Zadeva C‑652/16

Nigyar Rauf Kaza Ahmedbekova
in
Rauf Emin Ogla Ahmedbekov

proti

Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija))

„Predhodno odločanje – Skupna politika o azilu in subsidiarni zaščiti – Standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Členi 3, 4, 10 in 23 – Prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih ločeno vložili člani iste družine – Posamična presoja – Upoštevanje groženj družinskemu članu v okviru posamične presoje prošnje drugega družinskega člana – Ugodnejši standardi, ki jih države članice lahko ohranijo ali sprejmejo za razširitev azila ali mednarodne zaščite na družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite – Presoja razlogov za preganjanje – Sodelovanje državljana Azerbajdžana pri vložitvi tožbe zoper svojo državo pri Evropskem sodišču za človekove pravice – Skupni postopkovni standardi – Direktiva 2013/32/EU – Člen 46 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Podrobna in ex nunc presoja – Razlogi za preganjanje ali dejanski elementi, ki so bili zamolčani pred organom za presojo, vendar pa so bili navedeni v okviru pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo, ki jo je ta organ sprejel“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. oktobra 2018

  1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Upoštevanje nevarnosti preganjanja in resnih groženj družinskemu članu prosilca

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 4)

  2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnje, ki jih ločeno vložijo družinski člani iste družine – Način obravnavanja – Skupna obravnava prošenj – Nedopustnost – Prekinitev obravnave ene prošnje do konca postopka v zvezi z drugo prošnjo – Nedopustnost

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člena 4(3) in 23(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 31(2))

  3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Ugodnejši standardi – Nacionalna ureditev, ki omogoča, da se status begunca ali status, ki ga daje subsidiarna zaščita, razširi na družinske člane osebe s takim statusom – Dopustnost – Pogoji

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 3)

  4. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo lahko države članice štejejo za nedopustno – Prošnja, ki jo vloži neka oseba zase in svojega otroka na podlagi družinskih vezi z drugo osebo, ki je prošnjo vložila ločeno – Izključitev

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 33(2)(e))

  5. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Pogoji priznanja statusa begunca – Nevarnost preganjanja – Razlogi za preganjanje – Ocenjevanje – Pojem pripadnosti določeni družbeni skupini – Oseba,ki je sodelovala pri vložitvi tožbe zoper svojo matično državo na Evropsko sodišče za človekove pravice – Izključitev – Pojem političnih prepričanj – Sodelovanje pri vložitvi take tožbe – Vključitev – Pogoji

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 10(1)(d) in (e))

  6. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Obveznost preizkusiti dejanske in pravne elemente – Obseg – Obveznost preizkusiti razloge za dodelitev mednarodne zaščite ali dejstva, ki se prvič navajajo v okviru te tožbe – Pogoji

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člena 40(1) in 46(3))

  1.  Člen 4 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da je treba v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je zadnjenavedeni zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam.

    Tako iz postopka za dodelitev enotnega statusa azila ali subsidiarne zaščite, ki ga je določil zakonodajalec Unije, izhaja, da je namen obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki se zahteva s členom 4 Direktive 2011/95, ugotoviti, ali se prosilec – ali, odvisno od primera, oseba, v imenu katere ta vloži prošnjo – utemeljeno boji, da bo osebno preganjan, oziroma ali obstaja utemeljeno tveganje, da bo osebno utrpel resno škodo. Čeprav iz zgoraj navedenega izhaja, da prošnji za mednarodno zaščito kot taki ni mogoče ugoditi, ker ima družinski član prosilca utemeljen strah pred preganjanjem ali zanj obstaja utemeljeno tveganje, da bo utrpel resno škodo, pa je, nasprotno, treba – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov – upoštevati take grožnje družinskemu članu prosilca, da se ugotovi, ali je prosilec zaradi svoje družinske vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen nevarnosti preganjanja ali resni škodi. V zvezi s tem in kot je poudarjeno v uvodni izjavi 36 Direktive 2011/95, so družinski člani ogrožene osebe na splošno tudi sami v ranljivem položaju.

    (Glej točke od 49 do 51 in točko 1 izreka.)

  2.  Direktivo 2011/95 in Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da so prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih ločeno vložili člani iste družine, predmet ukrepov za obravnavanje morebitne povezanosti, da pa nasprotujeta temu, da se te prošnje obravnavajo skupno. Nasprotujeta tudi temu, da se obravnava ene od teh prošenj prekine do končanja postopka obravnave v zvezi z drugo od teh prošenj.

    V direktivah 2011/95 in 2013/32 ni pojasnjeno, kako je treba ravnati v primeru morebitne povezanosti med temi prošnjami za mednarodno zaščito, ki bi se lahko delno nanašale tudi na enaka dejstva ali okoliščine. Ob neobstoju posebnih določb imajo države članice glede tega nekaj manevrskega prostora. Glede na to je treba opozoriti, prvič, da člen 4(3) Direktive 2011/95 zahteva individualno obravnavo vsake od prošenj, drugič, da v skladu s členom 23(1) te direktive države članice zagotovijo, da se lahko ohrani enotnost družine, ter tretjič, da člen 31(2) Direktive 2013/32 določa, da vsaka država članica zagotovi, da organ za presojo v kar najkrajšem času opravi in konča ustrezen in celovit preizkus.

    Iz zahtev za posamično obravnavo in celovitega preizkusa prošenj za mednarodno zaščito izhaja, da je treba take prošnje, ki so jih družinski člani iste družine vložili ločeno – čeprav lahko v zvezi z njimi veljajo ukrepi za obravnavanje morebitne povezanosti – obravnavati ob preizkusu položaja posamezne zadevne osebe. Zato teh prošenj ni mogoče obravnavati skupno.

    Drugič, glede na pravilo iz člena 31(2) Direktive 2013/32, v skladu s katerim mora biti vsaka obravnava prošnje za mednarodno zaščito končana v najkrajšem možnem času, in namen te direktive, ki je zagotoviti, da se prošnje za mednarodno zaščito obravnavajo čim hitreje (sodba z dne 25. julija 2018, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 109), obravnava prošnje enega od družinskih članov ne bi smela pomeniti prekinitve obravnave prošnje drugega člana te družine, ki bi bila taka, da bi se postopek obravnave v zvezi z zadnjenavedeno prošnjo začel šele, ko bi bil postopek obravnave v zvezi s prejšnjo prošnjo že končan s sprejetjem odločbe organa za presojo. Nasprotno, za dosego cilja glede hitrosti in za olajšanje ohranjanja enotnosti družine je pomembno, da se odločitve v zvezi s prošnjami družinskih članov iste družine, ki so povezane, sprejmejo v krajšem časovnem obdobju.

    (Glej točke od 56 do 58, 60 in 65 ter točko 2 izreka.)

  3.  Člen 3 Direktive 2011/95 je treba razlagati tako, da državi članici omogoča, da v primeru priznanja – na podlagi ureditve, ki je uvedena s to direktivo – mednarodne zaščite družinskemu članu določi, da to zaščito razširi na druge člane te družine, če v zvezi z njimi ne velja nobeden od razlogov za izključitev iz člena 12 te direktive in je njihov položaj zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan z logiko mednarodne zaščite.

    Sodišče je že ugotovilo, da pojasnilo iz navedenega člena 3, v skladu s katerim mora biti kakršen koli ugodnejši standard v skladu z Direktivo 2011/95, pomeni, da ta standard ne sme posegati v splošno sistematiko ali cilje navedene direktive. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 58 sklepnih predlogov, samodejno priznanje – v skladu z nacionalnim pravom – statusa begunca družinskim članom osebe, ki ji je bil ta status priznan na podlagi ureditve, uvedene z Direktivo 2011/95, a priori ni nepovezano z logiko mednarodne zaščite.

    (Glej točke 71, 72 in 74 ter točko 3 izreka.)

  4.  Razlog za nedopustnost iz člena 33(2)(e) Direktive 2013/32 ne zajema položaja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem odrasla oseba zase in za svojega mladoletnega otroka vloži prošnjo za mednarodno zaščito, ki temelji zlasti na obstoju družinske vezi z drugo osebo, ki je ločeno vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

    Razlog za nedopustnost, naveden v členu 33(2)(e) Direktive 2013/32, se nanaša na poseben položaj, v katerem oseba, ki jo vzdržuje druga oseba, najprej v skladu s členom 7(2) te direktive soglaša, da se v njenem imenu vloži prošnja za mednarodno zaščito, ter nato tudi sama vloži prošnjo za mednarodno zaščito.

    (Glej točki 77 in 81 ter točko 4 izreka.)

  5.  Sodelovanja prosilca za mednarodno zaščito pri vložitvi tožbe zoper svojo matično državo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v okviru presoje razlogov za preganjanje iz člena 10 Direktive 2011/95 načeloma ni mogoče šteti za dokaz pripadnosti tega prosilca „določeni družbeni skupini“ v smislu odstavka 1(d) tega člena, ampak je to sodelovanje treba šteti kot razlog za preganjanje na podlagi „političnega prepričanja“ v smislu odstavka 1(e) navedenega člena, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo ta država sodelovanje pri vložitvi te tožbe razumela kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero lahko izvaja povračilne ukrepe.

    V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba člen 10(1) Direktive 2011/95 razumeti v povezavi z odstavkom 2 istega člena. V skladu s tem odstavkom 2 pri presoji dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, če take značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.

    Torej, ne glede na vprašanje, ali sodelovanje državljana Azerbajdžana pri vložitvi tožbe zoper to državo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, da bi to ugotovilo kršitev temeljnih svoboščin s strani režima, ki je na oblasti, pomeni „politično prepričanje“ tega državljana, je treba v okviru presoje razlogov za preganjanje, ki so navedeni v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil navedeni državljan, preučiti, ali obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče domnevati, da bo navedeno sodelovanje navedeni režim razumel kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero lahko predvidi izvajanje povračilnih ukrepov. Če obstajajo utemeljeni razlogi, da je to tako, je treba ugotoviti, da za prosilca obstaja resna in dejanska grožnja, da bo preganjan zaradi izražanja svojih mnenj o politiki in metodah svoje matične države. Kot izhaja iz samega besedila člena 10(1)(e) Direktive 2011/95, pojem „politično prepričanje“ iz te določbe zajema tak položaj.

    Nasprotno pa skupine oseb, katere del je – odvisno od primera – prosilec za mednarodno zaščito, ko sodeluje pri vložitvi tožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, načeloma ni mogoče šteti za „družbeno skupino“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95. Za ugotovitev obstoja „družbene skupine“ v smislu te določbe morata biti namreč izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvič, članom skupine mora biti skupna „prirojena lastnost“ ali „skupno poreklo, ki je nespremenljivo“, ali značilnost ali prepričanje, „ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče“. Drugič, ta skupina mora imeti v zadevni tretji državi razločno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot „različno“ (sodba z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točka 45).

    (Glej točke od 85 do 90 in točko 5 izreka.)

  6.  Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s sklicevanjem na postopek s tožbo iz člena 40(1) te direktive je treba razlagati tako, da je sodišče, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi „naknadnih navedb“ in po tem, ko je od organa za presojo zahtevalo njihovo preučitev, načeloma dolžno opraviti presojo razlogov za mednarodno zaščito, kadar so bili dejanski elementi, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem navedene odločbe o zavrnitvi ali celo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, prvič navedeni v postopku s tožbo. To sodišče pa, nasprotno, tega ni dolžno storiti, če ugotovi, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno preučiti, ali – kadar gre za dejanske elemente – če ugotovi, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.

    Čeprav torej iz člena 46(3) Direktive 2013/32 izhaja, da so države članice dolžne prilagoditi svoje nacionalno pravo tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavanega primera (sodba z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 110), pa to ne pomeni, da prosilec za mednarodno zaščito lahko, ne da bi v zvezi z njim organ za presojo opravil dodatno preučitev, spremeni svojo prošnjo ter tako okvir obravnavanega primera, s tem da v postopku s tožbo navede razlog za mednarodno zaščito, ki ga je kljub temu, da se nanaša na dogodke ali na nevarnosti, ki naj bi nastali pred sprejetjem odločbe tega organa ali celo pred vložitvijo prošnje, pred navedenim organom zamolčal. Prav tako je treba poudariti, da je obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito s strani organa za presojo, ki je upravni ali parasodni organ, ki ima na voljo posebna sredstva in osebje, ki je specializirano na tem področju, ključna faza skupnih postopkov, uvedenih z Direktivo 2013/32, in da pravice prosilca, da je deležen podrobne in ex nunc presoje pred sodiščem, ki je priznana s členom 46(3) te direktive, ni mogoče razlagati tako, da zmanjšuje obveznost tega prosilca, da sodeluje s tem organom (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 116). Ta ključna faza pred organom za presojo bi se zaobšla, če bi bilo prosilcu brez kakršnih koli postopkovnih posledic dovoljeno, da se za odpravo ali nadomestitev – s strani sodišča – odločbe o zavrnitvi, ki jo je sprejel ta organ, sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred navedenim organom in ga zato ta ni mogel preučiti.

    Zato, če je eden od razlogov za mednarodno zaščito, navedenih v točki 95 te sodbe, prvič naveden v postopku s tožbo in se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem te odločbe ali celo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je treba ta razlog opredeliti kot „naknadno prošnjo“ v smislu člena 40(1) Direktive 2013/32. Kot izhaja iz te določbe, je posledica take opredelitve to, da mora sodišče, ki odloča o tožbi, preučiti ta razlog v okviru obravnavanja odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, če ima vsak od „pristojnih organov“, ki vključujejo ne le to sodišče, temveč tudi organ za presojo, možnost, da v tem okviru preuči navedeno naknadno prošnjo.

    Za ugotovitev, ali ima navedeno sodišče samo možnost preučiti naknadno prošnjo v okviru obravnavanja tožbe, mora to sodišče v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu, preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred njim, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava. Če iz te preučitve izhaja, da lahko sodišče ta razlog vključi v svojo presojo tožbe, mora od organa za presojo – in to v roku, ki je v skladu s ciljem hitre obravnave, ki mu sledi Direktiva 2013/32 (glej v zvezi s tem sodbo z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 109) – zahtevati, naj navedeni razlog preuči, o rezultatu in obrazložitvi te preučitve pa morata biti prosilec in sodišče obveščena, preden zadnjenavedeno opravi zaslišanje prosilca in presojo zadeve.

    (Glej točke 94, od 96 do 101 in103 ter točko 6 izreka.)