|
30.5.2016 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 191/4 |
Pritožba, ki jo je Carsten René Beul vložil 23. novembra 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 29. januarja 2016 v zadevi T-640/14, Beul/Parlament in Svet
(Zadeva C-53/16 P)
(2016/C 191/07)
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnik: Carsten René Beul (zastopnika: H.-M. Pott in T. Eckhold, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Evropski parlament in Svet Evropske unije
Predlog
Pritožnik Sodišču predlaga, naj:
|
— |
razveljavi sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. novembra 2015; |
|
— |
izpodbijano Uredbo (EU) št. 537/2014 razglasi za nično, podredno pa zadevo vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču Evropske unije; |
|
— |
drugima strankama v postopku naloži plačilo stroškov. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka je s tožbo pred Splošnim sodiščem predlagala razglasitev ničnosti Uredbe (EU) št. 537/2014 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES.
Tožeča stranka je v Nemčiji potrjen revizor (med drugim tudi zakoniti revizor v skladu s predpisi Velikega vojvodstva Luksemburg in Italijanske republike). Pristojna je za računovodsko poročanje glede javnih podjetij. Njeno dejavnost zakonitega revizorja v celoti nadzoruje revizorska zbornica, ki je pravna oseba javnega prava, katere člani so revizorji, ki volijo organe.
Izpodbijana uredba (v nadaljevanju: Uredba) določa, da zakonite revizorje pri reviziji javnih podjetij nadzira neodvisen organ, t.j. neodvisen od državnih navodil. V tem organu v nobenem primeru ne sme delovati aktivni revizor, nekdanji revizor pa le po poteku daljšega obdobja od zaključka opravljanja dejavnosti revizorja.
Tožeča stranka meni, da je nova ureditev pomanjkljiva. Trdi, da je Uredba v nasprotju s pravom Unije.
Splošno sodišče Evropske unije je njeno tožbo zavrglo kot nedopustno. Meni, da tožeča stranka ni pristojna za izpodbijanje Uredbe. Splošno sodišče to utemeljuje s tem, da se Uredba posamično ne nanaša na tožečo stranko, ker spada v krog oseb, na katere se norma nanaša abstraktno in ne more uveljavljati individualnih pravic.
Tožeča stranka pa trdi, da se norma nanjo nanaša neposredno in posamično. Zlasti naj bi bil krog naslovnikov norme odprt, nenazadnje tudi zato, ker je od izdaje Uredbe in od začetka veljavnosti poteklo obdobje, v katerem bi se lahko v krog strokovnjakov uvrstilo nedoločno število oseb.
Tožeča stranka navaja, da Splošno sodišče ni upoštevalo, da se norma nanjo nanaša neposredno in posamično. Zlasti naj bi bil krog strokovnjakov, upoštevan v kateremkoli obdobju, določen za izvedbo revizije, kot je določena v predpisih Unije. Da obstaja obdobje od izdaje do začetka veljavnosti, ne more biti odločilno za obstoj pravnega varstva.
Tožeča stranka dalje meni, da gre pri domnevi neobstoja posamične zadevnosti za vrzel v pravnem varstvu. Slednjo je treba zapolniti ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah in Konvencije o temeljnih pravicah. Slednje je v pristojnosti in nadzoru sodišč Evropske unije, saj naj bi slednja ustvarila okoliščine, ki so privedle do vrzeli v pravnem varstvu.