Zadeva C-553/16

„TTL“ EOOD

proti

Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofija

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija))

„Predhodno odločanje – Svoboda opravljanja storitev – Obdavčenje dohodkov pravnih oseb – Plačila, ki jih opravi družba rezidentka v korist družb nerezidentk za najem železniških cistern – Obveznost odtegnitve davka pri viru na dohodek, ustvarjen na nacionalni ravni, ki je nakazan tuji družbi – Nespoštovanje – Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja – Odmera zamudnih obresti družbi rezidentki zaradi neplačila davčnega odtegljaja – Obresti, zapadle od izteka zakonsko določenega roka za plačilo, do dne, ko je predložen dokaz o uporabljivosti konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja – Neizterljive obresti“

Povzetek – Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 25. julija 2018

  1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Predlog za razlago določb prava Unije, ki se v sporu o glavni stvari očitno ne uporabijo – Neuporaba členov 5(4) in 12(b) PEU glede na nacionalno ureditev

    (člen 5(4) in 12(b) PEU; člen 267 PDEU)

  2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Plačilo dohodkov družbe rezidentke ene države članice družbi s sedežem v drugi državi članici – Plačilo, od katerega se davek odtegne pri viru, razen če je v konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja določeno drugače – Konvencija, ki določa, da je družba nerezidentka v prvi državi članici v celoti oproščena plačila davka – Prepozen dokaz družbe nerezidentke, da izpolnjuje pogoje za uporabo oprostitve – Obveznost družbe rezidentke, ki davka ni odtegnila, da plača neizterljive zamudne obresti – Nedopustnost

    (člen 56 PDEU)

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 31 do 35.)

  2.  Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katere je izplačilo dohodka s strani družbe rezidentke družbi s sedežem v drugi državi članici načeloma predmet pri viru odtegnjenega davka, razen če ni določeno drugače v konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjeni med navedenima državama članicama, če ta ureditev družbi rezidentki, ki niti ne odtegne niti ne plača tega odtegljaja davčnemu organu prve države članice, nalaga plačilo neizterljivih zamudnih obresti za obdobje med potekom roka za plačilo davka na dohodek in dnem, ko je družba nerezidentka dokazala, da so izpolnjeni pogoji za uporabo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, tudi kadar v skladu s to konvencijo družbi nerezidentki ni treba plačati nobenega davka v prvi državi članici ali kadar je znesek tega davka nižji od zneska, ki je običajno dolgovan na podlagi davčne zakonodaje navedene države članice.

    V zvezi z razlogi, navedenimi za utemeljitev omejitve svobode opravljanja storitev, in kot je bilo opozorjeno v točki 53 te sodbe, je Sodišče že razsodilo, da potreba po zagotavljanju učinkovitosti pobiranja davka ter po zagotavljanju učinkovitosti davčnega nadzora lahko pomenita nujna razloga v splošnem interesu, ki lahko upravičita omejitev svobode opravljanja storitev. Sodišče je tudi razsodilo, da je naložitev sankcij, vključno s kazenskimi, mogoče šteti za nujno za to, da se zagotovi učinkovito spoštovanje nacionalne ureditve, vendar le, če sta narava in znesek naložene sankcije v vsakem posameznem primeru sorazmerna s težo kršitve, ki se sankcionira (glej v tem smislu sodbo z dne 26. maja 2016, NN (L) International,C-48/15, EU:C:2016:356, točka 59 in navedena sodna praksa). Vendar pa nacionalna zakonodaja, ki določa sankcijo v obliki neizterljivih obresti, izračunanih na podlagi zneska dolgovanega davka, odtegnjenega pri viru v skladu z nacionalno zakonodajo, in ki zapadejo v obdobju od datuma, ko zapade obveznost plačila davka, do dne, ko so davčnim organom predloženi dokumenti, ki dokazujejo uporabo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ni primerna za zagotovitev uresničitve ciljev, navedenih v prejšnji točki, kadar se ugotovi, da davek ni dolgovan na podlagi upoštevne konvencije. V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, namreč ni povezave med zneskom zahtevanih obresti na eni strani in zneskom dolgovanega davka, ki ne obstaja, ali resnostjo zamude pri zagotavljanju navedenih dokumentov davčnim organom na drugi strani. Poleg tega taka sankcija presega to, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev, ker je lahko znesek zapadlih obresti pretiran glede na znesek dolgovanega davka in ker ni določena nobena možnost povračila teh obresti.

    (Glej točke 57, 59, 60, 63 in izrek.)