1. 

Ta predlog, ki ga je vložilo Latvijas Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), se nanaša na snemanje in objavo videoposnetka policistov, ki na policijski postaji opravljajo svoje naloge, na spletnih straneh. Predložitveno sodišče sprašuje za napotke v zvezi s področjem uporabe Direktive 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ( 2 ) ter v zvezi z razlago izjeme iz člena 9 te direktive (v nadaljevanju: izjema v novinarske namene).

2.

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je zagotovljena s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). ( 3 ) V skladu s členom 8 ima „[v]sakdo […] pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo. Osebni podatki se morajo obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom. Vsakdo ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.“ V skladu s členom 11 ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki vključuje pravico do sprejemanja in širjenja vesti in idej brez vmešavanja javnih organov. ( 4 )

3.

Člen 52(3) določa, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija.

4.

V preambuli Direktive 95/46 so navedeni naslednji cilji:

„[…] izključiti [je treba] obdelavo podatkov, ki jo izvaja fizična oseba pri opravljanju dejavnosti, ki so izključno osebne ali domače, kakršno je dopisovanje in beleženje naslovov;

[…]

[…] [Direktiva 95/46] [bi se morala] glede na pomembnost potekajočega razvoja v okviru informacijske družbe v zvezi z metodami za zajetje, prenos, spreminjanje, zbiranje, shranjevanje ali sporočanje zvočnih in slikovnih podatkov v zvezi s fizičnimi osebami, uporabljati za obdelavo, ki vključuje take podatke;

[…]

[…] obdelava zvočnih in slikovnih podatkov, kot na primer videonadzor, ne sodi na področje uporabe [Direktive 95/46], če se izvaja zaradi javne varnosti, obrambe, državne varnosti ali med državnimi dejavnostmi v zvezi s področjem kazenskega prava ali drugih dejavnosti, ki ne sodijo v zakonodajo [EU];

[…] načela [Direktive 95/46] v zvezi z obdelavo zvočnih in slikovnih podatkov, ki se izvaja v novinarske namene ali zaradi literarnega ali umetniškega izražanja, se morajo predvsem na avdiovizualnem področju, uporabljati omejeno v skladu z določbami iz člena 9;

[…]

obdelava osebnih podatkov v novinarske namene ali zaradi literarnega ali umetniškega izražanja, bi morala predvsem na avdiovizualnem področju, predstavljati izjemo od zahtev nekaterih določb [Direktive 95/46], kadar je to potrebno za uskladitev temeljnih pravic posameznikov s svobodo informiranja ter predvsem s pravico do prejemanja in prenašanja podatkov, zagotovljeno predvsem s členom 10 [EKČP]; […] države članice [bi morale] zato določiti izjeme in odstopanja, ki so potrebni za ravnotežje med temeljnimi pravicami glede splošnih ukrepov za zakonitost obdelave podatkov […]“ ( 5 )

5.

Člen 1(1) Direktive 95/46 določa, da države članice „varujejo temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb in predvsem njihovo pravico do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov.“

6.

V členu 2 so navedene te opredelitve pojmov:

[…]

7.

V skladu s členom 3 se Direktiva 95/46 uporablja za:

„1.   […] obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatskimi sredstvi za osebne podatke, ki sestavljajo del zbirke ali so namenjeni sestavljanju dela zbirke.

2.   [Direktiva 95/46] se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov:

8.

Poglavje II je naslovljeno „Splošna pravila o zakonitosti obdelave osebnih podatkov“. Člen 6(1) določa, da morajo države članice zagotoviti, da se osebni podatki obdelujejo v skladu s kumulativnimi pogoji iz tega člena. Na ta seznam je vključeno, da so lahko podatki zbrani le za določene, izrecne ter zakonite namene. ( 6 ) Člen 6(2) določa, da mora upravljavec podatkov zagotoviti skladnost s pogoji iz člena 6(1).

9.

Člen 7 določa merila za zakonitost obdelave podatkov. Ta vključujejo, da je obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec podatkov ali tretja stranka oziroma stranke, ki so jim podatki posredovani, razen kadar nad takimi interesi prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika oziroma posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, ki se varujejo na podlagi člena 1(1) te direktive. ( 7 )

10.

V skladu s členom 9, ki je naslovljen „Obdelava osebnih podatkov in svoboda izražanja“ (ter tvori del poglavja II Direktive 95/46), [„d]ržave članice določijo izjeme ali odstopanja od določb […] poglavja [II], poglavja IV in poglavja VI za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja samo, če so potrebna za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja“.

11.

Člen 13 določa, da države članice lahko sprejmejo predpise za omejitev obsega obveznosti in pravic, med drugim opredeljenih v členu 6(1), kadar je taka omejitev potrebna za zaščito nekaterih interesov, kot na primer državne varnosti, obrambe in javne varnosti.

12.

Predložitveno sodišče navaja, da je namen zadevne latvijske zakonodaje varstvo temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb in predvsem njihove pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov fizičnih oseb. Člen 3(3) Fizisko personu datu aizsardzības likums (zakon o varstvu osebnih podatkov) določa, da se nacionalna pravila ne uporabljajo za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki za osebno ali domačo uporabo in kadar se poleg tega osebni podatki ne posredujejo tretjim osebam.

13.

V skladu s tem zakonom so „osebni podatki“ opredeljeni kot katera koli informacija o določeni ali določljivi fizični osebi. „Obdelava“ osebnih podatkov je kateri koli postopek uporabe osebnih podatkov, vključno z zbiranjem, beleženjem, vnašanjem, shranjevanjem, urejanjem, prilagajanjem, uporabo, posredovanjem, posredovanjem s prenosom, širjenjem, blokiranjem ali izbrisom.

14.

Člen 5 zakona o varstvu osebnih podatkov določa izjemo od pravila, določenega v tej zakonodaji, in sicer kadar gre za obdelavo osebnih podatkov v novinarske namene v skladu s Par presi un citiem masu informacijas lidzekliem (zakon o tisku in drugih medijih obveščanja širše javnosti) ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja.

15.

S. Buivids (v obravnavani zadevi: upravljavec podatkov) je v prostorih latvijske policijske postaje posnel videoposnetek. Posnel je izjavo, ki jo je policiji podal v okviru upravnega postopka, sproženega zoper njega. ( 8 ) Na tem videoposnetku se vidi policijska oprema in več policistov, ki opravljajo svoje naloge. Posnet je bil pogovor S. Buividsa s policisti, ki opravljajo nekatere upravne naloge, slišijo pa se njegov glas, glasovi zadevnih policistov in glas osebe, ki ga je spremljala na policijsko postajo. S. Buivids je videoposnetek objavil na spletni strani www.youtube.com.

16.

Data valsts inspekcija (latvijska agencija za varstvo podatkov) je z odločbo z dne 30. avgusta 2013 odločila, da je S. Buivids kršil upoštevno nacionalno zakonodajo (člen 8(1) zakona o varstvu osebnih podatkov), ker policistov (posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki) v skladu s to zakonodajo ni obvestil o namenu snemanja. Poleg tega latvijski agenciji za varstvo podatkov ni podal informacij glede namena snemanja in objave videoposnetka na spletni strani, s čimer bi dokazal, da je njegov namen snemanja in objave filma v skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo. Agencija za varstvo podatkov je S. Buividsu zato naložila, naj zadevni videoposnetek umakne s spletne strani www.youtube.com in drugih spletnih strani, na katerih je bil objavljen.

17.

S. Buivids je pri Administratīvā rajona tiesa (okrajno upravno sodišče, Latvija) vložil tožbo, ki jo je navedeno sodišče zavrnilo. Zoper to sodbo je pri Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija) vložil pritožbo, s katero je predlagal razglasitev nezakonitosti odločbe z dne 30. avgusta 2013 in povrnitev škode, ki naj bi jo posledično utrpel. V podporo svojim predlogom je S. Buivids trdil, da je hotel s svojim videoposnetkom opozoriti družbo na ravnanje policije, ki je po njegovem mnenju nezakonito. Iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi S. Buivids opredelil dejanja, ki naj bi pomenila domnevno nezakonito ravnanje.

18.

Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) je predloge S. Buividsa zavrnilo iz naslednjih razlogov. Prvič, ugotovilo je, da so posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, na videoposnetku S. Buividsa določljivi. Drugič, menilo je, da S. Buivids videoposnetka ni posnel v novinarske namene v skladu z latvijskimi pravili. S. Buivids naj s snemanjem policistov na njihovem delovnem mestu med opravljanjem njihovih nalog, ne da bi jih obvestil o posebnem namenu obdelave zadevnih osebnih podatkov, ne bi ravnal v skladu s členom 5 zakona o varstvu osebnih podatkov in naj bi kršil člen 8(1) tega zakona. Tretjič, nacionalna agencija za varstvo podatkov je pozvala S. Buividsa, naj videoposnetek odstrani s spletnih strani, na katerih je bil objavljen, saj je osebne podatke obdelal nezakonito. Zahteva naj bi bila legitimna in sorazmerna. Nazadnje, ne bi naj šlo za očitno navzkrižje pravice S. Buividsa do svobode izražanja in pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do zasebnosti, saj S. Buivids ni povedal, s kakšnim namenom je objavil videoposnetek. Poleg tega naj videoposnetek ne bi obveščal javnosti o aktualnih novicah, niti naj ne bi razkrival nezakonitega ravnanja policistov.

19.

S. Buivids je pri predložitvenem sodišču vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo. Zadnjenavedeno sodišče ugotavlja, da primer S. Buividsa zadeva en videoposnetek policistov, ki opravljajo svoje naloge kot predstavniki javnih oblasti. Ni gotovo, ali dejanja S. Buividsa spadajo na področje uporabe Direktive 95/46 ter ali se izjema v novinarske namene iz člena 9 te direktive uporablja za izražanje osebnega mnenja glede dela policistov in za objavo posnetka, na katerem je videti policiste pri opravljanju njihovih nalog, na spletni strani www.youtube.com. Zato želi predložitveno sodišče od Sodišča pridobiti smernice glede teh vprašanj:

20.

Pisna stališča so predložili S. Buivids, avstrijska, češka, italijanska, latvijska, poljska in portugalska vlada ter Evropska komisija. S. Buivids, latvijska vlada in Komisija so se udeležili obravnave 21. junija 2018 skupaj s švedsko vlado, ki ni predložila pisnih stališč.

21.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali posameznik, ki snema policiste med opravljanjem nalog in ta videoposnetek nato objavi na spletni strani, kot je YouTube, spada na področje uporabe Direktive 95/46.

22.

S. Buivids, Češka republika, Italija, Poljska, Portugalska in Komisija trdijo, da ta dejanja spadajo na področje uporabe Direktive 95/46. Avstrija in Latvija trdita nasprotno.

23.

Menim, da dejanja, kot jih je storil S. Buivids, dejansko spadajo na področje uporabe Direktive 95/46.

24.

Videoposnetek policistov pri opravljanju nalog, posnet v policijskih prostorih, spada pod besedilo člena 3(1) Direktive 95/46, saj gre za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi. Sodišče je že odločilo, da v skladu s členom 2(a) te direktive, „osebni podatek“ vključuje sliko osebe, posneto s kamero. ( 9 ) Iz člena 2(b) izhaja, da videoposnetek načeloma pomeni „obdelav[o] osebnih podatkov“, saj spada pod pojem „kakršen koli postopek ali niz postopkov, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki […], kakršno je zbiranje, beleženje, […] shranjevanje“. ( 10 ) Sodišče je v preteklosti že menilo, da postopek nalaganja osebnih podatkov na spletno stran pomeni obdelavo v smislu člena 2(b) Direktive 95/46. ( 11 )

25.

Objava takega videoposnetka na spletni strani je zato očitno zajeta s pojmom „obdelava“ osebnih podatkov iz člena 3(1) Direktive 95/46. ( 12 )

26.

Moje razumevanje člena 2(a) in (b) skupaj s členom 3(1) je skladno s cilji Direktive 95/46, glede katerih je navedeno, da bi se morala ta direktiva med drugim uporabljati za zbiranje, shranjevanje ali sporočanje zvočnih in slikovnih podatkov v zvezi s fizičnimi osebami. ( 13 ) Čeprav je v uvodni izjavi 16 navedeno, da je treba omejiti področje uporabe Direktive, kar zadeva državno obdelavo zvočnih in slikovnih podatkov, ki se „izvaja zaradi javne varnosti, obrambe, državne varnosti ali med državnimi dejavnostmi v zvezi s področjem kazenskega prava ali drugih dejavnosti, ki ne sodijo v zakonodajo [EU]“, iz tega a contrario izhaja, da je zakonodajalec menil, da bi morala Direktiva 95/46 sicer zajemati videoposnetke. ( 14 )

27.

Avstrija meni, da dejanja, kot jih je storil S. Buivids, ne spadajo na področje Direktive 95/46. Trdi, da je v predložitveni odločbi navedeno, da v skladu z latvijsko zakonodajo javni uslužbenci pri opravljanju uradnih nalog ne spadajo na področje uporabe pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov, saj se morajo uradniki pri opravljanju nalog sprijazniti, da delujejo v javni sferi in da so lahko njihova dejanja predmet nadzora.

28.

S to nasprotno trditvijo se ne strinjam.

29.

Besedilo Direktive 95/46 ne vsebuje izrecne izjeme, s katero bi bili z njenega področja uporabe izključeni javni uradniki, kot so policisti. Tak namen ni razviden niti iz uvodnih izjav.

30.

Poleg tega je treba Direktivo razlagati v skladu s temeljnimi pravicami. Javni uslužbenci so načeloma enako varovani kot drugi posamezniki, kar zadeva pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (člen 7 Listine) ter pravico do varstva osebnih podatkov (člen 8 Listine), ki izhaja iz splošnejše pravice do zasebnosti. ( 15 ) V nasprotnem primeru bi to lahko namreč vodilo do škodljivih posledic, saj bi bili javni uradniki v ranljivem položaju glede njihovih pravic do zasebnosti, prav tako pa bi to lahko oviralo zaposlovanje in ohranjanje osebja v javni sferi.

31.

Poleg tega, kot je navedlo Sodišče, se pojma „zasebnost“ ne sme razlagati restriktivno, zato poklicnih dejavnosti načeloma ni mogoče izključiti. ( 16 )

32.

Latvija trdi, da taka dejanja, kot jih je storil S. Buivids, iz štirih razlogov ne spadajo na področje uporabe Direktive 95/46. Prvič, iz dobesedne razlage člena 3(1) naj bi izhajalo, da je za uporabo Direktive 95/46 potrebno, da zadevni podatki sestavljajo del zbirke. Predložitveno sodišče navaja, da je S. Buivids posnel en videoposnetek. Zato naj njegovih dejavnosti ne bi bilo mogoče opisati kot organiziranih ali namenjenih sestavljanju dela zbirke. Drugič, člen 3(1) naj bi bilo treba razlagati v skladu s cilji Direktive 95/46, ki vključujejo varovanje pravice do zasebnosti. Povezava med tem ciljem, če se razlaga pravilno, in objavo enega videoposnetka na spletu naj bi bila prešibka. Tretjič, za določljivost posameznikov na videoposnetku naj bi se bilo treba precej potruditi. Ta videoposnetek naj zato ne bi vseboval „informacij[e], ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo“, ki spada pod opredelitev „osebnega podatka“ iz člena 2(a) Direktive. Nazadnje, obravnavano zadevo naj bi bilo treba razlikovati od zadeve Lindqvist ( 17 ), saj je bilo v navedeni zadevi osebne podatke, objavljene na spletu, mogoče najti z vnosom imena ali drugih informacij v iskalnik. Latvija dodaja, da je bil ukrep, ki ga je agencija za varstvo podatkov sprejela zoper S. Buividsa, kljub temu utemeljen, ker je področje uporabe zakona o varstvu osebnih podatkov širše od področja uporabe Direktive 95/46.

33.

Iz naslednjih razlogov zavračam trditve Latvije v zvezi s področjem uporabe Direktive 95/46.

34.

Besedila člena 3(1) ne razlagam tako kot latvijska vlada. V besedilu ni navedeno, da je – kadar se osebni podatki obdelujejo v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi – za uporabo Direktive 95/46 treba, da taki podatki poleg tega sestavljajo del zbirke. Nasprotno, menim, da se člen 3(1) Direktive 95/46 uporablja v obeh položajih: (i) za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi in (ii) za podatke, ki se ne obdelujejo avtomatsko, vendar sestavljajo del zbirke (ali so namenjeni temu).

35.

Varovanje pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov je prevladujoči cilj Direktive 95/46. Pravice policistov, ki jih je snemal S. Buivids, so v obravnavani zadevi bistvene. Kot posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, so določljivi, prav tako so bile objavljene informacije, ki se nanašajo nanje. Zato gre prima facie za jasno kršitev njihovih temeljnih pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine. ( 18 ) Ni pomembno, ali so objavljene informacije občutljive, niti to, ali so bile zadevne osebe oškodovane ali ne. ( 19 )

36.

To, ali so posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, težko določljivi, ni merilo iz Direktive 95/46, zato ga ni mogoče uporabiti za določitev, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 3(1). V Direktivi 95/46 se prav tako ne zahteva, da obdelava osebnih podatkov vključuje informacije, kot sta ime ali naslov, ki omogočajo iskanje po spletu, preden lahko posameznik trdi, da so bile kršene njegove pravice do varstva podatkov.

37.

Naj zaradi celovitosti dodam, da se člen 3(2) Direktive 95/46 po mojem mnenju v tem primeru ne uporablja. V tej določbi je navedeno, da se Direktiva ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov „med dejavnostjo, ki ne sodi na področje uporabe zakonodaje [EU], […] in v vsakem primeru v postopkih obdelave v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo […] in pri dejavnostih države na področju kazenskega prava“. Člen 3(2) je treba kot izjemo k pravilom, ki urejajo področje uporabe te direktive, razlagati ozko. ( 20 ) Vse dejavnosti, ki so navedene primeroma, so dejavnosti države ali državnih organov, ki niso povezane z različnimi področji dejavnosti posameznikov. Namenjene so opredelitvi obsega navedene izjeme, tako da ta izjema velja samo za dejavnosti, ki so izrecno navedene ali jih je mogoče razvrstiti v isto kategorijo (eiusdem generis). ( 21 )

38.

Dejanja S. Buividsa so bila dejavnosti posameznika, s katerimi je izražal svoje osebno mnenje. Zato jasno niso zajeta s členom 3(2), prva alinea, Direktive 95/46.

39.

Kar zadeva člen 3(2), druga alinea, Direktive 95/46, je Sodišče menilo, da ta določba, če se razlaga ob upoštevanju ciljev iz uvodne izjave 12 v zvezi s to izjemo, navaja dopisovanje in beleženje naslovov kot primera obdelave podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti. Iz tega izhaja, da je treba to drugo izjemo razlagati tako, da se nanaša zgolj na dejavnosti, ki se izvajajo v zasebnem in družinskem življenju posameznikov. ( 22 )

40.

Torej se za dejavnosti S. Buividsa ne more uporabljati niti člen 3(2), druga alinea, Direktive 95/46. Objava videoposnetka na spletu ni bila del njegovega zasebnega ali družinskega življenja. Objava je, nasprotno, pomenila, da so bili podatki dani na voljo in dostopni neomejenemu številu ljudi.

41.

Zato ugotavljam, da dejavnosti, kot sta snemanje javnih uradnikov pri opravljanju njihovih nalog na delovnem mestu in nato objava videoposnetka na spletu, pomenijo obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi za namene člena 3(1) Direktive 95/46.

42.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem ugotoviti, ali je za taka dejanja, kot jih je storil S. Buivids, treba šteti, da spadajo v okvir izjeme v novinarske namene iz člena 9 Direktive 95/46.

43.

Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi navaja, da če bi S. Buivids videoposnetek posnel in objavil v novinarske namene v skladu z upoštevnimi nacionalnimi pravili, se za njegove dejavnosti ne bi uporabljali pogoji iz člena 8 zakona o varstvu osebnih podatkov, v skladu s katerim mora upravljavec podatkov posameznike, na katere se osebni podatki nanašajo, na predpisan način obvestiti o namenu videoposnetka.

44.

V zvezi s tem ugotavljam, da morajo države članice pri prenosu direktiv, kot je Direktiva 95/46, paziti, da se nacionalna pravila razlagajo na način, ki omogoča zagotovitev pravičnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom EU. Poleg tega morajo ob izvajanju nacionalnih ukrepov za prenos teh direktiv organi in sodišča držav članic ne samo razlagati nacionalno pravo v skladu s temi direktivami, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na razlago nacionalne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami ali drugimi splošnimi načeli prava EU, kot je načelo sorazmernosti. ( 23 )

45.

Sodišče je že poudarilo, da je treba člen 9 razlagati glede na cilje Direktive 95/46 in sistem, ki ga uvaja. ( 24 ) Iz člena 1 je razvidno, da ti cilji vključujejo omogočanje prostega pretoka osebnih podatkov ter varovanje temeljnih pravic in svoboščin posameznikov, predvsem njihove pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov. Člen 9 določa, kako je treba ta cilja uskladiti. Potrebno ravnovesje morajo doseči države članice. ( 25 )

46.

Iz zgodovine sprejetja Direktive 95/46 je razvidno, da je treba izjemo v novinarske namene uporabljati omejevalno. Besedila, ki ga vsebuje člen 9 Direktive 95/46, v prvotnem predlogu Komisije ni bilo. ( 26 ) Vstavljeno je bilo skoraj pet let po tem predlogu, in sicer na podlagi predlogov sprememb, ki jih je vložil Evropski parlament, za pojasnitev, da bi morale države članice izjeme ali odstopanja določiti le, če so potrebni za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja. ( 27 )

47.

Člen 9 je mogoče razdeliti na dva dela. V skladu s prvim delom morajo države članice določiti izjeme ali odstopanja od, med drugim, splošnih pravil o zakonitosti obdelave osebnih podatkov, kot so določena v členih 6 in 7 te direktive. V drugem delu je poudarjeno, da se take izjeme ali odstopanja lahko omogočijo za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene, samo, če so potrebna za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja. ( 28 )

48.

Sodišče je že pojasnilo, da je treba v okviru svobode izražanja izraz „v novinarske namene“ razlagati široko, ( 29 ) prav tako pa je določilo številna merila, ki jih je treba upoštevati. Prvič, novinarstvo ni omejeno le na medije, temveč pomeni vsako osebo, ki se ukvarja z novinarstvom. Drugič, vprašanje, ali se z zadevnim novinarstvom ustvarja dobiček, ni odločilen preudarek. Tretjič, telekomunikacijska sredstva se spreminjajo in razvijajo, zato ni odločilno, ali se podatki obdelujejo in posredujejo na konvencionalne ali celo staromodne načine (kot je papir ali radijski valovi) oziroma ali se obdelujejo na modernejši način (kot je nalaganje podatkov na splet). Nazadnje, glede na navedena merila se dejanja lahko opredelijo kot „dejavnosti novinarstva“, če je njihov cilj razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti. ( 30 )

49.

Ali dejavnosti posameznika, kot so tiste, ki jih je izvajal S. Buivids, spadajo pod pojem „novinarski nameni“ iz člena 9 Direktive 95/46?

50.

S. Buivids, ki ga podpirata portugalska in švedska vlada, trdi, da njegova dejanja lahko spadajo na področje uporabe člena 9 in da zanj ne veljajo določbe poglavja II te direktive. Češka republika in Poljska nasprotno trdita, da se člen 9 v tem primeru ne uporablja. Avstrija, Italija in Komisija trdijo, da mora o uporabi izjeme v novinarske namene dokončno presoditi nacionalno sodišče. Latvija trdi, da se uporabljajo upoštevna nacionalna pravila, čeprav dejanja S. Buividsa ne spadajo na področje uporabe Direktive 95/46.

51.

Cilji razkritja, ki se obravnavajo v tej zadevi, so očitno dejanska vprašanja, ki niso v pristojnosti Sodišča. Vendar bi moralo Sodišče pri razlagi člena 9 Direktive 95/46 predložitvenemu sodišču zagotoviti potreben okvir za to presojo. V sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi z razlago ustreznih določb EKČP (člena 8 in 10) je nekaj koristnih opornih točk.

52.

ESČP je pri razlagi člena 10 EKČP tako menilo, da „dejavnost izražanja, ki jo na spletu izvaja uporabnik, zagotavlja novo platformo za uresničevanje svobode izražanja“ ter da je objava novic in komentarjev na spletnem mestu novinarska dejavnost. ( 31 ) Navedeno sodišče je večkrat priznalo ključno vlogo medijev pri omogočanju in spodbujanju pravice javnosti do sprejemanja in širjenja vesti in idej. ( 32 ) Priznalo je tudi, da funkcija ustvarjanja različnih „platform za javno razpravo ni omejena na [konvencionalni] tisk […] Ob upoštevanju pomembne vloge, ki jo ima splet pri krepitvi dostopa javnosti do novic in omogočanju razširjanja informacij […] je tudi funkcijo blogerjev in priljubljenih uporabnikov družbenih medijev mogoče enačiti z [vlogo] ‚javnih nadzornikov‘, kar zadeva varstvo iz člena 10 [EKČP]“. ( 33 )

53.

Zato se mi zdi jasno, da je za posameznika, ki opravlja tako imenovano „državljansko novinarstvo“ tako, da zbira in širi informacije z namenom, da javnosti razkrije informacije, mnenja ali ideje, mogoče šteti, da obdeluje osebne podatke v novinarske namene v smislu člena 9. ( 34 )

54.

Iz tega sledi, da se ne strinjam s stališčema Češke republike in Portugalske, ki trdita, da novinarstvo nujno vedno pomeni določen formalizem in strokovne postopke ali nadzor. Čeprav je to morda na splošno veljalo v preteklosti, danes zaradi napredka tehnologije in spreminjajočih se družbenih navad pojma novinarstvo ni mogoče omejiti na reguliran poklic. ( 35 )

55.

Vendar iz tega nikakor ne sledi, da se vsako razkritje informacij o določljivi osebi s posamično objavo gradiva na spletu šteje za novinarstvo in torej spada pod izjemo iz člena 9 Direktive 95/46. Ta določba kategorično določa, da se izjema v novinarske namene uporablja le, če je treba pravico do zasebnosti uskladiti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja, in da se mora obdelava podatkov izvajati zgolj v novinarske namene.

56.

Kje je torej treba potegniti črto?

57.

Naj tukaj spomnim, da člen 9 Direktive 95/46 državam članicam jasno nalaga obveznost, da vzpostavijo pravilno ravnovesje med tema nasprotujočima si temeljnima pravicama (varovanje zasebnosti in svobode izražanja). Toda Sodišče lahko in bi moralo zagotoviti potrebne smernice za zagotovitev pravilne in enotne uporabe – pod nadzorom nacionalnih sodišč – načel, ki jih je določil zakonodajalec EU. Po mojem mnenju bi bil lahko v pomoč naslednji pristop.

58.

Prvič, nacionalno sodišče bi moralo v vsakem posameznem primeru preučiti, ali so obdelovani podatki vsebovali vsebinsko gradivo, tako da so pomenili „razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti“ v smislu preizkusa iz zadeve Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia. ( 36 ) V zadevni predložitveni odločbi ni dovolj gradiva, na podlagi katerega bi lahko Sodišče ugotovilo, ali posnetek S. Buividsa izpolnjuje ta preizkus, zato morajo nacionalna sodišča ugotoviti dodatna dejstva, ki so potrebna. ( 37 ) Če ta zahteva v zvezi z vsebino ne bi bila izpolnjena, posnetek nikakor ne bi spadal pod izjemo v novinarske namene iz člena 9 Direktive.

59.

Drugič, nacionalno sodišče bi moralo določiti, ali se je zadevna obdelava podatkov izvajala zgolj v novinarske namene. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da S. Buivids ni navedel svojega cilja glede snemanja in objave videoposnetka. Toda na obravnavi pred tem sodiščem je bilo navedeno, da je morda želel razkriti policijsko slabo prakso (običajni cilj dobrega novinarstva v javnem duhu). Tudi v tem primeru mora nacionalno sodišče kot edino sodišče, ki odloča o dejstvih, ugotoviti, ali je bil to namen S. Buividsa in ali je bil to njegov edini namen. Prisotnost drugih elementov (kot je prepričanje v nujno pravico do snemanja in objave videoposnetkov policije, zgolj ker gre za javne uradnike, ali preprosto voajerizem) bi pomenila, da merilo glede obdelave „zgolj v novinarske namene“ ni bilo izpolnjeno. Izjema iz člena 9 se torej ne bi uporabljala.

60.

Tretjič, nacionalno sodišče se bo moralo spoprijeti z zahtevo, da so izjeme od običajnih zahtev Direktive o varstvu osebnih podatkov, določene v členu 9, dovoljene „samo, če so potrebn[e] za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja“ (moj poudarek). V ustaljeni sodni praksi Sodišča je poudarjeno, da se odstopanja od pravice do varstva osebnih podatkov iz člena 8 Listine in njene omejitve določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno, ter da jih je treba razlagati ozko. ( 38 )

61.

V EKČP ni določbe, ki bi ustrezala členu 8 Listine (varstvo osebnih podatkov). ESČP je to temeljno pravico v sodni praksi izenačilo s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 8 EKČP ter jo štelo za bolj specifičen izraz pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov. ( 39 ) Sodbe navedenega sodišča o vzpostavljanju ravnovesja med členoma 8 in 10 EKČP tako zagotavljajo okvir za uskladitev temeljnih pravic do zasebnosti osebnih podatkov in svobode izražanja, ki se zahteva v členu 9 Direktive 95/46.

62.

V zvezi z ravnovesjem, ki ga morajo nacionalni organi (in nato nacionalna sodišča) vzpostaviti za uskladitev teh dveh pravic, je ESČP razsodilo, da je treba pravice na podlagi členov 8 in 10 EKČP načeloma spoštovati v enaki meri. ( 40 ) Upoštevni koraki so bili doslej opredeljeni kot: (i) preučitev prispevka k razpravi v javnem interesu; (ii) presoja stopnje poznanosti prizadete osebe; (iii) upoštevanje predmeta poročila; (iv) preučitev predhodnega ravnanja zadevne osebe; (v) obravnava vsebine, oblike in posledic objave ter (vi) upoštevanje okoliščin, v katerih so bile informacije pridobljene.

63.

Navedeno sodišče je pri odločanju, ali je objava, s katero so bili razkriti elementi zasebnega življenja, zadevala tudi vprašanje javnega interesa, upoštevalo pomen vprašanja za javnost in naravo razkritih informacij. Poleg tega je javni interes običajno povezan z zadevami, ki imajo na javnost tak vpliv, da jo lahko upravičeno zanimajo, pritegnejo njeno pozornost ali jo v veliki meri zadevajo, zlasti ker vplivajo na blaginjo državljanov ali življenje skupnosti. ( 41 ) ESČP je razsodilo, da je tveganje, da se z vsebino in sporočanjem na spletu škodi izvajanju in uresničevanju človekovih pravic in svoboščin, zlasti pravice do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovo večje od tveganja, ki ga pomenijo mediji, ki uporabljajo staromodnejšo tehnologijo, kot so tiskani mediji. ( 42 )

64.

V obravnavani zadevi so informacije, ki so bile Sodišču predložene v predložitveni odločbi, nepopolne. Predložitveno sodišče navaja, da videoposnetek S. Buividsa ne prikazuje aktualnih novic ali nezakonitega ravnanja policije, prav tako pa iz njega ni razvidno, da so policisti, ki so bili prepoznani na videoposnetku, sami po sebi javne osebe. Niso podane informacije o predhodnem ravnanju katere koli zadevne osebe. Zdi se, da je predmet videoposnetka zgolj to, da je bil S. Buivids v policijskih prostorih zaradi upravnega postopka, ki je potekal v zvezi z njim. S. Buivids videoposnetka ni snemal na skrivaj, vendar posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, (policistov) ni obvestil o posebnem namenu snemanja. Na obravnavi je potrdil, da ni imel njihovega izrecnega privoljenja za snemanje ali poznejšo objavo na spletu.

65.

Jasno je, da je S. Buivids z objavo svojega videoposnetka na spletni strani kršil temeljno pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do zasebnosti. Te kršitve ni nikakor poskušal ublažiti, na primer tako, da bi pred objavo videoposnetka zameglil ali zatemnil njihove obraze ali popačil njihove glasove.

66.

Na podlagi omejenih informacij, ki so na voljo temu sodišču, se mi zdi verjetno, da niso bila izpolnjena merila, ki so bila zgoraj opredeljena za presojo, ali bi morala pravica do svobode obveščanja v posameznem primeru prevladati nad pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov. Vendar naj poudarim, da mora nacionalno sodišče dokončati postopek ugotavljanja potrebnih dejstev in na podlagi tega opraviti dokončno presojo v obravnavani zadevi.

67.

Zaradi celovitosti moram obravnavati tudi trditev Češke republike, da so dejavnosti S. Buividsa v zvezi z obdelavo podatkov zakonite na podlagi člena 7(f) Direktive 95/46. Ta določba vsebuje izčrpen in taksativen seznam primerov, v katerih je mogoče šteti, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, ( 43 ) če so poleg tega tudi skladni z načeli glede kakovosti podatkov, ki so določena v členu 6 Direktive.

68.

V skladu s členom 7(f) obdelava izpolnjuje pogoj zakonitosti, če je potrebna zaradi zakonitih interesov upravljavca podatkov (v tem primeru S. Buividsa) ali tretje stranke ali strank, ki so jim osebni podatki posredovani, razen kadar nad takimi interesi prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ki se varujejo na podlagi člena 1(1) Direktive 95/46. Ta preučitev zahteva tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi. ( 44 )

69.

Zdi se mi, da tudi v tej zadevi velja pristop, ki ga je Sodišče uporabilo pri razlagi člena 7(e) Direktive 95/46 v povezavi s členom 6(1)(b). ( 45 ) Člen 7(f) bi bilo tako treba razlagati v povezavi s členom 6(1)(b) te direktive.

70.

V predložitveni odločbi je navedeno, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da S. Buivids posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ni obvestil o posebnem namenu snemanja videoposnetka. Ob upoštevanju te ugotovitve se zdi verjetno, da nista bila izpolnjena vsaj dva od kumulativnih pogojev iz člena 6(1)(b), in sicer, da morajo biti podatki „zbrani za določene, izrecne ter zakonite namene“.

71.

Iz tega izhaja, da se člen 7(f) Direktive 95/46 tu ne more uporabljati.

72.

Naj nazadnje poudarim, da seveda lahko obstajajo posebne okoliščine, v katerih je nekakšna tajna operacija edini način, da se s preiskovalnim novinarstvom razkrijejo huda nedopustna ravnanja. Za tak položaj je značilna visoka stopnja javnega interesa za to, da se dovolita preiskava in objava (kar torej nujno vključuje obdelavo podatkov). Kljub temu je potrebna velika skrbnost, da se vzpostavi ustrezno ravnovesje med zadevnimi nasprotujočimi si temeljnimi pravicami. Tega občutljivega vprašanja ne bom dodatno obravnavala, ker na podlagi dejstev, ki so na voljo Sodišču, menim, da se v obravnavani zadevi očitno ne postavlja.

73.

Ugotavljam, da kadar posameznik, ki po poklicu ni novinar, snema videoposnetke, ki jih objavi na spletni strani, ti videoposnetki lahko spadajo pod pojem „novinarski nameni“ v smislu člena 9 Direktive 95/46, če se dokaže, da so se te dejavnosti izvajale zgolj v te namene. V skladu s to določbo morajo nacionalni organi pod nadzorom nacionalnih sodišč preučiti in uskladiti temeljno pravico do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, in temeljno pravico upravljavca podatkov do svobode izražanja. Ti organi bi morali pri tem vzpostavljanju ravnovesja upoštevati, (i) ali razkrito gradivo prispeva k razpravi v javnem interesu; (ii) poznanost prizadete osebe ali oseb; (iii) predmet poročila; (iv) predhodno ravnanje zadevne osebe; (v) vsebino, obliko in posledice zadevne objave ter (vi) okoliščine, v katerih so bile informacije pridobljene.

74.

Ob upoštevanju navedenega menim, da bi moralo Sodišče na vprašanji, ki mu ju je postavilo Latvijas Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), odgovoriti: