1

Te zadeve spadajo v okvir drugega stebra bančne unije v zvezi z enotnim mehanizmom za reševanje (EMR), ki je bil uveden z Uredbo (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1). Cilj uvedbe EMR je okrepiti povezanost okvira reševanja v državah članicah euroobmočja in državah članicah, ki niso del euroobmočja in se odločijo sodelovati v enotnem mehanizmu nadzora (EMN) (v nadaljevanju: sodelujoče države članice).

2

Natančneje, te zadeve se nanašajo na enotni sklad za reševanje (ESR), ustanovljen s členom 67(1) Uredbe št. 806/2014. ESR se financira s prispevki institucij, ki se pobirajo na nacionalni ravni, med drugim v obliki predhodnih prispevkov na podlagi člena 67(4) navedene uredbe. V skladu s členom 3(1), točka 13, navedene uredbe pojem institucije pomeni kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, ki ga zajema konsolidirani nadzor v skladu s členom 2(c) navedene uredbe. Prispevki se prenesejo na raven Evropske unije v skladu z medvladnim sporazumom o prenosu in vzajemnosti prispevkov v ESR, podpisanim 21. maja 2014 v Bruslju (v nadaljevanju: medvladni sporazum).

3

Člen 70 Uredbe št. 806/2014, naslovljen „Predhodni prispevki“, določa:

„1.   Posamezni prispevek vsake institucije se zbere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (kapital ni vključen) brez kritih vlog, glede na celotno obveznost (kapital ni vključen) brez kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic.

2.   Odbor vsako leto po posvetovanju z ECB ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni.

Izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na:

Razmerje med pavšalnim prispevkom in tveganju prilagojenimi prispevki upošteva uravnoteženo porazdelitev prispevkov med različnimi vrstami bank.

Celotni znesek posameznih prispevkov vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, izračunanih v skladu s točkama (a) in (b), v nobenem primeru letno ne presega 12,5 % ciljne ravni.

[…]

6.   Uporabijo se delegirani akti, v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59/EU.

7.   Svet na predlog Komisije v okviru delegiranih aktov iz odstavka 6 sprejme izvedbene akte za določitev pogojev izvajanja odstavkov 1, 2 in 3 ter zlasti, kar zadeva:

4

Uredba št. 806/2014 je bila glede predhodnih prispevkov dopolnjena z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe št. 806/2014 v zvezi s predhodnimi prispevki v ESR (UL 2015, L 15, str. 1).

5

Poleg tega Uredba št. 806/2014 in Izvedbena uredba 2015/81 napotujeta na nekatere določbe iz dveh drugih aktov:

6

Enotni odbor za reševanje (EOR) je bil ustanovljen kot agencija Unije (člen 42 Uredbe št. 806/2014). Med drugim zajema plenarno sejo in izvršno sejo (člen 43(5) Uredbe št. 806/2014). EOR na izvršni seji sprejme vse odločitve za izvajanje Uredbe št. 806/2014, razen če ta uredba ne določa drugače (člen 54(1)(b) Uredbe št. 806/2014).

7

EOR je s Sklepom z dne 29. aprila 2015 (SRB/PS/2015/8) na plenarni seji sprejel Poslovnik izvršne seje EOR (PIS).

8

Člen 9, od (1) do (3), PIS določa:

„1.   Sklepi se lahko sprejmejo tudi po pisnem postopku, razen če najmanj dva člana izvršne seje, navedena v členu 3(1), ki sodelujeta v pisnem postopku, temu ugovarjata v prvih 48 urah po začetku tega pisnega postopka. V tem primeru se predmet vpiše na dnevni red naslednje izvršne seje.

2.   V pisnem postopku ima vsak član izvršne seje običajno na voljo vsaj pet delovnih dni za preučitev. Če je potrebno nujno ukrepanje, lahko predsednik določi krajše obdobje za sprejetje sklepa s soglasjem. Razlog za skrajšanje obdobja se navede.

3.   Če v pisnem postopku ni mogoče doseči soglasja, lahko predsednik sproži običajni glasovalni postopek v skladu s členom 8.“

9

Tožeča stranka, družba Hypo Vorarlberg Bank AG, nekdanja družba Vorarlberger Landes‑ und Hypothekenbank AG, je kreditna institucija s sedežem v sodelujoči državi članici.

10

EOR je s Sklepom z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v ESR (SRB/ES/SRF/2016/06) (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep) na izvršni seji na podlagi člena 54(1)(b) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 odločil o znesku predhodnega prispevka vsake institucije, med katerimi je bila tožeča stranka, za leto 2016. Priloga k temu sklepu vsebuje razpredelnico z zneski predhodnih prispevkov vseh institucij za leto 2016 in nekaj drugimi rubrikami, ki so med drugim naslovljene „Method (EA)“ (metodologija (euroobmočje)) in „Risk adjustment factor in the EA environment“ (prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v okviru euroobmočja).

11

EOR je isti dan nacionalnim organom za reševanje (v nadaljevanju: NOR) poslal kopijo datoteke s podatki v zvezi z institucijami na ozemljih, ki so v njihovi pristojnosti.

12

Finanzmarktaufsichtsbehörde (organ za nadzor finančnih trgov, Avstrija) je kot avstrijski nacionalni organ za reševanje (v nadaljevanju: avstrijski NOR) v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014 z odločbo o plačilu prispevkov z dne 26. aprila 2016 tožeči stranki naložil, naj na enega od njegovih bančnih računov do 20. maja 2016 plača določen znesek iz naslova predhodnih prispevkov.

13

Tožeča stranka je 11. maja 2016 avstrijski NOR pozvala, naj ji pošlje vse izračune, sklepe in druge dokumente EOR, ki se nanašajo nanjo.

14

Tožeča stranka je s plačilom na račun avstrijskega NOR 19. maja 2016 plačala svoj predhodni prispevek za leto 2016.

15

EOR je s Sklepom z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016 v ESR, s katerim je bil dopolnjen prvi izpodbijani sklep (SRB/ES/SRF/2016/13; v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep), prispevek tožeče stranke zmanjšal.

16

V prilogi k temu sklepu so za vsako institucijo navedeni začetni zneski predhodnih prispevkov za leto 2016, zneski predhodnih prispevkov za leto 2016 „after IPS impact“ (po uporabi kazalnika, ki se nanaša na vključenost v institucionalno shemo za zaščito vlog (v nadaljevanju: ISZV)) in razlika med temi zneski ter med drugim metodologija (euroobmočje) in prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v okviru euroobmočja.

17

EOR je 22. maja 2016 NOR poslal kopijo datoteke s podatki v zvezi z institucijami na ozemljih, ki so v njihovi pristojnosti. Poleg tega je bil drugi izpodbijani sklep poslan v prilogi k dopisu o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016, ki ga je podpisal podpredsednik EOR in je bil poslan vsem NOR, skupaj z vzorcem dopisa o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016, da bi se zagotovilo dosledno obveščanje vseh institucij, hkrati pa bi bila NOR prepuščena odločitev o tem, ali navedeni dopis pošljejo ali ne.

18

Avstrijski NOR je 23. maja 2016 tožeči stranki poslal drugo odločbo o plačilu prispevkov, naslovljeno „Information zum Beitrag zum Abwicklungsfonds 2016“ (informacija o prispevku v ESR za leto 2016), s katero jo je obvestil o prilagoditvi njenih predhodnih prispevkov za leto 2016 in ki ji je bil priložen dopis EOR z dne 23. maja 2016. V skladu s to odločbo naj bi bil prispevek za leto 2016 napačno izračunan, zato naj bi tožeča stranka plačala previsok prispevek. Poleg tega je bilo pojasnjeno, da bo ta znesek vrnjen šele leta 2017. Tej odločbi ni bil priložen drugi izpodbijani sklep.

19

V zvezi s tem je bil v prvotnem izračunu predhodnih prispevkov za leto 2016 (kot ga je EOR odobril v prvem izpodbijanem sklepu) kazalnik o vključenosti v ISZV, kot je določen v členu 5(1)(b) Delegirane uredbe 2015/63, glede prilagoditve profila tveganja iz člena 6 Delegirane uredbe 2015/63 izračunan napačno. EOR je ta napačni izračun popravil v drugem izpodbijanem sklepu. Čeprav tožeča stranka ni članica ISZV, je metodologija, uporabljena za izračun predhodnih prispevkov, zahtevala tudi nov izračun za vse druge institucije, ki plačujejo prispevek, temelječ na profilu tveganja (kot je tožeča stranka). Znova prilagojeni izračun je za tožečo stranko pomenil, da je njena obveznost plačila predhodnega prispevka za leto 2016 nekoliko manjša. Ker je tožeča stranka že plačala svoj predhodni prispevek za leto 2016 na podlagi prvotnega izračuna, je bila upravičena do povračila.

20

Sodelujoče države članice so morale predhodne prispevke za leto 2016 prenesti v ESR najpozneje do 30. junija 2016 (glej člen 3(2) medvladnega sporazuma).

21

Tožeča stranka je 14. junija 2016 avstrijski NOR znova prosila, naj ji pošlje nekatere dokumente, med drugim prvi in drugi izpodbijani sklep (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana sklepa), navedena v odločbah o plačilu prispevkov z dne 26. aprila in 23. maja 2016. Poleg tega je zahtevala takojšnje vračilo preplačanega zneska.

22

Avstrijski NOR je v dopisu z dne 28. junija 2016 tožeči stranki poslal drugi izpodbijani sklep brez njegove priloge.

23

Tožeča stranka je 7. julija 2016 avstrijski NOR znova prosila, naj ji pošlje zahtevane dokumente, to prošnjo pa je poslala tudi EOR.

24

Tožeča stranka je 2. avgusta 2016 prejela dopis EOR, ki je potrdil prejem prošnje za posredovanje dokumentov in se ji opravičil za zamudo pri odgovoru, pri čemer se je skliceval na potrebno usklajevanje med službami.

25

EOR je 20. septembra 2016 tožeči stranki poslal prvi izpodbijani sklep brez njegove priloge.

26

Tožeča stranka je 14. julija, 7. septembra in 18. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbe, vpisane pod številkami T‑377/16, T‑645/16 in T‑809/16.

27

Tožeča stranka je 16. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, prvič, naj se zadrži izvršitev prvega izpodbijanega sklepa, in drugič, naj ji EOR začasno vrne njen prispevek, dokler ne bo odločeno o ničnostni tožbi.

28

Italijanska republika je 22. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke v zadevi T‑645/16.

29

Predlog za izdajo začasne odredbe je bil s sklepom z dne 6. februarja 2017, Vorarlberger Landes‑ und Hypothekenbank/EOR (T‑645/16 R, neobjavljen, EU:T:2017:62), zavrnjen zaradi neobstoja nujnosti. Odločitev o stroških je bila pridržana.

30

Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 9. februarja 2017 ugodil predlogu za intervencijo Italijanske republike v zadevi T‑645/16.

31

Ker so se glavne stranke v procesnih aktih opredelile glede morebitne združitve, je predsednik osmega senata 8. novembra 2018 odločil, da se tri zgoraj navedene zadeve združijo za ustni del postopka in za izdajo skupne končne odločbe v skladu s členom 68 Poslovnika Splošnega sodišča.

32

Splošno sodišče je s prvim ukrepom procesnega vodstva, ki ga je 9. oktobra 2017 sprejelo na podlagi člena 89 Poslovnika, EOR pozvalo, naj predloži celotno kopijo izvirnika izpodbijanih sklepov, vključno z njunima prilogama.

33

EOR je v aktu z dne 26. oktobra 2017 navedel, da ne more izpolniti ukrepa procesnega vodstva, sprejetega 9. oktobra 2017, pri čemer se je skliceval med drugim na zaupnost podatkov v prilogah k izpodbijanima sklepoma.

34

Splošno sodišče je s sklepom o pripravljalnih ukrepih z dne 14. decembra 2017 (v nadaljevanju: prvi sklep) na podlagi člena 24, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 91(b), člena 92(3) in člena 103 Poslovnika odredilo, naj EOR predloži celotno kopijo izvirnika izpodbijanih sklepov, vključno z njunima prilogama, v nezaupni in zaupni različici.

35

EOR je z aktom z dne 15. januarja 2018 odgovoril na prvi sklep ter v nezaupni in zaupni različici predložil štiri dokumente, to je dva za prvi izpodbijani sklep in dva za drugi izpodbijani sklep, in sicer za vsak izpodbijani sklep, prvič, glede besedila izpodbijanega sklepa dokument na dveh straneh v obliki skeniranega podpisanega papirnatega dokumenta v formatu PDF, in drugič, dokument v obliki digitalno generiranih številčnih podatkov v formatu PDF, ki je bil priloga k zadevnemu sklepu.

36

Splošno sodišče je 12. marca 2018 na podlagi odgovora EOR na prvi sklep sprejelo drugi ukrep procesnega vodstva in EOR pozvalo, naj, prvič, pojasni format prilog ob sprejetju izpodbijanih sklepov, drugič, če sta bili ti prilogi predloženi v digitalnem formatu, pojasni zakaj in predloži vse tehnične elemente avtentifikacije, potrebne za to, da se dokaže, da generirani PDF številčnih podatkov, ki je bil predložen Splošnemu sodišču, ustreza tistemu, kar je bilo dejansko predloženo v podpis in kar je EOR sprejel v okviru izvršne seje na sestankih 15. aprila in 20. maja 2016, in tretjič, predloži svoje stališče o vprašanju pravnega obstoja izpodbijanih sklepov in vprašanju spoštovanja bistvenih postopkovnih zahtev.

37

EOR je na drugi ukrep procesnega vodstva odgovoril z aktom z dne 27. marca 2018. EOR je v zvezi z drugo zahtevo, navedeno zgoraj v točki 36, navedel, da je ne more izpolniti, ker so nekateri dokumenti, ki bi jih moral predložiti, zaupni, in je zaprosil za sprejetje pripravljalnega ukrepa.

38

Splošno sodišče je 2. maja 2018 sprejelo nov sklep o pripravljalnih ukrepih, s katerim je EOR odredilo, naj izpolni drugo zahtevo iz ukrepa procesnega vodstva z dne 12. marca 2018 (v nadaljevanju: drugi sklep).

39

Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. maja 2018, ki je bil v spis vložen z odločbo z dne 22. maja 2018, predložila nove dokaze, in sicer 16 vmesnih odločb EOR o določitvi faktorjev za metodologijo za izračun prispevkov za leto 2016.

40

EOR je z aktom z dne 18. maja 2018, ki je bil dopolnjen 29. junija 2018, izpolnil zahteve iz drugega sklepa ter v zaupni in nezaupni različici predložil dokument, naslovljen „Tehnične informacije o identifikaciji“, besedilo štirih elektronskih sporočil EOR, poslanih 13. aprila 2016 ob 17.41, 15. aprila 2016 ob 19.04 in ob 20.06 ter 19. maja 2016 ob 21.25, ter ključ USB z dvema datotekama v formatu XLSX in dvema datotekama v formatu TXT.

41

Splošno sodišče je z odločbo z dne 12. julija 2018 po preučitvi iz člena 103(1) Poslovnika iz spisa umaknilo zaupne različice dokumentov, ki jih je EOR predložil v odgovor na prvi in drugi sklep, razen datotek v formatu TXT, ki so bile na ključih USB, ki jih je EOR predložil 18. maja 2018, in ne vsebujejo nobene zaupne informacije, v spis pa so bile vložene v papirnati obliki.

42

Splošno sodišče je 12. julija 2018 s tretjim ukrepom procesnega vodstva, sprejetim na podlagi člena 89 Poslovnika, tožečo stranko in intervenientko pozvalo, naj predložita svoje stališče glede odgovorov EOR na ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe iz točk 32, 34, 36 in 38 zgoraj.

43

Tožeča stranka je svoje stališče predložila z aktom z dne 30. julija 2018. Intervenientka stališča ni predložila.

44

Splošno sodišče je na predlog osmega senata Splošnega sodišča na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo dodeli razširjeni sestavi.

45

Tožeča stranka v tožbi, vpisani pod številko T‑377/16, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

46

Tožeča stranka v tožbi, vpisani pod številko T‑645/16, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

47

Tožeča stranka v tožbi, vpisani pod številko T‑809/16, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

48

EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

49

Italijanska republika v zadevi T‑645/16 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

50

Na prvem mestu, EOR opozarja, da je ničnostna tožba dopustna le zoper akt, ki naj bi imel pravne učinke v razmerju do tretjih oseb, kar ne velja niti za prvi niti za drugi izpodbijani sklep. S tem, da EOR na izvršni seji potrdi zneske predhodnih prispevkov za leto 2016 in rezultate pozneje pošlje NOR, naj se ne bi ustvarjala nobena obveznost za institucije. Taka obveznost naj bi nastala le, če in ko bi pristojni NOR sprejel pravni akt na podlagi nacionalnega prava.

51

Na drugem mestu, EOR trdi, da izpodbijana sklepa nista naslovljena na tožečo stranko (člen 70(2) Uredbe št. 806/2014) in da se nanjo ne nanašata neposredno. EOR naj bi predhodne prispevke, ki jih mora plačati vsaka institucija, izračunal v skladu s metodologijo, opisano v Delegirani uredbi 2015/63 in Izvedbeni uredbi 2015/81, v tesnem sodelovanju z NOR (člen 4 Izvedbene uredbe 2015/81 in člen 70(2) Uredbe št. 806/2014). Ta izračun, ki ga opravi EOR, naj ne bi imel neposrednega učinka na institucijo, ker naj sam po sebi ne bi vplival na pravni status institucij. Čeprav naj bi EOR tako kot NOR imel vlogo v postopku priprave izračuna zneska prispevkov, naj bi to neposredno vplivalo na institucije šele, ko NOR pobirajo prispevke. Samo NOR, in ne EOR, naj bi bili pooblaščeni, da zagotovijo – in če je potrebno, naložijo – da institucije svoje prispevke plačajo pravilno v skladu z nacionalnim procesnim in materialnim pravom, ki se uporablja.

52

S tem, da je zakonodajalec Unije NOR podelil odgovornost za pobiranje predhodnih prispevkov, naj bi odločil, da naj bi te prispevke, kot jih izračuna EOR, nacionalni organi pobirali na podlagi pooblastil, ki so jim podeljena z nacionalnim procesnim in materialnim pravom. To naj bi bilo v skladu tudi z razlogi, na katerih temelji medvladni sporazum. Zato naj bi bilo treba akte, ki jih NOR sprejmejo na podlagi nacionalnega prava, izpodbijati pred nacionalnimi sodišči in če bi se pred nacionalnim sodiščem postavila vprašanja glede veljavnosti ali razlage aktov institucij ali agencij Unije, bi to sodišče lahko Sodišču predlagalo, naj na podlagi člena 267 PDEU o tem odloči v okviru predhodnega odločanja. Dejstvo, da je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) v sodbi z dne 24. avgusta 2016 menilo, da je Sodišče edino pristojno za odločanje o ničnostni tožbi v zvezi z izračunom in pobiranjem predhodnih prispevkov, naj ne bi bilo upoštevno, ker naj taka ugotovitev nacionalnega sodišča v obravnavani zadevi ne bi bila pomembna. Le Sodišče naj bi bilo namreč pooblaščeno za določitev svoje pristojnosti.

53

Na tretjem mestu, EOR trdi, da mora Splošno sodišče ex officio preveriti, ali je rok iz člena 263, šesti odstavek, PDEU upoštevan, in če ni, zavreči vsako tožbo. EOR navaja, da izpodbijana sklepa nista bila objavljena, vendar sta bila uradno sporočena NOR kot naslovnikom, in da tožeča stranka ni med navedenimi naslovniki. Vseeno naj bi se z izpodbijanima sklepoma seznanila na druge načine. Njena tožba naj bi torej morala biti vložena v dveh mesecih od dneva, ko se je seznanila s tema sklepoma, to je, ko se je seznanila z bistvom njune vsebine.

54

Po mnenju EOR je odločba o plačilu prispevkov, ki jo je avstrijski NOR poslal 26. aprila 2016, vsebovala dovolj natančne podatke, da se je tožeča stranka lahko seznanila s tem, kar je treba vedeti o prvem izpodbijanem sklepu, tako da je rok za vložitev tožbe začel teči 27. aprila 2016, to je na dan prejema navedene odločbe, in se je iztekel 7. julija 2016. Zato naj bi bile te tri tožbe vložene po predpisanem roku in naj bi glede prvega izpodbijanega sklepa bile prepozne. To naj bi vplivalo tudi na dopustnost tožb v zvezi z drugim izpodbijanim sklepom. Ker naj bi bil namen zadnjenavedenega sklepa le zmanjšanje zneska predhodnega prispevka za leto 2016, naj tožeča stranka namreč ne bi imela pravnega interesa za njegovo ločeno izpodbijanje. Poleg tega je EOR v okviru tožbe, vpisane pod številko T‑809/16, pojasnil, da je tožeča stranka odločbo o plačilu prispevkov, ki jo je avstrijski NOR izdal 23. maja 2016, prejela 27. maja 2016, tako da tudi ta tožba zaradi, natančneje, prekoračitve roka ni dopustna.

55

Na četrtem mestu, EOR v zvezi s tožbama, vpisanima pod številkama T‑645/16 in T‑809/16, trdi, da nista dopustni, ker imata isti predmet in se nanašata na isti stranki kot tožba, vpisana pod številko T‑377/16.

56

Na petem mestu, EOR v zvezi s tožbo, vpisano pod številko T‑809/16, meni, da je trditev tožeče stranke, v skladu s katero je dostop do sklepov EOR na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) enakovreden uradnemu obvestilu naslovnika o teh sklepih in pomeni nov začetek roka za vložitev ničnostne tožbe, napačna. Po mnenju EOR so naslovniki sklepov namreč opredeljeni, ko se sklepi sprejmejo, in to na podlagi pravnega okvira, ki se uporablja. Dejstvo, da se ti sklepi pozneje pošljejo tretjim osebam, naj ne bi pomenilo, da je treba te osebe obravnavati kot naslovnike. Zato naj bi bilo treba tretjo tožbo, ki ima točno isti predmet ter se nanaša na isti stranki, iste tožbene razloge in ista sklepa kot prvi dve tožbi, razglasiti za nedopustno.

57

Tožeča stranka izpodbija te trditve in meni, da so vse tri tožbe dopustne.

58

Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

59

Člen 263, četrti odstavek, PDEU tako omejuje ničnostne tožbe, ki jih vloži fizična ali pravna oseba, na tri kategorije aktov, in sicer, prvič, na akte, ki so naslovljeni nanjo, drugič, na akte, ki niso naslovljeni nanjo, vendar se nanjo neposredno in posamično nanašajo, in tretjič, na predpise, ki niso naslovljeni nanjo, vendar se nanjo neposredno nanašajo in ne potrebujejo izvedbenih ukrepov (glej sklep z dne 10. decembra 2013, von Storch in drugi/ECB, T‑492/12, neobjavljen, EU:T:2013:702, točka 29 in navedena sodna praksa).

60

V zvezi s pogojem iz člena 263, prvi odstavek, PDEU je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej sklep z dne 21. aprila 2016, Borde in Carbonium/Komisija, C‑279/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:297, točka 37 in navedena sodna praksa).

61

Poleg tega so pri aktih ali odločitvah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po opravljenem notranjem postopku, izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo (glej sklep z dne 9. marca 2016, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑438/15, EU:T:2016:142, točka 20 in navedena sodna praksa).

62

Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da kadar neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa posegajo v interese tožeče stranke tako, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj, prekriva s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU (glej sklep z dne 6. marca 2014, Northern Ireland Department of Agriculture and Rural Development/Komisija, C‑248/12 P, neobjavljen, EU:C:2014:137, točka 33 in navedena sodna praksa).

63

V zvezi s tem lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, na eni strani trdi, da se ta odločba nanjo posamično nanaša, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 2. aprila 1998, Greenpeace Council in drugi/Komisija, C‑321/95 P, EU:C:1998:153, točki 7 in 28).

64

Na drugi strani se s pogojem, da se mora odločba, zoper katero je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in naslovnikom tega akta, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobena diskrecijska pravica, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 22. marca 2007, Regione Siciliana/Komisija, C‑15/06 P, EU:C:2007:183, točka 31 in navedena sodna praksa).

65

Vendar je iz sodne prakse razvidno tudi, da se šteje, da je pogoj neposrednega nanašanja – kadar morajo biti za to, da ima izpodbijani akt učinke na pravni položaj posameznikov, nujno sprejeti izvedbeni ukrepi – izpolnjen, če ta akt svojemu naslovniku nalaga obveznosti za izvedbo tega akta in če je ta naslovnik avtomatično zavezan sprejeti ukrepe, ki spreminjajo pravni položaj tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2015, Federcoopesca in drugi/Komisija, T‑312/14, EU:T:2015:472, točka 38 in navedena sodna praksa).

66

Neobstoj manevrskega prostora držav članic, kot je generalni pravobranilec M. Wathelet opozoril v sklepnih predlogih v zadevi Stichting Woonpunt in drugi/Komisija (C‑132/12 P, EU:C:2013:335, točka 68 in navedena sodna praksa), namreč izniči navidezen neobstoj neposredne povezave med aktom Unije in posameznikom. Drugače povedano, da bi se preprečilo neposredno nanašanje, polje proste presoje avtorja vmesnega akta za izvajanje akta Unije ne more biti le formalno. Iz njega mora izhajati pravno nanašanje na tožečo stranko.

67

V obravnavanem primeru je, prvič, iz ureditve, ki se uporablja, zlasti iz člena 54(1)(b) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014, razvidno, da je tako pravi avtor izračuna posameznih prispevkov kot avtor sklepa, ki potrjuje te prispevke, EOR. Okoliščina, da EOR in NOR sodelujejo, ne spremeni te ugotovitve (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 27).

68

Le EOR je namreč pristojen, da „po posvetovanju z ECB ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z [NOR]“ izračuna predhodne prispevke institucij (člen 70(2) Uredbe št. 806/2014). Poleg tega imajo NOR obveznost, ki izhaja iz prava Unije, da poberejo te prispevke, kot so določeni s sklepom EOR (člen 67(4) Uredbe št. 806/2014).

69

Sklepi EOR, s katerimi so na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 določeni predhodni prispevki, so torej dokončni.

70

Izpodbijanih sklepov zato ni mogoče opredeliti kot ukrepa, ki sta izključno pripravljalna ali vmesna, ker po koncu postopka dokončno določata stališče EOR glede prispevkov.

71

Drugič, poudariti je treba, da so ne glede na terminološke razlike med jezikovnimi različicami člena 5 Izvedbene uredbe 2015/81 organi, na katere EOR, ki je avtor sklepa o določitvi predhodnih prispevkov, naslovi ta sklep, NOR, in ne institucije. NOR so dejansko in na podlagi ureditve, ki se uporablja, edini organi, ki jim mora avtor zadevnega sklepa ta sklep poslati, in so torej v končni fazi naslovniki tega sklepa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 28).

72

Ugotovitev, da so NOR naslovniki sklepa EOR v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je poleg tega podprta z dejstvom, da so v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 806/2014, in v skladu s členom 67(4) te uredbe ti organi zadolženi za to, da od institucij poberejo posamezne prispevke, ki jih je določil EOR (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 29).

73

Čeprav institucije torej niso naslovnice izpodbijanih sklepov, pa se ta sklepa v nasprotju s tem, kar trdi intervenientka, nanje posamično in neposredno nanašata, ker jih prizadeneta na podlagi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali na podlagi dejanskega stanja, v okviru katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in ki jih zato posamično opredeli na podoben način kot naslovnika, ter ker neposredno učinkujeta na njihov pravni položaj, ne da bi naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, puščala kakršno koli diskrecijsko pravico.

74

V zvezi s tem je na eni strani v izpodbijanih sklepih poimensko navedena vsaka od institucij in določen ali, v primeru drugega izpodbijanega sklepa, prilagojen njen posamezni prispevek. Iz tega sledi, da se izpodbijana sklepa posamično nanašata na institucije, med katere spada tožeča stranka.

75

Na drugi strani je treba glede neposrednega nanašanja navesti, da NOR, ki so odgovorni za izvajanje izpodbijanih sklepov, nimajo nobenega polja proste presoje glede zneskov posameznih prispevkov, določenih v teh sklepih. Natančneje, NOR teh zneskov ne morejo spremeniti in jih morajo pobrati od zadevnih institucij.

76

Dalje, glede tega, da se EOR v okviru izpodbijanja neposrednega nanašanja na tožečo stranko sklicuje na medvladni sporazum, je treba navesti, da se ta sporazum ne nanaša na pobiranje predhodnih prispevkov za leto 2016 od institucij, ki ga izvedejo NOR, temveč samo na prenos teh prispevkov v ESR.

77

Kot je namreč razvidno iz določb Uredbe št. 806/2014 (glej uvodno izjavo 20 in člen 67(4) navedene uredbe) in medvladnega sporazuma (glej uvodno izjavo 7 ter člen 1(a) in člen 3 medvladnega sporazuma), se prispevki zbirajo na podlagi prava Unije (in sicer Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014), prenos teh prispevkov v ESR pa se izvede na podlagi medvladnega sporazuma.

78

Čeprav se s pravno obveznostjo institucij, da na račune, ki jih navedejo NOR, nakažejo zneske, dolgovane iz naslova predhodnih prispevkov, torej zahteva, da NOR sprejmejo nacionalne akte, to ne spremeni dejstva, da se sklepi EOR, s katerimi je bil določen znesek posameznih prispevkov teh institucij, nanje nanašajo neposredno.

79

Iz navedenih preudarkov izhaja, da se izpodbijana sklepa na tožečo stranko posamično in neposredno nanašata.

80

Glede roka za vložitev tožbe je treba opozoriti, da je treba v skladu z določbami člena 263, šesti odstavek, PDEU predlog za razglasitev ničnosti glede na posamezni primer vložiti v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela.

81

V obravnavani zadevi izpodbijana sklepa nista bila objavljena in tožeča stranka, ki ni njuna naslovnica, o njima ni bila uradno obveščena.

82

V skladu z ustaljeno sodno prakso začne rok za vložitev tožbe, če akt ni bil objavljen ali ni bilo uradnega obvestila, teči šele, ko se zadevna oseba natančno seznani z vsebino in razlogi zadevnega akta, če v razumnem roku zahteva celotno besedilo akta. S tem pridržkom rok za vložitev tožbe začne teči šele, ko se zadevna tretja oseba natančno seznani z vsebino in razlogi zadevnega akta, tako da lahko ustrezno uveljavlja pravico do vložitve tožbe (glej sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 33 in navedena sodna praksa).

83

Tako se rok dveh mesecev iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, ki teče – če akt, ki bi lahko bil predmet ničnostne tožbe, ni bil objavljen ali ni bilo uradnega obvestila – od datuma, ko je tožeča stranka zanj izvedela, razlikuje od razumnega roka, ki je tej stranki na voljo, da zahteva predložitev celotnega besedila tega akta, da bi se z njim natančno seznanila (glej sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 34 in navedena sodna praksa).

84

V obravnavani zadevi je treba spomniti, da je tožeča stranka – tako kot vse institucije, na katere se je nanašalo plačilo predhodnega prispevka v ESR za leto 2016 – prejela dokumente in vprašalnike, potrebne za posredovanje podatkov, ki EOR omogočajo izračun posameznih prispevkov. S temi dokumenti in vprašalniki je bila tožeča stranka obveščena o tem, katere pravne podlage se uporabljajo in da je prispevek v ESR izračunal EOR.

85

Dalje, tožeča stranka je za obstoj prvega izpodbijanega sklepa izvedela iz odločbe o plačilu prispevkov, ki jo je avstrijski NOR izdal 26. aprila 2016 in ji je bila vročena 27. aprila 2016, za drugi izpodbijani sklep pa iz odločbe o plačilu prispevkov, ki jo je navedeni NOR izdal 23. maja 2016 in jo je prejela 27. maja 2016.

86

Tožeča stranka je prvo tožbo, vpisano pod številko T‑377/16, vložila 14. julija 2016, to je več kot dva meseca in deset dni po tem, ko ji je bila 27. aprila 2016 vročena odločba o plačilu prispevkov, ki jo je avstrijski NOR izdal 26. aprila 2016. To vprašanje morebitne prekoračitve roka za vložitev tožbe se, nasprotno, pri tej tožbi ne postavlja v zvezi z drugim izpodbijanim sklepom.

87

Vseeno je treba poudariti, da je tožeča stranka to tožbo vložila iz previdnosti v pričakovanju prejema izpodbijanih sklepov, kar ji je moralo omogočiti, da se je natančno seznanila z njuno vsebino.

88

V zvezi s tem je treba spomniti, da je tožeča stranka, kot je bilo predstavljeno zgoraj v točkah 13, 21 in 23, vložila več prošenj, najprej pri avstrijskem NOR, nato pri EOR, da bi dobila izpodbijana sklepa. Zato je treba preveriti, ali so bile te prošnje vložene v razumnem roku, omenjenem zgoraj v točkah 82 in 83, od seznanitve z obstojem izpodbijanih sklepov.

89

„Razumen rok“, da se zahteva seznanitev s sklepom, potem ko je zadevna oseba izvedela za njegov obstoj, ni vnaprej določen rok, ki bi se avtomatično odštel od trajanja roka za vložitev ničnostne tožbe, ampak rok, ki je odvisen od okoliščin obravnavane zadeve (glej sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 39 in navedena sodna praksa).

90

Poleg tega je treba na eni strani pripomniti, da je Sodišče v nekaterih zadevah razsodilo, da rok dveh mesecev, ki se računa od datuma, ko se izve za obstoj sklepa, da bi se zahtevala seznanitev z njim, presega razumen rok (glej v tem smislu sklepa z dne 5. marca 1993, Ferriere Acciaierie Sarde/Komisija, C‑102/92, EU:C:1993:86, točka 19, in z dne 10. novembra 2011, Agapiou Joséphidès/Komisija in EACEA, C‑626/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:726, točki 131 in132).

91

Na drugi strani, Splošno sodišče je v drugih zadevah menilo, da je treba za zahtevo za seznanitev s celotnim besedilom sklepa, predloženo več kot štiri mesece po tem, ko je bila tožeča stranka seznanjena z obstojem akta, šteti za vloženo zunaj razumnega roka (glej v tem smislu sklepa z dne 15. julija 1998, LPN in GEOTA/Komisija, T‑155/95, EU:T:1998:167, točka 44, in z dne 18. maja 2010, Abertis Infraestructuras/Komisija, T‑200/09, neobjavljen, EU:T:2010:200, točka 63).

92

Glede na okoliščine obravnavane zadeve ni treba sprejeti drugačne presoje od tiste, ki sta jo predstavili Sodišče in Splošno sodišče.

93

V obravnavani zadevi so bile prošnje za posredovanje izpodbijanih sklepov pri avstrijskem NOR večkrat in pri EOR 7. julija 2016, kot so opisane zgoraj v točkah 13, 21 in 23, vložene v razumnem roku.

94

Res je, da je avstrijski NOR 28. junija 2016 tožeči stranki poslal drugi izpodbijani sklep brez priloge, EOR pa je 20. septembra 2016 tožeči stranki poslal prvi izpodbijani sklep, tudi brez priloge. Tožeča stranka se torej na ta dneva ni mogla seznaniti z deli prilog k izpodbijanima sklepoma, ki so se nanašali nanjo. Šele po tem, ko je Splošno sodišče sprejelo sklepa s pripravljalnimi ukrepi, omenjena zgoraj v točkah 34 in 38, je tožeča stranka imela dostop do delov prilog k izpodbijanima sklepoma, ki so se nanašali nanjo.

95

Ker so bile na eni strani prošnje za posredovanje izpodbijanih sklepov vložene v razumnem roku in ker so bile na drugi strani tri tožbe, vpisane pod številkami T‑377/16, T‑645/16 in T‑809/16, vložene, preden je tožeča stranka imela dostop do izpodbijanih sklepov, vključno z deli njunih prilog, ki so se nanašali nanjo, je treba ugotoviti, da te tri tožbe niso bile vložene prepozno.

96

Glede trditve o litispendenci, na katero se v bistvu sklicuje EOR, ko trdi, da je treba tožbi, vpisani pod številkama T‑645/15 in T‑809/16, razglasiti za nedopustni, ker imata isti predmet in se nanašata na isti stranki kot tožba, vpisana pod številko T‑377/16, je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba tožbo, ki je vložena po tem, ko je že bila vložena tožba, v kateri si nasprotujeta isti stranki, ki temelji na enakih razlogih in v kateri se predlaga razglasitev ničnosti istega pravnega akta, zaradi litispendence zavreči kot nedopustno (sodba z dne 24. novembra 2005, Italija/Komisija, C‑138/03, C‑324/03 in C‑431/03, EU:C:2005:714, točka 64; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. septembra 1988, Francija/Parlament, 358/85 in 51/86, EU:C:1988:431, točka 12).

97

Tožbi, vpisani pod številkama T‑377/16 in T‑645/16, sta bili vloženi, preden sta bila izpodbijana sklepa posredovana, iz previdnosti, če bi rok, določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU za vložitev ničnostne tožbe, morda začel teči že s prejemom odločbe o plačilu prispevkov v zvezi s prvim izpodbijanim sklepom.

98

V zvezi s tretjo tožbo, vpisano pod številko T‑809/16, tožeča stranka meni, da ji je EOR 20. septembra 2016 omogočil dostop do izpodbijanih sklepov, zato to pomeni začetek roka za vložitev ničnostne tožbe in da zato ta tožba ni prepozna. Glede na to razlago tožeča stranka priznava, da bi ničnostne tožbe, ki so bile vložene preventivno, lahko glede na okoliščine bile vložene prezgodaj. Vendar trdi, da je bila z besedilom izpodbijanih sklepov seznanjena šele 20. septembra 2016, zato se je od takrat izkazalo, da bi med izpodbijanima sklepoma lahko obstajalo neločljivo razmerje, ki po mnenju tožeče stranke ni moglo biti znano ob vložitvi prvih dveh ničnostnih tožb. Da bi tožeča stranka zavarovala svoje možnosti sodnega varstva, naj bi zato proti izpodbijanima sklepoma vložila tretjo tožbo.

99

Po njenem mnenju tožba v zadevi T‑809/16 ni enaka tožbama v zadevah T‑377/16 in T‑645/16 tako zaradi avtonomnega predmeta, na katerega se nanaša, kot zaradi sprememb položaja, ki so se zgodile, ker sta ji bila 20. septembra 2016 posredovana oba izpodbijana sklepa brez njunih prilog.

100

V obravnavanem primeru v vseh treh tožbah spor poteka med istima strankama, razen v zadevi T‑645/16, v kateri sodeluje tudi intervenientka. Vendar se pogoj nedopustnosti zaradi litispendence v zvezi z istovetnostjo strank nanaša na glavne stranke, in ne na intervenientke, tako da je ta pogoj izpolnjen.

101

Poleg tega se z vsemi tremi tožbami predlaga razglasitev ničnosti istih pravnih aktov, razen v zadevi T‑645/16, ki se nanaša le na razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa. Ker je predmet zadeve T‑645/16 vključen v predmet drugih dveh zadev, to je zadev T‑377/16 in T‑809/16, v katerih se predlaga razglasitev ničnosti obeh izpodbijanih sklepov, je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj nedopustnosti zaradi litispendence v zvezi z istovetnostjo izpodbijanih aktov.

102

Nazadnje, glede pogoja nedopustnosti zaradi litispendence v zvezi z istovetnostjo tožbenih razlogov je treba ugotoviti, da sta tožbi v zadevah T‑645/16 in T‑809/16 podprti z dvema tožbenima razlogoma, ki ju je tožeča stranka navedla že v okviru prve tožbe v zadevi T‑377/16, ki vsebuje štiri tožbene razloge. Tožbena razloga, navedena v novejših zadevah T‑645/16 in T‑809/16, sta torej vključena v okvir prve tožbe v zadevi T‑377/16.

103

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je tožba v zadevi T‑377/16 dopustna, tožbi v zadevah T‑645/16 in T‑809/16 pa zaradi litispendence nista dopustni.

104

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov navaja štiri tožbene razloge. Po mnenju tožeče stranke je EOR pri sprejetju izpodbijanih sklepov storil bistveni kršitvi postopka, prvič, ker je kršil svojo obveznost obrazložitve (prvi tožbeni razlog), in drugič, zaradi nepopolnega uradnega obvestila o izpodbijanih sklepih (drugi tožbeni razlog). Tožeča stranka poleg tega navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata, prvič, na dejstvo, da je bil v zvezi z njenim prispevkom za leto 2016 izveden premajhen popravek (tretji tožbeni razlog), in drugič, na dejstvo, da vračilo preplačanega zneska šele leta 2017 ni zakonito (četrti tožbeni razlog).

105

Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeča stranka očitke v zvezi s postopkom sprejetja izpodbijanih sklepov navaja šele v dopisih z dne 9. maja in 30. julija 2018, ki jih je Splošnemu sodišču poslala po prejemu odgovorov EOR na prvi in drugi sklep. Tožeča stranka trditve v zvezi s tem navaja predvsem v podporo svoji utemeljitvi, s katero hoče dokazati bistveni kršitvi postopka in ki je podana v tožbenih razlogih v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve in neobstojem popolnega uradnega obvestila o izpodbijanih sklepih.

106

Najprej je treba preučiti očitke v zvezi s kršitvijo postopkovnih pravil in tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.

107

Na eni strani, tožeča stranka je v dopisih z dne 9. maja in 30. julija 2018 ugotovila, da so podpisi na izpodbijanih sklepih popolnoma enaki in da EOR ni pojasnil, kako naj bi bila zagotovljena avtentičnost morebitnega navodila, ki ga je predsednica EOR izdala za uporabo elektronskega podpisa. Poleg tega je tožeča stranka opozorila, da sta bili prilogi k sklepoma v digitalnem formatu z elektronskim sporočilom poslani članom in opazovalcem izvršne seje, medtem ko je EOR v dopisu z dne 13. septembra 2016 iz varnostnih razlogov odločno zavrnil, da bi ji ta dokumenta poslal po elektronski ali navadni pošti. Tožeča stranka je v dopisu z dne 9. maja 2018 Splošnemu sodišču predlagala, naj sprejme ukrepe procesnega vodstva v skladu s členom 24, prvi odstavek, Statuta Sodišča v povezavi s členom 89(3)(a) in (b) Poslovnika, da bi se EOR med drugim postavila postopkovna vprašanja.

108

Na drugi strani, tožeča stranka je v dopisu z dne 30. julija 2018 ugotovila več postopkovnih nepravilnosti v zvezi s prvim izpodbijanim sklepom. Najprej, navedla je, da elektronska sporočila z odgovori članov izvršne seje EOR, iz katerih bi moralo biti razvidno njihovo strinjanje s sprejetjem sklepa v okviru pisnega postopka, Splošnemu sodišču niso bila predložena. Dalje, navedla je, da je bil sklep, sprejet v okviru pisnega postopka, potem ko je bila ugotovljena netočnost v izračunih, 15. aprila 2016 zvečer spremenjen tako, da se je molk članov štel za njihovo soglasje, ne da bi bil v obvestilih EOR, poslanih članom izvršne seje, določen rok za morebitne ugovore. Tožeča stranka je opozorila, da ta sporočila niso bila poslana določenemu članu izvršne seje, ne da bi bilo Splošnemu sodišču predloženo pojasnilo ali dokaz o uradnem obvestilu, ki bi bilo temu članu poslano na drug način. Ta postopek sprejetja sklepa naj bi bil v nasprotju tako z načelom dobrega upravljanja, opredeljenim v sodni praksi in povzetim v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot s PIS, zlasti s členom 9(1) in (2) ter členom 11 tega PIS. Nazadnje, tožeča stranka je kritizirala format osnutkov sklepa, poslanih 15. aprila in 19. maja 2016, in sicer pošiljanje dokumentov, v glavnem v obliki datotek XLSX, po elektronski pošti. Izračun naj ne bi smel biti opravljen v dokumentu vrste XLSX, v katerem se lahko vse dane ali vmesne vrednosti kadar koli – pomotoma ali namerno – spremenijo. Poleg tega naj zaradi neobstoja preverljivega elektronskega podpisa, ki bi lahko zagotavljal, da zneski, določeni za prispevke, niso bili ponarejeni ali spremenjeni, ne bi bilo mogoče izvedeti, kateri dokument DOCX, XLSX ali PDF naj bi bil „podpisani izvirnik“ zneskov, določenih za vsako od institucij.

109

EOR je v dopisu z dne 27. marca 2018 trdil, da v postopku sprejetja izpodbijanih sklepov niso bile storjene bistvene kršitve postopka. EOR je v dopisu z dne 6. junija 2018 pojasnil, da je varnost prometa elektronskih sporočil vedno zagotovljena ter ne vpliva na vsebino in zakonitost izračuna predhodnih prispevkov. Zato naj ta vidik ne bi bil pomemben za izid tožbe.

110

Poleg tega je EOR v zvezi s predlogom tožeče stranke za sprejetje ukrepov procesnega vodstva Splošnemu sodišču v dopisu z dne 11. septembra 2018 v bistvu predlagal, naj ga zavrne zaradi kršitve člena 88(2) Poslovnika, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi bili ti ukrepi koristni za potrebe postopka in pomembni za izid tožbe.

111

Opozoriti je treba, da je Sodišče presodilo, da intelektualni in formalni element sestavljata nerazdružljivo celoto, zato je pisna oblika akta nujni odraz volje organa, ki ga sprejme (sodbi z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, EU:C:1994:247, točka 70, in z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 38).

112

Cilj avtentifikacije akta je zagotoviti pravno varnost, tako da se določi besedilo, ki ga je sprejel avtor akta, in je bistvena postopkovna zahteva (sodbi z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, EU:C:1994:247, točki 75 in 76, in z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točki 40 in 41).

113

Sodišče je tudi presodilo, da kršitev bistvenih postopkovnih zahtev pomeni že neobstoj avtentifikacije akta, ne da bi bilo treba poleg tega ugotoviti, da je pri aktu podana neka druga napaka ali da je neobstoj avtentifikacije povzročil škodo tistemu, ki se nanj sklicuje (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 42).

114

Nadzor nad spoštovanjem formalnosti avtentifikacije in torej gotovosti akta se opravi pred vsakim drugim nadzorom, kot je nadzor nad pristojnostjo avtorja akta, spoštovanjem načela kolegialnosti ali spoštovanjem obveznosti obrazložitve aktov (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 46).

115

Če sodišče Unije pri preizkusu akta, ki mu je predložen, ugotovi, da ta ni bil pravilno avtentificiran, mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je zaradi neobstoja ustrezne avtentifikacije podan razlog bistvene kršitve postopka, in posledično akt, v zvezi s katerim je taka kršitev podana, razglasiti za ničen (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 51).

116

V zvezi s tem ni pomembno, da neobstoj avtentifikacije strankam v sporu ni povzročil nobene škode. Avtentifikacija aktov je namreč bistvena postopkovna zahteva v smislu člena 263 PDEU, ki je bistvena za pravno varnost in katere kršitev povzroči razglasitev ničnosti akta, pri katerem je podana napaka, ne da bi bilo treba dokazati obstoj take škode (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 52; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. septembra 2016, Goldfish in drugi/Komisija, T‑54/14, EU:T:2016:455, točka 47).

117

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeča stranka neobstoja avtentifikacije ne postavlja kot formalni razlog v podporo ničnostni tožbi, a vseeno izraža dvom o avtentičnosti podpisa predsednice EOR na izpodbijanih sklepih.

118

Iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 115, vsekakor izhaja, da gre za vprašanje, ki ga mora sodišče Unije obravnavati po uradni dolžnosti.

119

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je EOR v odgovor na prvi sklep, s katerim mu je bilo odrejeno, naj predloži celotno kopijo izvirnika izpodbijanih sklepov skupaj z njunima edinima prilogama, 15. januarja 2018 za vsak izpodbijani sklep glede njegovega besedila predložil dokument na dveh straneh v obliki skeniranega podpisanega papirnatega dokumenta v formatu PDF, iz česar je bilo torej mogoče sklepati, da sta bili ti strani kopiji izvirnika, torej kopiji dokumenta, ki je bil formalno predložen v podpis in ga je EOR sprejel na izvršni seji. EOR ni predložil nobene kopije izvirnika prilog k izpodbijanima sklepoma, temveč za vsak sklep le dokument v obliki digitalno generiranih številčnih podatkov v formatu PDF, brez elementov, ki bi lahko zagotavljali njegovo avtentičnost.

120

Splošno sodišče je z drugim ukrepom procesnega vodstva in potem z drugim sklepom od EOR zahtevalo, naj pojasni format prilog ob sprejetju izpodbijanih sklepov in da naj – če bi bili ti prilogi predloženi v digitalnem formatu – pojasni in predloži vse tehnične elemente avtentifikacije, ki so potrebni za dokaz, da so dokumenti, generirani v formatu PDF, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, ustrezali temu, kar je bilo dejansko predloženo v podpis in kar je EOR sprejel v okviru izvršne seje na sestankih 15. aprila 2016 in 20. maja 2016. Splošno sodišče je od EOR tudi zahtevalo, naj predloži svoje stališče o vprašanju pravnega obstoja izpodbijanih sklepov in vprašanju spoštovanja bistvenih postopkovnih zahtev.

121

V odgovorih z dne 27. marca in 18. maja 2018 na drugi ukrep procesnega vodstva in drugi sklep je EOR prvič navedel, da izpodbijana sklepa nista bila sprejeta na sestankih članov izvršne seje EOR, temveč po pisnem postopku v digitalnem formatu v skladu s členom 7(5) PIS – v skladu s katerim mora biti vsa komunikacija in dokumenti, ki so upoštevni za izvršno sejo, načeloma izvedeni digitalno ob spoštovanju pravil o zaupnosti v skladu s členom 15 PIS – in členom 9 PIS.

122

Natančneje, v zvezi s postopkom sprejetja prvega izpodbijanega sklepa je iz spisa razvidno, da je EOR z elektronskim sporočilom z dne 13. aprila 2016, ki ga je ob 17.41 poslal članom izvršne seje in ki je vsebovalo tri priloge, med katerimi je bil dokument v formatu PDF, naslovljen „Memorandum2_Final results.pdf“, od izvršne seje EOR zahteval formalno potrditev predhodnih prispevkov za leto 2016 do 15. aprila 2016 ob 12.00.

123

EOR je v elektronskem sporočilu z dne 15. aprila 2016, ki je bilo poslano ob 19.04, navedel, da je bila pri izračunu prispevkov storjena napaka, napovedal, da bo poslana spremenjena različica dokumenta, naslovljena „Memorandum 2“, in omenil, da se bo štelo, da potrditev, ki je že bila dana, zajema tudi popravljene zneske, razen če ne bi naslovniki temu ugovarjali.

124

V elektronskem sporočilu z dne 15. aprila 2016 je bil ob 20.06 poslan napovedani dokument v formatu XLSX, naslovljen „Final results15042016.xlsx“.

125

V zvezi s postopkom sprejetja drugega izpodbijanega sklepa je EOR pojasnil, da je 19. maja 2016 ob 21.25 članom izvršne seje poslal elektronsko sporočilo, da bi začel pisni postopek, ki je vsebovalo predlog potrditve prilagoditve rezultatov izračuna predhodnih prispevkov za leto 2016 in v prilogi datoteko v formatu XLSX, naslovljeno „Delta“, z rezultati prilagojenih izračunov. Potrditev se je – „zaradi nujnosti primera“ – zahtevala za 20. maj 2016 ob 17.00.

126

Nazadnje, EOR je v dopisu z dne 6. junija 2018 navedel, da je instrumenta izpodbijanih sklepov elektronsko podpisala predsednica EOR.

127

Vendar je treba ugotoviti, da EOR še zdaleč ni predložil ali vsaj predlagal predložitve dokaza za tako trditev, ki načeloma zajema predložitev digitalnega instrumenta in potrdila za elektronski podpis, ki zagotavlja njegovo avtentičnost, temveč je predložil elemente, ki dejansko izpodbijajo to trditev.

128

Glede besedila izpodbijanih sklepov je EOR namreč predložil dokumenta PDF, ki sta imela na zadnji strani lastnoročni podpis, za katerega se zdi, da je bil vstavljen s funkcijo „kopiraj‑prilepi“ slikovne datoteke, in ki ju nista spremljali potrdili za elektronski podpis.

129

Tudi prilogi k izpodbijanima sklepoma, ki vključujeta zneske prispevkov in njihove prilagoditve ter ki sta zato bistveni element sklepov, ne vsebujeta nobenega elektronskega podpisa, čeprav nikakor nista neločljivo povezani z besedilom izpodbijanih sklepov.

130

Za dokaz avtentičnosti prilog k izpodbijanima sklepoma je EOR v odgovor na drugi sklep predložil dokumente v formatu TXT, da bi dokazal, da so zgoščene vrednosti (hash value) teh prilog enake zgoščenim vrednostim iz dokumentov v formatu XLSX, ki sta bila priložena elektronskemu sporočilu z dne 15. aprila 2016, poslanemu ob 20.06, in elektronskemu sporočilu z dne 19. maja 2016, poslanemu ob 21.25.

131

Vendar je treba ugotoviti, da bi moral EOR za dokaz, da sta bili prilogi k izpodbijanima sklepoma elektronsko podpisani, kot to trdi (glej točko 126 zgoraj), predložiti potrdili za elektronski podpis, povezani s tema prilogama, ne pa dokumentov TXT, ki vsebujeta zgoščeno vrednost. Predložitev takih dokumentov TXT dopušča domnevo, da EOR ni imel potrdil za elektronski podpis in da prilogi k izpodbijanima sklepoma, v nasprotju s tem, kar trdi, torej nista bili elektronsko podpisani.

132

Poleg tega dokumenta v formatu TXT, ki ju je predložil EOR, nikakor nista objektivno in neločljivo povezana z zadevnima prilogama.

133

Nazadnje je treba še dodatno navesti, da se zahtevana avtentifikacija nikakor ne nanaša na osnutka, ki sta bila posredovana v potrditev z elektronskim sporočilom z dne 15. aprila 2016, poslanim ob 20.06, in elektronskim sporočilom z dne 19. maja 2016, poslanim ob 21.25, temveč na instrumenta, za katera se šteje, da sta bila ustvarjena po tej potrditvi. Le na podlagi potrditve je namreč instrument ustvarjen in avtentificiran s podpisom.

134

Iz navedenih preudarkov izhaja, da zahteva po avtentifikaciji izpodbijanih sklepov ni izpolnjena.

135

Poleg teh ugotovitev glede neobstoja avtentifikacije izpodbijanih sklepov, ki sama po sebi v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 113 do 116, nalaga razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, Splošno sodišče ocenjuje za primerno, da poda nekaj preudarkov zlasti glede postopka sprejetja prvega izpodbijanega sklepa.

136

V tem primeru se je pisni postopek za sprejetje prvega izpodbijanega sklepa, kot je navedeno zgoraj v točki 122, začel z elektronskim sporočilom z dne 13. aprila 2016, poslanim ob 17.41, ki je članom izvršne seje EOR določal rok za potrditev osnutka sklepa do 15. aprila 2016 ob 12. uri, torej v roku manj kot dveh delovnih dni, medtem ko je rok, določen v členu 9(2) PIS, „običajno vsaj pet delovnih dni“. V nasprotju z zahtevami PIS v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2016 ni naveden noben razlog, ki bi upravičeval skrajšanje roka. Prav tako ne omenja člena 9(2) PIS.

137

Poleg tega in zaradi celovitosti je treba navesti, da EOR ni dokazal, da je bilo nujno sprejeti sklep 15. aprila 2016 namesto 20. aprila 2016, ki je datum, ki bi zagotavljal spoštovanje procesnih pravil. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da 15. april 2016 ni datum, ki ga nalaga pravna ureditev. To skrajšanje roka za sprejetje sklepa pomeni prvo postopkovno nepravilnost.

138

Poleg tega člen 9(1) PIS določa, da se sklepi lahko sprejmejo tudi po pisnem postopku, razen če najmanj dva člana izvršne seje temu ne ugovarjata v prvih 48 urah po začetku tega pisnega postopka.

139

V zvezi s tem se izkaže, da je EOR prav tako kršil PIS, ker je bil rok, določen za pisni postopek, za šest ur krajši od 48 ur, ki je predvidenih za ugovor proti uporabi pisnega postopka. Ob predpostavki, da bi se sprejetje sklepa zahtevalo 15. aprila 2016, pa ni nič preprečevalo, da se rok za odgovor določi ob 18. uri tistega dne. To je druga postopkovna nepravilnost.

140

EOR napačno poizkuša utemeljiti te kršitve PIS z neobstojem ugovorov, ki bi jih podali člani izvršne seje EOR. Zadošča ugotovitev, da ima na eni strani EOR obveznost uporabljati ureditev, s katero je urejen njegov postopek odločanja in organizirano ravno skrajšanje rokov, če so nekatera pravila spoštovana, in da na drugi strani zatrjevani neobstoj ugovora nikakor ne odpravi kršitve, ki je bila storjena ab initio, ko je EOR naložil rok, ki je v nasprotju z zahtevami PIS.

141

Dalje, člani izvršne seje EOR so bili z elektronskim sporočilom z dne 13. aprila 2016 sicer pozvani, da posredujejo svojo formalno potrditev z elektronskim sporočilom, naslovljenim na namenski poštni predal EOR, vendar ta ni predložil nobenega elektronskega sporočila o potrditvi. Edini element, ki kaže na potrditev, je trditev EOR v elektronskem sporočilu, poslanem v petek, 15. aprila 2016, ob 19.04, da je bila ta potrditev dana.

142

Poleg tega je v tem elektronskem sporočilu, poslanem v petek, 15. aprila 2016, ob 19.04, ki vsaj v začetku ni bilo naslovljeno na vse člane izvršne seje (oseba A, članica izvršne seje EOR, ni bila naslovnik tega elektronskega sporočila, ki ji je bilo poslano 21 minut kasneje), EOR navajal napako v izračunu predhodnih prispevkov in napovedal pošiljanje spremenjene različice „memoranduma 2“ z ločenim elektronskim sporočilom. V elektronskem sporočilu, poslanem ob 19.04, je bilo dodano, ne da bi bil dan rok za morebitno reakcijo, da se bo štelo, če ne bo ugovorov članov izvršne seje EOR, da potrditev, ki so jo že dali, velja tudi za spremenjene zneske prispevkov. S tem je EOR začel postopek sprejemanja ob neobstoju ugovorov, kar je postopek, ki ga sicer določbe PIS dovoljujejo, vendar pa je bil sprožen v konkretnih nezakonitih pogojih, zlasti ob neupoštevanju navedbe roka za sprejetje sklepa. To je poleg dveh nepravilnosti, ki sta že bili izpostavljeni zgoraj v točkah od 136 do 139, tretja postopkovna nepravilnost.

143

Poudariti je treba, da je EOR v prilogi k dopisu z dne 11. septembra 2018 predložil dokaz, da je bilo elektronsko sporočilo, poslano ob 19.04, 21 minut pozneje, to je ob 19.25, poslano osebi A. Ta je v elektronskem sporočilu z istega dne, poslanem ob 19.34, navedla, da ne ugovarja manjšim spremembam, o katerih jo je EOR obvestil v elektronskem sporočilu, poslanem ob 19.25, s katerim ji je bilo posredovano elektronsko sporočilo, poslano ob 19.04. Čeprav so bili v tem elektronskem sporočilu dejansko predstavljeni spremenjeni zneski izračunov za tri določene institucije, nikakor ni vsebovalo spremenjenih zneskov za druge institucije, katerih prispevek se je nekoliko zmanjšal.

144

Iz teh elementov izhaja, da je oseba A dala soglasje, še preden je lahko dostopala do spremenjene različice prispevkov za vse institucije, ki je bila poslana pozneje, vendar ne njej, kot je opisano zgoraj v točki 145. V tem dokumentu pa so predstavljeni zneski, ki so bili nazadnje sprejeti v prvem izpodbijanem sklepu.

145

Dalje, istega dne ob 20.06 je bilo poslano ločeno elektronsko sporočilo EOR, ki mu je bil priložen dokument XLSX, naslovljen „Final results15042016.xlsx“. Tudi tokrat to elektronsko sporočilo ni bilo poslano osebi A. Ta okoliščina je četrta postopkovna nepravilnost.

146

Poleg tega iz datuma prvega izpodbijanega sklepa (15. april 2016) izhaja, da čeprav v elektronskem sporočilu z dne 15. aprila 2016, poslanem ob 19.04, ni bil naveden noben rok, se je soglasje štelo za doseženo istega dne, torej logično ob polnoči. Res je EOR v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2016 (ki je priloženo elektronskemu sporočilu z dne 15. aprila 2016, poslanem ob 19.04) navedel, da namerava sprejeti sklep 15. aprila. Ob predpostavki, da je ta informacija zadoščala za navedbo, da mora biti vsak ugovor podan pred 15. aprilom 2016 ob polnoči, ostaja dejstvo, da je bil v tem primeru postopek potrditve s soglasjem sprožen v petek zvečer ob 19.04 z zaključkom istega večera ob polnoči. Te okoliščine povečujejo težo učinkov tretje postopkovne nepravilnosti, ugotovljene zgoraj v točki 142.

147

Še toliko manj je dokazano, da je ta postopek soglasja zakonit, ker poleg tega, da elektronsko sporočilo, poslano ob 20.06, ni bilo poslano osebi A (glej točko 145 zgoraj), zaradi česar postopek sam po sebi ni zakonit, EOR ni dokazal, da so bili drugi člani izvršne seje EOR seznanjeni s pošiljanjem elektronskega sporočila, poslanega ob 20.06 (niti s pošiljanjem elektronskega sporočila, poslanega ob 19.04), niti z njegovo vsebino. EOR je predložil nekaj elementov o preverjanju, da bi dokazal, da sta elektronski sporočili ob 19.04 in 20.06 prispeli v elektronske poštne predale naslovnikov. Vendar pa se s tem preverjanjem, izvedenim z vzorčno raziskavo, neodvisno od dejstva, da se ne nanaša na vse člane izvršne seje EOR, nikakor ne dokazuje, da bi bili člani izvršne seje EOR dejansko seznanjeni vsaj z obstojem teh elektronskih sporočil pred polnočjo istega večera.

148

Ob upoštevanju same narave postopka soglasja, ki je v tem, da se na potrditev sklepa iz neobstoja ugovora, tak postopek nujno in najmanj zahteva, da se pred sprejetjem sklepa dokaže, da so se osebe, ki sodelujejo v postopku potrditve s soglasjem, seznanile s tem postopkom in so lahko preučile osnutek, ki jim je bil predložen v potrditev. V tem primeru je bil prvi izpodbijani sklep glede na navedbe, ki so v njegovem besedilu, in okoliščino njegovega pošiljanja NOR istega dne (glej točko 11 zgoraj) sprejet najkasneje 15. aprila 2016 ob polnoči. Dokaza o tem, da so se pred polnočjo člani izvršne seje EOR lahko seznanili z osnutkom spremenjenega sklepa, in ne le z obstojem elektronskih sporočil, poslanih ob 19.04 in 20.06, pa EOR ni predložil.

149

Poleg tega in podredno je treba navesti, da medtem ko je bila priloga k prvemu izpodbijanemu sklepu, ki je bila predložena v potrditev 13. aprila 2016, digitalni dokument v formatu PDF (glej točki 122 in 136 zgoraj), je bila priloga, predložena v potrditev 15. aprila 2016 zvečer, digitalni dokument v formatu XLSX (glej točki 124 in 145 zgoraj).

150

Tako je treba ugotoviti, da če ne bi bilo napake, navedene v elektronskih sporočilih z dne 15. aprila 2016 zvečer (glej točko 123 zgoraj), bi bil kot priloga k prvemu izpodbijanemu sklepu sprejet digitalni dokument v formatu PDF, in ne datoteka XLSX.

151

Glede te razlike lahko Splošno sodišče zgolj ugotovi, da je EOR, čeprav mora skrbeti za enotnost in formalno doslednost dokumentov, predloženih v potrditev, ki so nato sprejeti, uporabljal različne elektronske formate. Posledice te nenatančnosti presegajo zgolj postopkovno naravo, ker elementi, posredovani z datoteko PDF, ne razkrivajo nobene podrobnosti o celicah izračuna datoteke XLSX in ker taka datoteka PDF vsaj v tem primeru, drugače kakor datoteka XLSX, vsebuje zaokrožene vrednosti. Tako glede edinega prilagoditvenega faktorja glede na profil tveganja v prvem izpodbijanem sklepu, in sicer tistega, ki se nanaša na evropski okvir, iz elementov, ki so vsebovani v odgovorih EOR, izhaja, da vrednost, podana v prvem izpodbijanem sklepu, kot je bil predložen v odgovor na prvi sklep, torej v datoteki PDF, ni natančna vrednost iz datoteke XLSX – ki ima štirinajst decimalk – temveč zaokrožena vrednost z dvema decimalkama, ki ni uporabna za preveritev izračuna prispevka.

152

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je bil poleg neobstoja avtentifikacije, ki je bil ugotovljen zgoraj v točki 134 in ki je razlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, postopek sprejetja prvega izpodbijanega sklepa voden ob očitnem kršenju postopkovnih zahtev glede potrditve tega sklepa od članov izvršne seje EOR in glede pridobitve te potrditve.

153

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dejstvo, da se fizične in pravne osebe ne morejo sklicevati na kršitev pravil, ki niso namenjena zagotovitvi varstva posameznikom, ampak je njihov cilj organizacija notranjega delovanja služb v interesu dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, EU:C:1991:186, točki 49 in 50), ne pomeni, da se posameznik nikoli ne more učinkovito sklicevati na kršitev pravila, ki ureja postopek odločanja, ki privede do sprejetja akta Unije. Med določbami, ki urejajo notranje postopke institucije, je namreč treba razlikovati med določbami, na katerih kršitev se fizične in pravne osebe ne morejo sklicevati, ker se nanašajo le na podrobnosti notranjega delovanja institucije, ki ne morejo vplivati na njihov pravni položaj, in določbami, na katerih kršitev se je, nasprotno, mogoče sklicevati, ker ustvarjajo pravice in so dejavnik pravne varnosti za te osebe (sodba z dne 17. februarja 2011, Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods/Svet, T‑122/09, neobjavljena, EU:T:2011:46, točka 103).

154

V obravnavani zadevi analiza poteka postopka sprejetja prvega izpodbijanega sklepa kaže veliko število kršitev pravil glede organizacije elektronskega pisnega postopka sprejemanja odločitev. Čeprav člen 9 PIS tega izrecno ne določa, je jasno, da vsak pisni postopek nujno zajema pošiljanje osnutka sklepa vsem članom organa odločanja, na katerega se ta postopek nanaša. Natančneje, glede postopka sprejetja sklepa s soglasjem, kakor je bil sprejet v obravnavanem primeru (glej točke od 142 do 148 zgoraj), je treba ugotoviti, da sklepa ni mogoče sprejeti, ne da bi bilo vsaj ugotovljeno, da so se vsi člani lahko predhodno seznanili z osnutkom sklepa. Nazadnje, ta postopek zahteva navedbo roka, ki članom tega organa omogoča, da izrazijo stališče o osnutku.

155

Ta postopkovna pravila, katerih namen je zagotoviti spoštovanje bistvenih postopkovnih zahtev, ki so značilne za vsak elektronski pisni postopek in vsak postopek sprejemanja s soglasjem, pa so bila v tem primeru kršena. Te kršitve imajo neposreden vpliv na pravno varnost, saj privedejo do sprejetja sklepa, za katerega ni dokazano niti to, da ga je potrdil pristojni organ, niti to, da so bili vsi člani tega organa z njim predhodno seznanjeni.

156

Nespoštovanje takih postopkovnih pravil, ki so potrebna za izražanje soglasja, pomeni kršitev bistvenih postopkovnih zahtev, ki jih sodišče Unije lahko preizkusi po uradni dolžnosti (sodbi z dne 24. junija 2015, Španija/Komisija, C‑263/13 P, EU:C:2015:415, točka 56, in z dne 20. septembra 2017, Tilly‑Sabco/Komisija, C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 116).

157

Nazadnje, glede drugega izpodbijanega sklepa je treba navesti, da ne nadomešča prvega izpodbijanega sklepa, v katerem so bili določeni zneski prispevkov, ampak določa zgolj prilagoditev teh zneskov z vidika omejene tehnične točke. Razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa nujno povzroči razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa.

158

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba izpodbijana sklepa razglasiti za nična, ne da bi bilo treba odločiti o domnevni kršitvi člena 11 PIS in predlogu za sprejetje ukrepov procesnega vodstva, ki ga je tožeča stranka podala v dopisu z dne 9. maja 2018, omenjenem zgoraj v točki 107.

159

Poleg te ugotovitve se Splošnemu sodišču v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti zdi primerno, da odloči tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi spoštovana obveznost obrazložitve.

160

Tožeča stranka meni, da je EOR v izpodbijanih sklepih kršil obveznost obrazložitve, določeno v členu 296, drugi odstavek, PDEU. Dejstvo, da ta sklepa nista naslovljena nanjo, naj ne bi nasprotovalo temu, da navaja ta tožbeni razlog, ker je treba interes, ki ga lahko imajo osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša, da prejmejo pojasnila, upoštevati, ko je treba presojati obseg obveznosti obrazložitve tega akta.

161

Tožeča stranka opozarja, da mora biti obrazložitev v skladu s sodno prakso navedena v pravnem aktu, ki je vzrok zanjo, in poleg tega razumljiva za posameznike. Obrazložitev mora izražati glavne dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji sklep in ki so potrebne za razumevanje razlogovanja, ki je pripeljalo do sprejetja tega sklepa.

162

Poleg tega naj tožeči stranki dejstvo, da je sodelovala v postopku zbiranja podatkov, ne bi omogočalo, da pridobi zadostne informacije, saj naj njen prispevek ne bi bil izračunan le na podlagi podatkov, ki jih je posredovala, ampak na podlagi razmerja med podatki vseh zadevnih institucij.

163

V zvezi z nezmožnostjo obrazložitve sklepa brez razkritja poslovnih skrivnosti drugih institucij, ki jo omenja EOR, se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se obveznost varovanja poslovnih skrivnosti ne sme razlagati tako široko, da bi se obveznosti obrazložitve odvzel njen obseg v škodo pravice zainteresiranih subjektov do tega, da podajo svoje stališče. V obravnavani zadevi je bilo pošiljanje informacij, za katere je zaprosila tožeča stranka, takoj sistematično zavrnjeno.

164

Nazadnje, tožeča stranka izpodbija trditev EOR, da bi izračun EOR ostal veljaven, tudi če bi Splošno sodišče presodilo, da obrazložitev ni zadostna. Po mnenju tožeče stranke ni mogoče samodejno domnevati, da bi se v primeru razglasitve ničnosti sprejel nov sklep, ki bi bil enak.

165

EOR trdi, da mu ni bilo treba zagotoviti podrobne obrazložitve neposredno tožeči stranki, saj njegova sklepa nista bila naslovljena nanjo, ampak na avstrijski NOR. Poleg tega se sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero je treba zahtevo po obrazložitvi presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na interes, ki ga ima lahko naslovnik zadevnega akta, da prejme pojasnila.

166

Poleg tega EOR meni, da so pogoji iz člena 296, drugi odstavek, PDEU – če bi se izpodbijana sklepa neposredno nanašala na tožečo stranko – izpolnjeni. Ker naj bi bil naslovnik sklepov EOR avstrijski NOR, in ne tožeča stranka, naj bi bilo namreč pomembno, da je obrazložitev zadostna, da bi ta NOR razumel dejansko stanje in pravne preudarke, na katerih temelji izračun, kar naj bi veljalo v obravnavani zadevi. EOR v podporo svoji trditvi navaja sodno prakso, v skladu s katero se zaradi sodelovanja zainteresiranih strani v postopku priprave akta lahko zmanjšajo zahteve po obrazložitvi, ker to sodelovanje prispeva k njihovi obveščenosti, in je treba vprašanje, ali obrazložitev sklepa izpolnjuje zahteve iz sedanjega člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

167

Izpodbijana sklepa naj bi bila namreč sprejeta v okviru, ki ga je tožeča stranka dobro poznala. Čeprav naj zgolj na podlagi pravnega okvira ne bi bilo mogoče izračunati točnega zneska, naj bi ta okvir vseboval jasne navedbe o najpomembnejših merilih, ki se upoštevajo pri izračunu.

168

EOR trdi, da v skladu s členom 70(2) Uredbe št. 806/2014 postopek izračuna temelji na tesnem sodelovanju med njim in NOR. Iz tega razloga naj bi bil avstrijski NOR seznanjen z metodologijo za izračun predhodnih prispevkov za leto 2016. In to toliko bolj, ker naj bi predhodne prispevke za leto 2015 izračunali in pobrali sami NOR v skladu z Delegirano uredbo 2015/63. EOR zato meni, da je obrazložitev izpodbijanih sklepov zadostna za avstrijski NOR, ki je bil tako kot drugi NOR tesno vključen v izračun predhodnih prispevkov za leto 2016.

169

Poleg tega EOR meni, da tožeča stranka presega pogoje iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ko trdi, da bi morala biti sposobna izračunati lastne predhodne prispevke na podlagi obrazložitve, ki jo je dal EOR. Del potrebnih podatkov za izračun predhodnih prispevkov tožeče stranke za leto 2016 naj bi bile zaupne informacije iz drugih institucij. EOR naj bi moral v skladu s členom 339 PDEU varovati vse zaupne informacije institucij. Ta obveznost naj bi bila določena tudi v členu 41(2)(b) Listine o temeljnih pravicah, členu 14(7) Delegirane uredbe 2015/63, členu 88 Uredbe št. 806/2014 in členu 84 Direktive 2014/59.

170

Po mnenju EOR tožeča stranka ne omenja, da je v odločbi o plačilu prispevkov, ki jo je avstrijski NOR izdal 26. aprila 2016, prejela izredno podrobno pojasnilo o izračunu in da je bila podrobno obveščena o razlogovanju.

171

Nazadnje, EOR trdi, da zaradi kršitve člena 296, drugi odstavek, PDEU izračuni ne bi bili nični. Zato tudi če bi Splošno sodišče iz tega razloga izpodbijana sklepa razglasilo za nična, naj bi ta izračun ostal veljaven in naj bi EOR lahko znova nemudoma sprejel enaka sklepa. Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 6. julija 1983, Geist/Komisija (117/81, EU:C:1983:191, točka 7), tožeča stranka nima nobenega pravnega interesa za razglasitev ničnosti sklepa zaradi kršitve postopka, če uprava nima nobenega polja proste presoje in mora ravnati tako, kot je.

172

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor (glej sodbo z dne 20. decembra 2017, Comunidad Autónoma de Galicia in Retegal/Komisija, C‑70/16 P, EU:C:2017:1002, točka 59 in navedena sodna praksa).

173

Zahteva po obrazložitvi se presoja glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki bi ga lahko imel naslovnik ali druge osebe, na katere se pravni akt neposredno in posamično nanaša, za pridobitev pojasnil. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba to, ali so z obrazložitvijo akta izpolnjene zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 7. marca 2013, Acino/Komisija, T‑539/10, neobjavljena, EU:T:2013:110, točka 124 in navedena sodna praksa).

174

Poleg tega mora biti obrazložitev akta logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala razumevanje razlogov, na katerih ta akt temelji (sodba z dne 15. julija 2015, Pilkington Group/Komisija, T‑462/12, EU:T:2015:508, točka 21 in navedena sodna praksa).

175

Uvodoma je treba spomniti, da so v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 806/2014 in Izvedbeno uredbo 2015/81, sklepi o določitvi predhodnih prispevkov sicer uradno sporočeni NOR, vendar se navedeni sklepi v nasprotju s tem, kar trdi EOR, posamično in neposredno nanašajo na institucije, ki morajo plačati te prispevke, med katerimi je tožeča stranka (glej točke od 73 do 79 zgoraj).

176

Zato je treba interes, ki ga lahko imajo te institucije, da prejmejo pojasnila, upoštevati tudi, ko je treba presojati obseg obveznosti obrazložitve zadevnih sklepov. Poleg tega je treba spomniti, da je namen obrazložitve tudi, da se sodišču Unije omogoči, da opravi nadzor.

177

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je EOR večkrat kršil obveznost obrazložitve.

178

Na eni strani, v besedilu prvega izpodbijanega sklepa je navedena le Uredba št. 806/2014, zlasti njen člen 70(2), omenjena so posvetovanja in sodelovanja z organi (Evropska centralna banka (ECB) in nacionalni organi) ter dejstvo, da je bil izračun opravljen tako, da celotni znesek posamičnih prispevkov ne presega določene ravni (to je 12,5 % ciljne ravni iz člena 69(1) Uredbe št. 806/2014). Navedeni sklep ne vsebuje nobene informacije o zaporednih korakih izračuna prispevka tožeče stranke in številk, povezanih s temi različnimi koraki.

179

Res je, da je iz člena 70 Uredbe št. 806/2014, omenjenega v prvem izpodbijanem sklepu, zlasti iz njegovega odstavka 6, mogoče razumeti, da EOR predhodne prispevke izračuna zlasti na podlagi „delegirani[h] akt[ov], v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59/EU“, v tem primeru torej na podlagi Delegirane uredbe 2015/63.

180

Delegirana uredba 2015/63 poleg tega vsebuje podrobna pravila, ki jih mora EOR uporabiti pri izračunu prispevkov.

181

Vendar ti elementi niso dovolj za razumevanje, kako je EOR ta pravila v primeru tožeče stranke uporabil za to, da je dobil znesek prispevka, ki se nanaša nanjo in je naveden v prilogi k prvemu izpodbijanemu sklepu.

182

Dodati je treba, da v prvem izpodbijanem sklepu niso omenjeni vmesni sklepi, ki jih je EOR sprejel za izvajanje predpisov o izračunu prispevkov (v nadaljevanju: vmesni sklepi), in sicer vsaj naslednji vmesni sklepi:

183

Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 39, je tožeča stranka teh 16 vmesnih sklepov Splošnemu sodišču poslala v dopisu z dne 9. maja 2018, potem ko jih je na svojo zahtevo prejela od EOR. EOR je v dopisu z dne 15. januarja 2018 omenil, da je pred sprejetjem izpodbijanih sklepov že ločeno določil različne faktorje metodologije za izračun in postopka izračuna. Tožeča stranka je po tem dopisu zaprosila, naj se ji pošljejo ti dokumenti, in 20. aprila 2018 od EOR po pošti prejela 16 vmesnih sklepov, ki so bili uporabljeni kot osnova za izračun njenega prispevka v letu 2016 in ki jih EOR opredeljuje kot vmesne korake, upoštevane v postopku izračuna.

184

Ker teh 16 vmesnih sklepov ni bilo niti objavljenih v Uradnem listu Evropske unije niti niso bili uradno sporočeni tožeči stranki, ta meni, da jih je treba šteti za pravno neobstoječe in da ne morejo biti normativna podlaga za naložitev spornih prispevkov. Poleg tega, če bi EOR te vmesne sklepe štel za povsem pripravljalne ukrepe, in ne za polnopravne akte, naj bi njihova vsebina morala biti vključena v točke obrazložitve sklepa o določitvi predhodnih prispevkov za leto 2016.

185

EOR je v dopisu z dne 6. junija 2018 odgovoril, da predložitev teh novih dokazov ni dopustna na podlagi člena 85 Poslovnika, ker tožeča stranka ni utemeljila zamude pri predložitvi dokazov in je vsekakor vedela za obstoj internih dokumentov, ki odsevajo „ločene ugotovitve“ EOR v zvezi s postopkom zbiranja in metodologijo za izračun prispevkov. EOR naj bi namreč tožeči stranki omogočil dostop do več podobnih dokumentov v dopisu z dne 13. septembra 2016, to je skoraj dve leti pred predložitvijo novih dokazov.

186

Po mnenju EOR dokumenti o metodologiji za izračun nikakor niso imeli zunanjega pravnega učinka. Tožeča stranka naj ne bi bila naslovnica dokumentov o metodologiji za izračun in EOR naj je torej ne bi bil zavezan uradno obvestiti o teh ukrepih. O vsebini teh dokumentov naj bi bili uradno obveščeni NOR oziroma naj bi bila ta vsebina v okviru odbora za prispevke pravočasno predmet temeljite razprave s temi organi pred sprejetjem izračunov predhodnih prispevkov. Poleg tega naj ti dokumenti o metodologiji za izračun ne bi bili potrebni niti pomembni za izid zadeve. EOR meni, da predloženi novi dokazi glede dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožeča stranka, nimajo nobene dokazne vrednosti.

187

V zvezi z dopustnostjo novih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v dopisu z dne 9. maja 2018, je treba ugotoviti, da so to novi elementi, za katere ni mogla vedeti, preden je EOR v dopisu z dne 15. januarja 2018 omenil, da je različne faktorje metodologije za izračun in postopka izračuna ločeno določil že pred sprejetjem izpodbijanih sklepov.

188

Glede trditve EOR, da je bila tožeča stranka z obstojem internih dokumentov, ki odsevajo „ločene ugotovitve“ EOR v zvezi s postopkom zbiranja in metodologijo za izračun prispevkov, vsekakor seznanjena od dopisa EOR z dne 13. septembra 2016, je treba preučiti vsebino navedenega dopisa.

189

EOR je v tem dopisu odgovoril na zahtevo tožeče stranke z dne 7. julija 2016, naj se ji omogoči dostop do vseh sklepov, ki se nanašajo nanjo. S tem dopisom je EOR tožeči stranki dovolil, da v njegovih prostorih poleg izpodbijanih sklepov in datotek z izračuni pregleda pet vmesnih sklepov z naslednjimi naslovi:

190

Glede na ta odgovor je tožeča stranka lahko razumno menila, da ni nobenega drugega vmesnega sklepa EOR, ki bi se nanašal nanjo. Vendar med sklepi, posredovanimi 13. septembra 2016, ni bilo nobenega od 16 vmesnih sklepov, ki so bili tožeči stranki poslani dve leti pozneje.

191

Poleg tega EOR v dopisu z dne 13. septembra 2016 navaja, da se izpodbijana sklepa sklicujeta na zadnje tri vmesne sklepe, omenjene zgoraj v točki 189. Izpodbijana sklepa pa se nikakor ne sklicujeta na navedene vmesne sklepe.

192

Iz navedenega izhaja, da je treba te nove dokaze razglasiti za dopustne.

193

Navesti je treba, da so vmesni sklepi, navedeni zgoraj v točki 182 in v točki 189, dokumenti, ki niso bili naslovljeni na tožečo stranko, tako da EOR ni bil zavezan, da jo o njih uradno obvesti.

194

Vendar je treba ugotoviti, na eni strani, da so v teh vmesnih sklepih določeni elementi postopka izračuna in izračun prispevkov. Na drugi strani se s temi vmesnimi sklepi ne izvaja le ureditev, ki se uporablja, ampak nekateri od njih to ureditev tudi dopolnjujejo. Ker ti vmesni sklepi niso bili objavljeni in institucije z njimi niso bile seznanjene na drug način, trditve EOR, v skladu s katero je obrazložitev prvega izpodbijanega sklepa zadostna, ker je v Uredbi št. 806/2014, Delegirani uredbi 2015/63, Izvedbeni uredbi 2015/81 in Direktivi 2014/59 podrobno predstavljena metodologija, ki se uporabi za izračun predhodnih prispevkov (glej točko 167 zgoraj), nikakor ni mogoče sprejeti.

195

Dovolj je navesti dva primera, in sicer, prvič, vmesni sklep SRB/ES/SRF/2016/01 (naveden zgoraj v točki 189, prva alinea), katerega člen 1 določa ciljno raven za leto 2016, to je element, ki se upošteva pri izračunu predhodnega prispevka tožeče stranke (glej člen 4 Izvedbene uredbe 2015/81 in Prilogo I, korak 6, k Delegirani uredbi 2015/63), in drugič, vmesni sklep SRB/ES/SRF/2015/00 (naveden zgoraj v točki 182, prva alinea), s katerim je bil izveden člen 6(1)(d) Delegirane uredbe 2015/63 v zvezi z določitvijo EOR glede dodatnih kazalnikov tveganja, ki sestavljajo steber tveganja IV.

196

Čeprav je EOR tožečo stranko uradno obvestil o vmesnih sklepih, navedenih v točkah 182 in 189, pa je to storil šele 20. aprila 2018 in 13. septembra 2016, torej po vložitvi tožbe.

197

V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba spoštovanje obveznosti obrazložitve presojati glede na informacije, ki jih je tožeča stranka imela na voljo ob vložitvi tožbe (glej sodbo z dne 12. novembra 2008, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑406/06, neobjavljena, EU:T:2008:484, točka 50 in navedena sodna praksa).

198

Glede trditve EOR v zvezi s sodno prakso na področju izračuna glob, s katerimi se kaznujejo omejevalni sporazumi, v skladu s katero Komisiji ni treba navesti podrobnejše obrazložitve ali številk v zvezi z načinom izračuna globe, če navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko ocenila težo in trajanje kršitve, je treba ugotoviti, prvič, da v obravnavani zadevi vmesni sklepi v nasprotju z metodologijo za izračun glob niso bili objavljeni in da tožeča stranka z njimi ni bila seznanjena pred vložitvijo tožbe. Drugič, v tej zadevi se področje, na katerem EOR določi predhodne prispevke, ki jih morajo institucije plačati za financiranje ESR, bistveno razlikuje od izračuna glob, s katerimi se kaznuje omejevalni sporazum, zlasti zaradi njihove odvračalne narave (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2014, Pilkington Group in drugi/Komisija, T‑72/09, neobjavljena, EU:T:2014:1094, točki 247 in 248). Tega argumenta zato ni mogoče uporabiti za obravnavano zadevo.

199

Skratka, ker EOR tožeče stranke z vmesnimi sklepi ni seznanil pred vložitvijo tožbe, je kršil obveznost obrazložitve.

200

Poleg tega je treba v zvezi s prilogo k prvemu izpodbijanemu sklepu navesti, da ta priloga vsebuje znesek, ki se nanaša na prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v evropskem okviru, vendar ne vsebuje nobene podobne navedbe v zvezi s prilagoditvenim faktorjem glede na profil tveganja za del izračuna, ki se nanaša na nacionalni okvir. Prav tako ta priloga natančno določa vrsto metode za izračun, ki se uporablja v evropskem okviru, ne vsebuje pa nobene navedbe v zvezi z metodo za izračun, ki jo je EOR uporabil za nacionalni okvir.

201

Vendar se pri izračunu prispevkov institucij, ki ga opravi EOR – kot je razvidno iz člena 8(1)(a) Izvedbene uredbe 2015/81 – v nacionalnem okviru za leto 2016 uporabi koeficient 60 %, v evropskem okviru pa zgolj koeficient 40 %. Obrazložitev iz prvega izpodbijanega sklepa torej v zvezi s tem ni zadostna.

202

Dodati je treba, da nezadostne obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa ni mogoče nadomestiti z vsebino dopisa avstrijskega NOR z dne 26. aprila 2016.

203

Celo neodvisno od dejstva, da ta dopis ne vsebuje bistvenih elementov, s katerimi bi bilo mogoče nadomestiti nezadostno obrazložitev prvega izpodbijanega sklepa, je namreč treba ugotoviti, da mora EOR sklep, ki ga izda o predhodnih prispevkih, vsekakor obrazložiti.

204

V zvezi s tem mora EOR v sistemu, vzpostavljenem s predpisi, ki se uporabljajo, izračunati in določiti predhodne prispevke. Sklepi EOR o izračunu navedenih prispevkov so naslovljeni le na NOR (člen 5(1) Izvedbene uredbe 2015/81), ki morajo o teh sklepih uradno obvestiti institucije (člen 5(2) Izvedbene uredbe 2015/81) in od njih na podlagi navedenih sklepov pobrati prispevke (člen 67(4) Uredbe št. 806/2014).

205

EOR tako v okviru ukrepanja na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 izdaja sklepe, ki so dokončni ter ki se posamično in neposredno nanašajo na institucije.

206

Zato je naloga EOR, ki je avtor teh sklepov, da jih obrazloži. Te obveznosti niti ni mogoče prenesti na NOR, niti NOR kršitve te obveznosti ne morejo ublažiti, saj bi to pomenilo neupoštevanje statusa EOR kot avtorja navedenih sklepov in njegove odgovornosti v zvezi s tem ter bi glede na raznolikost NOR povzročilo tveganje neenakega obravnavanja institucij v zvezi z obrazložitvijo sklepov EOR.

207

Vsekakor je treba navesti, da podatki v prilogi k odločbi o plačilu prispevkov avstrijskega NOR z dne 26. aprila 2016 niso opredeljeni kot podatki EOR. Nasprotno, predstavljeni so kot sestavni del odločbe o plačilu prispevkov, ki je akt avstrijskega prava, tako da elementov, katerih avtor je avstrijski NOR, ni mogoče razlikovati od elementov, katerih avtor je glede na okoliščine EOR.

208

Poleg tega je treba navesti, da medtem ko mora prilagoditveni faktor glede na profil tveganja nujno vsebovati vsa zahtevana decimalna števila, saj je sicer izračun zgolj približen, se prilagoditveni faktor, naveden v prilogi k odločbi o plačilu prispevkov z dne 26. aprila 2016 (z dvema decimalnima številoma), ne ujema niti s prilagoditvenim faktorjem (s 14 decimalnimi števili) iz priloge k prvemu izpodbijanemu sklepu, kot je bila Splošnemu sodišču predložena v okviru odgovora na drugi sklep.

209

Iz navedenega izhaja, da je EOR pri sprejetju prvega izpodbijanega sklepa kršil obveznost obrazložitve.

210

Glede drugega izpodbijanega sklepa je treba navesti, da je tudi z njim kršena obveznost obrazložitve iz istih razlogov, kot so bili ugotovljeni v zvezi s prvim izpodbijanim sklepom, in iz dodatnega razloga, da ta sklep ne vsebuje nobene obrazložitve v zvezi s prilagoditvijo, izvedeno z njim.

211

Razlogi za to prilagoditev so bili sicer navedeni v dopisu z dne 23. maja 2016, ki ga je avstrijski NOR poslal tožeči stranki in ki mu je bil priložen dopis EOR, poslan tožeči stranki prav tako 23. maja 2016.

212

Vendar dopis EOR z dne 23. maja 2016 vsebuje le splošna pojasnila o razlogih za prilagoditev, izvedeno v drugem izpodbijanem sklepu.

213

V zvezi z razlogi, navedenimi v dopisu avstrijskega NOR, je treba napotiti na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 202 do 206.

214

Nazadnje je treba zavrniti trditev EOR, omenjeno zgoraj v točki 171. Čeprav je iz sodne prakse razvidno, da tožeča stranka nima nobenega upravičenega interesa za razglasitev ničnosti odločbe zaradi kršitev procesnega prava, neobstoja ali nezadostnosti obrazložitve, če bi se lahko po razglasitvi ničnosti odločbe znova sprejela le odločba z isto vsebino, kot jo je imela odločba, ki je bila razglašena za nično (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2017, Schräder/OCVV – Hansson (SEIMORA), T‑425/15, T‑426/15 in T‑428/15, neobjavljena, EU:T:2017:305, točka 109 in navedena sodna praksa), je treba namreč ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni mogoče izključiti, da bi razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov povzročila sprejetje sklepov, ki bi bila drugačna. Zaradi neobstoja popolne informacije o vmesnih ugotovitvah in izračunih EOR ter kakršnih koli podatkov v zvezi z drugimi institucijami, čeprav je prispevek tožeče stranke soodvisen od prispevkov vsake od drugih institucij, v obravnavanem primeru niti tožeča stranka niti Splošno sodišče namreč ne moreta preveriti, ali bi razglasitev ničnosti teh sklepov nujno povzročila sprejetje novega sklepa, ki bi bil vsebinsko enak.

215

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog sprejeti.

216

Ugotoviti je treba, da je treba izpodbijana sklepa razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preučiti drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, ki jih je navedla tožeča stranka.

217

EOR trdi, da če bi Splošno sodišče prvi ali drugi izpodbijani sklep razglasilo za nična v delih, v katerih se nanašata na tožečo stranko, bi bilo treba časovno omejiti učinke te razglasitve ničnosti, ki bi se morali uporabiti šele šest mesecev po tem, ko bi sodba v obravnavani zadevi postala pravnomočna.

218

EOR navaja, da je razlog za ta predlog to, da bo moral znova odobriti izračun predhodnih prispevkov tožeče stranke za leto 2016. Ker tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da bo morala plačati prispevek v ESR, vračilo v pričakovanju sprejetja novega sklepa po mnenju EOR ne bi bilo primerno.

219

Tožeča stranka se o tem ni opredelila.

220

V zvezi s tem je treba spomniti na sodno prakso, v skladu s katero lahko Sodišče, če je to utemeljeno iz nujnih razlogov pravne varnosti, na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU v vsakem primeru posebej presodi, katere učinke zadevnega akta je treba šteti za dokončne (glej po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 121).

221

Sodišče je v skladu s to sodno prakso možnost časovno omejiti učinke ugotovitve, da je predpis Unije ničen, izkoristilo takrat, kadar so nujni razlogi pravne varnosti, ki izhajajo iz celovite obravnave nasprotujočih si interesov, javnih in zasebnih, v obravnavnih zadevah, izključevali, da bi se dvomilo o pobiranju ali plačilu denarnih zneskov v skladu s tem predpisom za obdobje pred izdajo njegove sodbe (sodba z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 122).

222

V obravnavani zadevi EOR ni dokazal, kako bi po tej sodbi vračilo zneskov, pobranih od tožeče stranke kot predhodni prispevek za leto 2016, ogrozilo nujne razloge pravne varnosti, ki se nanašajo na vse interese, tako javne kot zasebne, ki obstajajo v tej zadevi. Zgolj dejstvo, da vračilo v pričakovanju sprejetja novega sklepa ne bi bilo primerno, namreč ni razlog, ki bi bil povezan z nujnimi razlogi pravne varnosti.

223

Zato učinkov te sodbe ni treba časovno omejiti.

224

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EOR v okviru tožbe, vpisane pod številko T‑377/16, ni uspel, se mu naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke v tej zadevi v skladu z njenimi predlogi. Ker sta bili drugi tožbi, vpisani pod številkama T‑645/16 in T‑809/16, razglašeni za nedopustni in je bil predlog za izdajo začasne odredbe, vpisan pod številko T‑645/16 R, zavrnjen, se tožeči stranki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške EOR v teh zadevah v skladu z njegovimi predlogi.

225

Italijanska republika na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške v zadevi T‑645/16.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: