo, saj je 26 od 40 kanalov ostalo na voljo konkurentom. Njegov razvoj naj nikakor ne bi pomenil nobene prednosti v smislu člena 107 PDEU niti naj ne bi diskriminiral tujih ponudnikov, saj njegove funkcije po svoji naravi vključujejo oddajanje na celotnem ozemlju, za katerega zagotavljajo radiotelevizijo.

67.

Nemška vlada se strinja s trditvami družbe SWR, čeprav predvsem poudarja, da uvedba sistema prizemnega digitalnega prenosa DVB-T2 ni pomembna za oceno spremembe v prispevku glede na določbe o državnih pomočeh v Pogodbi DEU.

68.

Komisija tudi ne razume, kako bi lahko uporaba prihodkov iz prispevka za RTV za naložbe v nove tehnologije povzročila vzpostavitev monopola na področju prizemne digitalne televizije DVB-T2 in navaja podatke, ki potrjujejo, da bo na voljo zasebnim ponudnikom. Na eni strani meni, da so naložbe javnih zavodov za radiotelevizijo stroški, povezani z izpolnjevanjem njihovih nalog v splošnem interesu. Na drugi strani se sklicuje na točko 74 Sporočila o javni radioteleviziji, v kateri je izrecno omenjeno oblikovanje finančnih rezerv v izjemnih primerih za večje tehnološke naložbe, ki so nujne za izpolnjevanje navedene obveznosti javne službe. Zato naj bi bile take naložbe v skladu s členom 106(2) PDEU.

69.

Švedska vlada se o tem vprašanju ni izrekla.

70.

Zdi se, da predložitveno sodišče s prvim delom drugega vprašanja za predhodno odločanje poziva, naj se ugotovi, da prispevek, kakršnega je uvedel zakon zvezne dežele, ni združljiv s členoma 107 in 108 PDEU, saj se pobrani znesek tega prispevka uporabi za olajšanje prehoda sistema digitalnega prenosa s signalov DVB-T na naprednejši sistem (DVB-T2), iz katerega so izključene postaje iz drugih držav članic.

71.

Strinjam se s tistimi, ki so predložili pisna stališča, v katerih so kritizirali upoštevnost tega vprašanja in način, kako je oblikovano, saj ne pojasnjuje dovolj jasno referenčnega pravnega okvira. Taka okoliščina preprečuje, da bi se v tem primeru pojasnila združljivost zakona zvezne dežele s pravom Unije.

72.

Podredno menim, da vprašanje temelji na nekaterih dvoumnih oziroma ne dovolj podprtih domnevah. Ko obravnava, na primer, tehnologijo DVB-T2, jo opredeli za monopol, vendar je ta tehnologija odprta javnim in zasebnim radiotelevizijam, tako da nemški javni ponudniki niso v privilegiranem položaju v primerjavi z zasebnimi ponudniki.

73.

Pri prehodu na novo tehnologijo DVB-T2 pristojni organi (in ne zavodi za radiotelevizijo) sprejmejo odločitve o zmogljivostih prenosa in načrtovanju območij oddajanja. Kot potrjuje Komisija, ne glede na to, kakšne so spremembe v okoliščinah, ki povzročijo nastanek obveznosti plačila prispevka, nimajo ničesar skupnega z dejstvom, da je število frekvenc, ki so na voljo v Nemčiji in drugih državah članicah, omejeno z drugimi predpisi.

74.

Dejstvo, da so sredstva, zbrana s prispevki, namenjena temu, da javne radiotelevizije dostopajo do tehnologije DVB-T2, samo po sebi ne razveljavi zakona zvezne dežele niti ne pomeni nujno državne pomoči, ki je v nasprotju s PDEU. Kot sem navedel že v odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje, mora KEF analizirati izdatke in naložbe (med drugimi tiste, ki so povezane z boljšimi tehnologijami, kot je DVB-T2), da lahko ugotovi, kateri so upravičeni za izpolnjevanje nalog javne službe, zaupane zavodom pod njenim nadzorom. ( 49 )

75.

Posledično ta pojasnila niso pomembna za odločitev o združljivosti zakona zvezne dežele s pravom Unije, tudi če se domneva, da bi Sodišče lahko predložitvenemu sodišču dalo elemente za presojo, ali je zneske, pobrane s prispevkom in uporabljene za vzpostavitev sistema DVB-T2, mogoče opredeliti kot državne pomoči.

76.

Družba SWR in nemška vlada navajata, da regionalne organizacije za radiotelevizijo s tem, da pobirajo prispevek za RTV, tudi z izvršbo, izpolnjujejo nalogo javne službe, ki jim jo je dodelil zakon, in delujejo kot subjekti javnega prava (in sicer kot bistveni del posredne državne uprave), po čemer se razlikujejo od zasebnih ponudnikov.

77.

Poudarjata, da je bila možnost upravne izvršbe na dolgove, ki izvirajo iz neplačila prispevka za RTV, eden od elementov, ki jih je Komisija preučevala v okviru Odločbe iz leta 2007.

78.

Nemška vlada dodaja, da financiranje javne službe radiotelevizije in okoliščina, ki povzroči nastanek obveznosti, ter postopek pobiranja spadajo v pristojnost držav članic.

79.

Po mnenju Komisije možnost izdaje izvršilnih naslovov pomeni prednost v razmerju do zasebnih ponudnikov. Tak privilegij, kolikor je del nadomestila, ki ga prejmejo javni zavodi za radiotelevizijo za izpolnjevanje svoje naloge javne službe, naj bi bil združljiv z določbami o državnih pomočeh. ( 50 ) Opredeliti bi ga bilo mogoče kot stransko pravico javne naloge radiotelevizije in bi pomenil sestavni del obstoječe pomoči, kot je bila ugotovljena v Odločbi iz leta 2007.

80.

Švedska vlada ni predstavila stališča niti v zvezi s tem vprašanjem za predhodno odločanje.

81.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je povezano z drugim delom drugega vprašanja, saj se obe nanašata na ureditev upravne izvršbe za izterjavo neplačanih prispevkov. Zato ju bom obravnaval skupaj.

82.

Sodišče se je že imelo priložnost dotakniti vprašanja v zvezi z ureditvijo upravne izvršbe na neporavnane terjatve iz naslova prispevka za RTV in je ugotovilo, da organizacije, ki imajo take možnosti, uživajo prerogative javne oblasti. ( 51 ) To, da se je navedena zadeva nanašala na javna naročila, ni ovira za prenos te ugotovitve na obravnavano zadevo.

83.

Ni sporno, da bi se lahko v skladu s sodbo Trapeza Eurobank Ergasias, ( 52 ) na katero se sklicuje Komisija, podoben ukrep opredelil za privilegij v razmerju do drugih zasebnih konkurentov. Vendar se ne sme pozabiti, da je prispevek namenjen samo financiranju naloge javne službe, ki je podeljena javnim zavodom za radiotelevizijo, ne pa financiranju komercialnih dejavnosti. Zato izterjava po postopku upravne izvršbe zagotavlja pobiranje potrebnih sredstev za opravljanje navedene službe v skladu z zakonskim pooblastilom.

84.

Če ima prispevek, kot je potrdilo predložitveno sodišče, podobno naravo kot davek, ni nelogično, da se za njegovo pobiranje uporabijo enaki instrumenti (izvršbe) kot za pobiranje davkov. Ker ima naravo prerogative javnega prava, tako pobiranje prispevka na prostovoljni podlagi kot tudi izterjava po postopku izvršbe razkrivata vidik, ki je neločljivo povezan z zagotavljanjem opravljanja javne službe radiotelevizije. Sistem izvršbe prav tako prispeva k učinkovitosti pobiranja prispevka.

85.

Vsekakor je bistveni argument za odgovor na to vprašanje v zvezi s shemo javnih pomoči, da je – kot navajata družba SWR in nemška vlada – Komisija že v Odločbi iz leta 2007 upoštevala obstoj prerogative pobiranja neplačanih zneskov po postopku upravne izvršbe.

86.

Komisija je v tej odločbi navedla, da je bila zavodom za radiotelevizijo podeljena pravica, da pobirajo prispevek neposredno, tudi po postopku upravne izvršbe. ( 53 ) Na podlagi te ugotovitve je bilo mogoče šteti, da tako pridobljeni prihodki ostanejo pod javnim nadzorom in imajo torej naravo državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU. ( 54 )

87.

Ker zakon zvezne dežele s tega vidika ni prinesel ničesar novega, sistem upravne izvršbe iz prejšnje zakonodaje pa je pustil nedotaknjen, zanj velja Odločba iz leta 2007.

88.

Sicer pa različnega obravnavanja javnih in zasebnih ponudnikov radiotelevizije v tem primeru ni mogoče analizirati ločeno, temveč v okviru celote pravic in obveznosti, ki jih imajo eni in drugi v skladu z zakonom. Za organizacije javnega prava veljajo določene omejitve, ki izvirajo iz izpolnjevanja njihovih nalog javne službe, ki za zasebne ponudnike ne veljajo. Nasprotno pa nič ne preprečuje, da uživajo široka pooblastila v primerjavi s tistimi zasebnega prava, ki so predmet naknadnega sodnega nadzora.

89.

To, da se za pobiranje prispevka, ki ima javnopravno naravo, uporabijo upravni instrumenti, ki so predvideni za izvršbo v primeru neplačila, je mogoče utemeljiti z različnima pravnima statusoma.

90.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje razglasi za nedopusten, na prva tri vprašanja za predhodno odločanje Landgericht Tübingen (deželno sodišče v Tübingenu, Nemčija) pa naj odgovori tako: