1

Družba National Iranian Tanker Company (v nadaljevanju: NITC) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. septembra 2016, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑207/15, neobjavljena, EU:T:2016:471, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo:

2

Varnostni svet Združenih narodov je 9. junija 2010 sprejel Resolucijo 1929 (2010) (v nadaljevanju: Resolucija 1929), s katero se je razširilo področje uporabe omejevalnih ukrepov iz resolucij 1737 (2006), 1747 (2007) in 1803 (2008) ter uvedlo dodatne omejevalne ukrepe proti Islamski republiki Iran. V tej resoluciji Varnostni svet Združenih narodov omenja tudi „morebitno povezavo med prihodki, ki jih v Iranu ustvarja energetski sektor, in financiranjem dejavnosti Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja“.

3

24. novembra 2013 so Islamska republika Iran na eni strani in Zvezna republika Nemčija, Ljudska republika Kitajska, Združene države Amerike, Ruska federacija, Francoska republika in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ob podpori visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na drugi strani v Ženevi (Švica) sklenili dogovor o skupnem akcijskem načrtu (v nadaljevanju: skupni akcijski načrt), ki opredeljuje pristop pri iskanju dolgoročne celostne rešitve iranskega jedrskega vprašanja.

4

14. julija 2015 so Islamska republika Iran na eni strani in Zvezna republika Nemčija, Ljudska republika Kitajska, Združene države Amerike, Ruska federacija, Francoska republika in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na drugi strani na Dunaju (Avstrija) sprejeli „skupni celoviti akcijski načrt“, da se zagotovi dolgoročna celovita rešitev iranskega jedrskega vprašanja (v nadaljevanju: skupni celoviti načrt ukrepanja).

5

Varnostni svet Združenih narodov je 20. julija 2015 sprejel Resolucijo 2231 (2015), s katero je odobril skupni celoviti načrt ukrepanja, pozval k njegovemu vsestranskemu izvajanju v skladu z v njem določenim časovnim razporedom ter določil, da bodo ukrepi izvedeni v skladu z navedenim načrtom.

6

Evropski svet je 17. junija 2010 pozval Svet Evropske unije, naj sprejme ukrepe za izvedbo ukrepov iz Resolucije 1929, pa tudi spremljevalne ukrepe, da bi s pogajanji rešili vsa preostala nerešena vprašanja občutljivih tehnologij, ki jih Islamska republika Iran razvija v podporo svojim jedrskim in raketnim programom. Ti ukrepi bi se morali nanašati med drugim na trgovino, finančni sektor, prometni sektor Irana in ključna sektorja naftne ter plinske industrije.

7

Svet Evropske unije je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413, ki v Prilogi II vsebuje imena oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo. V uvodni izjavi 22 tega sklepa je napoteno na Resolucijo 1929 in navedeno, da je v tej resoluciji omenjena morebitna povezava med prihodki, ki jih v Islamski republiki Iran ustvarja energetski sektor, in financiranjem njenih dejavnosti, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja.

8

Svet je 23. januarja 2012 sprejel Sklep 2012/35/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2012, L 19, str. 22). V skladu z uvodno izjavo 13 tega sklepa bi bilo treba uvesti zamrznitev sredstev in gospodarskih virov zoper dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti zoper osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč.

9

S tem sklepom je bil v Sklep 2010/413 vstavljen člen 3a, ki prepoveduje uvoz, nakup ali prevoz surove nafte in naftnih derivatov iz Irana.

10

S Sklepom 2012/35 je bila v člen 20(1) Sklepa 2010/413 dodana točka (c), ki določa zamrznitev sredstev oseb in subjektov:

„druge osebe in subjekti, ki niso navedeni v Prilogi I in podpirajo iransko vlado, ter z njimi povezane osebe in subjekti s seznama v Prilogi II.“

11

Svet je 23. marca 2012 sprejel Uredbo št. 267/2012, s katero se izvajajo, kar zadeva Evropsko unijo, omejevalni ukrepi iz Sklepa 2012/35.

12

Člen 11 te uredbe določa omejitve, podobne tistim iz člena 3a Sklepa 2010/413 v zvezi z uvozom, nabavo ali prevozom surove nafte in naftnih derivatov iz Irana.

13

Člen 23(2)(d) navedene uredbe določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov in organov, naštetih v njeni Prilogi IX, ki so bili v skladu s členom 20(1)(c) Sklepa 2010/413 opredeljeni kot „druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo iranski vladi, vključno z materialno, logistično ali finančno podporo in subjekti, povezani z njimi“.

14

Sklep Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2012, L 282, str. 58) je spremenil besedilo člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 tako:

„druge osebe ali subjekti, ki niso zajeti v Prilogo I, ki podpirajo iransko vlado, ter subjekti, ki jim pripadajo ali jih nadzirajo ali osebe in subjekti, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi II“.

15

Svet je z Uredbo (EU) št. 1263/2012 z dne 21. decembra 2012 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL 2012, L 356, str. 34) spremenil besedilo člena 23(2)(d) zadnjenavedene uredbe tako:

„druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, subjekti v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.

16

Svet je 20. januarja 2014 z namenom izvajanja skupnega akcijskega načrta sprejel Sklep 2014/21/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2014, L 15, str. 22). V skladu z uvodno izjavo 3 Sklepa 2014/21, v okviru prve faze skupnega akcijskega načrta, naj bi Islamska republika Iran sprejela prostovoljne ukrepe, opredeljene v tem načrtu, kar zadeva Unijo, pa naj bi bilo sprejetih več prostovoljnih ukrepov, vključno z začasno prekinitvijo omejevalnih ukrepov za prepoved, zlasti zagotavljanja storitev prevoza za iransko surovo nafto. Z navedenim sklepom je Svet med drugim za obdobje šestih mesecev začasno prekinil prepoved iz člena 3a Sklepa 2010/413 v zvezi s prevozom iranske surove nafte. Začasni preklic te prepovedi je bil pozneje podaljšan z več zaporednimi akti Sveta.

17

Istega dne je Svet sprejel Uredbo (EU) št. 42/2014 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL 2014, L 15, str. 18, in popravek, UL 2014, L 19, str. 7), s katero je za obdobje šestih mesecev začasno prekinil prepoved iz člena 11(1)(c) Uredbe št. 267/2012 v zvezi s prevozom surove nafte ali naftnih derivatov, če izvirajo iz Irana ali se izvažajo iz Irana v drugo državo. Začasni preklic te prepovedi je bil pozneje podaljšan z več zaporednimi akti Sveta. Ta prepoved je bila končno razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) 2015/1861 z dne 18. oktobra 2015 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL 2015, L 274, str. 1).

18

NITC je iranska družba, specializirana za prevoz tovora surove nafte in zemeljskega plina. Upravlja eno največjih flot tankerjev z dvojnim trupom na svetu.

19

Svet je 15. oktobra 2012 s Sklepom 2012/635 in Izvedbeno uredbo (EU) št. 945/2012 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL 2012, L 282, str. 16) ime družbe NITC uvrstil na seznama oseb in subjektov, katerih sredstva so zamrznjena, v Prilogi II k Sklepu 2010/413 oziroma v Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012. Razlogi za njeno uvrstitev na ta seznama so bili enaki in določajo:

„Pod dejanskim nadzorom iranske vlade. Tej zagotavlja finančno pomoč prek svojih delničarjev, ki so povezani z vlado“.

20

Splošno sodišče je s sodbo z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), razglasilo za nična Sklep 2012/635 in Izvedbeno uredbo št. 945/2012 v delih, v katerih se ta akta nanašata na družbo NITC, z obrazložitvijo, da uvrstitev njenega imena na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva so zamrznjena, ni utemeljena, ker naj trditve Sveta, po katerih naj bi bila družba NITC pod nadzorom iranske vlade in tej zagotavljala finančno pomoč, ne bi bile izkazane. Poleg tega je Splošno sodišče ohranilo učinke navedenih aktov glede družbe NITC do datuma poteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, oziroma, če bi bila v tem roku vložena pritožba, do njene zavrnitve. Zoper to sodbo ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo.

21

Svet je 12. februarja 2015 z izpodbijanima aktoma ponovno uvrstil družbo NITC po eni strani na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva so zamrznjena, iz Priloge II k Sklepu 2010/413, in po drugi strani na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 (v nadaljevanju: sporna seznama), na podlagi te obrazložitve:

„[Družba NITC] zagotavlja finančno podporo iranski vladi preko svojih delničarjev, Iranian State Retirement Fund, Iranian Social Security Organization in Oil Industry Employees Retirement and Savings Fund, ki so subjekti pod nadzorom države. Poleg tega je [družba NITC] eden največjih upravljavcev tankerjev za prevoz surove nafte na svetu in eden najpomembnejših prevoznikov iranske surove nafte. Zato [družba NITC] zagotavlja logistično podporo iranski vladi s prevozom iranske nafte.“

22

Svet je 18. oktobra 2015 v okviru izvajanja skupnega celovitega načrta ukrepanja sprejel, prvič, Odločbo (SZVP) 2015/1863 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2015, L 274, str. 174), s katero so se začasno zadržali omejevalni ukrepi glede družbe NITC, določeni v Sklepu 2010/413, in drugič, Izvedbeno uredbo (EU) 2015/1862 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL 2015, L 274, str. 161), s katero se je njeno ime izbrisalo s seznama iz Priloge IX k tej zadnji uredbi.

23

Sklep 2015/1863 in Izvedbena uredba 2015/1862 se uporabljata od 16. januarja 2016 v skladu s Sklepom Sveta (SZVP) 2016/37 z dne 16. januarja 2016 o začetku uporabe Sklepa 2015/1863 (UL 2016, L 11 I, str. 1) oziroma informacijami glede datuma začetka uporabe Uredbe 2015/1861 in Izvedbene uredbe 2015/1862 (UL 2016, C 15 I, str. 1).

24

Družba NITC je 24. aprila 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijana akta. Podredno je družba NITC na podlagi člena 277 PDEU predlagala ugotovitev, da se člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 ne uporabljata zanjo.

25

Hkrati s to tožbo je družba NITC vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanih aktov. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 16. julija 2015, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑207/15 R, EU:T:2015:535).

26

V podporo svoji tožbi je družba NITC navedla pet tožbenih razlogov: prvič, kršitev načel pravnomočnosti, pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, drugič, napako pri presoji, tretjič, kršitev pravice do obrambe, pravice do dobrega upravljanja in načela učinkovitega sodnega varstva, in četrtič, kršitev lastninske pravice ter pravice do ugleda in svobode gospodarske pobude. Peti tožbeni razlog, naveden podredno, se je nanašal na nezakonitost člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012.

27

Splošno sodišče je vse tožbene razloge in tožbo posledično v celoti zavrnilo.

28

Družba NITC Sodišču predlaga, naj:

29

Svet Sodišču predlaga, naj:

30

Svet trdi, da družba NITC nima interesa za rešitev te pritožbe in da je ta zato nedopustna, ker so bili s Sklepom 2015/1863 in Izvedbeno uredbo 2015/1862 odpravljeni omejevalni ukrepi v zvezi z njo in ker naj izpodbijana akta ne bi škodovala njenemu ugledu.

31

Družba NITC pa trdi, da ima interes za razveljavitev izpodbijane sodbe in razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov, da bi za priznanje nezakonitosti ab initio njene ponovne uvrstitve na sporna seznama, če je to potrebno, vložila tožbo za povračilo škode, nastale zaradi njene ponovne uvrstitve na navedena seznama in za ponovno vzpostavitev njenega ugleda.

32

Po ustaljeni sodni praksi je predpostavka za obstoj pravnega interesa pritožnice to, da lahko pritožba zaradi svojega izida prinese korist za stranko, ki jo je vložila (sodba z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 43 in navedena sodna praksa).

33

Sodišče pa je razsodilo, da ima oseba ali subjekt, katerega ime je bilo uvrščeno na seznam oseb ali subjektov, katerih premoženje se zamrzne, še naprej vsaj nepremoženjski interes za uveljavljanje ničnosti te uvrstitve, zato da sodišče Unije potrdi, da nikdar ne bi smela biti uvrščena na ta seznam, ob upoštevanju posledic za njen ugled, tudi po izbrisu njenega imena s tega seznama oziroma po začasni prekinitvi zamrznitve njenega premoženja (glej v tem smislu sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točke od 70 do 72; z dne 8. septembra 2016, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, C‑459/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:646, točka 12, in z dne 15. junija 2017, Al-Faqih in drugi/Komisija, C‑19/16 P, EU:C:2017:466, točka 36).

34

Iz tega sledi, da družba NITC ima interes, vsaj nepremoženjski, za razglasitev ničnosti njene ponovne uvrstitve na sporna seznama, čeprav je bila po eni strani zamrznitev njenih sredstev, ki izhaja iz te ponovne uvrstitve na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, začasno prekinjena in je bilo po drugi strani njeno ime odstranjeno s seznama iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 v skladu s Sklepom 2015/1863 in Izvedbeno uredbo 2015/1862.

35

Pritožba je zato dopustna.

36

Družba NITC v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.

37

Družba NITC s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 45 do 65 in 68 izpodbijane sodbe presodilo, da izpodbijana akta ne kršita načel pravnomočnosti, pravne varnosti, varstva legitimnega pričakovanja in njene pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tako naj bi Splošno sodišče napačno menilo, da jo je Svet lahko znova uvrstil na sporna seznama na podlagi enakih dejanskih navedb, kot jih je navedel v utemeljitev njene prve uvrstitve, ki je bila razglašena za nično s pravnomočno sodbo, pri čemer se bistvene okoliščine niso spremenile oziroma ni bilo novih dokazov, ki jih ni bilo mogoče pridobiti ob tej prvi uvrstitvi. Po mnenju družbe NITC se Svet za njeno ponovno uvrstitev na sporna seznama na podlagi istega merila za uvrstitev ne bi smel omejiti na prekvalifikacijo dejstev, na katerih je temeljila prva uvrstitev.

38

Družba NITC s sklicevanjem na sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 16. julija 2015, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑207/15 R, EU:T:2015:535), dodaja, da čeprav se načelo pravnomočnosti ni uporabljalo v ožjem smislu, načeli pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, od Sveta zahtevajo, da predstavi vse svoje trditve in dokaze, s katerimi razpolaga v okviru prve uvrstitve, ker jih kasneje ne bi smel več uveljavljati. Splošno sodišče naj bi bilo torej sprejelo preveč restriktivno razlago člena 47 Listine. Logika, na kateri temelji izpodbijana sodba, naj bi dala Svetu neomejeno pravico glede ponovne uvedbe omejevalnih ukrepov na podlagi enakih razlogov ali utemeljenih z istimi dejstvi, ki bi jih lahko in moral navesti ob prvi uvrstitvi. Ta logika bi lahko privedla do zlorab in zadevni subjekt izpostavila ponovitvi sporov, kar bi bilo v nasprotju z načelom poštenega postopka in pravico do dobrega upravljanja.

39

Družba NITC pojasnjuje, da je Splošno sodišče zlasti napačno uporabilo pravo v točkah 51 in 52 izpodbijane sodbe s tem, da je odločilo, da se je Svet lahko ponovno oprl na razlog za uvrstitev zaradi finančne podpore iranski vladi, čeprav so bili predloženi dokazi večinoma zgodnejši od prve uvrstitve in so bili javno dostopni ali so izhajali iz korespondence z njo. Družba NITC glede razloga za uvrstitev zaradi logistične podpore navaja, da je Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe nepravilno presodilo, da ta razlog ni bil predmet nadzora Splošnega sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608). Čeprav ta razlog ni bil naveden v prvi uvrstitvi na seznam, pa naj bi kljub temu bil enak dejanski trditvi o finančni podpori, kakor je bila v točki 60 te sodbe v drugačni opredelitvi zavrnjena.

40

Svet izpodbija utemeljenost prvega pritožbenega razloga. Meni, da se mu ob prvi uvrstitvi družbe NITC ni bilo treba sklicevati na vsa merila za uvrstitev in razloge, ki se lahko uporabijo. Svet pojasnjuje, da ob prvi uvrstitvi družbe NITC ni predložil nobenega elementa, ki bi dokazoval razlog za uvrstitev zaradi finančne podpore, ki je bila podlaga za to uvrstitev. Na razlog za uvrstitev zaradi logistične podpore se pred Splošnim sodiščem ni sklicevalo niti temu sodišču ni bil predložen v presojo.

41

V okviru prvega pritožbenega razloga kršitev različnih načel prava Unije in temeljnih pravic, na katere se sklicuje družba NITC, v bistvu temelji na trditvi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da se subjekt, ki je dosegel razglasitev ničnosti omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njemu, lahko ponovno uvrsti na seznam subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, na podlagi razlogov ali dokazov, ki bi se jih lahko navedlo ob prvi uvrstitvi tega subjekta, čeprav ni prišlo do nobene pomembne spremembe dejstev in ni bil predložen noben nov dokaz.

42

Najprej je treba glede načela pravnomočnosti spomniti, da sodbe o razglasitvi ničnosti, ki jih razglasijo sodišča Unije, takoj ko postanejo dokončne, postanejo pravnomočne. Ta pravnomočnost se ne navezuje le na izrek sodbe, s katero je bil neki pravni akt razglašen za ničen, ampak tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 49 in navedena sodna praksa).

43

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pravnomočnost nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi (sodbi z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 123, in z dne 13. septembra 2017, Pappalardo in drugi/Komisija, C‑350/16 P, EU:C:2017:672, točka 37).

44

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), prvo uvrstitev družbe NITC razglasilo za nično s tem, da je v točki 64 te sodbe menilo, da elementi, ki jih je bilo treba upoštevati, niso vsebovali nobenega indica, ki bi podprl navedbe Sveta, po katerih naj bi družbo NITC nadzorovala iranska vlada in bi ta družba zadnji zagotavljala finančno podporo. Kot je namreč razvidno iz točke 61 te sodbe, Svet za dokaz utemeljenosti razloga v zvezi s finančno podporo iranski vladi zaradi povezav med delničarji družbe NITC in to vlado ni zatrjeval ničesar glede njene lastniške strukture in njenih delničarjev. Glede trditve o dejavnostih družbe NITC pri prevozu nafte, ki jo je Svet navedel na obravnavi v tem postopku, je Splošno sodišče v točkah od 58 do 60 te sodbe zgolj ugotovilo, da ti elementi niso bili vključeni v obrazložitev prve uvrstitve družbe NITC in ne podpirajo razloga v zvezi s finančno podporo iranski vladi, ki je bila podlaga za to uvrstitev.

45

Zato sta bila akta Sveta zaradi nezadostnosti elementov, ki jih je Svet predložil v podporo njuni dejanski podlagi, razglašena za nična s sodbo z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608). Iz take ugotovitve, na katero se navezuje pravnomočnost v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 43 te sodbe, ni mogoče sklepati, da Svet nato ne bi smel upoštevati drugih dokazov, ki bi izkazovali obstoj finančne podpore iranski vladi, ali se opirati na podporo drugačne narave tej vladi.

46

Vendar je treba ugotoviti, da ponovna uvrstitev družbe NITC na sporna seznama z izpodbijanima aktoma temelji na dveh ločenih razlogih, ki sta, kot izhaja iz točke 48 izpodbijane sodbe, finančna podpora družbe NITC iranski vladi zaradi povezav med delničarji družbe in to vlado ter logistična podpora družbe NITC navedeni vladi zaradi prevoza iranske nafte. Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 50 izpodbijane sodbe, naj bi bil zgolj razlog, povezan s finančno podporo, že naveden v obrazložitvenem memorandumu njene prve uvrstitve, ki je bila razglašena za nično s sodbo z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608). Poleg tega, kot je razvidno iz te točke in točke 51 izpodbijane sodbe, dokazi, predloženi Splošnemu sodišču glede tega razloga v okviru tožbe na prvi stopnji, ki so pripeljali do izpodbijane sodbe, niso isti kot tisti, ki so mu bili predloženi v okviru postopka v zvezi z njeno prvo uvrstitvijo in v kateri je bila izdana sodba z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608).

47

Družba NITC vseeno zatrjuje, da ker so bila dejstva, na katera je Svet oprl svojo odločitev o njeni ponovni uvrstitvi na sporna seznama, na voljo že ob njeni prvi uvrstitvi na seznam, bi moral Svet izčrpati vse razpoložljive elemente in pravne opredelitve, s katerimi bi se lahko upravičilo sprejetje omejevalnih ukrepov proti njej, ob tej prvi uvrstitvi, saj naj tega ne bi bilo mogoče uveljavljati po tem. Kot je družba NITC pojasnila na obravnavi pred Sodiščem, meni, da čeprav se načelo pravnomočnosti ni uporabilo v ožjem smislu, naj bi taka obveznost izhajala iz povezane razlage tega načela in načela pravne varnosti.

48

Vendarle je treba poudariti, da s tem očitkom ni mogoče ugotoviti kršitve načela pravnomočnosti, ker navedeni elementi in pravne opredelitve niso bili upoštevani v pravnomočni odločbi, po definiciji ne morejo biti pravne ali dejanske okoliščine, ki so bile dejansko ali nujno predmet navedene sodne odločbe v smislu sodne prakse, navedene v točki 43 te sodbe.

49

Dodati je treba, da družba NITC v pritožbi ne navaja natančne trditve, ki bi podpirala to, da naj bi načeli pravnomočnosti in pravne varnosti, brani skupaj, v obravnavani zadevi določali širše varstvo od tistega, ki izhaja zgolj iz načela pravnomočnosti, ki se uporablja za osebo ali subjekt, ki doseže razglasitev ničnosti svoje uvrstitve na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, pred sprejetjem novih omejevalnih ukrepov, utemeljenih na drugih razlogih ali dokazih.

50

Glede načela varstva legitimnega pričakovanja je treba spomniti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravico do sklicevanja nanj vsak upravičenec, ki mu je institucija Unije s tem, ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja. Po drugi strani se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, če navedenih jamstev ni (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2017, Pappalardo in drugi/Komisija, C‑350/16 P, EU:C:2017:672, točka 39, in z dne 21. februarja 2018, Kreuzmayr, C‑628/16, EU:C:2018:84, točka 46).

51

Odločitev o uvrstitvi nekega subjekta na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, pa temu subjektu ne daje natančnih zagotovil, da naj Svet ne bi imel nobenega drugega razloga v zvezi s tem subjektom, poleg razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi tega sklepa, ali drugih dokazov, s katerimi bi se lahko utemeljilo sprejetje omejevalnih ukrepov proti njemu. Poleg tega, kot je Splošno sodišče pravilno razsodilo v točki 59 izpodbijane sodbe, sodba z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), ne more biti vzrok za legitimno pričakovanje družbe NITC, da Svet ob upoštevanju navedene sodbe ne bi mogel v prihodnje sprejeti sklepa o ponovni uvrstitvi. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 77 te iste sodbe pojasnilo, da nove uvrstitve imena družbe NITC na seznama oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, ni bilo mogoče izključiti in da je Svet imel možnost, da njeno ime ponovno uvrsti na navedena seznama na podlagi razlogov, ki so pravno zadostno izkazani.

52

Iz zgoraj navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je presodilo, da Svet s sprejetjem izpodbijanih aktov na podlagi razlogov v zvezi s finančno in logistično podporo družbe NITC iranski vladi, na katere je bilo opozorjeno v točki 46 te sodbe, ni kršil pravnomočnosti sodbe z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), ter načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja.

53

Glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine, na katero se sklicuje družba NITC, je treba opozoriti, da ta člen v pravu Unije zagotavlja varstvo iz člena 6(1) in člena 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodba z dne 16. maja 2017, Berlioz Investment Fund, C‑682/15, EU:C:2017:373, točka 54 in navedena sodna praksa). Navedeni člen 47 v prvem odstavku določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

54

Vendar načelo učinkovitega sodnega varstva Svetu ne more preprečiti, da osebo ali subjekt ponovno uvrsti na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, na podlagi drugih razlogov, kot so tisti, na katerih temelji prva uvrstitev, ali na podlagi enakega razloga, ki temelji na drugih dokazih. Namen tega načela je namreč zagotoviti, da je pred sodiščem mogoče izpodbijati akt, ki posega v položaj, ne pa da ne bi bilo mogoče sprejeti novega akta, ki posega v položaj, ki bi temeljil na drugih razlogih ali drugih dokazih.

55

Kot je Sodišče že razsodilo, da kadar se sklep institucije Unije, ki je predmet tožbe, razglasi za ničen, se šteje, da ni nikoli obstajal in ta institucija, ki namerava sprejeti nov sklep, lahko izvede celovit ponovni pregled in navede druge razloge od tistih, na katerih je temeljil sklep, razglašen za ničen (glej po analogiji sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 31).

56

Iz tega izhaja, da nezakonitost, kakršna je ta, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), ob prvi uvrstitvi družbe NITC na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, Svetu ne preprečuje, da po ponovnem pregledu stanja na podlagi dejstev, ki že obstajajo ali so na voljo, sprejme nove omejevalne ukrepe.

57

Poleg tega je treba poudariti, da je družba NITC v okviru postopka, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), zahtevala in dosegla razglasitev ničnosti omejevalnih ukrepov, sprejetih v letu 2012, ki so bili zato odstranjeni iz pravnega reda Unije. Iz tega sledi, da se družba NITC lahko sklicuje na to sodbo v utemeljitev odškodninskega zahtevka, kot izhaja iz točke 65 izpodbijane sodbe. Poleg tega ima družba NITC možnost, ki jo je tudi uporabila, vložiti novo tožbo pri sodišču Unije za nadzor zakonitosti sklepa o ponovni uvrstitvi, da bi se po potrebi ponovno vzpostavil njen prvoten položaj in da bi prejela odškodnino.

58

Ob upoštevanju teh elementov je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Svet ni kršil načel pravnomočnosti, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj ter pravice družbe NITC do učinkovitega pravnega sredstva.

59

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

60

Družba NITC z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče nepravilno ugotovilo, da so bila v zvezi z njo izpolnjena merila za uvrstitev. Splošno sodišče naj bi v točkah od 87 do 89 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da je ta družba zagotavljala podporo iranski vladi v smislu merila iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 zaradi logistične podpore iranski vladi s tem, da je družba NITC prevažala iransko nafto, in zaradi povezav med energetskim sektorjem in širjenjem jedrskega orožja v Iranu. Pojem „logistična podpora“ naj ne bi mogel vključevati podpore tretjim osebam. V skladu z razlago Splošnega sodišča pa naj bi to, da je družba NITC aktivna v iranskem naftnem sektorju, zadoščalo za sklepanje, da zagotavlja logistično podporo iranski vladi, čeprav za to vlado ni opravila nobene storitve. Poleg tega naj bi takšna razlaga vsebinsko pomenila navedbo o posredni finančni pomoči iranski vladi, ki je bila zavrnjena v sodbi z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608, točka 60).

61

Poleg tega naj sklicevanje na uvodno izjavo 22 Sklepa 2010/413 v točki 86 izpodbijane sodbe ne bi dopuščalo ugotovitve o povezavi med dejavnostmi družbe NITC, energetskim sektorjem in širjenjem jedrskega orožja ter naj bi bilo napačno, ker naj bi Unija po tem sklepu privolila v odobritev dejavnosti prevoza nafte v smislu skupnega akcijskega načrta, izvajanega z Uredbo št. 42/2014. Čeprav skupni akcijski načrt ni predvideval začasne ustavitve posamičnih omejevalnih ukrepov ali spremembe meril za uvrstitev na seznama oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, bi morala ta načrt in Uredba št. 42/2014 usmerjati razlago in uporabo teh meril. Vendar bi bilo protislovno šteti, da pojem „logistična podpora“ zajema dejavnost prevoza surove nafte, ki je bila odobrena z navedenima načrtom in uredbo, in nepredstavljivo, da bi Unija lahko odobrila dejavnost, ki bi lahko bila kakovostno ali količinsko dovolj pomembna za spodbujanje širjenja jedrskega orožja. Grožnja, ki jo je pomenila družba NITC v luči skupnega akcijskega načrta glede na predmet omejevalnih ukrepov, naj ne bi bila ocenjena.

62

Nazadnje, razlaga Splošnega sodišča naj bi bila nesorazmerna glede na cilje, ki jim sledita Sklep 2010/413 in Uredba št. 267/2012, ker naj bi Svetu omogočila sprejetje omejevalnih ukrepov proti vsem osebam ali subjektom, ki delujejo v sektorju, ki lahko ustvarja znatne prihodke za iransko vlado. Tako široka razlaga meril za uvrstitev naj bi te akte preoblikovala v instrumente trgovinske sankcije. Taka razlaga naj bi bila tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki v primeru dvoumnosti ureditve zahteva sprejetje razlage, ki bi bila ugodnejša za družbo NITC.

63

Družba NITC s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo podredno trditev, po kateri naj bi bilo, če bi se pritrdilo široki razlagi merila za uvrstitev iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, s to razlago to merilo določeno nesorazmerno z zastavljenimi cilji Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 in bi bile zato te določbe nezakonite.

64

Svet izpodbija utemeljenost drugega in četrtega pritožbenega razloga. Meni, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava z ugotovitvijo, da je bil razlog v zvezi z logistično podporo iranski vladi izpolnjen, in trdi, da čeprav je skupni akcijski načrt predvideval določeno omilitev sankcij proti Islamski republiki Iran, je bilo na tej stopnji še vedno treba ohraniti pritisk na navedeno vlado, da bi ustavila dejavnosti širjenja jedrskega orožja.

65

V okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga, ki ju je treba preučiti skupaj, družba NITC izpodbija to, kako je Splošno sodišče v zvezi z njo razlagalo in uporabilo merilo za uvrstitev, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/635, in v členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1263/2012.

66

Na prvem mestu, ni mogoče sprejeti trditve družbe NITC, da naj bi razlog v zvezi z logistično podporo iranski vladi, katerega utemeljenost je Splošno sodišče ugotovilo v točki 92 izpodbijane sodbe, ustrezal razlogu v zvezi s finančno podporo tej vladi, ki je bil zavrnjen s sodbo z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608). V zvezi s tem zadošča navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 84 do 87 izpodbijane sodbe upravičilo utemeljenost razloga v zvezi z logistično podporo družbe NITC iranski vladi z obrazložitvijo, ki je ločena od tiste, s katero je v sodbi z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet (T‑565/12, EU:T:2014:608), zavrnilo trditve, na katere se je Svet oprl pri ugotovitvi, da je družba NITC zagotavljala finančno podporo navedeni vladi. Natančneje, poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 82 izpodbijane sodbe pojasnilo, da Svet družbi NITC ne očita zagotavljanja posredne podpore iranski vladi prek tretje družbe, ki bi zadnji izplačevala dividende, ampak da se zaradi pomembnosti njenih dejavnosti prevoza v iranskem naftnem sektorju, ki je pod nadzorom iranske vlade, šteje, da tožeča stranka zagotavlja logistično podporo navedeni vladi.

67

Na drugem mestu, poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da je treba merilo v zvezi s podporo iranski vladi iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/635, in iz člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1263/2012, razumeti tako, da se nanaša na dejavnosti zadevne osebe ali subjekta, ki čeprav same po sebi niso neposredno ali posredno povezane s širjenjem jedrskega orožja, lahko te vseeno spodbujajo s tem, da iranski vladi zagotavljajo materialna, finančna ali logistična sredstva ali zmogljivosti, ki ji omogočajo izvajanje dejavnosti širjenja jedrskega orožja (glej v tem smislu sodbi z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C-440/14 P, EU:C:2016:128, točki 80 in 81, ter z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 44).

68

Kot izhaja iz točk 81 in 82 sodbe z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet (C‑440/14 P, EU:C:2016:128), to merilo upošteva tudi „morebitno povezavo med prihodki, ki jih v Iranu ustvarja energetski sektor, in financiranjem njegovih jedrskih dejavnosti, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja“, navedeno zlasti v Resoluciji 1929 in uvodni izjavi 22 Sklepa 2010/413, za ukrepanje proti financiranju iranskega jedrskega programa s strani iranske vlade. Povezavo med energetskim sektorjem in širjenjem jedrskega orožja je tako vzpostavil sam zakonodajalec Unije.

69

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da to merilo v povezavi s cilji, ki jih želi doseči Svet, zajema oblike podpore iranski vladi, ki zaradi svojega količinskega ali kakovostnega pomena prispevajo k nadaljevanju iranskih jedrskih dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 83, in sklep z dne 4. aprila 2017, Sharif University of Technology/Svet, C‑385/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:258, točka 64).

70

Glede pojma „logistična podpora“ je Sodišče presodilo, da pojem „logistika“ ni omejen na dejavnosti prevoza blaga ali oseb, ampak zajema dejavnosti, ki se v bistvu nanašajo na metode in sredstva za organizacijo dejavnosti ali procesa ter na zagotavljanje virov, potrebnih za izvajanje dejavnosti ali procesa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, C‑459/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:646, točki 53 in 54).

71

Glede na te elemente je Splošno sodišče v točki 87 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je bilo treba glede na pomen dejavnosti prevoza družbe NITC v iranskem naftnem sektorju, ki iranski vladi omogoča izpolnjevanje določenih logističnih potreb v tem sektorju, ki ga nadzira, in glede na povezavo med energetskim sektorjem in dejavnostmi širjenja jedrskega orožja v Iranu skleniti, da je družba NITC zagotavljala podporo iranski vladi, tako da je bilo izpolnjeno merilo iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/635, in iz člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1263/2012.

72

Taka razlaga Splošnega sodišča, kot izhaja iz točk od 67 do 70 te sodbe, sodi v pravni okvir, ki je jasno omejen s cilji, ki jim sledi ureditev, ki ureja omejevalne ukrepe, ki so bili sprejeti proti Islamski republiki Iran, zato ni v nasprotju z načelom pravne varnosti.

73

Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da Splošno sodišče v točkah 88 in 89 izpodbijane sodbe ni napačno uporabilo prava s tem, da je menilo, da te ugotovitve ne more postaviti pod vprašaj začasna prekinitev prepovedi prevoza nafte s poreklom ali izvožene iz Irana v katero koli drugo državo s skupnim akcijskim načrtom in Sklepom 2014/21 ter Uredbo št. 42/2014.

74

V zvezi s tem je bila omilitev sankcij proti Islamski republiki Iran, ki izhaja iz teh aktov, sprejeta v okviru prve faze procesa za celovito dolgoročno rešitev iranskega jedrskega vprašanja, ne da bi s tem ogrozila cilj, ki se uresničuje s Sklepom 2010/413 in Uredbo št. 267/2012, ki je preprečiti širjenje jedrskega orožja in s tem izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila zadevne dejavnosti. Poleg tega, čeprav je z navedenima aktoma prišlo do začasne prekinitve navedene prepovedi, podaljšane z več zaporednimi akti Sveta, tako da za dejavnost, ki jo izvaja družba NITC, prepoved začasno ni veljala, niti elementi, opredeljeni v okviru prve faze skupnega akcijskega načrta, niti akti, ki jih je Svet sprejel za izvajanje tega načrta, niso določali začasne ustavitve posamičnih omejevalnih ukrepov ali spremembe meril, na podlagi katerih bi se taki ukrepi lahko sprejeli, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 89 in 90 izpodbijane sodbe in kot to priznava družba NITC.

75

Na četrtem mestu, družba NITC trdi, da je z razlago, ki jo je Splošno sodišče uporabilo glede merila za uvrstitev zaradi podpore iranski vladi, to merilo nesorazmerno glede na zastavljene cilje Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 in zato nezakonito ter za družbo NITC neuporabljivo.

76

V zvezi s tem, načelo sorazmernosti zahteva, da so ukrepi, sprejeti v skladu s pravom Unije, primerni za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 122 in navedena sodna praksa).

77

Sodišče je presodilo, da je cilj Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012, kot je navedeno v točki 74 te sodbe, preprečiti širjenje jedrskega orožja in s tem izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila zadevne dejavnosti. Ta cilj, ki spada v širši okvir prizadevanj za ohranjanje miru in mednarodne varnosti, je legitimen (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 124 in navedena sodna praksa).

78

Razlaga merila za uvrstitev v zvezi s „podporo iranski vladi“, ki jo je v tem primeru uporabilo Splošno sodišče, se v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 67 do 69 te sodbe, lahko nanaša na dejavnosti, ki bi lahko spodbujale širjenje jedrskega orožja z zagotavljanjem materialnih, finančnih ali logističnih sredstev ali zmogljivosti iranski vladi, ki ji omogočajo nadaljevanje dejavnosti širjenja jedrskega orožja, ne da bi to pripeljalo do tega, da bi se za takšno podporo štela vsaka dejavnost, ampak samo tiste, ki zaradi svojega količinskega ali kakovostnega pomena prispevajo k nadaljevanju dejavnosti širjenja jedrskega orožja. V teh okoliščinah ni razvidno, da to merilo, kot ga v obravnavanem primeru razlaga Splošno sodišče, ni primerno in presega to, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

79

Iz tega sledi, da je treba drugi in četrti pritožbeni razlog zavrniti.

80

Družba NITC s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 123 do 138 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila škoda, ki jo je imela njena ponovna uvrstitev na sporna seznama na njeno lastninsko pravico, pravico do ugleda in svobodo gospodarske pobude, sorazmerna. Prvič, Splošno sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila ta ponovna uvrstitev očitno nesorazmerna glede na kršitve načel in temeljnih pravic, ki se jih je navajalo pred Splošnim sodiščem v okviru prvega tožbenega razloga. Drugič, Splošno sodišče naj bi kršilo temeljne pravice družbe NITC s tem, da ni namenilo zadostne pozornosti skupnemu akcijskemu načrtu. V zvezi s tem družba NITC trdi, da naj bi bilo dejstvo, da je Svet „ciljal“ nanjo, hkrati nesorazmerno in diskriminatorno. Razlogovanje Splošnega sodišča v točki 135 izpodbijane sodbe, da so bili omejevalni ukrepi, sprejeti proti družbi NITC, upravičeni zaradi pomena njenih dejavnosti prevoza nafte, ob hkratnem priznavanju, da so bile te dejavnosti odobrene, naj bi bilo protislovno. Ker namreč v skladu s točkama 86 in 87 izpodbijane sodbe za povezavo s širjenjem jedrskega orožja štejejo prihodki, ki jih iranska vlada v končni fazi prejme od prodaje iranske nafte, naj dejstvo, da to nafto prevaža ta družba ali ena oziroma več drugih družb, ne bi spremenilo ničesar.

81

Svet izpodbija utemeljenost tretjega pritožbenega razloga. Trdi, da je Splošno sodišče v celoti upoštevalo načelo sorazmernosti s tem, da je ugotovilo, da je bila ponovna uvrstitev družbe NITC na sporna seznama utemeljena zaradi pomena njenih dejavnosti prevoza v iranskem naftnem sektorju, in da je menilo, da dejavnosti prevoza nafte drugih subjektov niso bile primerljivega obsega.

82

V skladu s členom 52(1) Listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, ob upoštevanju načela sorazmernosti pa so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

83

Glede lastninske pravice in svobode opravljanja gospodarske dejavnosti, ki sta določeni v členih 16 in 17 Listine in na kateri se sklicuje družba NITC, je Sodišče razsodilo, da ti temeljni pravici nista absolutni pravici. Zato je za uporabo navedenih pravic mogoče določiti omejitve, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jim sledi Unija, in glede na želeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi omejeval samo bistvo tako zagotovljenih pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točki 121 in 122 ter navedena sodna praksa).

84

Čeprav izpodbijana akta omejujeta temeljni pravici družbe NITC, te omejitve vseeno ustrezajo legitimnemu cilju prava Unije, kot je razvidno iz preučitve drugega in četrtega pritožbenega razloga, in sicer boju proti širjenju jedrskega orožja, ki spada v širši okvir za ohranjanje miru in mednarodne varnosti, katerega izjemno pomembnost je Splošno sodišče poudarilo v točki 132 izpodbijane sodbe.

85

Poleg tega je Splošno sodišče v navedeni točki 132 poudarilo, da naj bi te omejitve zadevale le del sredstev družbe NITC in da Sklep 2010/413 ter Uredba št. 267/2012 določata nekatere izjeme. Ta akta namreč določata možnost sprostitve sredstev, ki družbi NITC omogoča obvladovanje nekaterih odhodkov, zlasti tistih, ki se štejejo za bistvene, ali za izpolnitev nekaterih posameznih gospodarskih pogodb. V zvezi s škodovanjem ugledu je Splošno sodišče ugotovilo, da Svet ne trdi, da naj bi bila družba NITC vpletena v širjenje jedrskega orožja. Na podlagi tega je ugotovilo, da torej osebno ni povezana z ravnanji, ki pomenijo tveganje za mir in mednarodno varnost, in da je stopnja povzročenega nezaupanja v zvezi z njo zaradi tega manjša.

86

Glede na te elemente omejitve lastninske pravice in svobode gospodarske pobude za družbo NITC niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje. Enaka ugotovitev velja tudi glede škode za njen ugled, ki jo zatrjuje (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 53).

87

Nazadnje, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je menilo, da sprejetje skupnega akcijskega načrta ne more omajati te ugotovitve in da položaja družbe NITC ni mogoče primerjati s položajem drugih subjektov, ki opravljajo enake dejavnosti prevoza nafte kot ta družba. V zvezi s tem je dovolj napotiti na ugotovitve iz točk od 65 do 79 te sodbe.

88

Zato je treba zavrniti tretji pritožbeni razlog in posledično pritožbo v celoti.

89

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

90

Ker je Svet predlagal, naj se družbi NITC naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: