Začasna izdaja

SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 30. maja 2018(*)

„Znamka Evropske unije – Zastopanje po odvetniku, ki ni neodvisna tretja oseba v razmerju do tožeče stranke – Nadomestitev stranke v sporu – Prenos pravic prijaviteljice znamke Evropske unije – Zastopanje po odvetniku, ki ni neodvisna tretja oseba v razmerju do predlagateljice nadomestitve – Nedopustnost“

V zadevi T‑664/16,

PJ, ki ga zastopa S., avocat,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga je sprva zastopal S. Hanne, nato A. Söder, agenta,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom EUIPO za pritožbe, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

Erdmann & Rossi GmbH s sedežem v Berlinu (Nemčija), ki jo zastopata H. Kunz‑Hallstein in R. Kunz‑Hallstein, odvetnika,

zaradi tožbe, vložene zoper odločbo četrtega odbora EUIPO za pritožbe z dne 18. julija 2016 (zadeva R 1670/2015‑4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo Erdmann & Rossi in osebo PJ,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz in C. Iliopoulos (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

sprejema naslednji

Sklep

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, oseba PJ, je 19. septembra 2011 vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije pri Uradu za intelektualno lastnino Evropske unije (EUIPO) v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2        Znamka, za katero se je zahtevala registracija, je besedni znak Erdmann & Rossi.

3        Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 12, 37 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

–        razred 12: „Vozila, zlasti predelana vozila; karoserije vozil“;

–        razred 37: „Vključno s storitvami posodobitve vozil in struktur vozil; vzdrževanje in popravilo vozil“;

–        razred 42: „Zasnova, oblikovanje in tehnični razvoj karoserij vozil; načrtovanje izdelave pripomočkov; gradnja orodij in naprav za proizvodnjo vozil“.

4        Znamka je bila 3. februarja 2012 registrirana pod številko 010310481.

5        Intervenientka, družba Erdmann & Rossi GmbH, je 26. marca 2014 vložila zahtevo za razglasitev ničnost izpodbijane znamke na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (zdaj člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001).

6        Oddelek za izbris je z odločbo z dne 29. junija 2015 v celoti zavrnil zahtevo za razglasitev ničnosti.

7        Intervenientka je 18. avgusta 2015 v skladu s členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (zdaj členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) zoper odločbo oddelka za izbris pri EUIPO vložila pritožbo.

8        Četrti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 18. julija 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi ugodil in razveljavil odločbo oddelka za izbris.

 Postopek in predlogi strank

9        Tožeča stranka je 14. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Tožbeno vlogo je podpisal odvetnik S.

10      Tožeča stranka je istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča vložila predlog za anonimnost in zaupnost nekaterih podatkov pred javnostjo.

11      Tožeča stranka je 7. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo, s katero je Splošno sodišče obvestila, da je EUIPO po vložitvi predloga za anonimnost in nerazkritje nekaterih podatkov javnosti z dne 14. septembra 2016 začasno in do sprejetja pravnomočne odločbe Sodišča na svoji spletni strani onemogočil dostop do izpodbijane odločbe in vseh dopisov, ki so jih stranke vložile pri oddelku za izbris in odboru za pritožbe.

12      Splošno sodišče je z odločbo z dne 28. oktobra 2016 ugodilo predlogu tožeče stranke, da se v objavah, povezanih z obravnavano zadevo, izpusti njeno ime in naslov ter njeno ime nadomesti s črkama „PJ“.

13      Z odločbo z dne 24. januarja 2017 in po odgovoru tožeče stranke na pisno vprašanje Splošnega sodišča je slednje zavrnilo predlog tožeče stranke za zaupno obravnavanje nekaterih podatkov pred javnostjo.

14      Intervenientka je 28. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

15      EUIPO je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. marca 2017 vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika.

16      EUIPO je 3. aprila 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil dopis, ki je bil vložen v spis s sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 17. maja 2017, s katerim je obvestil Splošno sodišče, da je bila izpodbijana znamka registrirana 28. februarja 2017 v registru EUIPO na novega imetnika, in sicer družbo „[X] [GmbH & Co. KG]“. Iz prilog, priloženih temu dopisu, izhaja, da je EUIPO registracijo popravil in da je bila znamka registrirana 1. marca 2017 na drugega imetnika, in sicer družbo „[Y]‑GmbH“.

17      Tožeča stranka je 8. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dopis, ki je bil vložen v spis s sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 18. maja 2017, s katerim je med drugim za razjasnitev sumov o manipulaciji upravnega spisa na eni strani zahtevala sprejetje ukrepa procesnega vodstva iz člena 89(3)(c) in (d) Poslovnika in na drugi v skladu s členom 69(d) Poslovnika prekinitev tega postopka do zaključka kazenskih preiskav zoper zaposlene pri EUIPO.

18      EUIPO je 23. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v utemeljitev ugovora nedopustnosti predložil nove dokazne predloge na podlagi člena 85(3) Poslovnika.

19      Zastopnik tožeče stranke, S., je 23. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog za nadomestitev tožeče stranke z družbo [Y]‑GmbH (v nadaljevanju: predlagateljica nadomestitve) na podlagi člena 174 Poslovnika. Splošno sodišče je 1. junija 2017 pozvalo stranke v postopku, da v skladu s členom 176(2) Poslovnika predložijo stališča o navedenem predlogu za nadomestitev.

20      Tožeča stranka je 24. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališča o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podal EUIPO.

21      Intervenientka je 2. junija 2017 v sodnem tajništvu vložila predložila stališča o dopisih EUIPO z dne 3. aprila 2017 in tožeče stranke z dne 8. maja 2017.

22      Tožeča stranka je 7. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo s stališči o dopisih EUIPO z dne 3. aprila 2017. Tožeča stranka zlasti trdi, da njena pravica do zaslišanja in načelo poštenega sojenja zahtevata, da se ji omogoči, da se odzove na odgovor intervenientke z dne 28. marca 2017.

23      Intervenientka in EUIPO sta 9. in 15. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo, v kateri sta navedla, da je treba predlog za nadomestitev zavreči kot nedopusten.

24      Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. junija 2017 v spis vložil nove dokazne predloge, ki jih je EUIPO predložil z dopisom z dne 23. maja 2017 (glej točko 18 zgoraj), in določil rok v skladu s členom 85(4) Poslovnika, v katerem sta tožeča stranka in intervenientka lahko predstavili stališča o novih dokaznih predlogih, kar sta storili v določenem roku 28. in 20. junija 2017.

25      Tožeča stranka je 20. julija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo, v kateri je ponovila svoj predlog z dne 8. maja 2017 o prekinitvi postopka na podlagi člena 69(d) Poslovnika.

26      Intervenientka in EUIPO sta 14. in 21. avgusta 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališča o predlogu za nadomestitev, pri čemer sta predlagala, naj se navedeni predlog zavrne.

27      Splošno sodišče je z odločbo z dne 9. oktobra 2017 zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka.

28      Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka za razglasitev ničnosti pred odborom za pritožbe in oddelkom za izbris.

29      EUIPO v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

30      Tožeča stranka v stališčih o ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        ugovor nedopustnosti zavrže;

–        tožbo sprejme kot dopustno.

31      Intervenientka v odgovoru na tožbo Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

32      V skladu s členom 130(1) Poslovnika lahko tožena stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu s členom 130(6) navedenega poslovnika lahko Splošno sodišče v zvezi z ugovorom nedopustnosti začne ustni del postopka.

33      V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo brez ustnega dela postopka.

34      Pred preučitvijo dopustnosti te tožbe in predloga za nadomestitev mora Splošno sodišče odločiti o predlogih tožeče stranke o zavrženju ugovora nedopustnosti z dne 31. marca 2017 in o nedopustnosti dokaznih predlogih z dne 23. maja 2017.

 Dopustnost ugovora nedopustnosti, ki ga je podal EUIPO

35      Tožeča stranka zatrjuje, da zaradi zamude niso izpolnjene procesne predpostavke ugovora nedopustnosti EUIPO. Natančneje navaja, da EUIPO na eni strani naj ne bi upošteval dvomesečnega roka, določenega v členu 81(1) Poslovnika, na drugi pa se v okviru prenosa prek aplikacije e‑Curia naj ne bi uporabljalo podaljšanje za enkratno obdobje desetih dni zaradi oddaljenosti, določeno v členu 60 istega pravilnika.

36      V zvezi s tem je iz člena 81 v povezavi s členom 130(1) Poslovnika razvidno, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja tožena stranka, predložiti ločeno v dveh mesecih po vročitvi tožbe. V skladu s členom 60 istega poslovnika se ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni (sklep z dne 23. marca 2017, Gollnisch/Parlament, T‑624/16, neobjavljen, EU:T:2017:243, točka 32).

37      Poleg tega je Splošno sodišče z Odločbo z dne 14. septembra 2011 o vlaganju in vročanju procesnih aktov prek aplikacije e‑Curia (UL 2011, C 289, str. 9) uvedlo elektronsko vlaganje in vročanje procesnih aktov. V skladu s členom 7, drugi odstavek, prvi stavek te odločbe je procesni akt vročen, ko naslovnik zahteva dostop do tega akta.

38      V obravnavani zadevi je bilo obvestilo prek aplikacije e‑Curia EUIPO poslano 24. januarja 2017, ta organ je 26. januarja 2017 zahteval dostop do tožbe, rok za predložitev ugovora nedopustnosti pa je potekel 5. aprila 2017.

39      Iz tega sledi, da je bil ugovor EUIPO o nedopustnosti, ker je bil z ločenim aktom vložen v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. marca 2017, vložen v predpisanem roku.

40      Te ugotovitve ne more izpodbiti trditev tožeče stranke, da se v obravnavani zadevi podaljšanje zaradi oddaljenosti ne uporablja, ker načelo enakega obravnavanja zahteva, da se člen 73(3) Poslovnika, ki določa, da se navedeni rok ne uporablja, če je bil pred vložitvijo izvirnik akta poslan v sodno tajništvo Splošnega sodišča po telefaksu, analogno uporablja za vložitev akta prek aplikacije e‑Curia. V nasprotju s trditvami tožeče stranke se podaljšanje za enkratno obdobje desetih dni zaradi oddaljenosti iz člena 60 Poslovnika uporablja za vse procesne roke, določene v Pogodbah, Statutu Sodišča Evropske unije in Poslovniku ter ne glede na način vložitve procesnega akta (v papirnati obliki ali prek aplikacije e‑Curia). Ker v Poslovniku ni nobenih nasprotnih določil glede vlaganja akta prek aplikacije e‑Curia, je jasno, da se podaljšanje za enkratno obdobje desetih dni iz člena 60 Poslovnika uporablja za vložitev ugovora nedopustnosti prek aplikacije e‑Curia (glej v tem smislu sklep z dne 23. marca 2017, Gollnisch/Parlament, T‑624/16, neobjavljen, EU:T:2017:243, točki 32 in 33).

41      Nazadnje, očitek tožeče stranke, da vložitev ugovora nedopustnosti, ki ga podaja EUIPO, ni bila opravljena v skladu s členom 5 Odločbe Splošnega sodišča z dne 14. septembra 2011 o vlaganju in vročanju procesnih aktov prek aplikacije e‑Curia, je treba zavrniti kot neutemeljen. S prve strani ugovora nedopustnosti, ki je bil vročen strankam, namreč jasno izhaja, da je agentka EUIPO A. Söder 31. marca 2017 potrdila vložitev prek aplikacije e‑Curia. Kar zadeva trditev tožeče stranke, da „iz preučitve spisa, ki jo je [zastopnik tožeče stranke] opravil 26. aprila 2017, ne izhaja, da je bilo ob vložitvi 31. marca 2017 uporabljeno uporabniško ime in geslo [A. Söder]“, je treba ugotoviti, da tehnično ni mogoče, da bi zastopnik ene stranke sam preveril, ali in kdaj je zastopnik druge stranke uporabil svoje uporabniško ime ali geslo v računalniški aplikaciji e‑Curia.

42      Zato je treba ugovor tožeče stranke o neizpolnjevanju procesnih predpostavk zavrniti.

 Dopustnost dokaznih predlogov, ki jih je EUIPO predložil 23. maja 2017 v skladu s členom 85(3) Poslovnika

43      Tožeča stranka trdi, da novi dokazni predlogi, ki jih je EUIPO z dopisom z dne 23. maja 2017 predložil v utemeljitev ugovora nedopustnosti, niso dopustni. To pismo je 11. maja 2017 EUIPO posredovala intervenientka in vsebuje izpisek iz gemeinsames Registerportal der Länder (skupni portal nemških zveznih dežel za registracijo), ki za plačilo ponuja dostop do vseh poslovnih registrov vseh nemških zveznih dežel. Po mnenju EUIPO naj bi ta izpisek dokazoval, prvič, da je tožeča stranka upravičena samostojno zastopati odvetniško pisarno [Z.] in sklepati pravne posle s seboj, in drugič, da odvetnik, ki ga je tožeča stranka pooblastila v postopku pred Splošnim sodiščem, in sicer S., ni partner omenjene pisarne. V skladu s tem naj bi bilo jasno, da obstaja pogodba o zaposlitvi in tako razmerje med delodajalcem in zaposlenim med pisarno tožeče stranke in S.

44      Po mnenju tožeče stranke bi EUIPO lahko in moral vpogledati v ta register, da bi ga predložil kot dokaz pri vložitvi ugovora nedopustnosti, saj na eni strani predloženi izpisek iz registra obstaja od leta 2013, na drugi pa je EUIPO v ugovoru nedopustnosti večkrat navedel, da je bila zadevna odvetniška pisarna poklicna družba civilnega prava.

45      Spomniti je treba, da se v skladu s členom 85(1) in (3) Poslovnika dokazi in dokazni predlogi predložijo v okviru prve izmenjave vlog, pri čemer lahko glavne stranke izjemoma predložijo dokaze ali dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi.

46      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je EUIPO izpisek iz točke 43 zgoraj predložil 23. maja 2017, skoraj dva meseca po vložitvi ugovora nedopustnosti z dne 31. marca 2017. Vendar pa je ta zamuda EUIPO nastala zaradi tega, ker, prvič, mu je dopis, ki je vključeval ta izpisek, intervenientka posredovala šele 11. maja 2017, drugič, EUIPO ni imel dostopa do skupnega portala nemških zveznih dežel za registracijo, in tretjič, plačljiv dostop ni bil utemeljen glede na dejavnosti EUIPO.

47      Posledično je zamuda pri predložitvi novih dokazov upravičena in zato dopustna. Vsekakor je treba spomniti, da vprašanje zastopanja tožeče stranke pomeni javni red (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet, C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 20), in da lahko na tej podlagi v skladu s členom 129 Poslovnika Splošno sodišče kadar koli odloči po uradni dolžnosti.

 Dopustnost tožbe

48      EUIPO z ugovorom nedopustnosti v bistvu navaja, da tožeče stranke ni ustrezno zastopal odvetnik v smislu člena 51(1) Poslovnika v povezavi s členom 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in da tožba ne izpolnjuje zahtev iz člena 73(1) Poslovnika.

49      EUIPO v utemeljitev ugovora nedopustnosti navaja neizpolnjevanje dveh procesnih predpostavk, in sicer, prvič, da je tožeča stranka s tem, da je odvetniški pisarni [Z.], v kateri je partnerica skupaj z drugim partnerjem, dala splošno pooblastilo, dejansko pooblastila samo sebe, in drugič, da je bil zastopnik, ki je podpisal in vložil tožbo, S., zaposlen pri navedeni odvetniški pisarni in ni mogel izpolniti zahteve po neodvisnosti iz Statuta Sodišča Evropske unije in Poslovnika, ker je odvisen od ravnanja tožeče stranke, ki ga kot partner in lastnik te pisarne lahko usmerja.

50      Tožeča stranka izpodbija trditev EUIPO. Po mnenju tožeče stranke v obravnavani zadevi na njeni strani niso izpolnjeni niti pogoji za obstoj „samozastopanja“ niti za neobstoj neodvisnosti njenega zastopnika.

51      Spomniti je treba, da mora v skladu s členom 19, tretji in četrti odstavek, in členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 73(1) Poslovnika Splošnega sodišča uporabljata za postopek pred Splošnim sodiščem, stranke, razen držav članic in institucij Evropske unije, nadzornega organa Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) ali držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), zastopati odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma EGP. Poleg tega mora tožba vsebovati ime in stalni naslov tožeče stranke ter zaposlitev podpisanega. Nazadnje, izvirnik vsakega procesnega akta mora podpisati agent ali odvetnik stranke.

52      V skladu z ustaljeno sodno prakso iz zgoraj navedenih določb, zlasti uporabe izraza „zastopati“ v členu 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, izhaja, da za namene vložitve tožbe pri Splošnem sodišču „stranka“ v smislu tega člena, ne glede na njeno zaposlitev, nima pravice delovati kot lasten pooblaščenec, ampak mora uporabljati storitve tretje osebe, ki mora biti vpisana v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma EGP (glej sklep z dne 20. julija 2016, PITEE/Komisija, T‑674/15, neobjavljen, EU:T:2016:444, točka 8 in navedena sodna praksa).

53      V zvezi s tem je treba spomniti, da se razumevanje vloge odvetnika v pravnem redu Unije, ki izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in na katerem temelji člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije, nanaša na pravosodnega sodelavca, ki naj bi s popolno neodvisnostjo in v najboljšem interesu pravosodja zagotovil pravno pomoč, ki jo potrebuje stranka (glej sklep z dne 16. septembra 2016, Salavrakos/Parlament, T‑396/16, neobjavljen, EU:T:2016:588, točka 9 in navedena sodna praksa). To pomoč zagotavlja odvetnik, ki je strukturno, hierarhično in funkcionalno tretja oseba v razmerju do osebe, ki je deležna te pomoči (sodba z dne 17. septembra 2007, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, T‑125/03 in T‑253/03, EU:T:2007:287, točka 168). Ta razlaga zahteve po odvetnikovi neodvisnosti je upoštevna v okviru zastopanja pred sodišči Unije (glej v tem smislu sklep z dne 9. novembra 2011, Glaxo Group/UUNT – Farmodiética (ADVANCE), T‑243/11, neobjavljen, EU:T:2011:649, točka 16).

54      Tako je že bilo razsojeno, da zahteva po odvetnikovi neodvisnosti vsebuje pogoj, da med njim in njegovo stranko ne obstaja delovno razmerje. Pravzaprav pojem odvetnikove neodvisnosti ni opredeljen le pozitivno, in sicer s sklicevanjem na poklicni kodeks, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja (glej sodbo z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 24 in navedena sodna praksa).

55      To sklepanje se v enaki meri uporablja za položaj, v katerem je odvetnik zaposlen pri subjektu, ki je povezan s stranko, ki jo zastopa (sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 25), ali če je odvetnik povezan s tožečo stranko s civilnopravno pogodbo.

56      Prav tako je bilo razsojeno, da odvetnik stranke v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ne sme imeti osebne povezave z obravnavano zadevo ali biti odvisen od svoje stranke tako, da morda ne bo mogel na najustreznejši način izpolniti svoje bistvene vloge pravosodnega pomočnika. Splošno sodišče je zlasti menilo, da ekonomski ali strukturni odnosi zastopnika z njegovo stranko ne bi smeli pripeljati do mešanja interesov stranke in osebnih interesov njenega zastopnika (sklep z dne 6. septembra 2011, ClientEarth/Svet, T‑452/10, neobjavljen, EU:T:2011:420, točka 20).

57      Zahtevo prava Unije, naloženo neprivilegiranim strankam, da jih mora pred Splošnim sodiščem zastopati neodvisna tretja oseba, tako ni mogoče šteti za zahtevo, katere edini namen je izključitev zastopanja po zaposlenih naročitelja ali po osebah, ki so od njega ekonomsko odvisne (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet, C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 13). Gre za splošnejšo zahtevo, katere spoštovanje je treba preučiti v vsakem posameznem primeru (sklep z dne 20. novembra 2017, BikeWorld/Komisija, T‑702/15, EU:T:2017:834, točka 35).

58      Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga podaja EUIPO.

59      Prvič, glede prve procesne predpostavke, na katero se sklicuje EUIPO in se nanaša na domnevno „samozastopanje“, je treba navesti, da je tožbo, s katero se postopek začne, podpisal in vložil preko aplikacije e‑Curia zastopnik, S., in ne tožeča stranka. Iz tega izhaja, da je treba prvi razlog za nedopustnost, ki ga navaja EUIPO, zavrniti kot neutemeljen.

60      Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo EUIPO, da naj bi tožeča stranka dala odvetniški pisarni [Z.], v kateri je ena od dveh partnerjev, splošno pooblastilo, ki dejansko pomeni pooblastilo za samozastopanje. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 51(3) Poslovnika določa, da morajo odvetniki, kadar zastopajo pravno osebo zasebnega prava, sodnemu tajništvu Splošnega sodišča predložiti pooblastilo stranke, ki jo zastopajo. Ta zahteva se ne uporablja, kadar je tožeča stranka fizična oseba, kot je v obravnavani zadevi. Zato okoliščina, da je tožeča stranka pooblastila odvetniško pisarno [Z.], ne vpliva na presojo domnevnega samozastopanja.

61      Drugič, v zvezi z drugo procesno predpostavko, na katero se sklicuje EUIPO in ki se nanaša na vprašanje, ali lahko S. daje pravno pomoč tožeči stranki „popolnoma neodvisno“, je treba preučiti, ali so povezave, ki jih ima S. s tožečo stranko, združljive z zahtevami, ki veljajo za zastopanje neprivilegiranih strank pred sodiščema Unije.

62      V zvezi s tem ni sporno, da je tožeča stranka ena od soustanoviteljev odvetniške pisarne [Z.] in ena od le dveh partnerjev slednje. Poleg tega iz spisa in zlasti iz uporabljene glave za vložitev tožbe ter spletnega mesta pisarne izhaja, da S. ni partner v odvetniški pisarni [Z.]. Iz spisa izhaja tudi, da je odvetniška pisarna [Z.] registrirana in pravno ločena družba tožeče stranke, čeprav je slednja pooblaščena za njeno zastopanje (glej dokaz, ki ga je 23. maja 2017 predložil EUIPO, točke od 43 do 47 zgoraj). Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka za svojo obrambo pooblastila odvetniško pisarno [Z.] in da S. deluje za račun te pisarne.

63      Tudi ob predpostavkah, da tožeča stranka ni edina partnerica odvetniške pisarne [Z.] in da, kot sama navaja v pisnem stališču glede ugovora nedopustnosti, upoštevajoč to, da so odločitve te pisarne sprejete soglasno, ne more „sama zaposliti, odpustiti ali povišati“ enega od sodelavcev navedene pisarne, pa ostaja dejstvo, da tožeča stranka ravno zato, ker odločitve sprejemata partnerja soglasno, izvaja učinkovit nadzor nad vsemi odločitvami odvetniške pisarne, vključno s tistimi, ki se nanašajo na sodelavce te pisarne, vključno s S. Zato S. kljub članstvu v odvetniški zbornici in tem, da se zanj uporabijo poklicna pravila odvetniške zbornice, v razmerju do tožeče stranke ne uživa enake stopnje neodvisnosti kot odvetnik, ki opravlja svojo dejavnost v pisarni, ki ni pisarna, v kateri je njegova stranka partner skupaj z drugimi partnerji. V teh okoliščinah se S. manj učinkovito spopada z morebitnimi nasprotji med svojimi poklicnimi obveznostmi in cilji svoje stranke (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 45).

64      Dalje, razmerje S. z odvetniško pisarno [Z.], čeprav je ta pravno ločena od tožeče stranke, lahko vpliva na neodvisnost S., ker se interesi odvetniške pisarne [Z.] v veliki meri prekrivajo s tistimi tožeče stranke. Zato obstaja tveganje, da je strokovno mnenje S. vsaj delno odvisno od njegovega poklicnega okolja (sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 25, in sklep z dne 14. novembra 2016, Dimos Athinaion/Komisija, T‑360/16, neobjavljen, EU:T:2016:694, točka 10).

65      Ta poklicna povezanost, ki jo je S. imel s tožečo stranko ob vložitvi tožbe, je torej takšne narave, da verjetno ne bo mogel na najustreznejši način izpolniti svoje bistvene vloge pravosodnega pomočnika.

66      Tega sklepa trditve tožeče stranke ne omajajo.

67      Prvič, tožeča stranka trdi, da ni mogoč noben poseg v neodvisnost S., ker je takšno poseganje v nasprotju z nemškimi nacionalnimi pravili iz Bundesrechtsanwaltsordnung (zvezni zakon o odvetništvu) z dne 1. avgusta 1959 (BGBl. 1959 I, str. 565) in Berufsordnung für Rechtsanwälte (uredba o poklicu odvetnika). V zvezi s tem je treba poudariti, da razumevanje vloge odvetnika v pravnem redu Unije sicer izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, vendar se v okviru sporov pred sodiščema Unije uporablja objektivno, pri čemer je ta uporaba nujno neodvisna od nacionalnih pravnih redov. Zato je treba določbe o zastopanju neprivilegiranih strank pred sodišči Unije razlagati, kolikor je mogoče, avtonomno in brez sklicevanja na nacionalno pravo (sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točki 34 in 35, in sklep z dne 14. novembra 2016, Dimos Athinaion/Komisija, T‑360/16, neobjavljen, EU:T:2016:694, točka 13). Kot je razvidno iz točk od 53 do 56 zgoraj, pojem odvetnikove neodvisnosti v pravu Evropske unije ni opredeljen le pozitivno, na podlagi članstva v zbornici ali z uporabo poklicnega kodeksa, ampak tudi negativno.

68      Drugič, tožeča stranka navaja, da se njena podjetniška dejavnost, ki jo opravlja kot fizična oseba, ki je imetnica sporne znamke, jasno razlikuje od pravne osebe in zlasti od odvetniške pisarne [Z.], ki ni stranka spora. Čeprav je res, da pravna oseba uživa pravno avtonomijo v odnosu do svojih partnerjev, je v obravnavani zadevi težko formalno razmejiti med ravnanjem pravne in fizične osebe. Jasno je namreč, da dejavnosti pravne osebe koristijo interesom in dejavnostim partnerja kot fizične osebe.

69      Tretjič, tožeča stranka navaja, da odvetnikova neodvisnost, ki jo zahteva sodna praksa, ni merilo, določeno v členu 19 Statuta Sodišča Evropske unije, in da ne izhaja iz člena 51 Poslovnika ter da je nedopustnost tožbe zato v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj slednje zahteva, da je pravno pravilo, ki posameznikom nalaga obveznosti, jasno in natančno ter da je njegova uporaba za zadevne osebe predvidljiva.

70      V zvezi s tem je treba navesti, da splošno načelo pravne varnosti sicer zahteva, da so predpisi jasni in natančni, da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi. Vendar je treba za namene ugotavljanja, ali so zahteve tega načela izpolnjene, upoštevati vse ustrezne elemente, ki izhajajo iz besedila, namena ali sistematike teh predpisov, po potrebi s pomočjo razlage, ki sta jo v zvezi s tem podali sodišči.

71      Najprej je treba ugotoviti, da izraz „[druge stranke mora zastopati odvetnik“ iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izključuje možnost, da sta stranka in njen odvetnik ena in ista oseba (glej v tem smislu sklepa z dne 3. septembra 2015, Lambauer/Svet, C‑52/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:549, točka 20 in navedena sodna praksa, in z dne 16. novembra 2016, García Ruiz/Parlament, T‑628/16, neobjavljen, EU:T:2016:669, točka 8 in navedena sodna praksa). Dalje, razumevanje vloge odvetnika v pravnem redu Unije in zlasti zahteva po neodvisnosti, katere spoštovanje je treba preučiti v vsakem posameznem primeru (glej točko 57 zgoraj), izhajata iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam (glej točko 53 zgoraj). Nazadnje, iz ustaljene sodne prakse sodišč Unije izhaja, da je pravna pomoč, ki je „popolnoma neodvisna“, tista, ki jo zagotavlja odvetnik, ki je strukturno, hierarhično in funkcionalno tretja oseba v razmerju do osebe, ki je deležna te pomoči (glej točko 53 zgoraj). Zato okoliščina, da zahteva po neodvisnosti ni izrecno določena v Statutu Sodišča Evropske unije ali Poslovniku, ne more posegati v načelo pravne varnosti.

72      Iz navedenega izhaja, da tožbe, s katero se je začel postopek, ni podpisal neodvisen odvetnik, zato ta tožba ni bila vložena v skladu s členom 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 51(1) Poslovnika.

73      Zato je treba tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba sprejeti ukrep procesnega vodstva, ki ga je predlagala tožeča stranka.

 Predlog za nadomestitev

74      EUIPO in intervenientka zatrjujeta nedopustnost predloga za nadomestitev tožeče stranke s predlagateljico nadomestitve, ki naj bi po navedbah tožeče stranke postala imetnica prijave sporne znamke in torej pravna naslednica. Po mnenju EUIPO in intervenientke predlagateljica nadomestitve ni zastopana v skladu s členom 175(3) Poslovnika.

75      V skladu s členom 176(3) Poslovnika se o predlogu za nadomestitev odloči z obrazloženim sklepom predsednika ali v končni odločbi.

76      V skladu s členom 174 Poslovnika velja, da lahko v primeru, da je bila pravica intelektualne lastnine, na katero se nanaša spor, s stranke v postopku pred odborom EUIPO za pritožbe prenesena na tretjo osebo, pravni naslednik predlaga, da nadomesti prvotno stranko v postopku pred Splošnim sodiščem. V členu 176(5) Poslovnika je določeno, da v primeru ugoditve predlogu za nadomestitev pravni naslednik sprejme postopek v stanju, v kakršnem je, ko vanj vstopi. Zavezujejo ga procesni akti, ki jih je vložila stranka, ki jo nadomesti. Prav tako iz členov 17 in 24 Uredbe št. 207/2009 (zdaj člena 20 in 28 Uredbe 2017/1001) izhaja, da se pravni naslednik lahko po vnosu prenosa prijave za znamke Evropske unije v register EUIPO sklicuje na pravice, ki izhajajo iz te prijave.

77      Nazadnje, v skladu s členom 175(3) Poslovnika se za zastopanje predlagateljice nadomestitve uporabljajo določbe člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije.

78      Prvič, ugotoviti je treba, da ni več treba odločati o predlogu za nadomestitev, ker je Splošno Sodišče iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 59 do 73, menilo, da tožba ni dopustna. V zadevi, kot je ta, v kateri je predlagatelj nadomestitve tesno povezan s tožečo stranko, predlog za nadomestitev izgubi svoj pomen, če je tožba zavržena kot nedopustna zaradi nepravilnosti pri zastopanju tožeče stranke.

79      Drugič, vsekakor je treba opozoriti, da glede na dejansko stanje obravnavane zadeve predloga za nadomestitev ni mogoče šteti za dopustnega. Natančneje, S. je obvestil Splošno sodišče o prenosu zadevne prijave za registracijo tožeče stranke na predlagateljico nadomestitve in je v tem postopku kot zastopnik slednje zahteval nadomestitev tožeče stranke s predlagateljico nadomestitve. S. je kot dokaz o prenosu prijave sporne znamke na predlagateljico nadomestitve predložil zlasti sporočilo EUIPO z dne 1. marca 2017 in izpisek iz EUIPO registra. S. je predložil tudi prepis pooblastila, s katerim je predlagateljica nadomestitve pooblastila odvetniško pisarno [Z.].

80      Kot pa je poudarjeno zgoraj v točki 77, se pogoji zastopanja v skladu s členom 19 Statuta Sodišča Evropske unije uporabljajo tudi za predlog za nadomestitev. V zvezi s tem je treba opozoriti, da odvetnik, ki je podpisal predlog za nadomestitev, S., ni neodvisen odvetnik v razmerju do predlagateljice nadomestitve v smislu člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ker je poslovodja te predlagateljice in podpisnik pooblastila, navedenega zgoraj v točki 79, tožeča stranka, ki je ena od le dveh partnerjev odvetniške pisarne [Z.], v kateri je S. opravljal odvetniški poklic ob vložitvi predloga za nadomestitev (glej v tem smislu točke od 63 do 65 zgoraj).

81      V teh okoliščinah se postopek v zvezi s predlogom za nadomestitev, ki ga je vložila predlagateljica nadomestitve, ustavi.

 Stroški

82      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka v obravnavani zadevi ni uspela, se ji v skladu s predlogi EUIPO in intervenientke naloži plačilo stroškov.

83      V skladu s členom 176(4) Poslovnika se v primeru zavrnitve predloga za nadomestitev v skladu s členoma 134 in 135 odloči o stroških v zvezi z navedenim predlogom, vključno s stroški predlagatelja nadomestitve. Ker je bil predlog za nadomestitev zavrnjen in ni bil podan noben predlog glede stroškov v zvezi s predlogom za nadomestitev, je treba na eni strani odločiti, da predlagateljica nadomestitve nosi svoje stroške in na drugi strani, da vsaka stranka nosi svoje stroške, povezane z navedenim predlogom za nadomestitev.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

sklenilo:

1.      Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.      Postopek v zvezi s predlogom za nadomestitev se ustavi.

3.      Oseba PJ nosi plačilo stroškov.

4.      Družba [Y]‑GmbH in vse stranke nosijo svoje stroške, nastale v postopku odločanja o predlogu za nadomestitev.

V Luxembourgu, 30. maja 2018

*      Jezik postopka: nemščina.