1

Prva tožeča stranka, Irit Azoulay, ima otroka, ki je od septembra 2014 vpisan na Athénée Ganenou v Bruslju (Belgija). Otroci ostalih treh tožečih strank, Andrew Boreham, Mirja Bouchard in Darren Neville, so vpisani na École internationale Le Verseau v Biergesu (Belgija). Tožečim strankam, katerih otroci so že bili vpisani v te izobraževalne ustanove pred letom 2014, so bile do šolskega leta 2014/2015 šolnine njihovih otrok povrnjene v okviru mesečne zgornje meje.

2

École internationale Le Verseau je nekonfesionalna šola, ki je del Fédération des établissements libres subventionnés indépendants (FELSI) (zveza brezplačnih subvencioniranih neodvisnih ustanov) in ki jo subvencionira francoska skupnost. Predavanja v francoščini in angleščini od vrtca naprej izvajajo profesorji, katerih materni jezik sta ta jezika. Vendar ta šola ni v celoti financirana s to subvencijo. Ima lastne vire, ki jih dobiva predvsem od neprofitnega združenja Les Amis du Verseau.

3

Athénée Ganenou je konfesionalna šola, ki jo subvencionira francoska skupnost in v kateri se izvaja uradni in celovit izobraževalni program, v katerem je dodanih več tedenskih ur učenja hebrejskega jezika, zgodovine judovstva, biblije in angleščine od osnovne šole naprej. Ta šola ni v celoti financirana s to subvencijo. Ima lastne vire, ki jih dobiva predvsem od neprofitnega združenja Les Amis du Verseau.

4

Tožeče stranke so oktobra in novembra 2014 vložile prošnje za povračilo šolnine, ki so jo plačale za svoje vzdrževane otroke, skupaj s priloženimi dokazili, ki sta jih pripravili zadevni šoli in ki so bila enaka tistim, priloženim njihovim prejšnjim prošnjam za povračilo takih stroškov šolanja, ki so bile odobrene.

5

Tožečim strankam je bila 24. aprila 2015 vročena odločba o dokončni zavrnitvi njihovih prošenj za povračilo šolnine (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe), ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), saj zadevni šoli nista bili plačljivi izobraževalni ustanovi v smislu te določbe, prostovoljni prispevki tožečih strank zadevnim neprofitnim združenjem pa so zunaj brezplačnega obveznega izobraževalnega okvira, kakršen je določen z belgijsko zakonodajo.

6

Tožeče stranke so 20. julija 2015 vložile pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. S posameznimi odločbami generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 17. in 19. novembra 2015 so bile te pritožbe zavrnjene (v nadaljevanju: odločbe o zavrnitvi pritožb). Vendar je generalni sekretar Parlamenta odločil, da se pritožnikom „nesporno in izjemoma“ odobri dodatek za šolanje za leto 2014/2015, ne pa več za prihodnja šolska leta na École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou.

7

Tožeče stranke so 17. februarja 2016 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložile to tožbo.

8

V skladu s členom 3 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o prenosu pristojnosti za odločanje o sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji na Splošno sodišče (UL 2016, L 200, str. 137), se zadeve pred Sodiščem za uslužbence, o katerih do 31. avgusta 2016 še ni bilo odločeno, prenesejo na Splošno sodišče, ki jih naprej obravnava v stanju, v kakršnem so bile na ta dan, in v skladu s svojim poslovnikom.

9

Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

10

Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Med obravnavo in kot odgovor na vprašanje Splošnega sodišča so tožeče stranke predlagale, naj se druga točka njihovih predlogov spremeni, tako da Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

12

Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8). Ker odločbe o zavrnitvi pritožbe nimajo samostojne vsebine, je treba za tožbo šteti, da je usmerjena zoper izpodbijane odločbe.

13

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo tri tožbene razloge, ki zadevajo, prvič, kršitev člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom in očitno napako pri presoji, drugič, kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj ter, tretjič, kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja.

14

Prvič, tožeče stranke poudarjajo, da pojem „šolnina“ iz člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom zajema stroške vpisa in obiskovanja izobraževalnih ustanov. Po njihovem mnenju bi pogoj v zvezi s „plačljivostjo“ ustanove, ki jo obiskujejo, lahko zavajal. Izbirnost ali obveznost šolnine naj namreč ne bi bila upoštevna, ker naj bi se nanašala samo na šolnino, ki jo je uradnik plačal za vzdrževane otroke v šolah, ki ponujajo izobraževalni program po njihovi izbiri. Omenjena določba naj ne bi pogojevala dodelitve dodatka za šolanje z obstoječimi poimenovanji ali klasifikacijami na nacionalni ravni, ampak samo z naravo stroškov, ki se povrnejo, in z njihovimi bistvenimi elementi.

15

Drugič, tožeče stranke trdijo, da je pojem „šolnina“ samostojen pojem. V zvezi s tem priznavajo, da subvencionirano izobraževanje v Belgiji ne zagotavlja poučevanja maternega jezika angleščine, ki ga izvajajo profesorji, katerih materni jezik je angleščina, niti ne zagotavlja poučevanja kulturne, verske in zgodovinske dediščine judovskega ljudstva. Edini način, s katerim bi se takšno poučevanje lahko zagotovilo, bi bilo dodatno financiranje. Stroški, ki jih nosijo zadevne šole same in so financirani ob podpori neprofitnih združenj, bi dejansko bili stroški, ki dijaku omogočajo najprej dostop do posebnega izobraževalnega programa ter potem sodelovanje v programih in udeležbo na predavanjih te iste ustanove. Trditev Parlamenta, da naj bi belgijska zakonodaja določala, da izobraževalna ustanova vpisa ne sme pogojevati s plačilom nekega denarnega zneska bodisi sami ustanovi bodisi drugi organizaciji, bi zanikala samostojnost pojma „šolnina“. Tožeče stranke, dalje, menijo, da iz obračuna šolnine izhaja, da so nastali stroški popolnoma enaki prispevku staršev pri financiranju neprofitnega združenja, ki podpira subvencionirano izobraževalno ustanovo, in pomenijo zaradi svojega cilja in namembnosti stroške izobraževanja, ki se povrnejo.

16

Tretjič, tožeče stranke poudarjajo, da so stroški, ki so izključeni iz povračila in so določeni v členu 3 splošnih izvedbenih predpisov v zvezi z dodelitvijo dodatka za šolanje, določenega s členom 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki jih je Parlament sprejel 18. maja 2004 v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: SIP), stroški, ki niso povezani z izobraževalno dejavnostjo, torej so v bistvu neobvezni. Vendar naj bi bili stroški v zvezi s sredstvi, ki jih zbirajo zadevna neprofitna združenja, plačani kot del vpisnine in stroškov obiskovanja izobraževalne ustanove.

17

Po mnenju Parlamenta iz belgijske zakonodaje izhaja, da prosto subvencionirane ustanove izvajajo brezplačno izobraževanje in niso zasebne šole, ki predpisujejo šolnino, s katero je pogojen vpis dijakov in dostop do predavanj. Čeprav se pod nekaterimi pogoji lahko zahtevajo nekateri stroški, neplačilo teh za dijaka nikakor ne sme pomeniti razlog za sankcijo, kot je zavrnitev vpisa ali izključitev. Navedba – v členu 3 SIP – stroškov, ki so izključeni iz povračila šolnine, naj ne bi bila izčrpna. Za šolnino naj bi se namreč šteli samo tisti stroški, ki bi pogojevali sam sprejem dijaka v šolo in v njen program. V tem primeru naj vpis dijakov v zadevne šole ne bi bil pogojen s plačilom vpisnine. Prispevki staršev v zadevna neprofitna združenja naj bi pokrivali poseben program obeh šol.

18

Parlament tudi trdi, da bi morali v skladu s sklepom vodij uprave št. 012/77 začasni uslužbenci, da bi lahko prejemali dodatek za šolanje, predložiti račun, iz katerega se lahko razločijo različne vrste stroškov. Predloženi računi in potrdila tožečih strank pa naj ne bi izpolnjevali tega pogoja in naj ne bi omogočali natančne ugotovitve namembnosti teh prispevkov, ki so jih plačale tožeče stranke.

19

Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom med drugim določa, da „[o]b upoštevanju pogojev, določenih v splošnih izvedbenih predpisih, uradnik prejme dodatek za šolanje v višini dejanske šolnine, ki jo nosi, do največ 260,95 EUR za vsakega vzdrževanega otroka […], ki je star najmanj pet let in se redno šola v osnovni ali srednji šoli, ki zaračunava šolnino, ali v visokošolskem zavodu“.

20

Iz člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom izhaja, da se pojem „šolnina“ nanaša na stroške, ki so povezani z rednim šolanjem vzdrževanega otroka uradnika v „osnovni ali srednji šoli, ki zaračunava šolnino“.

21

Preučiti je torej treba, ali sta École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou „plačljivi osnovni ali srednji šoli“ v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

22

Prvič, ni sporno, da je glede na zakonodajo, ki se uporablja v francoski skupnosti, obvezno šolanje v francoski skupnosti brezplačno in da ne sme biti zahtevana ali prejeta nikakršna šolnina.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, da okrožnica francoske skupnosti št. 4516 z dne 29. avgusta 2013, naslovljena „Brezplačen dostop do obveznega izobraževanja“ (v nadaljevanju: „okrožnica št. 4516“), v poglavju II, naslovljenem „Pravila, ki se uporabljajo za brezplačen dostop do izobraževanja“, ki je v delu A, naslovljenem „Stroški, ki jih šola ne sme zahtevati (člena 100 in 102 odloka „Misije“ z dne 24. julija 1997)“, določa:

„Osnovnošolske in srednješolske izobraževalne ustanove od staršev ne smejo zahtevati plačila nekaterih stroškov. Zlasti so to:

24

Drugič, nesporno je tudi, da v skladu z zakonodajo, ki je navedena v točkah 22 in 23 zgoraj, tožečim strankam ne bi bilo treba École internationale Le Verseau, Athénée Ganenou ali pa neki drugi organizaciji plačati vpisnine oziroma stroškov obiskovanja predavanj za svoje vzdrževane otroke v teh šolah.

25

Iz potrdil, ki jih je posredovala École internationale Le Verseau, namreč izhaja, da bo „prispevek za leto 2014/2015 […] izjemoma namenjen za vzdrževanje in razvoj pedagoških projektov [omenjene šole], v kateri [so] redno vpisani [vzdrževani otroci druge in četrte tožeče stranke], ki jih ne subvencionira francoska skupnost“. Athénée Ganenou „potrjuje […] vpis vzdrževanega otroka prve tožeče stranke v šolskem letu 2014/2015“, navaja, da je „prosto subvencionirana šola, ki izvaja uradni in popolni program [francoske skupnosti]“, omenja „sodelovanje v posebnem pedagoškem programu in nesubvencionirano šolanje, ki znašata 270 EUR na mesec, deset mesecev na leto“, in določa, da „ti stroški ne pokrivajo šolskega materiala niti prehrane, kar je treba plačati posebej“.

26

To pomeni, da v tem primeru pogoj „osnovne ali srednje šole, ki zaračunava šolnino“, v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ni izpolnjen in zato tožeče stranke niso upravičene do dodatka za šolanje za svoje vzdrževane otroke, vpisane v šoli École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou.

27

Te ugotovitve ne izpodbijejo trditev tožečih strank.

28

Tožeče stranke najprej trdijo, da naj bi se pojem „šolnina“ nanašal na stroške, ki jih ima uradnik za svoje vzdrževane otroke v šolah, ki ponujajo izobraževalni program po njihovi izbiri.

29

Člen 3 SIP določa:

„Do višine najvišjega zneska, ki je določen v členu 3(1), prvi in tretji pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, dodatek za šolanje B pokriva:

30

Upoštevati je tudi treba, da glede na člen 3 SIP šolnina zajema „stroške vpisa in obiska izobraževalnih ustanov“. Kot je navedeno, šolnina pokriva tako stroške, ki dijaku omogočajo dostop do izobraževalne ustanove (stroški vpisa), kot tudi stroške, ki mu omogočajo, da sledi predavanjem in ima korist od sodelovanja v programih te iste ustanove (stroški obiskovanja) (sodba z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija, F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 23).

31

Vendar je treba poudariti, da v tem primeru vpis in poučevanje, ki se izvaja v École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou, za vzdrževane otroke tožečih strank nista pogojena s plačilom denarnega zneska, ki pokriva stroške vpisa in obiskovanja teh šol, tema ustanovama ali drugim tretjim subjektom, kot so neprofitna združenja. Vendar pa nasproten položaj, kot izhaja iz okrožnice št. 4516, ne bi bil v skladu z zakonodajo, ki se uporablja v francoski skupnosti.

32

Ugotoviti je tudi treba, da tožeče stranke niso nasprotovale stališču Parlamenta, da neplačilo zadevnih zneskov neprofitnim združenjem za dijaka nikakor ne more pomeniti razlog za sankcijo, kot je zavrnitev vpisa ali izključitev.

33

V zvezi s tem se je treba sklicevati tudi na okrožnico št. 4516, v kateri je glede plačila stroškov, ki jih šola lahko zahteva, kot so stroški za „bazen ter kulturne in športne dejavnosti“, v poglavju II, oddelek „Neplačilo stroškov“, določeno:

„V primeru neplačila ali zavrnitve plačila šola ne more niti zavrniti vpisa ali prepisati dijaka, niti ga dokončno izključiti, niti ga sankcionirati, niti mu zavrniti izdaje izpisa ocen ali diplome. Glede na okoliščine primera je določen postopek s predlogom za izterjavo s strani vsakega pristojnega organa.“

34

Iz tega izhaja, da trditev, ki se nanaša na pojem „šolnina“, nikakor ne spremeni okoliščine, da v tem primeru ob neobstoju stroškov vpisa in obiskovanja École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou ne moreta biti opredeljeni kot „osnovni ali srednji šoli, ki zaračunavata šolnino“, v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

35

Dalje, tožeče stranke poudarjajo, da ker je pojem „šolnina“ samostojen pojem prava Evropske unije, njegova vsebina ne bi smela biti odvisna od obstoječih poimenovanj ali klasifikacij na nacionalni ravni, ampak od same narave stroškov, ki se povrnejo, in njihovih sestavnih delov (sodba z dne 8. septembra 2011, Bovagnet/Komisija, F‑89/10, EU:F:2011:129, točka 22).

36

Tožeče stranke pravilno ugotavljajo, da je pojem „šolnina“ samostojen pojem prava Unije in da zato poimenovanja ali nacionalne klasifikacije glede stroškov izobraževanja niso odločilni. Vendar iz tega izhaja tudi, da poimenovanje ali klasifikacija prispevkov, ki so jih starši plačali zadevnim neprofitnim združenjem, nikakor ne spremeni okoliščine, da niti École internationale Le Verseau niti Athénée Ganenou ne zahtevata plačila stroškov vpisa ali obiskovanja predavanj. Iz tega nujno izhaja, da se prispevki, ki jih omenjena neprofitna združenja zahtevajo za sodelovanje otrok v posebnem programu in za nesubvencionirano šolanje na teh šolah, ne morejo nanašati na stroške vpisa in obiskovanja omenjenih šol, kot to med drugim potrjuje okrožnica št. 4516. Zato v obravnavanem primeru prispevkov, ki jih zahtevajo neprofitna združenja, nikakor ni mogoče opredeliti kot „šolnine“ v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim pravilom, kot je določeno v členu 3 SIP.

37

Nazadnje, tožeče stranke trdijo, da so stroški, ki se ne povrnejo in so določeni v členu 3 SIP, stroški, ki niso povezani z izobraževalno dejavnostjo in so torej v resnici neobvezni, medtem ko so stroški, povezani s sredstvi, ki jih zbirajo zadevna neprofitna združenja, stroški, ki se plačajo kot del vpisnine in stroškov obiskovanja predavanj.

38

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 3 SIP nasprotuje „vsem drugim stroškom“, ki jih izključuje iz vsakršnega povračila in za katere navaja nekatere primere, „stroškom vpisa in obiskovanja izobraževalnih ustanov“ ter „stroškom prevoza“, za katere je omogočeno omejeno povračilo. Poleg tega se v nasprotju s trditvami tožečih strank izraz „vsi drugi stroški“ ne nanaša samo na „stroške, ki niso povezani z dejavnostjo poučevanja“. Ta določba se namreč nanaša izrecno na „druge stroške v zvezi z izvedbo šolskega programa obiskovane izobraževalne ustanove“.

39

Nazadnje so tožeče stranke izjavile, da je bilo v École internationale Le Verseau in Athénée Ganenou obvezno šolanje dopolnjeno z učenjem, ki je del pedagoškega programa vsake izmed teh šol, in da so za to zadevnim neprofitnim združenjem plačale denarne zneske, ki pokrivajo udeležbo njihovih otrok v posebnem programu in nesubvencionirano šolanje na teh šolah.

40

Iz teh izjav izhaja, da prispevkov, plačanih neprofitnim združenjem, ni mogoče opredeliti kot stroške šolanja, ti prispevki pomenijo stroške, ki nastanejo zaradi zahtev in dejavnosti, povezanih z izvajanjem šolskega programa, namreč udeležbe otrok v posebnem programu in nesubvencioniranega šolanja na zadevnih šolah, in te prispevke je treba šteti za „druge stroške v zvezi z izvajanjem šolskega programa obiskovane izobraževalne ustanove“ v smislu člena 3, drugi odstavek, SIP, ki po isti določbi niso zajeti z dodatkom za šolanje B.

41

Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

42

Kot navajajo tožeče stranke, je Parlament dal natančna zagotovila, ki so pri njih vzbudila pričakovanje, da bodo prejele izplačilo dodatka za šolanje, ker so bili ti stroški v prejšnjih letih povrnjeni. Nasprotujejo trditvi Parlamenta, da se dodatek za šolanje ocenjuje letno. Po njihovem mnenju gre bolj za letni preizkus politike povračila šolnine, kar bi pomenilo, da ima Parlament pravico radikalno spremeniti mnenje službe glede popolnoma enakega položaja, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.

43

Parlament trditve tožečih strank prereka.

44

Za pravico do sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvič, pristojni organ bi moral upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, vzbudijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu s pravili, ki se uporabljajo (sodba z dne 7. novembra 2002, G/Komisija, T‑199/01, EU:T:2002:271, točka 38).

45

V tem primeru je treba ugotoviti, da celo ob predpostavki, da je Parlament tožečim strankam dal natančna, brezpogojna in skladna zagotovila v zvezi s povračilom njihovih plačanih prispevkov zadevnim neprofitnim združenjem za udeležbo njihovih otrok v posebnem izobraževalnem programu in nesubvencionirano šolanje na zadevnih šolah, se s takimi zagotovili ne bi spoštovale določbe Kadrovskih predpisov, kot je bilo navedeno v točkah od 19 do 41 zgoraj. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti nikakršne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj.

46

Iz elementov spisa nikakor ne izhaja, da bi pristojni organ tožečim strankam dal natančna, brezpogojna in skladna zagotovila. Poseben obrazec, ki so ga službe pripravile za šole, bi moral omogočiti, da se z vprašanji v zvezi z različnimi šolninami, ki jih zahtevajo šole, in ob neobstoju izdaje računa s strani šol, ugotovi, ali so te zahtevale plačilo vpisnine in stroškov obiskovanja predavanj, ki bi morali po potrebi biti predmet povračila s strani služb. Vendar s tem obrazcem ni bilo dokazano, da so tožeče stranke plačale vpisnino.

47

Nazadnje, trditev tožečih strank, da bi bila sprememba upravne prakse v nasprotju z načelom pravne varnosti, je nedopustna, ker se ni uveljavljala v pritožbi in torej ni v skladu s pravilom o skladnosti med predhodno upravno pritožbo in tožbo.

48

Glede na ustaljeno sodno prakso namreč pravilo skladnosti med pritožbo v smislu člena 91(2) Kadrovskih predpisov in poznejšo tožbo zahteva, da je tožbeni razlog, naveden pred sodiščem Unije, dopusten le, če je bil predložen že v predhodnem postopku, tako da se je lahko organ za imenovanja seznanil z očitki zainteresirane stranke zoper izpodbijano odločbo (glej sodbo z dne 7. julija 2004Schmitt/AER, T‑175/03, EU:T:2004:214, točka 42 in navedena sodna praksa).

49

Drugi tožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.

50

Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, pri čemer se prvi del nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, drugi del pa na kršitev načela dobrega upravljanja.

51

V zvezi z domnevno kršitvijo načela enakega obravnavanja tožeče stranke trdijo, da so v enakem dejanskem in pravnem položaju, kot je položaj staršev, ki so v prejšnjih letih dobili povrnjeno šolnino svojih vzdrževanih otrok, vpisanih v zadevne šole, in položaj staršev, ki delajo za Evropsko komisijo in ki so še naprej prejemali povračilo šolnine svojih vzdrževanih otrok, vpisanih v iste šole.

52

Glede domnevne kršitve načela dobrega upravljanja tožeče stranke trdijo, da obdobje šestih mesecev, ki je poteklo med vložitvijo prošnje za povračilo in izdajo izpodbijanih odločb, ni razumno, ker prejšnje ravnanje Parlamenta ni dopuščalo dvoma o povračilu zadevnih stroškov. Poleg tega dvomijo o objektivnosti in skrbnosti, na podlagi katerih je Parlament preučil dejstva, pri čemer je dodelitev dodatka za šolanje povezal z osebno izbiro enega od staršev glede pedagoškega programa, ki ga je izbral za svojega otroka, kar bi bilo v nasprotju s členom 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in s samostojnostjo pojma „šolnina“.

53

Parlament trditve tožečih strank prereka.

54

Glede prvega dela tretjega tožbenega razloga je treba spomniti, da spada načelo enakosti obravnavanja med temeljna načela prava Unije in da je kršeno, če se kategoriji oseb, katerih dejanska in pravna položaja se bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno. To načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako razlikovanje objektivno upravičeno. Da bi bilo razlikovanje dovoljeno, mora biti upravičeno z objektivnim in razumnim merilom ter mora biti sorazmerno z zasledovanim ciljem (sodba z dne 30. januarja 2003, C/Komisija, T‑307/00, EU:T:2003:21, točka 48).

55

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se uradnik ali začasni uslužbenec ne moreta sklicevati na nezakonitost, da bi pridobila neko prednost. Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti namreč usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (sodbe z dne 4. julija 1985, Williams/Računsko sodišče, 134/84, EU:C:1985:297, točka 14; z dne 2. junija 1994, de Compte/Parlament, C‑326/91 P, EU:C:1994:218, točki 51 in 52, in z dne 1. julija 2010, Časta/KomisijaF‑40/09, EU:F:2010:74, točka 88).

56

Zato je ob upoštevanju dejstva, da je bil prvi tožbeni razlog zavrnjen, prvi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja v primerjavi z drugimi upravnimi uslužbenci, brezpredmeten (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2014, Van Asbroeck/Parlament, F‑102/12, EU:F:2014:4, točki 37 in 38).

57

Vsekakor je treba spomniti, da čeprav glede na načelo enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, za vse upravne uslužbence Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi, to načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je bila priznana s Kadrovskimi predpisi, ker, nasprotno, za institucije pri upravljanju njihovega osebja velja „načelo avtonomije“ (sodba z dne 5. julija 2011, V/Parlament, F‑46/09, EU:F:2011:101, točka 135).

58

V skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov SIP sprejme organ za imenovanja vsake institucije in so lahko pri vsaki instituciji drugačni.

59

Glede drugega dela tretjega pritožbenega razloga je treba spomniti, da je obveznost spoštovati razumni rok pri vodenju upravnih postopkov splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče Unije in ki je v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del načela dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2006, Angeletti/Komisija, T‑394/03, EU:T:2006:111, točka 162).

60

Vendar kršitev načela dobrega upravljanja praviloma ne upravičuje razglasitve ničnosti odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na veljavnost upravnega postopka le takrat, kadar bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku.

61

V obravnavanem primeru iz preučitve prvega tožbenega razloga (glej točke od 19 do 41 zgoraj) izhaja, da tudi ob predpostavki, da je treba čas, ki ga ima Parlament za obravnavo prošenj tožečih strank za povračilo, šteti za pretirano dolg, to ne bi vplivalo na samo vsebino izpodbijanih odločb. Poleg tega je treba opozoriti, da se je Parlament zaradi pretirano dolgega časa za obravnavo prošenj odločil, da nesporno in izjemoma odobri dodatek za šolanje za leto 2014/2015.

62

Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

63

Zato je treba predloge za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb zavrniti.

64

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj Parlamentu naloži izplačilo dodatka za šolanje za leto 2015/2016.

65

Ob upoštevanju tega, da so bili predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb zavrnjeni, o teh predlogih ni treba odločiti.

66

Zato je treba tožbo zavrniti v celoti.

67

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

68

Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da tožeče stranke s predlogi niso uspele. Poleg tega je Parlament v svojih predlogih izrecno predlagal, naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov. Zato se tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

razsodilo: