1.

Ali je treba člena 27 in 32 Direktive 2004/38/ES (1), v povezavi s členoma 45 PDEU in 49 PDEU pa tudi glede na procesno avtonomijo držav članic ter načeli varstva legitimnih pričakovanj in dobrega upravljanja razlagati tako, da nalagajo – ali dopuščajo – da se državljanu druge države članice v skladu s členom 8(1) predsedniškega dekreta št. 106/2007 razveljavi že izdano potrdilo o vpisu kot državljan Evropske unije in da se zoper navedenega državljana sprejme ukrep vrnitve z ozemlja države gostiteljice, če je navedeni državljan vpisan na nacionalni seznam nezaželenih tujcev z ukrepom prepovedi vstopa iz razlogov javnega reda in javne varnosti, vendar je znova vstopil v zadevno državo članico in v njej začel opravljati poslovno dejavnost, ne da bi prosil za preklic prepovedi vstopa v skladu s postopkom iz člena 32 Direktive 2004/38, saj je v skladu z navedeno direktivo ta prepoved (vstopa) samostojen razlog javnega reda, s katerim je mogoče utemeljiti razveljavitev potrdila o vpisu državljana države članice?

2.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je mogoče navedeni primer izenačiti z nezakonitim prebivanjem državljana Evropske unije na ozemlju države gostiteljice, tako da lahko organ, pristojen za razveljavitev potrdila o vpisu kot državljan Unije, v skladu s členom 6(1) Direktive 2008/115/ES (2) sprejme odločbo o vrnitvi za razveljavitev potrdila o vpisu kot državljan Unije, in to čeprav, po eni strani, potrdilo o vpisu, kot je splošno priznano, ne pomeni pravice do zakonitega prebivanja v državi in se, po drugi strani, Direktiva 2008/115/ES uporablja ratione personae samo za državljane tretjih držav?

3.

Če je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, ali je mogoče razveljavitev potrdila o vpisu državljana druge države članice iz razlogov javnega reda ali javne varnosti, to je potrdila, ki ne pomeni pravice do zakonitega prebivanja v državi, in sprejetje ukrepa vrnitve zoper navedenega državljana – pri čemer potrdilo razveljavijo in ukrep sprejmejo nacionalni organi, pristojni za izvajanje procesne avtonomije države članice gostiteljice – v skladu s pravilno razlago prava obravnavati kot enoten upravni akt o upravnem izgonu v smislu členov 27 in 28 Direktive 2004/38, ki je predmet sodnega nadzora pod pogoji, opredeljenimi s temi zadnjimi določbami, ki po potrebi določajo en sam način upravnega izgona državljanov EU z ozemlja države članice gostiteljice?

4.

Ali je v primeru bodisi pritrdilnega bodisi nikalnega odgovora na prvo in drugo vprašanje v nasprotju z načelom učinkovitosti nacionalna sodna praksa, v skladu s katero upravni organi in posledično zadevna pristojna sodišča – v okviru razveljavitve potrdila o vpisu kot državljana Evropske unije ali sprejetja ukrepa o izgonu z ozemlja države članice gostiteljice, ker zoper državljana druge države članice velja ukrep prepovedi vstopa v navedeno (prvo) državo članico – ne smejo preverjati, ali so bila spoštovana procesna jamstva iz členov 30 in 31 Direktive 2004/38?

5.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali iz člena 32 Direktive 2004/38 za pristojne upravne organe države članice izhaja obveznost, da vseeno zadevnemu državljanu druge države članice vročijo odločbo o njegovem izgonu v jeziku, ki jo razume, da bi lahko učinkovito uveljavljal procesne pravice, ki jih ima na podlagi zgoraj navedenih določb Direktive, tudi kadar ni vložil take prošnje?