Zadeva C‑650/16

A/S Bevola in Jens W. Trock ApS

proti

Skatteministeriet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Østre Landsret)

„Predhodno odločanje – Člen 49 PDEU – Davek od dohodkov pravnih oseb – Svoboda ustanavljanja – Družba rezidentka – Obdavčljivi dobiček – Davčna oprostitev – Odbitek izgub, ki so jih utrpele stalne poslovne enote rezidentke – Dovoljenje – Odbitek izgub, ki so jih utrpele stalne poslovne enote nerezidentke – Izključitev – Izjema – Izbirni sistem mednarodne skupne obdavčitve“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 12. junija 2018

Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Davčna oprostitev – Nacionalna zakonodaja, ki družbi rezidentki dopušča, da odbije izgube, ki jih je imela njena stalna poslovna enota v državi članici navedene družbe, vendar to izključuje za izgube, ki jih je dokončno utrpela stalna poslovna enota v drugi državi članici – Izjema, ki dopušča odbitek v primeru uporabe izbirnega sistema mednarodne skupne obdavčitve – Nedopustnost

(člen 49 PDEU)

Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki izključuje možnost, da družba rezidentka, ki ni izbrala sistema mednarodne skupne obdavčitve, kot je ta iz postopka v glavni stvari, od svojega obdavčljivega dobička odbije izgube, ki so nastale stalni poslovni enoti v drugi državi članici, čeprav je ta družba na eni strani izčrpala vse možnosti odbitka teh izgub, ki ji jih daje zakonodaja države članice, v kateri je ta poslovna enota, in čeprav je na drugi strani prenehala prejemati kakršne koli prihodke od zadnjenavedene, tako da navedenih izgub nikakor ni več mogoče upoštevati v navedeni državi članici, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da glede ukrepov, ki jih država članica določi zaradi izogibanja ali zmanjševanja dvojne obdavčitve dobička družbe rezidentke, načeloma položaj družb, ki imajo stalno poslovno enoto v drugi državi članici, ni primerljiv s položajem družb, ki imajo stalno poslovno enoto rezidentko (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2014, Nordea Bank Danmark, C‑48/13, EU:C:2014:2087, točka 24, in z dne 17. decembra 2015, Timac Agro Deutschland, C‑388/14, EU:C:2015:829, točka 27).

Vendar pa se glede na cilj preprečevanja dvojnega odbitka izgube v zvezi z izgubami, ki jih je mogoče pripisati stalni poslovni enoti nerezidentki, ki je prenehala poslovati in katere izgub ni bilo in ni mogoče odbiti od njenega obdavčljivega dobička v državi članici, v kateri je poslovala, položaj družbe rezidentke, ki ima tako poslovno enoto, ne razlikuje od položaja družbe rezidentke, ki ima stalno poslovno enoto rezidentko.

Merilo končnosti izgub v smislu točke 55 sodbe z dne 13. decembra 2005, Marks & Spencer (C‑446/03, EU:C:2005:763), je bilo podrobneje pojasnjeno v točki 36 sodbe z dne 3. februarja 2015, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑172/13, EU:C:2015:50). Iz tega izhaja, da je končnost izgub hčerinske družbe nerezidentke mogoče ugotoviti le, če v državi članici rezidentstva ne prejema več prihodkov. Dokler namreč ta hčerinska družba prejema prihodke, tudi če so ti minimalni, obstaja možnost, da se izgube poravnajo s prištetjem prihodnjih dobičkov, ki nastanejo v državi članici, v kateri ima sedež.

Iz te sodne prakse, ki se po analogiji uporablja za izgube stalnih poslovnih enot nerezidentk, izhaja, da izgube, ki jih je mogoče pripisati stalni poslovni enoti nerezidentki, postanejo končne, kadar je družba, ki jo ima, na eni strani izčrpala vse možnosti odbitja teh izgub, ki ji jih daje zakonodaja države članice, v kateri je ta poslovna enota, in je na drugi prenehala prejemati kakršne koli prihodke od zadnjenavedene, tako da navedenih izgub nikakor ni več mogoče upoštevati v navedeni državi članici.

(Glej točke 37, 38, 63, 64 in 66 ter izrek.)