Združeni zadevi C‑596/16 in C‑597/16

Enzo Di Puma
proti
Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)

in

Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)
proti
Antonio Zecca

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Corte suprema di cassazione)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/6/ES – Trgovanje na podlagi notranjih informacij – Sankcije – Nacionalna zakonodaja, ki določa upravno in kazensko sankcijo za ista dejanja – Učinek pravnomočnosti pravnomočne kazenske sodbe na upravni postopek – Pravnomočna oprostilna kazenska sodba v postopkih zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij – Učinkovitost sankcij – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 50 – Načelo ne bis in idem – Kazenska narava upravne sankcije – Obstoj istega kaznivega dejanja – Člen 52(1) – Omejitve načela ne bis in idem – Pogoji“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 20. marca 2018

  1. Približevanje zakonodaj–Trgovanje na podlagi notranjih informacij–Prepoved–Sankcije–Obveznost držav članic, da uvedejo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije–Obseg–Možnost določiti kumulacijo upravnih in kazenskih sankcij–Omejitev–Spoštovanje načela ne bis in idem

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 50; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/6, člen 14(1))

  2. Temeljne pravice–Načelo ne bis in idem–Nacionalna zakonodaja, ki ne omogoča nadaljevanja postopka v zvezi z upravno sankcijo kazenske narave zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij, zoper osebo, v zvezi s katero je bila na podlagi istega dejanskega stanja že izdana pravnomočna oprostilna kazenska sodba–Dopustnost

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 50 in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/6, člen 14(1))

  3. Temeljne pravice–Načelo ne bis in idem–Pogoji uporabe–Obstoj istega kaznivega dejanja–Kumulacija postopkov in sankcij kazenske narave–Merila presoje

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 50)

  4. Temeljne pravice–Načelo ne bis in idem–Omejitev–Nacionalna zakonodaja, ki določa kumulacijo upravne sankcije kazenske narave in kazenske sankcije–Dopustnost–Pogoji–Omejitev, ki ustreza cilju splošnega interesa–Cilj varstva integritete finančnih trgov Unije in zaupanja javnosti v finančne instrumente–Vključitev

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 50 in 52(1))

  1.  Glede tega je treba navesti, da člen 14(1) Direktive 2003/6 v povezavi z njenima členoma 2 in 3 državam članicam nalaga, naj določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije za kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij. Sodišče je sicer presodilo, da je s členom 14(1) te direktive državam zgolj predpisana obveznost, naj določijo upravne sankcije, ki imajo take značilnosti, ne da bi se od držav članic zahtevalo, da določijo tudi kazenske sankcije zoper tiste, ki so trgovali z notranjimi informacijami (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdonck, C‑45/08, EU:C:2009:806, točka 42), vendar ostaja dejstvo, da imajo države članice tudi pravico določiti kumulacijo kazenskih in upravnih sankcij, pri čemer pa morajo spoštovati meje, ki izhajajo iz prava Unije, in zlasti meje, ki izhajajo iz načela ne bis in idem, zagotovljenega v členu 50 Listine, in ki na podlagi člena 51(1) Listine veljajo ob izvajanju tega prava.

    (Glej točko 26.)

  2.  Člen 14(1) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga), če se razlaga glede na člen 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave ni mogoče nadaljevati po pravnomočni oprostilni kazenski sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno, da dejstva, ki lahko pomenijo kršitev zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij in na podlagi katerih je bil ta postopek tudi začet, niso dokazana.

    Glede tega je treba navesti, da niti ta člen 14(1) niti nobena druga določba Direktive 2003/6 ne določa učinkov pravnomočne oprostilne kazenske sodbe na postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo. Poleg tega je Sodišče ob upoštevanju pomena, ki ga ima načelo pravnomočnosti tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih, presodilo, da pravo Unije ne zahteva, da se ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, v skladu s katerimi postane sodna odločba pravnomočna (glej v tem smislu glede načela učinkovitosti sodbi z dne 10. julija 2014, Impresa Pizzarotti, C‑213/13, EU:C:2014:2067, točki 58 in 59, in z dne 6. oktobra 2015, Târșia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točki 28 in 29).

    Taka presoja ne vpliva na možnost, določeno v členu 4(2) Protokola št. 7 k EKČP, da se po potrebi ponovno začne kazenski postopek, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja v kazenskem postopku.

    To razlago potrjuje člen 50 Listine.

    Glede tega je treba navesti, da je s ciljem zagotavljanja integritete finančnih trgov in zaupanja javnosti v finančne instrumente mogoče utemeljiti kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave, kot je ta, ki je določena z nacionalno ureditvijo v postopkih v glavni stvari, če se ti postopki in te sankcije – zaradi uresničevanja takega cilja – nanašajo na komplementarne cilje, katerih predmet so glede na okoliščine različni vidiki istega zadevnega kršitvenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z današnjega dne, Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 46).

    Vendar je nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave, kot sta tista iz postopka v glavni stvari, po pravnomočnem koncu kazenskega postopka predmet strogega spoštovanja načela sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z današnjega dne, Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 48). Vendar bi v položajih, kakršen sta v postopkih v glavni stvari, nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave očitno preseglo to, kar je nujno za uresničitev cilja iz točke 42 te sodbe, saj obstaja pravnomočna oprostilna kazenska sodba, v kateri je ugotovljeno, da ni konstitutivnih elementov kršitve, ki se sankcionira s členom 14(1) Direktive 2003/6. Dodati je treba, da v skladu besedilom navedenega člena 50 varstvo, podeljeno z načelom ne bis in idem, ni omejeno na položaj, v katerem je bila zadevna oseba kazensko obsojena, ampak se razširja tudi na položaj, v katerem je bila ta oseba pravnomočno oproščena.

    (Glej točke 30, 31, 35, 37, 39, od 42 do 44, 46 in izrek.)

  3.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 38.)

  4.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 42.)