1.

Sodišče je že večkrat poudarilo, da ima nacionalno postopkovno pravo odločilno vlogo pri učinkovitem zagotavljanju varstva potrošnikov. Sodišče je zlasti navedlo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega določila, ki spada na področje uporabe Direktive o nedovoljenih pogojih ( 2 ). ( 3 ) S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču prvič zastavlja vprašanje, ali taka obveznost nacionalnega sodišča obstaja tudi takrat, ko preizkuša zavezujočo naravo menice in je menica namenjena zavarovanju terjatev iz potrošniške kreditne pogodbe.

2.

Menica je starodaven pravni institut, ki se je v visokem srednjem veku razvil v okviru dejavnosti menjave denarja med trgovci. ( 4 ) Velika zakonodajna dela 19. stoletja, predvsem francoski Code de commerce iz leta 1807, so menico osvobodila teh stanovskih spon ( 5 ) in postala je instrument, ki je državljanom vseh slojev omogočil dostop do negotovinskih plačilnih sredstev. ( 6 ) Večina držav članic Unije je pogodbenic Ženevske konvencije iz leta 1930 o določitvi enotnega prava za menice, namenjene mednarodnemu poenotenju meničnega prava.

3.

Uporaba lastnih menic, to je menic, pri kateri se njen izdajatelj zaveže, da bo sam plačal določen znesek, kot sredstva zavarovanja potrošniških kreditnih pogodb je na Poljskem – delno drugače kakor v drugih državah članicah – ( 7 ) dovoljena in razširjena praksa. Poljsko postopkovno pravo določa hiter postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi lastne menice, pri katerem je nacionalno sodišče omejeno na formalni preizkus lastne menice. Kadar je menica namenjena zavarovanju kreditne pogodbe, postopek za izdajo plačilnega naloga izključuje preizkus osnovne kreditne pogodbe. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču daje priložnost, da izrazi svoje stališče glede tega, ali je ta postopek združljiv z Direktivo o nedovoljenih pogojih in Direktivo o potrošniških kreditnih pogodbah. ( 8 )

4.

Direktiva o nedovoljenih pogojih se nanaša na nepoštene pogoje v potrošniških pogodbah. Člen 3(1) te direktive določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepošten], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

5.

Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika […]“.

6.

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

7.

Direktiva o potrošniških kreditih se v skladu z njenim členom 2(1) uporablja za kreditne pogodbe. Člen 3(c), opredeljuje kreditno pogodbo kot „pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora“.

8.

Člen 17(1) Direktive o potrošniških kreditih določa:

„Če dajalec kredita svoje pravice po kreditni pogodbi prenese na tretjo osebo, je potrošnik zoper prejemnika upravičen uveljavljati ugovore, ki jih ima na voljo zoper prvotnega dajalca kredita, vključno s poravnavo, če je dovoljena v zadevnih državah članicah.“

9.

Člen 22 te direktive določa:

„1.   Če ta direktiva vsebuje usklajene določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.

2.   Države članice zagotovijo, da se potrošniki ne odpovejo pravicam, ki so jim podeljene z določbami nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo ali so z njo usklajene.

3.   Države članice nadalje zagotovijo, da se določbam, ki jih sprejmejo pri izvajanju te direktive, ni mogoče izogniti z načinom oblikovanja pogodb, zlasti z vnašanjem črpanj ali kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe te direktive, v kreditne pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi lahko omogočili, da se izognejo njeni uporabi.

[…]“

10.

Predpisi o postopku za izdajo plačilnega naloga na podlagi menice so določeni v poljskem Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku, v nadaljevanju: KPC). Člen 485(2) KPC določa:

„Sodišče izda plačilni nalog tudi proti dolžniku, ki je zavezan na podlagi pravilno izpolnjene menice, če ni dvoma glede pristnosti in vsebine menice. Če se pravice iz menice […] prenesejo na tožečo stranko, se plačilni nalog izda, samo če se predložijo listine v utemeljitev zahtevka, razen če prenos teh pravic na tožečo stranko izhaja neposredno iz menice […]“.

11.

Člen 486(1) KPC določa:

„Če pogoji za izdajo plačilnega naloga niso izpolnjeni, predsednik določi datum za ustno obravnavo, razen če je zadevo mogoče rešiti brez ustne obravnave.“

12.

Člen 491(1) KPC določa:

„Sodišče v plačilnem nalogu toženi stranki naloži, da plača celotno terjatev skupaj s stroški v dveh tednih od vročitve plačilnega naloga oziroma v tem roku vloži ugovor. […]“

13.

Člen 492 KPC določa:

„1. Plačilni nalog postane z izdajo naslov za zavarovanje, ki je izvršljiv brez potrdila o izvršljivosti. […]

3. Plačilni nalog, izdan na podlagi menice, […] je izvršljiv takoj po izteku roka za plačilo terjatve. V primeru ugovora lahko sodišče na predlog tožene stranke izvršbo prekine. […]“

14.

Člen 493(1) KPC določa:

„Ugovor se vloži pri sodišču, ki je izdalo plačilni nalog. Tožena stranka mora v ugovoru navesti, ali izpodbija plačilni nalog v celoti ali deloma, očitke, ki jih mora uveljavljati, da se izogne prekluziji, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, ter dejstva in dokaze. […]“

15.

Člen 19(4) Ustawa o kosztach sądowych w sprawach cywilnych (zakon o sodnih stroških v civilnih zadevah) določa, da mora tožena stranka, če vloži ugovor zoper plačilni nalog, nositi tri četrtine sodnih stroškov.

16.

Glede določb v potrošniških pogodbah člen 385 Kodeks cywilny (civilni zakonik, v nadaljevanju: KC) določa:

„1.   Določbe potrošniške pogodbe, ki niso bile posamično dogovorjene, za potrošnika niso zavezujoče, če se z njimi določajo njegove pravice in obveznosti na način, ki je v nasprotju z dobrimi običaji in s katerim se grobo posega v njegove interese (nedovoljena pogodbena določila). To ne velja za določila, ki se nanašajo na glavne obveznosti pogodbenih strank, zlasti ceno ali plačilo, če je njihovo besedilo jasno.

2.   Če na podlagi odstavka 1 pogodbeno določilo potrošnika ne zavezuje, ostane pogodba v preostalem za pogodbeni stranki zavezujoča.“

17.

Glede lastne menice člen 101 Ustawa prawo wekslowe (zakon o menici) določa:

„Lastna menica vsebuje: 1. označbo ‚menica‘ v besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena; 2. nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denarja; 3. navedbo dospelosti; 4. kraj, kjer je treba plačati; 5. ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati; 6. navedbo dneva in kraja izdaje menice; 7. podpis tistega, ki je izdal menico.“

18.

Pravila iz Direktive o potrošniških kreditih so bila v poljsko pravo prenesena z Ustawa o kredycie konsumenckim (zakon o potrošniških kreditih, v nadaljevanju: UKK) z dne 12. maja 2011. Člen 41 UKK določa:

„1.   Menica […] potrošnika, ki je bila izročena dajalcu kredita zaradi izpolnitve ali zavarovanja plačila, ki izhaja iz potrošniške kreditne pogodbe, mora vsebovati klavzulo ‚ne po odredbi‘ ali drug izraz, ki pomeni isto.

2.   Če dajalec kredita sprejme menico […], ki ne vsebuje klavzule ‚ne po odredbi‘, in se ta menica […] prenese na drugo osebo, je dajalec kredita zavezan povrniti škodo, ki je nastala potrošniku s plačilom menice. […]

3.   Odstavek 2 velja tudi, če je menica […] prešla v posest druge osebe proti volji dajalca kredita.“

19.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, družba Profi Credit Polska S.A. s sedežem v Bielsko-Białi (v nadaljevanju: banka), je 3. decembra 2015 sklenila kreditno pogodbo s toženo stranko v postopku v glavni stvari, Mariuszom Wawrzoskom. Kot je predložitvenemu sodišču na podlagi drugih postopkov, ki so bili začeti pred njim, znano, gre za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo z določilom, ki kreditojemalca zavezuje, da predloži lastno menico za zavarovanje terjatev dajalca kredita iz kreditne pogodbe. V skladu s to obveznostjo je tožena stranka tožeči stranki izročila podpisano bianko menico.

20.

Tožena stranka nato ni vrnila kredita. Tožeča stranka je zato odpovedala kreditno pogodbo in v bianko menico vpisala znesek 3268,38 PLN.

21.

Tožeča stranka je pri predložitvenem sodišču predlagala, naj se na podlagi lastne menice proti toženi stranki izda plačilni nalog za 3268,38 PLN. Predlogu je priložila pravilno izpolnjeno in podpisano menico ter odpoved kreditne pogodbe, na pa tudi pogodbe same.

22.

Kot navaja predložitveno sodišče, vključuje postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi menice dve stopnji. Prva stopnja se začne s predlogom za izdajo plačilnega naloga. Poteka brez vednosti tožene stranke. V skladu s členom 485(2) KPC sodišče izda plačilni nalog, če je bila predložena pravilno izpolnjena menica in „če ni dvoma glede pristnosti in vsebine menice“. Po navedbah predložitvenega sodišča je v nacionalni sodni praksi ta določba razložena tako, da se na prvi stopnji postopka po uradni dolžnosti le preveri, ali je menica, ki jo je predložila tožeča stranka, pristna in ima zakonsko določeno obliko. Če so te zahteve izpolnjene, je sodišče dolžno izdati plačilni nalog, vsebina temeljnega pravnega posla pa ni bistvena. Kadar je menica namenjena zavarovanju terjatev po kreditni pogodbi, se lahko tožeča stranka na prvi stopnji postopka odloči, da bo kot dokaz predložila zgolj menico. Ni ji treba dokazati, da zavarovana terjatev po kreditni pogodbi obstaja in je učinkovita.

23.

Plačilni nalog se toženi stranki vroči skupaj z začetnim procesnim aktom tožeče stranke in pravnim poukom o vložitvi ugovora. Rok za vložitev ugovora je dva tedna od vročitve plačilnega naloga. Na predlog tožene stranke lahko nato sodišče v skladu s členom 492(3) KPC izvršbo plačilnega naloga prekine. Po navedbah predložitvenega sodišča lahko tožena stranka na drugi stopnji postopka poleg ugovorov zoper zavezujočo naravo menice vloži tudi ugovore zoper pravice iz temeljnega pravnega posla, na primer nepoštenost določila v osnovni potrošniški kreditni pogodbi. Če pa tožena stranka ne vloži ugovora, se plačilni nalog v skladu s členom 492(1) KPC šteje za naslov za zavarovanje, ki je izvršljiv brez potrdila o izvršljivosti. Ta je pravnomočen z vidika zavezujoče narave menice, ne pa z vidika pravice iz temeljnega pravnega posla.

24.

S sklepom z dne 17. februarja 2017, ki je na Sodišče prispel 6. aprila 2017, je Sąd Rejonowy w Siemianowicach Śląskich (občinsko sodišče v Siemianowicah Śląskih) v skladu s členom 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Ali je treba določbe Direktive o nedovoljenih pogojih, zlasti njena člena 6(1) in 7(1), ter določbe Direktive o potrošniških kreditih, zlasti njena člena 17(1) in 22(1), razlagati tako, da nasprotujejo temu, da podjetje (dajalec kredita) proti potrošniku (kreditojemalec) uveljavlja zahtevek, ki izhaja iz pravilno izpolnjene menice, v postopku za izdajo plačilnega naloga v skladu s členom 485(2) in naslednjimi KPC v povezavi s členom 41 UKK, nacionalno sodišče pa lahko preizkuša veljavnost zahtevka iz menice samo z vidika upoštevanja obličnostnih zahtev, ki veljajo za menico, ne da bi obravnavalo temeljni pravni posel?

25.

V postopku pred Sodiščem sta pisni stališči predložili Republika Poljska in Evropska komisija, ki sta se udeležili tudi ustne obravnave, ki je potekala 1. marca 2018.

26.

V nadaljevanju bom najprej obravnavala razlago in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, nato pa Direktivo o potrošniških kreditih in Direktivo o nedovoljenih pogojih.

27.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba Direktivo o nedovoljenih pogojih in Direktivo o potrošniških kreditih razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče v postopku za izdajo plačilnega naloga na podlagi lastne menice preizkuša samo upoštevanje obličnostnih zahtev, ki veljajo za menico, ne pa kreditne pogodbe, zavarovane z lastno menico.

28.

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje, da se ta preizkus temeljnega pravnega posla izvede šele takrat, ko potrošnik vloži ugovor zoper plačilni nalog. Po mojem mnenju je treba zadevni postopek obravnavati kot celoto, in sicer tako prvo stopnjo pred vložitvijo ugovora kot drugo stopnjo po tem.

29.

Poleg tega vprašanje za predhodno odločanje razumem tako, da nacionalno sodišče z njim meri na možnost preizkusa temeljnega pravnega posla, to je kreditne pogodbe. Zato ni pomembno, ali lastna menica, če se presoja ločeno, predstavlja pogodbo, ki spada na področje uporabe Direktive o nedovoljenih pogojih.

30.

Predmet spora pred nacionalnim sodiščem je sicer na prvi stopnji samo lastna menica. Temeljni pravni posel postane predmet spora šele na drugi stopnji, ko potrošnik vloži ugovor. Vendar iz tega ne izhaja, da zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze s predmetom spora v postopku v glavni stvari in da zato ni dopustna. ( 9 ) Zastavljeno vprašanje se namreč v bistvu nanaša na to, ali je s pravom Unije združljivo, da mora potrošnik po poljskem pravu ukrepati, da bi kreditna pogodba postala predmet spora in bi lahko nacionalno sodišče opravilo preizkus, oziroma ali je treba pravo Unije razlagati tako, da je treba ta preizkus opraviti že na prvi stopnji.

31.

Namen Direktive o potrošniških kreditih je popolna uskladitev nekaterih vidikov predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami. Zaradi varstva potrošnikov med drugim določa različne obveznosti obveščanja za dajalca kredita.

32.

Direktiva o potrošniških kreditih v zvezi s poroštvi za kredite določa, da morajo predpogodbene informacije opredeljevati morebitna zahtevana poroštva. ( 10 ) Zahtevana poroštva prav tako spadajo med informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe. ( 11 ) Direktiva o potrošniških kreditih sicer ne vsebuje nobenih predpisov o poroštvih, zlasti ne o lastnih menicah, namenjenih zavarovanju terjatve po potrošniški kreditni pogodbi.

33.

Nasprotno pa je bila v prej veljavnem predpisu menica omenjena. Ta predpis je določal, da morajo države članice, ki potrošnikom dovoljujejo dajanje jamstva z menicami, vključno z lastnimi menicami in čeki, zagotoviti, da je potrošnik ustrezno zaščiten, ko uporablja ta sredstva zavarovanja. ( 12 )

34.

V novo direktivo o potrošniških kreditih ta predpis ni bil prenesen. Čeprav prvi predlog Komisije za posodobitev predhodne direktive še vsebuje celo strogo prepoved za dajalca kredita, da od potrošnika kot poroštvo za potrošniški kredit zahteva menico ali mu to predlaga, ( 13 ) končno besedilo Direktive o potrošniških kreditih ne vsebuje nobene določbe o menicah.

35.

Na podlagi tega je mogoče sklepati samo, da je treba v skladu z voljo zakonodajalca Unije odločanje o tem, ali se za zavarovanje potrošniškega kredita lahko uporabi menica, prepustiti državam članicam. Polje proste presoje držav članic v zvezi s predhodno direktivo se je celo razširilo. Medtem ko so morale države članice v skladu s predhodno direktivo še zagotavljati, da je potrošnik pri uporabi menice dovolj zaščiten, ( 14 ) Direktiva o potrošniških kreditih ne vsebuje nobenega ustreznega predpisa več, ki bi določal tovrstno obveznost držav članic.

36.

Predložitveno sodišče želi tudi izvedeti, ali poljska zakonodaja krši člen 22(1) Direktive o potrošniških kreditih. Ta državam članicam prepoveduje, da v svojem nacionalnem pravu ohranijo ali uvedejo druge določbe, razen tistih, določenih v tej direktivi, če ta direktiva vsebuje usklajene določbe. V zvezi z lastno menico to vprašanje ni upoštevno, saj z Direktivo, kot je bilo pravkar pojasnjeno, ni bila dosežena uskladitev na področju uporabe menice kot sredstva zavarovanja potrošniškega kredita. Poleg tega tudi iz okoliščin postopka v glavni stvari ni razvidno, ali so bile na področjih, na katere se posebej nanaša ta uskladitev, ( 15 ) obdržane ali sprejete druge nacionalne določbe. Kršitve člena 22(1) Direktive o potrošniških kreditih tako ni mogoče ugotoviti.

37.

Vendar pa Komisija meni, da je podana kršitev člena 22(2) Direktive o potrošniških kreditih. V skladu z njim morajo države članice zagotoviti, da se potrošniki ne odpovejo pravicam, ki so jim podeljene z določbami nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo.

38.

Vendar ni razvidno, da se je M. Wawrzosek odpovedal svojim pravicam po določbah poljskega prava s tem, da je izdal menico. Odpoved v smislu člena 22(2) Direktive o potrošniških kreditih namreč predpostavlja, da potrošnik z izrecno izjavo ali sklepčnim ravnanjem povzroči popolno ali delno prenehanje obstoječe pravice, ki jo ima na podlagi določb nacionalne zakonodaje, s katerimi se prenaša Direktiva. Vendar iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, da so tovrstne pravice, ki se naj bi jim M. Wawrzosek z lastno menico ali v drugi obliki odpovedal, sploh obstajale.

39.

V nasprotju z mnenjem predložitvenega sodišča in Komisije zavarovanje terjatev do potrošnika iz potrošniške kreditne pogodbe z lastno menico tudi ne pomeni izogibanja določbam nacionalne zakonodaje, s katerimi se prenaša Direktiva, ki v skladu s členom 22(3) Direktive o potrošniških kreditih ne bi bilo dopustno.

40.

Prednost lastne menice za dajalca kredita je v tem, da je na prvi stopnji postopka za izdajo plačilnega naloga olajšano njegovo dokazno breme, saj mora dokazati samo pristnost in formalno veljavnost menice. Vendar to ne povzroči obrnitve dokaznega bremena v zvezi s tem, ali je dajalec kredita izpolnil obveznosti obveščanja, ki bi pomenile izogibanje v smislu člena 22(3) Direktive o potrošniških kreditih.

41.

Kot je Sodišče že ugotovilo, Direktiva o potrošniških kreditih ne vsebuje izrecnega pravila o dokaznem bremenu v zvezi s tem, ali je dajalec kredita izpolnil obveznosti obveščanja v skladu z navedeno direktivo. ( 16 ) Vendar je Sodišče iz člena 22(3) izpeljalo, da pogodbeno določilo ne sme povzročiti obrnitve dokaznega bremena v zvezi s tem, ali je dajalec kredita izpolnil obveznosti obveščanja. ( 17 )

42.

Če se na prvi stopnji nacionalnega postopka ne preizkusi temeljni pravni posel, ne gre za pravilo o razdelitvi dokaznega bremena, temveč samo za omejitev predmeta postopka. Nasprotno pa je dajalec kredita na prvi stopnji neomejeno dolžan predložiti dokaze o pristnosti in formalni veljavnosti menice.

43.

Takoj ko potrošnik z ugovorom zoper plačilni nalog začne drugo stopnjo postopka, se v predmet postopka vključi tudi temeljni pravni posel. Od tega trenutka dajalec kredita nosi dokazno breme v zvezi s tem, ali je izpolnil svoje obveznosti obveščanja.

44.

Zato sporno pravilo poljskega prava ne povzroči spremembe razdelitve dokaznega bremena. Določilo v kreditni pogodbi, ki M. Wawrzoska zavezuje k izdaji lastni menice, zato ne pomeni pogodbenega razmerja, ki krši prepoved izogibanja iz člena 22(3) Direktive o potrošniških kreditih.

45.

Zavrniti je treba tudi trditev Komisije, da bi dogovorjena lastna menica pomenila izogibanje Direktivi o potrošniških kreditih, ker bi tako obstajalo tveganje, da ne bo sodno preverjeno, ali je dajalec kredita izpolnil obveznosti obveščanja. Tako stališče bi namreč praktično povzročilo nedopustnost lastne menice kot sredstva zavarovanja pri potrošniških kreditnih pogodbah. To pa bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, ki odločitev o tem, ali se ta instrument sme uporabljati kot sredstvo zavarovanja pri potrošniških kreditnih pogodbah, prepušča državam članicam. ( 18 )

46.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je postavljeno tudi vprašanje, ali člen 17(1) Direktive o potrošniških kreditih nasprotuje uveljavljanju lastne menice, izdane za zavarovanje kredita po poljskem pravu.

47.

Vendar se člen 17(1) Direktive o potrošniških kreditih nanaša na dejansko stanje, pri katerem je tretja oseba, ki ni prvotna stranka potrošniške kreditne pogodbe, postala lastnica pravic proti potrošniku. V nasprotju s tem pa je M. Wawrzosek prvotno kreditno pogodbo sklenil s tožečo stranko. Upravičenec menice je torej dajalec kredita. Banka ni niti prenesla svojih pravic po kreditni pogodbi na tretjo osebo niti ni indosirala menice. Zato člen 17(1) ni upošteven za rešitev spora o glavni stvari in Sodišču te določbe ni treba obravnavati.

48.

Zgolj kot dopolnitev je treba omeniti, da člen 41 poljskega zakona o potrošniških kreditih določa, da mora menica, ki jo potrošnik izda kot poroštvo za terjatev dajalca kredita po potrošniški kreditni pogodbi, nujno vsebovati določilo, ki preprečuje prenos z indosiranjem. Če dajalec kredita sprejme menico potrošnika, ki ne vsebuje tega določila, in jo prenese na tretjo osebo – pri čemer ni pomembno, ali se to zgodi po volji dajalca kredita ali proti njej – mora dajalec kredita potrošniku povrniti škodo, ki je pri tem nastala.

49.

Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da določbe Direktive o potrošniških kreditih ne nasprotujejo ureditvi, kot je ta iz obravnavane zadeve.

50.

Namen Direktive o nedovoljenih pogojih je preprečiti uporabo nepoštenih pogojev v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.

51.

Člen 6(1) Direktive o nedovoljenih pogojih določa, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, za potrošnika niso zavezujoči. V skladu s členom 7(1) Direktive morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik.

52.

Ta ureditev temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalskih sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar sprejme pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na katerih vsebino ne more vplivati. ( 19 )

53.

V skladu s tem mora nacionalno pravo potrošniku zagotavljati učinkovito sodno varstvo s tem, da mu daje možnost, da sporno pogodbo izpodbija pred sodiščem v razumnih procesnih pogojih, tako da za uveljavljanje njegovih pravic niso določeni pogoji, zlasti glede rokov ali stroškov, ki bi pretirano otežili ali v praksi onemogočili izvrševanje pravic, zagotovljenih z Direktivo o nedovoljenih pogojih. ( 20 )

54.

Sodišče je večkrat navedlo, da je glede na nepoenotenost civilnega prava ureditev uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov v skladu z načelom procesne avtonomije predmet nacionalnega pravnega reda držav članic. Pri tem morajo zagotoviti, da nacionalne ureditve niso manj ugodne od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti). ( 21 )

55.

Ker v obravnavanem primeru ni indicev, ki bi vzbudili dvom o združljivosti z načelom enakovrednosti, je treba preveriti samo, ali pravilo poljskega prava krši načelo učinkovitosti. Pri tem je treba v skladu s sodno prakso Sodišča upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku ter potek postopka in njegove posebnosti. ( 22 )

56.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča – nastalo med drugim v zvezi s postopkom za izdajo plačilnega naloga – načelo učinkovitosti zahteva, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preveri nepoštenost pogodbenega pogoja, takoj ko ima za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 23 )

57.

V skladu s tem merilom je poljska zakonodaja združljiva s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive o nedovoljenih pogojih. Na prvi stopnji postopka za izdajo plačilnega naloga je sodišču predložena samo menica, katere pristnost in formalno veljavnost preverja. Kreditna pogodba, na kateri temelji menica, se sodišču ne predloži. Sodišče zato nima pravnih in dejanskih elementov, ki jih potrebuje za preverjanje, ali kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj.

58.

Na drugi stopnji postopka, ki se začne z ugovorom potrošnika zoper plačilni nalog, pa sodišče preverja ugovore iz temeljnega pravnega posla. Šele na tej stopnji postopka ima sodišče za to potrebne pravne in dejanske elemente, saj se mu v skladu s členom 493(1) KPC predstavijo dejstva in predložijo dokazi, ki so potrebni za preizkus nepoštenosti kreditne pogodbe.

59.

Opozoriti je treba, da poljsko postopkovno pravo na prvi stopnji postopka nalaga višje zahteve za izdajo plačilnega naloga, kot jih Uredba št. 1896/2006 o evropskem plačilnem nalogu ( 24 ) nalaga za izdajo evropskega plačilnega naloga, ki se lahko uporablja za uveljavljanje zahtevkov do potrošnikov. Po poljskem pravu mora namreč tožeča stranka na prvi stopnji postopka predložiti menico in s tem dokaz. Nasprotno je treba v skladu s členom 7(2)(e), Uredbe št. 1896/2006 dokaze v podporo zahtevku samo opisati, ne pa predložiti sodišču.

60.

Dejansko stanje iz postopka v glavni stvari se razlikuje od tistih, pri katerih je Sodišče ugotovilo nezdružljivost z Direktivo o nedovoljenih pogojih. V zadevi Banco Español de Crédito je imelo nacionalno sodišče že na začetku postopka za izdajo plačilnega naloga na voljo pravne in dejanske elemente, ki so bili potrebni za preizkus nepoštenosti pogoja v pogodbi. Vendar pa je bil zaradi določbe nacionalnega postopkovnega prava onemogočen preizkus nepoštenosti pogojev po uradni dolžnosti, zato je Sodišče to določbo razglasilo za nezdružljivo z Direktivo o nedovoljenih pogojih. ( 25 ) V zadevi Finanmadrid EFC sta bila tako postopek za izdajo plačilnega naloga kot z njim povezan postopek izvršbe končana, ne da bi se po uradni dolžnosti preizkusila nepoštenost pogoja v pogodbi, ki naj bi se izvršila v zadevnem postopku, čeprav sta imela tako „secretario judicial“, ki odloča v postopku izdaje plačilnega naloga, kot sodišče, ki odloča v postopku izvršbe, na voljo pravne in dejanske elemente, ki so bili potrebni za preizkus nepoštenosti. ( 26 )

61.

Ureditev, ki je predmet postopka v glavni stvari, prav tako ni v nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče razvilo v zadevi Aziz. Sodišče je presodilo, da mora biti, če potrošniku in njegovi družini grozijo izvršilni ukrepi za prisilno izselitev iz bivališča, ki je njihovo glavno prebivališče, ali pa so taki ukrepi že bili sprejeti, nacionalno sodišče, ki odloča o nepoštenosti pogoja v potrošniški pogodbi, pooblaščeno za sprejetje začasnih ukrepov za pretrganje ali prekinitev nezakonitega postopka izvršbe v zvezi z nepremičnino, da bi zagotovilo popolno učinkovitost varstva, ki se želi doseči z Direktivo o nedovoljenih pogojih. ( 27 ) Priznanje potrošniku zgolj pravice do nadomestila škode, ki je nastala zaradi izvršilnih ukrepov za prisilno izselitev iz stanovanja, ne dosega ravni varstva, predpisanega v Direktivi o nedovoljenih pogojih. ( 28 )

62.

Najprej je treba ugotoviti, da je Sodišče ta načela razvilo za pravno varstvo pred izvršilnimi ukrepi, usmerjenimi v nepremičnino, ki je družinsko bivališče potrošnika. Kot je Sodišče podrobno navedlo v zadevi Kušionová, na nezdružljivost z Direktivo o nedovoljenih pogojih kaže predvsem pravica do spoštovanja stanovanja, ki je zaščitena s členom 8(1) Evropske konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 29 ) Nasprotno je postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi lastne menice precej manj občutljiv.

63.

Poleg tega je plačilni nalog v skladu s poljskim pravom sicer naslov za zavarovanje, ki je izvršljiv brez potrdila o izvršljivosti. Vendar pa člen 492(3), drugi stavek, KPC določa, da lahko sodišče v primeru ugovora na predlog izvršbo prekine. Sprejme lahko torej začasne ukrepe za pretrganje ali prekinitev nezakonitega postopka izvršbe, tako da potrošnik ni omejen na pravico do odškodnine.

64.

Zgolj kot dopolnitev je treba opozoriti, da je v skladu s členom 23 Uredbe 1896/2006 izvršbo na podlagi evropskega plačilnega naloga mogoče prekiniti ali omejiti le na predlog tožene stranke. V tem smislu poljska ureditev ne nalaga višjih zahtev kot postopek za evropski plačilni nalog.

65.

Kot nazadnje navaja poljska vlada, vložitev ugovora prepreči, da bi plačilni nalog postal pravnomočen. V zadevi Finanmadrid EFC je Sodišče odločilo, da ni združljivo z Direktivo o nedovoljenih pogojih, če pravnomočnost odločbe potrošniku onemogoča, da bi tožbi prodajalca ali ponudnika iz kreditne pogodbe ugovarjal na podlagi nepoštenosti pogoja iz kreditne pogodbe. ( 30 ) Če potrošnik vloži ugovor, po nacionalnem postopkovnem pravu prepreči, da bi plačilni nalog postal pravnomočen. Poleg tega se lahko na drugi stopnji postopka sklicuje na nepoštenost pogoja iz kreditne pogodbe. Če potrošnik vloži ugovor, ni navzkrižja z načeli, ki jih je Sodišče razvilo v zadevi Finanmadrid EFC.

66.

Tudi če potrošnik ne vloži ugovora in plačilni nalog postane pravnomočen, načel iz zadeve Finanmadrid EFC ni mogoče uporabiti. Ker je bila podlaga za izdajo plačilnega naloga samo lastna menica, pravnomočnost plačilnega naloga zajema samo zavezujočo naravo menice, ne pa kreditne pogodbe.

67.

V tem smislu se dejansko stanje v postopku v glavni stvari razlikuje od tistega v zadevi Finanmadrid EFC. Kot pojasnjuje poljska vlada, se namreč lahko potrošnik v poznejšem postopku s prodajalcem ali ponudnikom še naprej sklicuje na nepoštenost pogoja v kreditni pogodbi, ki ga mora nacionalno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti.

68.

Če je prodajalec ali ponudnik na podlagi plačilnega naloga izvedel prisilno izvršbo, lahko potrošnik zlasti po načelih neupravičene obogatitve ali nadomestila škode od prodajalca ali ponudnika zahteva nazaj, kar je slednji pridobil z izvršilnimi ukrepi. Potrošnik lahko nato svoj zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek utemelji s tem, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj. Pravnomočnost plačilnega naloga ne preprečuje take tožbe potrošnika, ker ne zajema ugovorov iz kreditne pogodbe.

69.

Sodišče je v zadevi Aziz v zvezi z izvršilnimi ukrepi za prisilno izselitev iz stanovanja sicer odločilo, da ni združljivo z Direktivo o nedovoljenih pogojih, da se potrošniku prizna samo pravica do nadomestila škode, ki je nastala zaradi prisilne izselitve iz stanovanja. ( 31 ) Vendar je bilo za to odločitev, kot je že bilo omenjeno, bistveno, da je izvršilni ukrep privedel do izgube stanovanja potrošnika in njegove družine. ( 32 )

70.

Vendar iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, ni razvidno, da v postopku v glavni stvari M. Wawrzosku grozi izselitev iz družinskega bivališča ali primerljivo neugoden položaj.

71.

Zato je združljivo z Direktivo o nedovoljenih pogojih združljivo, da lahko potrošnik prepreči pravnomočnost plačilnega naloga tako, da vloži ugovor, oziroma v nasprotnem primeru nepoštenost kreditne pogodbe uveljavlja v okviru zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve ali odškodninskega zahtevka.

72.

Iz navedenega sledi, da je ugovor potrošnika zoper plačilni nalog glavnega pomena za učinkovitost varstva potrošnika na podlagi Direktive o nedovoljenih pogojih v praksi. Od potrošnika je mogoče pričakovati, da bo naredil ta korak in tako uveljavljal svoje pravice.

73.

Direktiva o nedovoljenih pogojih sicer v sporih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom zahteva pozitivno, od pogodbenih strank neodvisno posredovanje nacionalnega sodišča, ki odloča o takih sporih. ( 33 ) Vendar pa – kot je Sodišče že večkrat navedlo – ni mogoče zahtevati, da se s spoštovanjem načela učinkovitosti v celoti nadomesti popolna pasivnost zadevnega potrošnika. ( 34 ) Zato ne škoduje, da mora potrošnik vložiti ugovor zoper plačilni nalog, da bi se začela druga stopnja postopka, na kateri sodišče po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogoja.

74.

To se kaže predvsem v tem, da je evropski zakonodajalec pri urejanju postopka za evropski plačilni nalog določil podobne zahteve. Načeloma mora namreč tožena stranka vložiti ugovor zoper evropski plačilni nalog, da bi dosegla, da se o utemeljenosti uveljavljanega zahtevka presodi v sodnem postopku v skladu s členom 17 Uredbe št. 1896/2006.

75.

Vendar pa Komisija opozarja, da mora potrošnik v skladu s členom 493(1), drugi stavek, KPC ob vložitvi ugovora navesti svoje očitke ter dejstva in dokaze. Poleg tega mora nositi sodne stroške.

76.

V nasprotju z mnenjem Komisije pa to ne povzroči, da postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi menice kot tak ne bi bil združljiv z Direktivo o nedovoljenih pogojih. Prvič, taka razlaga Direktive bi bila v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, ki je odločanje o uporabi lastne menice kot sredstva zavarovanja pri potrošniških kreditnih pogodbah prepustil državam članicam. ( 35 ) Drugič, ta razlaga bi pretirano posegala v procesno avtonomijo držav članic.

77.

Kot pa je Sodišče odločilo, splošna zasnova, potek in posebnosti postopka ne smejo povzročiti nezanemarljivega tveganja, da potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora. ( 36 )

78.

Zato Komisija upravičeno graja to, da mora potrošnik v skladu s členom 493(1), drugi stavek, KPC že ob vložitvi ugovora navesti vse očitke ter dejstva in dokaze. Na ustni obravnavi se stranki nista strinjali glede tega, ali poljsko postopkovno pravo sodišču dovoljuje, da preizkusi osnovno kreditno pogodbo na drugi stopnji postopka za izdajo plačilnega naloga, le če potrošnik te očitke ter dejstva in dokaze navede ob vložitvi ugovora. Vendar pa mora v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja. Omejitev obsega preizkusa na očitke, ki jih navede potrošnik, torej ni združljiva z Direktivo o nedovoljenih pogojih. Naloga predložitvenega sodišča je, da z razlago, ki je v skladu z Direktivo, zagotovi, da nacionalno postopkovno pravo ne vsebuje take omejitve, ali zavrne njeno uporabo, kadar skladna razlaga ni možna.

79.

V zvezi s tem je treba upoštevati tudi kritiko Komisije, da naj bi dvotedenski rok za ugovor povzročil nezanemarljivo tveganje, da potrošnik ne bo vložil potrebnega pravnega sredstva. Ta trditev se zdi pravilna glede na dejstva in dokaze, ki jih mora potrošnik predložiti v tem roku. Vendar pa dvotedenski rok ni prekratek, če mora potrošnik v tem roku zgolj nekaj storiti. Zato je poljska zakonodaja, v skladu s katero mora potrošnik ugovor vložiti v dveh tednih od vročitve plačilnega naloga, združljiva z načelom učinkovitosti, samo če mu v tem roku ni treba navesti dejstev in dokazov, na podlagi katerih se preizkusi nepoštenost pogojev v kreditni pogodbi.

80.

Nazadnje drži očitek Komisije, da zaračunani sodni stroški potrošnika postavljajo v slabši položaj. Člen 19(4) zakona o sodnih stroških v civilnih zadevah določa, da mora potrošnik ob vložitvi ugovora nositi tri četrtine zakonsko določenih sodnih stroškov. Nasprotno mora tožeča stranka, ko zaprosi za izdajo plačilnega naloga, plačati samo četrtino sodnih stroškov. Potrošnik mora torej plačati trikrat višje stroške, če vloži ugovor zoper plačilni nalog, da bi uveljavljal svoje pravice iz Direktive o nedovoljenih pogojih. Predpostavljam, da gre pri tem za predujem sodnih stroškov in da se dokončna odločitev o razdelitvi teh stroškov sprejme šele po končanem postopku. Vendar pa lahko že plačilo takega predujma sodnih stroškov potrošnika odvrne od vložitve ugovora. Seveda bi bilo še toliko bolj v škodo potrošnika, če bi moral trikrat višje stroške vsekakor plačati, ne glede na izid postopka.

81.

Ti trije pogoji za ugovor, določeni v poljskem pravu, lahko sami po sebi potrošniku čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki so mu bile podeljene z Direktivo o nedovoljenih pogojih, in torej kršijo načelo učinkovitosti.

82.

Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da postopek, kot je poljski, ni združljiv z Direktivo o nedovoljenih pogojih, ker potrošniku čezmerno otežuje vložitev ugovora zoper plačilni nalog, ki je bil izdan na podlagi lastne menice, s tem, da sodišču dovoljuje preizkus nepoštenosti, samo če potrošnik navede ustrezen očitek, od potrošnika zahteva, da dejstva in dokaze, ki sodišču omogočajo ta preizkus, navede v dveh tednih od vročitve plačilnega naloga, ter potrošnika postavlja v slabši položaj, kar zadeva plačilo sodnih stroškov.

83.

Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Siemianowicach Śląskich (občinsko sodišče v Siemianowicah Śląskih), odgovori tako:

Določbe Direktive o nedovoljenih pogojih je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopku v glavni stvari, če ta določa, da se plačilni nalog na podlagi z vidika obličnosti veljavne lastne menice, namenjene zavarovanju terjatev prodajalca ali ponudnika do potrošnika na podlagi kreditne pogodbe, izda brez preizkusa nepoštenosti pogojev iz te kreditne pogodbe, ter potrošniku čezmerno otežuje vložitev ugovora zoper plačilni nalog s tem, da sodišču dovoljuje preizkus nepoštenosti, samo če potrošnik navede ustrezen očitek, od potrošnika zahteva, da dejstva in dokaze, ki sodniku omogočajo ta preizkus, navede v dveh tednih od vročitve plačilnega naloga, ter potrošnika postavlja v slabši položaj, kar zadeva plačilo sodnih stroškov.