1

Evropska komisija je 24. junija 2013 s Sklepom C(2013) 3496 final (v nadaljevanju: sklep o odobritvi) nacionalni družbi za energijo v Ukrajini (Energoatom) odobrila Euratom posojilo v podporo programu za izboljšanje varnosti jedrskih elektrarn v Ukrajini. Garantka za to posojilo je bila ukrajinska vlada.

2

Sklep o odobritvi je bil sprejet na podlagi Sklepa Sveta z dne 29. marca 1977 o pooblastitvi Komisije za dodelitev Euratom posojil zaradi prispevanja k financiranju nuklearnih elektrarn (77/270/Euratom) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 4), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta z dne 21. marca 1994 (94/179/Euratom) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 36). Komisija je v skladu s členom 1 tega sklepa pooblaščena za dajanje posojil v imenu Evropske skupnosti za atomsko energijo in v okviru zneskov, ki jih določi Svet, katerih prihodki bodo uporabljeni v obliki posojil za financiranje investicijskih projektov za povečanje varnosti in učinkovitosti nuklearnih elektrarn držav nečlanic s seznama v Prilogi, med katerimi je tudi Ukrajina.

3

Tožeča stranka, CEE Bankwatch Network, je združenje nevladnih organizacij, ustanovljeno v skladu s češkim pravom. V skladu s statutom tega združenja je njegov cilj nadzorovati dejavnosti mednarodnih finančnih institucij, ki delujejo v tej regiji, ter spodbujati alternativne rešitve njihovi politiki in projektom, ki bodo – če je le mogoče – okoljsko trajnostne, socialne in ekonomske. Sedež ima v Pragi (Češka republika).

4

Tožeča stranka je 6. in 7. novembra 2015 v skladu s členom 6(1) Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) Komisijo zaprosila za dostop do več dokumentov v zvezi s sklepom o odobritvi.

5

Prošnja za dostop se je nanašala na pet dokumentov ali kategorij dokumentov:

6

Komisija je z dopisom z dne 21. decembra 2015 na prošnjo, naslovljeno nanjo, odgovorila tako:

7

Tožeča stranka je z dopisom z dne 19. januarja 2016 na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1049/2001 pri Komisiji vložila potrdilno prošnjo, da bi ji ta posredovala svoje stališče o dokumentih iz točk 1, 2, 3 in 4 prošnje za dostop. V zvezi s točko 5 pa ni več podala prošnje. Tožeča stranka je v potrdilni prošnji navedla Uredbo (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije (UL 2006, L 264, str. 13).

8

Komisija je z dopisom z dne 9. februarja 2016 v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 1049/2001 rok za odgovor podaljšala za 15 delovnih dni. Z dopisom z dne 1. marca 2016 je rok za odgovor na potrdilno prošnjo ponovno podaljšala.

9

Komisija je s Sklepom C(2016) 2319 final z dne 15. aprila 2016 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) odgovorila na potrdilno prošnjo. Komisija je v izpodbijanem sklepu najprej menila, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti Uredbe št. 1367/2006.

10

Kar zadeva točko 1 prošnje za dostop (posojilna pogodba), je Komisija potrdila svojo odločitev, da omogoči le delni dostop do posojilne pogodbe, omejen na okoljske in socialne določbe iz tega dokumenta. Po njenem mnenju se preostalega besedila pogodbe ne sme razkriti na podlagi, prvič, izjeme iz člena 4(1), točka (a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 zaradi varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, in drugič, izjeme iz člena 4(2), prva alinea, iste uredbe zaradi varstva poslovnih interesov.

11

Kar zadeva točko 2 prošnje za dostop (posvetovanja med službami in dokazila o predhodni oceni za izplačilo prvega obroka posojila), je Komisija odobrila dostop do treh dokumentov: dopisa, ki ga je GD za okolje 24. oktobra 2014 poslal GD Komisije za gospodarske in finančne zadeve, in dveh dopisov, ki ju je podjetje Energoatom 31. julija 2014 poslalo GD za okolje. Vendar pa je pri vseh teh dokumentih na podlagi izjeme iz člena 4(1), točka (b), Uredbe št. 1049/2001, ki se nanaša na varstvo zasebnosti in integritete posameznika, zavrnila posredovanje imen, nazivov in podpisov v teh dokumentih navedenih oseb.

12

Kar zadeva točko 3 prošnje za dostop (uradna sporočila, ki sta si jih izmenjali Komisija in Ukrajina), je Komisija potrdila, da razen dveh dopisov GD za okolje, ki jih je že posredovala v dopisu z dne 21. decembra 2015, v tej kategoriji ni nobenega drugega sporočila.

13

Kar zadeva točko 4 prošnje za dostop (priporočilo EIB), je Komisija odobrila dostop do priporočila EIB, vendar je menila, da mora biti ta dostop omejen. V zvezi s tem je spet navedla izjemo zaradi varstva poslovnih interesov iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. V izpodbijanem sklepu je navedla tudi, da so v nekaterih delih dokumenta, do katerih je zavrnila dostop, navedene določbe iz posojilne pogodbe, za katere je po njenem mnenju že dokazala, da bi razkritje oslabilo njene poslovne interese in poslovne interese družbe Energoatom.

14

Kar zadeva točko 5 prošnje za dostop (sporočila o podaljšanju življenjske dobe reaktorjev), je Komisija potrdila, da nima nobenega dokumenta, ki bi bil po njenem mnenju upošteven za odgovor na to vprašanje.

15

Komisija je nazadnje menila, da v obravnavani zadevi ni prevladujočega javnega interesa v smislu člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, ki bi upravičil popolno razkritje posojilne pogodbe in priporočila EIB.

16

Tožeča stranka je 17. junija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

17

Komisija je 16. septembra 2016 vložila odgovor na tožbo.

18

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska je 13. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. novembra 2016 temu predlogu ugodil.

19

Komisija je 22. novembra 2016 vložila repliko.

20

Združeno kraljestvo je z dopisom z dne 19. decembra 2016 Splošno sodišče obvestilo, da ne bo vložilo intervencijske vloge.

21

Komisija je 9. januarja 2017 vložila dupliko.

22

Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca ugotovilo, da stranke v roku, določenem v členu 207(1) Poslovnika, niso vložile predloga za določitev obravnave, in v skladu z odstavkom 2 istega člena odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.

23

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:

24

Komisija v odgovoru na tožbo Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

Splošno sodišče je na podlagi člena 91(c) in člena 92 Poslovnika s sklepom z dne 24. aprila 2017 Komisiji naložilo, naj mu v celoti predloži posojilno pogodbo in priporočilo EIB. Ta dokumenta sta bila Splošnemu sodišču predložena 2. maja 2017, tožeči stranki in Združenemu kraljestvu pa v skladu s členom 104 Poslovnika nista bila posredovana.

26

Tožeča stranka v tožbi navaja štiri razloge:

27

Tožeča stranka v repliki trdi, da je Komisija kršila člen 42 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker v svojem odgovoru z dne 21. decembra 2015, izpodbijanem sklepu in obrambi ni zadostno upoštevala trditev, ki jih je tožeča stranka podala v upravnem in sodnem postopku.

28

Uvodoma je treba ugotoviti, da je bil splošni sistem o dostopu javnosti do dokumentov institucij, to je dokumentov, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti, uveden z Uredbo št. 1049/2001.

29

V uvodni izjavi 1 te uredbe je navedeno, da je ta uredba izraz namere, izražene v členu 1, drugi odstavek, PEU, ki je bil vstavljen z Amsterdamsko pogodbo, v skladu s katero je ta novi korak v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani. Kot je navedeno v uvodni izjavi 2 navedene uredbe, je pravica dostopa javnosti do dokumentov institucij povezana z demokratičnostjo teh institucij (sodbi z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 34, ter z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 72).

30

Zato je cilj navedene uredbe, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4 in členu 1, čim bolj uresničiti pravico dostopa javnosti do dokumentov institucij (sodbi z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 33, ter z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 73).

31

Vendar veljajo za to pravico nekatere omejitve, ki so utemeljene z razlogi javnega ali zasebnega interesa. Natančneje, Uredba št. 1049/2001 v skladu z uvodno izjavo 11 v členu 4 uvaja izjeme, na podlagi katerih lahko institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi njegovo razkritje oslabilo katerega od interesov, ki jih varuje ta člen (sodba z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 74).

32

Tako lahko v skladu s členom 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 te institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.

33

V skladu s členom 4(2), prva alinea, iste uredbe lahko institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo „poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino“. Za ta posebni primer je določeno, da ta izjema ne velja, če prevlada javni interes za razkritje.

34

Ker take izjeme odstopajo od načela čim širšega dostopa javnosti do dokumentov, jih je treba razlagati in uporabljati ozko (sodba z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 75; glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 36).

35

Kadar zadevna institucija odloči, da se zavrne dostop do dokumenta, katerega posredovanje se je od nje zahtevalo, mora načeloma podati pojasnila v zvezi s tem, kako bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko oslabil interes, ki je varovan z izjemo iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, na katero se sklicuje ta institucija (sodba z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 76). Poleg tega mora biti nevarnost take oslabitve interesa smiselno predvidljiva, in ne le hipotetična (sodbi z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 43, ter z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 76).

36

Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom nasprotuje izpodbijanemu sklepu, ker naj v njem ne bi bila upoštevana vsa pravila, ki jih je v obravnavanem primeru treba uporabiti. Komisija naj bi v tem primeru sklep sprejela na podlagi Uredbe št. 1049/2001, ne da bi upoštevala Uredbo št. 1367/2006, ki pa naj bi bila bistvena, saj naj bi bila z njo omejena možnost institucij Evropske unije, da zavrnejo dostop do dokumentov, kadar se zahtevane informacije nanašajo na emisije v okolje.

37

Komisija ta tožbeni razlog prereka.

38

V zvezi s tem je treba poudariti, da se z Uredbo št. 1367/2006, katere uporabo zahteva tožeča stranka, v splošno ureditev za dostop do dokumentov uvajajo posebna podrobna pravila v zvezi z dostopom do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in dostopom do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

39

Tako člen 6(1), prvi stavek, Uredbe št. 1367/2006 – zlasti v zvezi z izjemo iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki je navedena v točki 33 zgoraj in ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov, na katerega se sklicuje Komisija, da bi zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, ki jih je zahtevala tožeča stranka – določa, da prevlada javni interes za razkritje in da je torej treba dokumente posredovati, če se zahtevane informacije nanašajo na emisije v okolje.

40

Poleg tega člen 6(1), drugi stavek, Uredbe št. 1367/2006 v zvezi z izjemo iz člena 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, navedeno v točki 32 zgoraj, določa, da je treba to izjemo razlagati restriktivno, ob upoštevanju javnega interesa za razkritje in dejstva, ali se zahtevane informacije nanašajo na emisije v okolje.

41

Najprej je treba ugotoviti, ali je treba v tem sporu uporabiti ta posebna pravila iz Uredbe št. 1367/2006, da se določijo okoliščine, v katerih lahko Komisija po potrebi zavrne dostop do zahtevanih dokumentov.

42

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bil izpodbijani sklep sprejet po tem, ko je Komisija ukrajinskemu podjetju Energoatom odobrila posojilo, pri čemer je to posojilo predmet sklepa o odobritvi.

43

Kot je bilo navedeno v točki 2 te sodbe, je bil sklep o odobritvi sprejet na podlagi Sklepa 77/270, ki je bil spremenjen s Sklepom 94/179, pri čemer sta bila oba sklepa utemeljena na členih 1, 2, 172 in 203 AE.

44

Tako se zavrnjeni dokumenti nanašajo na akt, ki je bil sprejet na podlagi določb iz Pogodbe ESAE.

45

Tožeča stranka meni, da ta okoliščina ne vpliva na uporabo zgoraj navedenih uredb. Svoje stališče utemeljuje s tem, da je Euratom del Unije. V repliki trdi, da je Komisija „institucija [Unije]“ v smislu člena 2(1)(c) Uredbe št. 1367/2006. Iz tega sklepa, da za vsak dokument, ki je v lasti te institucije, veljajo določbe te uredbe, in sicer ne glede na to, ali je bil ta dokument pripravljen v okviru pristojnosti, ki jih ima na podlagi Pogodb EU ali DEU, ali v okviru pristojnosti, ki izhajajo iz Pogodbe ESAE.

46

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da se z Uredbo št. 1367/2006 – kot je razvidno iz njenega naslova, uvodnih izjav in določb – na področju informacij izvajajo obveznosti, ki so bile dogovorjene v okviru mednarodne konvencije, h kateri Evropska skupnost za atomsko energijo ni pristopila, in sicer Aarhuške konvencije. Kot izhaja iz člena 1 Sklepa Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 o sklenitvi Aarhuške konvencije v imenu Evropske skupnosti (UL 2005, L 124, str. 1), je bila navedena konvencija odobrena le v imenu Evropske skupnosti, ki je postala Unija. Ker Evropska skupnost za atomsko energijo ni pogodbenica te konvencije, ne more biti – razen če ni drugače navedeno – zavezana z obveznostmi iz uredbe, s katero se ta izvaja.

47

Drugič, ugotoviti je treba, da za akte, sprejete na podlagi Pogodbe ESAE – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – ne veljajo nujno obveznosti, ki veljajo v okviru Unije. Kot poudarja Komisija, sta namreč Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska skupnost, ki je postala Unija, različni organizaciji, ki sta bili ustanovljeni z različnima pogodbama, sta različni pravni osebi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 1965, Müller/Svet, 28/64, EU:C:1965:39, str. 321) in za vsako veljajo posebna pravila.

48

Tako so pravila, ki se uporabljajo v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo, določena s Pogodbo ESAE. Eno od teh pravil je člen 106a(1) AE, ki za delovanje Evropske skupnosti za atomsko energijo določa, da se uporabljajo nekatere določbe iz Pogodb EU in DEU, zlasti člen 15 PDEU, prej člen 255 ES, ki je podlaga za Uredbo št. 1049/2001. Ker ta uredba, ki določa splošno ureditev za dostop do dokumentov institucij, temelji na določbi, ki se uporablja v Evropski skupnosti za atomsko energijo, jo je treba uporabiti – pri čemer tožeča stranka tega ne izpodbija – za dokumente, ki jih hranijo institucije in organi, ki delujejo v tem okviru.

49

Kot navaja Komisija, to ne velja za Uredbo št. 1367/2006, ki je bila – kot izhaja iz njene preambule – sprejeta na podlagi člena 175 ES, ki je postal člen 192 PDEU. Ker ta člen ni naveden v členu 106a(1) AE, aktov, sprejetih na njegovi podlagi, vključno z navedeno uredbo, v okviru Euratoma ni mogoče uporabiti.

50

Tretjič, ugotoviti je treba, da se besedilo Uredbe št. 1367/2006 posebej nanaša na institucije in organe Evropske skupnosti, pri čemer uporabe te uredbe ne razširja še na druge subjekte, na primer institucije ali organe, ki spadajo v okvir Evropske skupnosti za atomsko energijo. Tako je v njenem naslovu natančneje določeno, da gre za uredbo o uporabi določb Aarhuške konvencije v „institucijah in organih Skupnosti“. Poleg tega je na začetku preambule kot temelj uredbe navedena le Pogodba ES. Nazadnje, člen 2(1)(c) določa, da izraza „institucija ali organ Skupnosti“ pomenita „katero koli javno institucijo, organ, urad ali agencijo, ustanovljeno s Pogodbo ali na njeni podlagi“, ki je ob upoštevanju podlage Uredbe št. 1367/2006 lahko le Pogodba ES, ki je bila sprejeta pred Pogodbo DEU.

51

Teh ugotovitev s trditvami tožeče stranke ni mogoče omajati.

52

Najprej, tožeča stranka izpodbija, da se z Uredbo št. 1367/2006 izvaja Aarhuška konvencija.

53

V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da je ta trditev, kot je razvidno iz točke 46 zgoraj, v nasprotju z besedilom navedene uredbe, ki se v naslovu – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – sklicuje na uvodne izjave in določbe navedene konvencije.

54

Dalje, tožeča stranka poudarja, da so s členom 2(1)(d) Uredbe št. 1367/2006 v opredelitev informacije o okolju vključeni „sevanje ali odpadki, vključno z radioaktivnimi odpadki“. Iz navedbe radioaktivnih dejavnikov v navedeni uredbi sklepa, da se ta uporablja za dostop do informacij v zvezi z jedrsko varnostjo, vključno z dokumenti, ki se hranijo v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo.

55

V zvezi s tem je treba spomniti, da za uporabo Uredbe št. 1367/2006 v zvezi z dokumenti, ki se hranijo v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo, ni nobene pravne podlage, saj določba, na kateri temelji ta uredba, za Pogodbo ESAE ne velja. Tega, da ni pravne podlage, ni mogoče nadomestiti z izrazi v navedeni uredbi, ki se nanašajo na jedrsko energijo, saj so take navedbe lahko podane tudi v drugih kontekstih, in ne samo okviru Evropske skupnost za atomsko energijo.

56

Tožeča stranka poleg tega trdi, da je bil poslovnik Komisije spremenjen, da bi se zagotovilo spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe št. 1367/2006, zlasti kadar ta institucija deluje v okviru Pogodbe ESAE. V zvezi s tem se sklicuje na Sklep Komisije z dne 30. aprila 2008 o spremembi njenega poslovnika glede pravilnika o uresničevanju Uredbe št. 1367/2006 (2008/401/ES, Euratom) (UL 2008, L 140, str. 22).

57

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija ta sklep sprejela, kot poudarja tožeča stranka, da bi zagotovila, da se za akte, ki jih sprejme, uporabi Uredba št. 1367/2006, da je v številki tega sklepa naveden „Euratom“ in da je v njegovi preambuli navedeno, da je bil sprejet „ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo“.

58

Obstoj teh navedb je posledica tega, da akt, ki ga Sklep 2008/401 spreminja – poleg tega, da temelji na Pogodbi ES, Pogodbi ESPJ in Pogodbi EU – temelji tudi na Pogodbi ESAE. Ker poslovnik Komisije med drugim temelji na Pogodbi ESAE, mora tudi sklep, ki ta poslovnik spreminja, temeljiti na tej pogodbi, kot tudi na Pogodbah EU in ES. Ker je Pogodba ESAE 23. julija 2002, to je pred sprejetjem Sklepa 2008/401, prenehala veljati, ta pogodba v tem sklepu torej ni več navedena kot pravna podlaga.

59

Vendar posledica teh navedb ne more biti razširitev uporabe Uredbe št. 1367/2006 na dokumente, ki se hranijo v okviru Pogodbe ESAE. Poleg tega sta Unija in Evropska skupnost za atomsko energijo – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, in kot je razvidno iz točke 47 zgoraj – ločeni pravni osebi in navedba „Euratom“ v Sklepu 2008/401 ne more imeti za posledico, da bi bila Komisija z določbami Uredbe št. 1367/2006, ki zanjo veljajo le, kadar deluje v okviru področja uporabe Pogodbe DEU, zavezana tudi, kadar deluje v okviru področja uporabe Pogodbe ESAE.

60

Nazadnje, tožeča stranka meni, da je treba Uredbo št. 1367/2006 v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo uporabiti na podlagi Odločitve št. 2335/2008/(VIK) CK Evropskega varuha človekovih pravic, ki je odločil v tem smislu.

61

V zvezi s tem je treba poudariti, da Evropski varuh v zgoraj navedeni odločitvi ugotavlja, da so države članice in Evropska skupnost, ki jo je nasledila Unija, pogodbenice Aarhuške konvencije, česar posledica je ta, da morajo pristojni nacionalni organi in institucije Unije, kadar prejmejo prošnjo za razkritje informacij o okolju, uporabiti v njej določena pravila (točka 61 navedene odločitve). Evropski varuh meni, da so obveznosti, ki jih ima Unija na podlagi Aarhuške konvencije, del prava Unije o dostopu do dokumentov (točka 62 te odločitve).

62

Iz teh ugotovitev – v nasprotju trditvami tožeče stranke – ne izhaja, da se Uredba št. 1367/2006 po mnenju Evropskega varuha uporablja za dokumente, ki se hranijo v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo. Z njimi je potrjeno le, da se – kar zadeva dostop do informacij – Aarhuška konvencija, kot se izvaja z Uredbo št. 1367/2006, uporablja za akte, ki jih institucije Unije sprejmejo, kadar delujejo v okviru te konvencije.

63

Tožeča stranka meni, da je Evropski varuh v odločitvi, navedeni v točki 60 zgoraj, vseeno potrdil, da bi te obveznosti v skladu s členoma 15 PDEU in 106a(1) AE morale veljati za dokumente, ki se hranijo v okviru Pogodbe ESAE.

64

V zvezi s tem je treba spomniti, da Uredba št. 1367/2006 – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – ni bila sprejeta na podlagi člena 255 ES, ki je postal člen 15 PDEU, ampak je bila sprejeta na podlagi člena 175 ES, ki je postal člen 192 PDEU, ki se v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo ne uporablja. Ker se v okviru te pogodbe ne uporablja, zadnjenavedena določba ne more biti podlaga za uporabo te uredbe za dokumente, ki se hranijo v okviru te Skupnosti (glej točki 48 in 49 zgoraj).

65

Tožeča stranka meni, da Evropski varuh v svoji odločitvi navaja tudi, da morajo institucije Unije pravo Unije razlagati ob upoštevanju splošnih načel in temeljnih pravic, med katerimi je tudi dostop do dokumentov.

66

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bila pravica dostopa do dokumentov, kot navaja tožeča stranka, s členom 42 Listine o temeljnih pravicah priznana za temeljno pravico in da so temeljne pravice, kot izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, v skladu s členom 6(3) EU kot splošna načela v pravnem redu Unije.

67

Kar zadeva Unijo, člen 52(2) Listine o temeljnih pravicah določa, da se pravice, ki jih priznava ta listina in jih urejajo določbe Pogodb, uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih v teh pogodbah.

68

V obravnavanem primeru člen 15 PDEU, ki je nasledil člen 255 ES, določa, da so omejitve pravice do dostopa določene z uredbami Evropskega parlamenta in Sveta.

69

Poleg tega iz členov 191 in 192 PDEU, pri čemer je zadnjenavedeni nadomestil člen 175 ES, izhaja, da ukrepe za izvajanje politike Unije na področju okolja načeloma sprejmeta Parlament in Svet.

70

Da se ugotovi, kje so meje pravice do dostopa, je torej treba upoštevati akta, ki sta bila sprejeta na podlagi teh določb, in sicer uredbi št. 1049/2001 in št. 1367/2006.

71

Čeprav se Uredba št. 1049/2001 uporablja za dokumente, ki se hranijo v okviru Evropske skupnosti, ki je postala Unija, in na podlagi člena 106a(1) AE v okviru Evropske skupnosti za atomsko energijo, pa to iz zgoraj navedenih razlogov ne velja za Uredbo št. 1367/2006, ki se v delu, v katerem se nanaša na informacije o okolju, uporablja le v okviru Evropske skupnosti, ki je postala Unija.

72

Poleg tega je treba na podlagi teh aktov do informacij, ki jih imajo institucije, odobriti širok dostop ter ga uskladiti z drugimi interesi, varovanimi v njih, in sicer v obsegu in na način, ki je določen s tema aktoma, pri čemer se veljavno področje uporabe posameznega od teh aktov ne sme spremeniti. To bi se lahko zgodilo, če bi obveznosti iz Uredbe št. 1367/2006 veljale zunaj institucij in organov Unije.

73

Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

74

Tožeča stranka meni, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija v izpodbijanem sklepu, z izjemo iz člena 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki se nanaša na varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, ni mogoče utemeljiti zavrnitve posredovanja celotne posojilne pogodbe (točka 1 prošnje za dostop), saj se z dostopom do tega dokumenta ne bi škodilo jedrski varnosti, in da Komisija ni pojasnila, kako bi ta dostop konkretno in dejansko oslabil varstvo tega interesa.

75

Komisija ta tožbeni razlog prereka.

76

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da lahko institucije v skladu s členom 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 dostop do dokumenta zavrnejo, kadar bi razkritje oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.

77

V skladu s sodno prakso je vsebina odločitve, ki jo mora sprejeti institucija – zaradi posebne občutljivosti in pomembnosti interesov, ki jih ta določba varuje, v povezavi z obvezno zavrnitvijo dostopa, ki jo mora uveljaviti institucija, kadar bi razkritje dokumenta javnosti oslabilo te interese – zahtevna in kočljiva ter zahteva prav posebno previdnost. Zaradi take odločitve ji mora biti torej priznana diskrecijska pravica (sodbi z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 35, in z dne 7. oktobra 2015, Jurašinović/Svet, T‑658/14, neobjavljena, EU:T:2015:766, točka 26).

78

Poleg tega sta Sodišče in Splošno sodišče ugotovili, da so merila iz člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001 zelo splošna, zato je treba možnost zavrnitve dostopa, kot izhaja iz besedila te določbe, uveljaviti, kadar bi razkritje zadevnega dokumenta „oslabilo“ varstvo „javnega interesa“, kar zadeva med drugim „mednarodne odnose“ (sodbi z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 36, in z dne 7. oktobra 2015, Jurašinović/Svet, T‑658/14, neobjavljena, EU:T:2015:766, točka 27).

79

V teh okoliščinah mora biti v skladu z navedeno sodno prakso nadzor Splošnega sodišča nad zakonitostjo odločitev na podlagi te določbe omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in obveznosti obrazložitve, pravilnosti navedenih dejstev ter tega, da ni očitnih napak pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil (sodbi z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 34, in z dne 7. oktobra 2015, Jurašinović/Svet, T‑658/14, neobjavljena, EU:T:2015:766, točka 28).

80

Kar natančneje zadeva obrazložitev, mora biti ta prilagojena naravi zadevnega akta, v njej morajo biti natančno in nedvoumno navedeni razlogi institucije, ki je sprejela akt, da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za obrazložitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedene vse ustrezne dejanske ali pravne okoliščine, ker se mora vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 253 ES, ki je postal člen 296 PDEU, presojati ne samo glede na besedilo akta, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 80, in z dne 10. septembra 2008, Williams/Komisija, T‑42/05, neobjavljena, EU:T:2008:325, točka 94).

81

Nazadnje je treba opozoriti, da iz besedila člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001 glede izjem od pravice do dostopa, ki jih ureja ta določba, izhaja, da mora institucija dostop obvezno zavrniti, kadar bi razkritje dokumenta javnosti škodilo interesom, ki jih varuje ta določba, pri čemer v takem primeru in drugače od tega, kar med drugim določa odstavek 2 istega člena, ni treba opraviti tehtanja med zahtevami, povezanimi z varovanjem teh interesov, in zahtevami, ki naj bi izhajale iz drugih interesov (sodba z dne 1. februarja 2007, Sison/Svet, C‑266/05 P, EU:C:2007:75, točka 46).

82

Ali je Komisija kršila člen 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, kar zatrjuje tožeča stranka, je treba presoditi ob upoštevanju zgornjih preudarkov.

83

Komisija je v izpodbijanem sklepu v bistvu navedla tri razloge v utemeljitev zavrnitve dostopa do nekaterih dokumentov ali delov dokumentov na podlagi izjeme v zvezi z mednarodnimi odnosi:

84

Tožeča stranka prereka prvi in tretji razlog, v zvezi z drugim pa ni podala nobene pripombe.

85

Prvič, tožeča stranka glede prvega in tretjega razloga trdi, da Komisija ni pojasnila, ali se cilj jedrske varnosti nanaša na javno varnost, obrambne zadeve ali mednarodne odnose, saj so vsi trije navedeni v členu 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.

86

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep v nasprotju s trditvami tožeče stranke v točki 2.2 natančno in izrecno napotuje na varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, iz člena 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001. Poleg tega je iz pojasnil v izpodbijanem sklepu razvidno, da bi bila po mnenju Komisije prizadevanja za zagotovitev varnosti jedrskih elektrarn v okolici Unije v primeru poslabšanja kakovostnega odnosa z Ukrajino izničena. Na podlagi teh elementov Splošno sodišče meni, da je Komisija uporabljeno izjemo opredelila kot izjemo iz člena 4(1)(a), tretja alinea, navedene uredbe.

87

Drugič, tožeča stranka trdi, da se z dostopom do zahtevanih dokumentov v nasprotju z navedbami Komisije ne bi ogrozila jedrska varnost v ožjem pomenu besede, saj naj bi bili v teh dokumentih izključno finančni in ekonomski podatki, taki podatki pa naj ne bi imeli nobenega vpliva na zadevno vprašanje varnosti.

88

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta trditev ni upoštevna, saj Komisija svoje odločitve ni utemeljila z navedbo, da se prošnja nanaša na informacije o jedrski varnosti, ampak, kot je razvidno iz točke 83 zgoraj, z ugotovitvijo, da bi razkritje lahko škodilo kakovostnemu odnosu, ki ga je vzpostavila z Ukrajino in ki ga je pomembno ohraniti.

89

Tretjič, tožeča stranka trdi, da to, kako organi tretje države razumejo odločitve institucije, ne spada med izjeme od obveznosti dopustiti dostop do dokumentov institucij.

90

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je to, kako organi tretje države razumejo odločitve Unije, del odnosov s to tretjo državo. Od tega sta namreč odvisna nadgradnja in kakovost teh odnosov. Zato je s tem mogoče utemeljiti uporabo zadevne izjeme.

91

Četrtič, tožeča stranka Komisiji očita, da ni pojasnila, kako naj bi razkritje zahtevanih dokumentov lahko poslabšalo odnose z Ukrajino na področju jedrske varnosti. Poleg tega naj Komisija ne bi pojasnila, kako naj bi razkritje občutljivih poslovnih informacij o podjetju Energoatom vplivalo na diplomatske odnose.

92

Te trditve je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 77 do 79 zgoraj, zavrniti. Komisija je v izpodbijanem sklepu namreč izrecno navedla, da je Ukrajina prostovoljno sprejela, da prestane „stresne teste“, da sta Komisija in Ukrajina na njihovi podlagi lahko pridobili boljši vpogled v obstoječa tveganja ter da sta bila ohranitev tega kakovostnega odnosa in uveljavljanje najstrožjih evropskih pravil na področju jedrske varnosti v sosednjih državah očitno v interesu Unije. Komisija je prav tako pojasnila, da bi naknadno razkritje celotne pogodbe tretji osebi lahko pomenilo nevarnost za poslabšanje že vzpostavljenega kakovostnega odnosa, vključno z vsemi posledicami za jedrsko varnost.

93

Komisija je v okviru obravnavane izjeme navedla tudi, da bi razkritje poslovno občutljivih informacij o podjetju Energoatom negativno vplivalo na diplomatske odnose. Ker je to podjetje v državni lasti, te utemeljitve ni treba dodatno obrazložiti.

94

Petič, tožeča stranka trdi, da po njenem mnenju nevarnost, na katero se Komisija sklicuje pri zavrnitvi njene prošnje, ni razumno predvidljiva, ampak popolnoma hipotetična. Meni, da ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj, narava te nevarnosti ni taka, da bi bilo na njeni podlagi mogoče sprejeti izpodbijani sklep.

95

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da razkritje pogodbe, ki jo je evropska institucija sklenila z javnim podjetjem tretje države in ki temelji na kakovostnem odnosu, ki je bil vzpostavljen z organi te države, lahko poslabša ta odnos in torej ovira uresničitev ciljev iz te pogodbe in, splošneje, politike, k uresničitvi katere prispeva ta pogodba, saj so enakovrstne pogodbe sklenjene tudi z drugimi tretjimi državami. V obravnavanem primeru je ta politika odločilnega pomena za Unijo, saj je njen cilj zagotoviti varnost jedrskih elektrarn v sosednjih državah. V teh okoliščinah je navedena nevarnost razumno predvidljiva in ni hipotetična. V tem delu izpodbijanega sklepa torej ni bila storjena očitna napaka pri presoji.

96

Enako velja za negativen vpliv na diplomatske odnose, ki bi ga lahko povzročilo razkritje poslovnih podatkov o podjetju Energoatom.

97

Poleg tega je iz besedila pogodbe, ki je bila Splošnemu sodišču posredovana v okviru ukrepa procesnega vodstva, navedenega v točki 25 zgoraj, razvidno, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je menila, da so v neposredovanih delih pogodbe občutljive informacije o podjetju Energoatom, kot so določbe za prepoznavanje morebitnih poslovnih tveganj in določbe o finančnih pogojih, katerih razkritje bi lahko konkretno in dejansko oslabilo varstvo mednarodnih odnosov Unije.

98

Dodati je treba še, da, kot izhaja iz člena 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, varstva pravkar opisanega javnega interesa ni treba tehtati s prevladujočim javnim interesom.

99

Nazadnje je treba ugotoviti, da je obrazložitev Komisije ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 80 zgoraj, zadostna, da se je tožeča stranka lahko seznanila z razlogi za sprejetje izpodbijanega sklepa in da lahko Splošno sodišče opravi nadzor.

100

Drugi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

101

Tožeča stranka v nasprotju z odločitvijo Komisije meni, da v obravnavani zadevi zavrnitve posredovanja celotne pogodbe (točka 1 prošnje za dostop) in priporočila EIB (točka 4 prošnje za dostop) ni mogoče utemeljiti z izjemo zaradi varstva poslovnih interesov, ki je določena v členu 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, ker naj podjetje Energoatom ne bi imelo poslovnih interesov, ker naj Komisija ne bi pojasnila, kako bi ta dostop konkretno in dejansko oslabil varstvo tega interesa in ker naj bi šlo za hipotetično nevarnost.

102

Komisija ta tožbeni razlog zavrača.

103

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko institucije na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi njegovo razkritje ogrozilo zaščito poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino, razen če za razkritje zadevnega dokumenta ne prevlada javni interes.

104

Kot je bilo opozorjeno v točki 34 zgoraj, je treba izjeme od pravice dostopa do dokumentov iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 razlagati in uporabljati ozko, in sicer na način, ki javnosti daje najširši mogoč dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije.

105

Za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumenta, katerega razkritje se zaproša, načeloma ne zadošča, da se ta dokument nanaša na dejavnost, navedeno v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Institucija, na katero je naslovljena prošnja, mora načeloma še vedno pojasniti, kako bi dostop do navedenega dokumenta lahko konkretno in dejansko oslabil interes, ki je varovan z izjemo ali izjemami, na katere se sklicuje. Poleg tega mora biti nevarnost take oslabitve smiselno predvidljiva, in ne povsem hipotetična (sodba z dne 28. marca 2017, Deutsche Telekom/Komisija, T‑210/15, EU:T:2017:224, točka 27).

106

Iz te sodne prakse torej izhaja, da je treba utemeljitev, ki jo je Komisija podala za zavrnitev posredovanja zahtevanih informacij, preučiti ob upoštevanju treh zahtev.

107

V zvezi s prvo zahtevo, in sicer nujnostjo, da se nanaša na dejavnost, navedeno v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep temelji na napačni presoji, saj naj v obravnavanem primeru – glede na to, da je podjetje Energoatom državno podjetje – ne bi moglo iti za poslovne interese.

108

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da nič ne nasprotuje temu, da ima državno podjetje, kot je Energoatom, poslovne interese v smislu člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Zgolj na podlagi okoliščine, da je kapital nekega podjetja v lasti javnih organov, namreč ni mogoče zanikati, da ima tudi tako podjetje poslovne interese, ki so zaščiteni na enaki podlagi kot poslovni interesi zasebnega podjetja. V tem primeru podjetje Energoatom, kot navaja Komisija, izvaja poslovne dejavnosti, v okviru katerih se sooča s konkurenco na trgu z električno energijo, zaradi te okoliščine pa mora na navedenem trgu zaščititi svoje interese. Tako ni mogoče zanikati, da dokumenti, do katerih se zahteva dostop, lahko zadevajo poslovne interese in da se torej nanašajo na dejavnost iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

109

V zvezi z drugo zahtevo, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe, tožeča stranka Komisiji očita, da ni pojasnila, kako naj bi bili interesi pogodbenic konkretno in dejansko ogroženi, če bi posredovala vse zahtevane dokumente.

110

Komisija je v zvezi s posojilno pogodbo v izpodbijanem sklepu razložila, da bi se – če bi se ta pogodba razkrila v celoti – oslabili poslovni interesi podjetja Energoatom na eni strani in njeni poslovni interesi v zvezi z Euratom posojilnimi pogodbami na drugi. Kar zadeva podjetje Energoatom, je Komisija poudarila, da so v pogodbi določene pravice in obveznosti obeh pogodbenic ter da je v njej naveden širok nabor mogočih in dejanskih poslovnih tveganj. Poleg tega naj bi bili v njej občutljivi poslovni podatki, kot so cene električne energije, ki jih zaračunava podjetje Energoatom, in omejitve finančnih obveznosti. Komisija je pojasnila tudi, da se pogodba še vedno izvaja.

111

V zvezi s svojimi interesi je Komisija navedla, da je bila pogodba sestavljena na podlagi obrazca, ki je bil uporabljen za druge Euratom pogodbe. V teh okoliščinah se z razkritjem celotne pogodbe ne bi ogrozilo le izvajanja posojilne pogodbe, sklenjene s podjetjem Energoatom, ampak tudi izvajanje drugih podobnih veljavnih pogodb. Prav tako bi razkritje Komisijo spravilo v težji položaj pri pogajanjih o prihodnjih enakovrstnih pogodbah.

112

Kar zadeva priporočilo EIB, je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da so v neposredovanih delih občutljivi poslovni podatki, ki jih je predložilo podjetje Energoatom, in nasveti za zmanjšanje posojilnega tveganja. Poleg tega bi se z njimi razkrile določbe posojilne pogodbe, za katere je po njenem mnenju že dokazala, da bi se z njihovim razkritjem oslabili tako njeni poslovni interesi kot poslovni interesi podjetja Energoatom.

113

Ob upoštevanju teh pojasnil in dejstva, da je Komisija dokumente razdelila na dele, ki se nanašajo na poslovne interese, ter tiste, ki se nanje ne nanašajo in ki so bili posredovani, je treba ugotoviti, da je opravila presojo, ki izpolnjuje zahteve iz sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe, in da je svoje ravnanje tudi zadostno pojasnila.

114

V zvezi s temi pojasnili je treba ugotoviti tudi, da je Komisija – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – v izpodbijanem sklepu podala razloge, iz katerih razkritje v bližnji prihodnosti ni bilo mogoče. Tako je pojasnila, da se pogodba, sklenjena s podjetjem Energoatom, še vedno izvaja in da je bila sklenjena na podlagi obrazca, ki je bil uporabljen tudi za druge pogodbe. Zato se s popolnim razkritjem zaprošenih dokumentov po njenem mnenju ne bi ogrozilo le izvajanje pogodbe, sklenjene s podjetjem Energoatom, ampak tudi izvajanje drugih pogodb, ki so že ali pa še bodo sklenjene.

115

V zvezi s tretjo zahtevo, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 105 zgoraj, tožeča stranka trdi, da je ogrozitev poslovnih interesov, ki jo zatrjuje Komisija, povsem hipotetična.

116

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je nevarnost, da bo razkritje občutljivih podatkov o podjetju Energoatom škodilo poslovnim interesom tega podjetja in da bo oviralo dobro izvajanje drugih pogodb, ki so že bile ali pa še bodo sklenjene, razumno predvidljiva in je ni mogoče opredeliti kot hipotetično, saj, prvič, so zadevni dokumenti vsebovani v posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena na podlagi obrazca, ki se uporablja tudi za druge pogodbe, in v priporočilu banke v zvezi s tem posojilom, ter drugič, je zadevno podjetje dejavno na trgu z električno energijo.

117

Tožeča stranka v tožbi Komisiji očita še, da je uporabo izjeme v zvezi s poslovnimi interesi utemeljila s tem, da je vrednost pogodbe višja od 300 milijonov EUR. Tožeča stranka nasprotno meni, da pomembnost pogodbe za uporabo navedene izjeme ni upoštevna.

118

Tudi te trditve je treba zavrniti, saj temeljijo na napačni razlagi izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da utemeljitev izjeme v obravnavni zadevi – čeprav je bila vrednost pogodbe navedena v opisu osnutka, na katerega se nanašajo dokumenti – ne temelji na tej okoliščini. Poleg tega ni mogoče zanikati, da škodovanje poslovnim interesom pogodbene stranke z vrednostjo te pogodbe narašča.

119

Poleg tega je iz zahtevanih dokumentov, ki so bili Splošnemu sodišču predloženi v okviru ukrepa procesnega vodstva, navedenega v točki 25 zgoraj, razvidno, da so v neposredovanih delih posojilne pogodbe in priporočila EIB – kot je navedeno v izpodbijanem sklepu – natančneje določene pravice in obveznosti pogodbenih strank ter občutljive poslovne informacije, kot so cene električne energije podjetja Energoatom, omejitve finančnih obveznosti in analiza posojilnega tveganja, katerih razkritje bi lahko v smislu člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 konkretno in dejansko oslabilo poslovne interese tako podjetja Energoatom kot tudi Komisije.

120

Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

121

Tožeča stranka Komisiji v tožbi očita, da ni preučila, ali kljub interesom, o katerih je že bila opravljena presoja, obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

122

Komisija ta tožbeni razlog prereka.

123

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 določa, da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje med drugim oslabilo varstvo poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.

124

Nasprotno pa iz člena 4(1) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da obstoja morebitnega prevladujočega javnega interesa ni treba preveriti, kadar gre za izjemo zaradi varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.

125

Kot je bilo ugotovljeno v točki 98 zgoraj, Komisiji zato ni mogoče očitati, da v obravnavani zadevi v zvezi z javnim interesom, kar zadeva mednarodne odnose, ni opravila tehtanja glede na prevladujoči javni interes.

126

Nasprotno pa je Komisija za uporabo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 morala opraviti tehtanje med poslovnimi interesi, ki so bili po njenem mnenju z razkritjem zadevnih dokumentov ogroženi, na eni strani in prevladujočim javnim interesom, ki ga zatrjuje tožeča stranka in ki naj bi se z razkritjem zadevnih dokumentov uresničil, na drugi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je odločitev o prošnji za dostop do dokumentov odvisna od tega, kateremu interesu je treba v obravnavanem primeru dati prednost (glej v tem smislu sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 42, ter z dne 13. januarja 2017, Deza/ECHA, T‑189/14, EU:T:2017:4, točka 53).

127

Vendar pa je treba ugotoviti, da mora okoliščine, na katerih temelji prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zadevnih dokumentov, konkretno navesti prosilec (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 94).

128

Tožeča stranka v prvi prošnji ni navedla nobenega prevladujočega javnega interesa za razkritje priporočila kljub potrebnemu varstvu poslovnih interesov.

129

Tožeča stranka je v potrdilni prošnji navedla, da obstaja prevladujoč javni interes, ker se zahtevane informacije nanašajo na emisije v okolje in na jedrsko energijo, pri kateri gre za tvegano tehnologijo. V splošnem interesu naj bi bili tudi ekonomski in finančni vidiki, saj je program za izboljšanje jedrske varnosti povezan s stroški, ki jih nosi vsa družba.

130

Komisija je v izpodbijanem sklepu odgovorila, da so interesi, ki jih tožeča stranka navaja v potrdilni prošnji, če so resnično javni, manj pomembni kot cilj, ki se uresničuje v okviru posojila, in sicer izboljšanje varnosti v jedrskih elektrarnah v sosednjih državah Evrope. Še pomembneje, ta cilj naj bi bil bolje zaščiten z ohranitvijo kakovostnega odnosa z Ukrajino ter napredkom, ki je bil dosežen v okviru posojilne pogodbe.

131

Če se pusti vprašanje javnega interesa za razkritje finančnega stroška posojila, o katerem se bo presojalo v točki 137 spodaj, ob strani, je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da so navedbe tožeče stranke glede prevladujočega interesa v potrdilni prošnji površne in nenatančne.

132

Tožeča stranka je v tožbi sicer pojasnila, da so v zahtevanih dokumentih navedeni pogoji, od katerih je odvisna odobritev kreditne linije na področju jedrske varnosti, in da bi razkritje teh podatkov javnosti omogočilo, da preveri, ali so bili ti pogoji dejansko izpolnjeni. Ta nadzor naj bi bil ključnega pomena glede na to, da naj bi številni znaki kazali, da Ukrajina ne spoštuje pravil o jedrski varnosti. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da je program financiranja omogočil podaljšanje življenjske dobe dveh reaktorjev prek prvotno določenega roka, ne da bi bili za to sprejeti varnostni ukrepi, da finančne težave upravitelja reaktorjev vzbujajo zaskrbljenost glede njegove zmožnosti financiranja varnostnih ukrepov, da je bila organu, odgovornemu za varnost jedrskih elektrarn, pri sprejetju odločitve glede enega od reaktorjev odvzeta neodvisnost, da je dostop javnosti do procesa odločanja omejen, da Ukrajina ne upošteva prošenj za informacije, ki jih podajo sosednje države, in da Unija očitno ne namerava sprejeti ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti. Ob upoštevanju navedene nevarnosti naj bi bilo bistvenega pomena, da se javnosti dopusti izvajanje okrepljenega nadzora nad sprejetimi ukrepi, kar naj bi se omogočilo s posredovanjem zahtevanih dokumentov.

133

Vendar je treba ugotoviti, da teh navedb, ker so bile podane šele v tožbi, pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati. V skladu s sodno prakso je treba zakonitost akta neke institucije presojati glede na informacije, ki jih je imela ob njegovem sprejetju. Pred sodiščem Unije se torej ni mogoče sklicevati na dejstva, ki niso bila navedena med upravnim postopkom (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, AstraZeneca/Komisija, T‑321/05, EU:T:2010:266, točka 687 in navedena sodna praksa).

134

Zato zahteve iz točke 127 zgoraj niso izpolnjene.

135

Zaradi celovitosti je treba ugotoviti, da so bili deli pogodbe in priporočila EIB, ki se nanašajo na okoljske in družbene vidike pogodbe, tožeči stranki že posredovani in da javnost – tudi če bi se razkrili nerazkriti deli o ekonomskih in finančnih vidikih – ne bi mogla preveriti, ali se varnostni pogoji, h katerim je zavezano podjetje Energoatom, dejansko upoštevajo.

136

Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija lahko, ne da bi storila napako pri presoji, menila, da je jedrska varnost bolje zagotovljena z ohranitvijo kakovostnega odnosa z Ukrajino na tem področju kot pa z razkritjem zadevnih dokumentov javnosti.

137

V zvezi z interesom javnosti, da se seznani s finančnim stroškom posojila, je Komisija lahko, ponovno ne da bi storila tako napako, presodila, da je bil ta interes po pomembnosti manjši od interesa za zagotovitev jedrske varnosti v sosednjih državah Evrope.

138

Zato je treba ugotoviti, da četrti tožbeni razlog ni utemeljen.

139

Tožeča stranka v repliki navaja tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 42 Listine o temeljnih pravicah, s katerim trdi, da Komisija v odgovoru z dne 21. decembra 2015, ki je bil obravnavan v točki 6 te sodbe, in v izpodbijanem sklepu na eni strani ter v odgovoru na tožbo na drugi ni dovolj upoštevala trditev, ki jih je tožeča stranka podala v upravnem postopku.

140

Kot je navedla Komisija, tožbeni razlog v zvezi s pravilnostjo upravnega postopka v delu, v katerem se nanaša na odgovor z dne 21. decembra 2015 in izpodbijani sklep, v tožbi ni naveden. Ker navedeni tožbeni razlog ni razširitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, in ker ni utemeljen na pravnih ali dejanskih okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom, gre za nov tožbeni razlog, ki ga je treba na podlagi člena 84 Poslovnika zavrniti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2017, Voigt/Parlament, T‑618/15, EU:T:2017:821, točka 87).

141

Kar zadeva odgovor na tožbo, niti iz Statuta Sodišča niti iz Poslovnika ne izhaja, da mora tožena stranka odgovoriti na vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi. Poleg tega vsebina obrambe ne more nikakor vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. To je treba namreč presojati glede na trenutek, v katerem je bil sklep sprejet.

142

Nazadnje, iz člena 52(2) Listine o temeljnih pravicah izhaja, da se pravice, ki jih ta priznava in jih urejajo določbe Pogodb, uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih v teh pogodbah. Zato člen 42 Listine o temeljnih pravicah ne more biti vsebinsko širši kot člen 15 PDEU in Uredba št. 1049/2001, s katero se izvaja. Ker je bila zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru predhodnih tožbenih razlogov že obravnavana, je ni treba ponovno obravnavati z vidika člena 42 Listine o temeljnih pravicah.

143

Peti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

144

Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je treba tožbo zavrniti v celoti.

145

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

146

Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije poleg plačila svojih stroškov naloži tudi plačilo stroškov Komisije.

147

Poleg tega nosi Združeno kraljestvo v skladu s členom 138(1) Poslovnika svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: