1.

Ali, dokaz‘, predložitev katerega nalaga člen 13 Uredbe št. 1346/2000 (1) osebi, ki je imela korist od dejanja, ki je v škodo vsem upnikom, za nasprotovanje izpodbijanju tega dejanja v skladu z določbami lex fori concursus, vključuje zahtevo, da se vloži procesni ugovor v ožjem smislu v rokih, določenih v procesnem pravu države sodišča, pred katerim poteka postopek, kar pomeni, da se je treba sklicevati na določbo o odstopanju iz navedene uredbe in dokazati, da sta izpolnjeni zahtevi iz navedene določbe;

ali pa

se člen 13 Uredbe št. 1346/2000 uporabi, kadar je zadevna oseba predlagala njegovo uporabo med postopkom, tudi po izteku rokov za procesne ugovore, določenih v procesnem pravu države sodišča, ali tudi po uradni dolžnosti, če je zadevna oseba dokazala, da škodljivo dejanje ureja lex causae druge države članice, katere pravo v konkretnem primeru ne dopušča izpodbijanja navedenega dejanja z nobenim sredstvom?

2.

Ali je treba sklicevanje na ureditev iz lex causae, ki ga določa člen 13 Uredbe 1346/2000 za ugotovitev, ali, v ustreznem primeru pravo ne dopušča izpodbijanja navedenega dejanja z nobenim sredstvom‘, razlagati tako, da mora stranka, ki nosi dokazno breme, dokazati, da v konkretnem primeru lex causae na splošno in abstraktno ne določa nobenega sredstva za izpodbijanje dejanja, kakršno je obravnavano, za katero je bilo ugotovljeno, da je škodljivo – to je plačilo pogodbenega dolga – ali tako, da mora stranka, ki nosi dokazno breme – če lex causae dopušča izpodbijanje tovrstnega dejanja – dokazati, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje, ki se razlikujejo od tistih iz lex fori concursus in so zahtevani za dopustitev izpodbijanja v primeru, predloženem v obravnavo?

3.

Ali odstopanje iz člena 13 Uredbe št. 1346/2000 – ob upoštevanju njenega namena, to je zaščititi legitimno zaupanje strank v nepreklicnost dejanja v skladu z lex causae – lahko uporablja, tudi kadar imata pogodbeni stranki sedež v isti državi pogodbenici, katere pravo bo torej v primeru insolventosti ene od njiju predvidljivo postalo lex fori concursus, in ti stranki s pogodbeno določbo o izbiri prava druge države pogodbenice za izpodbijanje dejanj za izvajanje navedene pogodbe onemogočita uporabo pravil lex fori concursus, od katerih ni mogoče odstopati in s katerimi je zaščiteno načelo par condicio creditorum, kar bi škodovalo vsem upnikom v primeru insolventnosti?

4.

Ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 593/2008 (2) razlagati tako, da „primeri, ko pride do kolizije med zakoni več držav“ za namene uporabe te uredbe vključujejo tudi primer pogodbe o zakupu ladje, sklenjene v državi članici med družbama, ki imata sedež v tej državi članici, pri čemer je dodana določba o uporabi prava druge države članice?

5.

Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na četrto vprašanje člen 3(3) Uredbe št. 593/2008 v povezavi s členom 13 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da odločitev strank, da se za pogodbo uporablja pravo države članice, ki ni tista, na katero se navezujejo „vsi elementi, pomembni za zadevo“, ne vpliva na uporabo pravil prava zadnjenavedene države članice, od katerih ni mogoče odstopati in ki se uporabljajo kot lex fori concursus za neizpodbojnost dejanj, ki so bila opravljena pred insolventnostjo in so v škodo vsem upnikom, s čimer prevlada nad določbo o odstopanju iz člena 13 Uredbe št. 1346/2000?“