1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresní soud v Českých Budějovičích (okrajno sodišče v Čeških Budjejovicah, Češka republika), se nanaša na člen 6(1) in (3) Direktive 2011/7/EU ( 2 ). Vložen je v okviru spora med zavarovalnico Česká pojišťovna a.s. in družbo WCZ, spol. s r.o. zaradi nadomestila za stroške izterjave, ki so nastali zavarovalnici Česká pojišťovna za pridobitev plačila premij, ki ji jih je dolgovala družba WCZ.

2.

V uvodnih izjavah od 19 do 21 Direktive 2011/7/EU je navedeno:

3.

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Nadomestilo stroškov izterjave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 ali 4.

2.   Države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.

3.   Upnik je poleg fiksnega zneska iz odstavka 1 upravičen zahtevati razumno nadomestilo od dolžnika za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska. To bi lahko vključevalo med drugim stroške za najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.“

4.

Člen 12 te direktive določa:

„[…]

3.   Države članice lahko ohranijo ali uveljavijo določbe, ki so bolj ugodne za upnika kot določbe, potrebne za uskladitev s to direktivo.

4.   Pri prenosu Direktive se države članice odločijo, ali bodo izključile pogodbe, sklenjene pred 16. marcem 2013.“

5.

Člen 369(1), zadnji stavek, zákon č. 513/1991, obchodní zákoník (zakon št. 513/1991 o trgovinskem zakoniku), kakor je bil spremenjen z zákon č. 179/2013 (zakon št. 179/2013), določa:

„Poleg zamudnih obresti ima upnik pravico do povračila minimalnega zneska stroškov izterjave terjatve, katere višina in pogoji so določeni z odlokom vlade.“

6.

Člen 3 nařízení vlády č. 351/2013 (odlok vlade št. 351/2013), s katerim je po navedbi predložitvenega sodišča prenesen člen 6 Direktive 2011/7 (v nadaljevanju: odlok vlade), določa:

„V primeru vzajemnih obveznosti podjetij […], je minimalni znesek stroškov izvršbe posamezne terjatve 1200 [čeških kron (CZK) (približno 47 EUR)]“.

7.

Člen 121(3) zákon č. 40/1964, občanský zákoník (zakon št. 40/1964 o civilnem zakoniku) določa:

„Stranske terjatve so obresti, zamudne obresti, kazni za zamude in stroški izterjave.“

8.

Člen 142(1) zákon č. 99/1963, občanský soudní řád (zakon št. 99/1963 o zakoniku o civilnem postopku) določa:

„Sodišče stranki, ki je v celoti uspela v zadevi, dodeli povračilo stroškov, potrebnih za učinkovito izvršitev ali obrambo pravic zoper stranko, ki ni uspela“.

9.

V skladu s členom 142a(1) tega zakonika:

„Tožeča stranka, ki je uspela v postopku za izpolnitev obveznosti, je do tega, da ji tožena stranka povrne stroške postopka, upravičena samo, če je v obdobju vsaj sedmih dni pred vložitvijo začetnega procesnega akta toženi stranki na njen naslov za vročanje ali po potrebi na njen zadnji znani naslov poslala opomin“.

10.

Zavarovalnica Česká pojišťovna in družba WCZ sta 7. novembra 2012 sklenili zavarovalno pogodbo z začetkom veljavnosti istega dne.

11.

Zavarovalnica Česká pojišťovna je v dopisu z dne 10. marca 2015 obvestila družbo WCZ o odpovedi pogodbe s 25. februarjem 2015 zaradi neplačila premij družbe WCZ in zahtevala plačilo zapadlih premij za obdobje od 7. novembra 2014 do 26. februarja 2015 v višini 1.160 CZK (približno 45 EUR). Preden je zavarovalnica Česká pojišťovna pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, je družbi WCZ poslala skupno štiri opozorila.

12.

Zavarovalnica Česká pojišťovna navedenemu sodišču predlaga, naj družbi WCZ naloži, da na eni strani plača navedeni znesek 1.160 CZK (približno 45 EUR), povečan za zakonske zamudne obresti za obdobje od 25. februarja 2015 do plačila zapadlih premij, in po drugi strani povrne stroške, povezane z izterjavo njene terjatve, v višini 1.200 CZK (približno 47 EUR). Poleg tega zavarovalnica Česká pojišťovna od družbe WCZ zahteva povračilo stroškov postopka.

13.

Po ugotovitvi, da nacionalna zakonodaja sodiščem nalaga, da kot sodne stroške priznajo stroške, povezane s posameznim opozorilom, poslanim toženi stranki pred vložitvijo pravnega sredstva, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba poleg fiksnega nadomestila za stroške izterjave, ki izhaja iz člena 6 Direktive 2011/7, dodeliti tudi nadomestilo za stroške opozorila v skladu z nacionalnimi postopkovnimi določbami. Navedeno sodišče namreč poudarja, da bi moralo v skladu z uvodno izjavo 19 navedene direktive fiksno nadomestilo na podlagi člena 6 te direktive kriti ravno stroške opozoril tožeče stranke. Po njegovem mnenju naj bi iz tega izhajalo, da bi dodelitev obeh nadomestil (na podlagi navedenega člena 6 in nacionalnih postopkovnih določb) tožeči stranki omogočilo, da dvakrat prejme isto nadomestilo.

14.

Takšno vprašanje naj bi bilo bistveno v zadevi, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, saj zavarovalnica Česká pojišťovna zahteva plačilo fiksnega nadomestila v višini 1.200 CZK (približno 47 EUR) na podlagi člena 3 odloka vlade in člena 6 Direktive 2011/7 ter na podlagi nacionalnega prava plačilo nadomestila za stroške pravnega zastopanja, kar po nacionalnem pravu vključuje stroške opozoril pred vložitvijo tožbe.

15.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 6(1) in (3) Direktive [2011/7] razlagati tako, da določa, da mora sodišče uspeli tožeči stranki v sporu o vračilu dolga v okviru trgovinskega posla, opredeljenega v členu 3 ali 4 navedene direktive, dodeliti znesek 40 EUR (oziroma enakovreden znesek v nacionalni valuti) in povračilo stroškov sodnega postopka, vključno s povračilom stroškov za opozorila toženi stranki pred vložitvijo tožbe, v znesku, določenem s postopkovnimi določbami države članice?“

16.

V tem postopku nobena stranka iz postopka v glavni stvari ni predložila pisnih stališč. Sodišču je namreč stališča poslala samo Evropska komisija. Poleg tega obravnava ni bila zahtevana niti je Sodišče ni izvedlo po uradni dolžnosti. Kljub temu sem ocenil, da je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču stranki in češko vlado pozvati, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja, na katera sta odgovorili češka vlada in Komisija.

17.

Iz razlogov, navedenih v točkah 21 in 22 sodbe z dne 16. februarja 2017, IOS Finance EFC (C‑555/14, EU:C:2017:121), v tem primeru ni mogoče podvomiti o uporabi Direktive 2011/7 ratione temporis. Komisija v nasprotju s tem, kar je zatrjevala v zadevi, ki je bila podlaga za to sodbo, v svojih stališčih trdi, da se Direktiva 2011/7 uporablja ne glede na to, da je Češka republika uporabila možnost iz člena 12(4) navedene direktive, ki državam članicam dovoljuje, da iz uporabe direktive izključijo pogodbe, sklenjene pred datumom za njen prenos, določenim v njenem členu 12(1). Češka vlada v odgovoru na vprašanja Sodišča tudi ni izpodbijala uporabe Direktive 2011/7.

18.

Razen če se motim, Sodišče še ni razlagalo člena 6 Direktive 2011/7. ( 3 )

19.

Vendar pa je bila glede pred njo veljavne direktive, in sicer Direktive 2000/35/ES, ( 4 ) s sodbo z dne 10. marca 2005, QDQ Media (C‑235/03, EU:C:2005:147), podana razlaga člena 3(1)(e) navedene direktive, ki v določeni meri ustreza členu 6(3) Direktive 2011/7.

20.

Sodišče je v navedeni zadevi odločalo o vprašanju, ali se lahko v okviru varstva upnika, ki ga določa Direktiva 2000/35, kot stroški izterjave dolga opredelijo tudi stroški za delo odvetnika ali pooblaščenca v postopku izdaje plačilnega naloga za plačilo izterjave tega dolga. Sodišče je razsodilo, da če na podlagi nacionalnega prava pri odmeri stroškov postopka, katerih plačilo bi se lahko naložilo posamezniku, ki ima dolg iz opravljanja poklicne dejavnosti, ni mogoče upoštevati stroškov za posredovanje odvetnika v korist upnika v sodnem postopku za poplačilo tega dolga, Direktiva 2000/35 sama po sebi ne more pomeniti takega temelja.

21.

Ta vrsta stroškov je v členu 6(3) Direktive 2011/7 izrecno zajeta s „stroški izterjave, nastalimi zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska“.

22.

Po analizi namena, besedila, sobesedila in nastanka Direktive 2011/7 menim, da v nasprotju s tem, kar bi se lahko sklepalo iz uvodne izjave 20 navedene direktive, fiksnega zneska 40 EUR, določenega v členu 6(1) te direktive – ki je državam članicam predpisan kot minimalen – ni mogoče razlagati tako, da bi bil njegov namen v celoti zajemati nadomestila za nekatere vrste stroškov izterjave (v obravnavanem primeru „notranje“ ali „upravne“ stroške izterjave, ki vključujejo stroške opozorila). Iz tega sledi, da se razumno nadomestilo, na katerega se nanaša člen 6(3) navedene direktive, ne more razlagati tako, da se nanaša samo na „druge“ stroške izterjave upnika.

23.

Cilj Direktive 2011/7 je v skladu z njenim členom 1 boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi se zagotovilo pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudila konkurenčnost podjetij, zlasti MSP (mala in srednje velika podjetja).

24.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 12 te direktive, zamude pri plačilih predstavljajo kršenje pogodbe, kar je postalo finančno ugodno za dolžnike v večini držav članic zaradi nizkih ali neobstoječih obrestnih mer, ki se zaračunajo za zamude pri plačilih, ( 5 ) in/ali dolgotrajnih postopkov pravnega varstva. Zakonodajalec je ugotovil, da je treba to težnjo spremeniti in odvračati od zamud pri plačilih.

25.

Namen te direktive je torej upniku zagotoviti učinkovito varstvo pred zamudami pri plačilih, ( 6 ) s čimer je nujno zajeto, da se mu zagotovi čim višje možno nadomestilo za njegove stroške izterjave.

26.

Že na tej podlagi bi bila omejitev nadomestila na podlagi člena 6(3) Direktive 2011/7 na samo nekatere kategorije stroškov upnika v nasprotju s temeljnim pravilom, da je upnik upravičen do razumnega nadomestila ( 7 ) za vse stroške izterjave za zamude pri plačilih.

27.

V praksi bi takšna omejitev pomenila, da za nekatere stroške upnika sploh ni nadomestila, kar bi bilo očitno v nasprotju z namenom direktive, da bi bile zamude pri plačilih finančno manj ugodne in da bi se od teh zamud pri plačilih odvračalo. ( 8 )

28.

Besedilo Direktive 2011/7 odraža njen namen.

29.

V skladu s členom 6(1) Direktive 2011/7 je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR (v češki zakonodaji določen na 1200 CZK (približno 47 EUR) na podlagi člena 3 odloka vlade).

30.

V skladu s členom 6(2) te direktive države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave, brez razlikovanja med temi stroški. ( 9 )

31.

Pravica upnika do povračila njegovih stroškov, ki presegajo fiksni znesek 40 EUR, jasno izhaja iz člena 6(3) Direktive 2011/7, ki določa nadomestilo za „kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska“. To nadomestilo zato zajema „druge“ stroške od tistih, ki so zajeti v fiksnem znesku.

32.

Poleg tega je treba člen 12(3) Direktive 2011/7, v skladu s katerim lahko države članice ohranijo ali uveljavijo določbe, ki so bolj ugodne za upnika kot določbe, potrebne za uskladitev z navedeno direktivo, razlagati tako, da ta direktiva ne preprečuje, da se z nacionalnimi predpisi upniku prizna fiksno nadomestilo, ki je višje od minimalnega zneska, določenega v višini 40 EUR.

33.

Tako mora nacionalni zakonodajalec, če se odloči za to pot, določiti ustrezna podrobna pravila, kot je na primer določitev spremenljivega zneska, ki je odvisen od višine dolga. ( 10 )

34.

Ob upoštevanju, da v skladu s sodno prakso Sodišča „preambula akta [prava Unije] ni pravno zavezujoča in da se nanjo ni mogoče sklicevati niti za to, da bi se odstopilo od določb zadevnega akta, niti zaradi razlage teh določb v smeri, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom“, ( 11 ) menim, da je primerno podati pripombe k uvodnima izjavama 19 in 20 Direktive 2011/7, ki ločita vrste stroškov upnika, pri čemer se zdi, da so „notranji“ ali „upravni“ stroški omejeni na fiksno nadomestilo, ki bi jih moralo pokrivati v celoti, „drugi“ stroški izterjave pa na nadomestilo, ki presega 40 EUR.

35.

Ta pojma, namreč „notranji stroški“ oziroma „upravni stroški“, sta se pojavila med nastankom te direktive.

36.

Komisija se je v svojem predlogu na eni strani odločila za samodejno nadomestilo stroškov izterjave, ki niso drugače opredeljeni, izračunano glede na znesek neplačanega dolga (ki bi lahko znašalo do 1 % dolgov v višini 10.000 EUR ali več), in na drugi strani za razumno nadomestilo za vse „druge“ stroške izterjave. V obrazložitvenem memorandumu je navedeno, da je ta sprememba omogočila, da se „[n]ejasen koncept ‚stroškov izterjave‘ […] nadomesti z novim sistemom, ki vključuje določen znesek notranjih stroškov izterjave“. ( 12 )

37.

Odbor Evropskega parlamenta, ki je bil zadolžen za preučitev predloga, je določil zgornjo mejo 40 EUR, ne glede na znesek neporavnanega dolga, ker „[e]noodstotna stopnja kompenzacije brez zgornje meje, ki se plačuje za zamude pri plačilu dolgov v višini 10.000 EUR ali več, lahko pomeni znatne in nesorazmerne stroške pri poslih večje vrednosti in ne nujno odraža dejanskih stroškov“. ( 13 )

38.

Parlament je v stališču v prvi obravnavi ohranil zgornjo mejo 40 EUR. Poleg tega je Parlament pojasnil, da pride razumno nadomestilo iz člena 6(3) Direktive 2011/7 v poštev za druge stroške, ki presegajo navedeni znesek 40 EUR. Ta pojasnitev potrjuje, da fiksni znesek 40 EUR ne pomeni celotnega nadomestila za „notranje“ ali „upravne“ stroške izterjave. Vendar je bil Parlament tudi tisti, ki je v stališču v prvi obravnavi vključil zamisel, ki je vsebovana v uvodni izjavi 19 navedene direktive, v skladu s katero je namen fiksnega nadomestila omejiti notranje ali upravne stroške izterjave, kot je predlagal tudi (glej uvodno izjavo 20), naj se pravica do fiksnega zneska nanaša na notranje stroške izterjave. ( 14 )

39.

Ti pojmi so bili torej vneseni v uvodni izjavi 19 in 20 Direktive 2011/7, kar bi lahko nakazovalo, da bi bili „drugi“ stroški iz člena 6(3) navedene direktive „zunanji“ stroški, in sicer še toliko bolj, ker se stroški tako v uvodni izjavi 20 kot tudi v členu 6(3) navedene direktive nanašajo na stroške, ki upnikom nastanejo zaradi najema odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov, namreč storitev „zunaj“ podjetja.

40.

Več razlogov me vodi v zavrnitev trditve, da bi navedena direktiva uvajala razlikovanje stroškov upnika, in sicer na „notranje“ ali „upravne“, ki naj bi se pokrili samo s fiksnim nadomestilom, ter na „druge“ ( 15 ) (ali „zunanje“), ki naj bi se pokrili z dodatnim nadomestilom (razumnim v skladu s členom 6(3) Direktive 2011/7). ( 16 )

41.

Najprej, teh pojmov v Direktivi 2000/35, ki je v členu 3(1)(e) določala, da ima upnik pravico zahtevati „primerno nadomestilo od dolžnika za vse stroške izterjatve zaradi dolžnikove zamude pri plačilu“, ni bilo (moj poudarek). Namen Direktive 2011/7, ki jo je nadomestila, pa je krepitev boja proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih in nikakor oteževati poplačila upnikov.

42.

Dalje, za razlikovanje stroškov upnika ni nobene podlage v besedilu člena 6 Direktive 2011/7. V skladu členom 6(1) te direktive je fiksni znesek minimum. V skladu s členom 6(2) navedene direktive se ta znesek plača brez opozorila in je namenjen povračilu stroškov upnika. V skladu s členom 6(3) te direktive lahko upnik uveljavlja „druge“ stroške (to je druge od tistih, ki so zajeti s fiksnim zneskom) tako, da lahko zahteva „razumno nadomestilo“.

43.

Poleg tega, kot poudarja češka vlada, razlikovanja stroškov ni mogoče utemeljiti s ponazoritvenim naštevanjem stroškov, ki jih upnik lahko izkaže v skladu s členom 6(3) Direktive 2011/7. Namen te ponazoritve, ki je bila v besedilo direktive vnesena s predlogom spremembe Evropskega parlamenta, je bil namreč zgolj ta, da se pojasni, kateri stroški bi lahko bili upoštevni, ( 17 ) in ne sprememba temeljnega pravila, ki se je do takrat uporabljalo v skladu z Direktivo 2000/35, da je upnik upravičen do razumnega nadomestila za vse stroške. Morda je ta primer odraz sodbe z dne 10. marca 2005, QDQ Media (C‑235/03, EU:C:2005:147, glej točki 19 in 21 teh sklepnih predlogov).

44.

Nazadnje, razlikovanje stroškov bi tudi vodilo do paradoksa. Menim (tako kot češka vlada), da bi lahko bil v primeru zamude pri plačilu upnik v zvezi z izterjavo dolga s pomočjo pravnika, zaposlenega v svojem podjetju, upravičen le do fiksnega nadomestila v višini 40 EUR, čeprav bi lahko izkazal, da so bili njegovi stroški dejansko višji. V primeru najema zunanjega odvetnika, pa bi bila mogoča pridobitev razumnega nadomestila za vse stroške, ki presegajo fiksni znesek 40 EUR za notranje stroške upnika. Takšna razlaga bi torej privedla do neupravičenega razlikovanja primerljivih položajev. Poleg tega bi taka razlaga v praksi spodbudila upnika, da najame odvetnika, namesto da bi uporabil storitev lastnih, navadno cenejših, pravnikov. Z drugimi besedami, delitev stroškov bi lahko povzročila umetno in neupravičeno povečanje dolgov, ki so predmet zamude pri plačilu, ali celo prekomerno nadomestilo.

45.

Na koncu menim, da so stroški iz člena 6(3) Direktive 2011/7 „drugi“ stroški, kot so stroški, ki so zajeti v fiksnem znesku, in da se lahko zato upniku „notranji“ ali „upravni“ stroški vsekakor povrnejo, če presegajo ta znesek.

46.

Poleg tega se fiksni znesek 40 EUR lahko zahteva, ne da bi bilo treba utemeljiti nastale stroške („ne da bi bilo potrebno opozorilo“, kot je navedeno v členu 6(2) Direktive 2011/7), ne glede na to, ali so „notranji“ ali ne, in to obratno kot pri drugih zneskih, ki jih je treba utemeljiti.

47.

V zvezi s tem Direktiva 2011/7 ne določa natančneje, kako mora upnik po dolžnikovi zamudi pri plačilu uveljaviti in utemeljiti stroške izterjave, ki so nastali poleg fiksnega zneska 40 EUR, za katere mu člen 6(3) zagotavlja pravico do nadomestila. Sprejem teh podrobnih pravil je prepuščen v presojo nacionalnemu zakonodajalcu, ki lahko v skladu s členom 12(3) Direktive 2011/7 „ohran[i] ali uveljav[i] določbe, ki so bolj ugodne za upnika kot določbe, potrebne za uskladitev s to direktivo“.

48.

Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Okresní soud v Českých Budějovičích (okrožno sodišče v Čeških Budjejovicah, Češka republika), odgovori:

Člen 6(1) in (3) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih je treba razlagati tako, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti plačilo fiksnega zneska 40 EUR in povračilo vseh stroškov izterjave, nastalih zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, vendar le v delu, v katerem ti stroški presegajo navedeni fiksni znesek 40 EUR.