Zadeva C‑494/16

Guiseppa Santoro

proti

Comune di Valderice

in

Presidenza del Consiglio dei Ministri

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Trapani)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Delo za določen čas – Pogodbe, sklenjene z delodajalcem iz javnega sektorja – Ukrepi za sankcioniranje zlorabe pogodb za določen čas – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 7. marca 2018

Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Ukrepi za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Pogodbe, sklenjene z delodajalcem iz javnega sektorja – Nacionalna ureditev, ki zlorabe takih pogodb ne sankcionira tako, da se zadevnemu delavcu izplača odškodnina kot nadomestilo za to, da se delovno razmerje za določen čas ni spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas – Dodelitev druge odškodnine, ki zajema možnost, da se temu delavcu v celoti povrne škoda, ki izhaja iz izgube drugih zaposlitvenih možnosti ali izgube možnosti uspeha na upravnem natečaju – Dopustnost – Zahteva – Obstoj učinkovitega in odvračilnega mehanizma sankcioniranja – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5)

Določbo 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki po eni strani ravnanja delodajalca iz javnega sektorja, ki zlorablja veriženje pogodb za določen čas, ne sankcionira tako, da se zadevnemu delavcu izplača odškodnina kot nadomestilo za to, da se delovno razmerje za določen čas ni spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, po drugi strani pa določa dodelitev odškodnine od 2,5- do 12-kratnika zadnje mesečne plače navedenega delavca, pri čemer ima zadnjenavedeni možnost, da prejme celotno nadomestilo škode, če v obliki domneve dokaže, da je izgubil druge zaposlitvene možnosti ali da bi bil uspešen na rednem zaposlitvenem natečaju, če bi bil ta organiziran, pod pogojem, da takšna zakonodaja določa učinkovit in odvračilen mehanizem sankcioniranja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Glede na težave dokazovanja obstoja izgube možnosti je treba ugotoviti, da mehanizem domneve – s katerim se želi delavcu, ki je zaradi zlorabe veriženja pogodb za določen čas utrpel izgubo zaposlitvenih možnosti, zagotoviti možnost odprave posledic takšne kršitve prava Unije – izpolnjuje zahtevo učinkovitosti.

Vsekakor okoliščina – da ukrep, ki ga je nacionalni zakonodajalec sprejel za sankcioniranje zlorabe pogodb za določen čas s strani delodajalcev iz zasebnega sektorja, daje najširše varstvo, ki je lahko priznano delavcu – sama po sebi ne more zmanjšati učinkovitosti nacionalnih ukrepov, ki veljajo za delavce iz javnega sektorja.

(Glej točke 50, 51 in 54 ter izrek.)