Zadeva C‑551/16

J. Klein Schiphorst

proti

Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep)

„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Sporazum med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo – Koordinacija sistemov socialne varnosti – Uredba (ES) št. 883/2004 – Členi 7, 63 in 64 – Dajatve za brezposelnost – Brezposelna oseba, ki odide v drugo državo članico – Ohranitev upravičenosti do dajatev – Trajanje“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 21. marca 2018

Socialna varnost – Delavci migranti – Brezposelnost – Brezposelna oseba, ki odide v drugo državo članico – Ohranitev upravičenosti do dajatev – Rok treh mesecev – Podaljšanje – Diskrecijska pravica nacionalnih organov – Meje – Nacionalni ukrep, ki pristojnemu nosilcu nalaga, naj zavrne vsako prošnjo za tako podaljšanje, razen v primeru tveganja nerazumnega rezultata – Dopustnost

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člen 64(1)(c))

Člen 64(1)(c) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu ukrepu, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, s katerim je pristojnemu nosilcu naloženo, naj načeloma zavrne vsako prošnjo za podaljšanje trimesečnega obdobja izplačevanja dajatev za brezposelnost v tujino, razen če navedeni nosilec meni, da bi zavrnitev te prošnje pripeljala do nerazumnega rezultata.

Glede tega je treba opozoriti, da ta uredba ne določa skupnega sistema socialne varnosti, temveč dopušča različne nacionalne sisteme in je namenjena zgolj njihovi koordinaciji zaradi zagotovitve učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb. Tako navedena uredba dopušča različne sisteme, ki ustvarjajo različne terjatve do različnih nosilcev, do katerih ima prejemnik neposredne pravice na podlagi zgolj nacionalnega prava ali pa nacionalnega prava, ki se po potrebi dopolnjuje s pravom Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 43, in z dne 14. junija 2016, Komisija/Združeno kraljestvo, C‑308/14, EU:C:2016:436, točka 67).

Poleg tega je treba navesti, da je Sodišče v okviru Uredbe št. 1408/71 že razsodilo, da pravica do ohranitve dajatev za brezposelnost v trimesečnem obdobju prispeva k zagotovitvi prostega gibanja delavcev (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 1980, Testa in drugi, 41/79, 121/79 in 796/79, EU:C:1980:163, točka 14). Ta ugotovitev pa velja tudi v zvezi z Uredbo št. 883/2004 v delu, v katerem ta poleg tega, da zagotavlja izplačevanje dajatev za brezposelnost v tujino v trimesečnem obdobju, tudi dovoljuje, da se to obdobje podaljša do največ šest mesecev.

Na podlagi tega je mogoče sklepati, da člen 64(1)(c) Uredbe št. 883/2004 zagotavlja izplačevanje dajatev za brezposelnost v tujino zgolj v trimesečnem obdobju, vendar pa dovoljuje, da se na podlagi nacionalnega prava navedeno obdobje podaljša do največ šest mesecev.

V zvezi z merili, na podlagi katerih lahko pristojni nosilec podaljša obdobje izplačevanja dajatev za brezposelnost v tujino do največ šest mesecev, je treba poudariti, da kadar je – tako kot v tej zadevi – zadevna država članica uporabila možnost iz člena 64(1)(c), drugi del stavka, Uredbe št. 883/2004, mora, ker v tej uredbi niso določena merila, ob spoštovanju prava Unije sprejeti nacionalne ukrepe, ki uokvirjajo polje proste presoje pristojnega nosilca, zlasti z natančno opredelitvijo okoliščin, v katerih se brezposelni osebi, ki odide v drugo državo članico, da bi tam poiskala zaposlitev, odobri ali ne odobri podaljšanja trimesečnega obdobja za izplačevanje dajatev za brezposelnost v tujino do največ šest mesecev.

(glej točke od 44 do 46, 51, 54 in izrek)