Zadeva C‑490/16
A.S.
proti
Republiki Sloveniji
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Vrhovno sodišče)
„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v eni od držav članic vložil državljan tretje države – Prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki želijo dobiti mednarodno zaščito – Organizacija prehoda meje s strani organov države članice zaradi tranzita v drugo državo članico – Dovoljen vstop na podlagi izjeme iz humanitarnih razlogov – Člen 13 – Nezakonit prehod zunanje meje – Rok dvanajstih mesecev od prehoda meje – Člen 27 – Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora – Člen 29 – Rok šestih mesecev za izvedbo predaje – Računanje rokov – Vložitev pravnega sredstva – Odložilni učinek“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. julija 2017
Mejni nadzor, azil in priseljevanje–Azilna politika–Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito–Uredba št. 604/2013–Pravno sredstvo zoper odločitev o predaji prosilca za mednarodno zaščito–Možnost sklicevati se na napačno uporabo merila o odgovornosti, ki se nanaša na nezakonit prehod zunanje meje
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, uvodna izjava 19 in člena 13(1) in 27(1))
Mejni nadzor, azil in priseljevanje–Azilna politika–Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito–Uredba št. 604/2013–Vstop in/ali bivanje–Sprejetje državljanov tretjih držav na ozemlje države članice zaradi tranzita v drugo državo članico, da bi v njej vložili prošnjo za mednarodno zaščito–Položaj, ki šteje za nezakonit prehod zunanje meje–Prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki želijo dobiti mednarodno zaščito–Nevplivanje
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 13(1))
Mejni nadzor, azil in priseljevanje–Azilna politika–Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito–Uredba št. 604/2013–Pravno sredstvo zoper odločitev o predaji prosilca za mednarodno zaščito–Nevplivanje na rok, s katerim je pogojena uporaba merila odgovornosti, ki se nanaša na nezakonit prehod zunanje meje–Vplivanje na začetek roka, ki velja za izvršitev odločitve o predaji
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 7(2), 13(1), 27(3) ter 29(1) in (2))
Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe, je treba razlagati tako, da se prosilec za mednarodno zaščito v okviru pravnega sredstva zoper odločitev o njegovi predaji lahko sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti, ki se nanaša na nezakonit prehod meje države članice in ki je določeno v členu 13(1) navedene uredbe.
V zvezi s tem je Sodišče v točki 61 sodbe z dne 7. junija 2016, Ghezelbash (C‑63/15, EU:C:2016:409), razsodilo, da se prosilec za mednarodno zaščito v okviru tega pravnega sredstva lahko sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki je določeno v poglavju III Uredbe Dublin III. V zadevi, na podlagi katere je bila izdana navedena sodba, je bilo neposredno sporno sicer le merilo iz člena 12 navedene uredbe. Vendar razlogi, ki jih je Sodišče navedlo v tej sodbi, veljajo mutatis mutandis tudi za merilo iz člena 13(1) te uredbe.
V zvezi z okoliščino, ki jo je izpostavilo predložitveno sodišče, da je v postopku v glavni stvari druga država članica že sprejela odgovornost za obravnavanje zadevne prošnje za mednarodno zaščito, je treba poudariti, da se v skladu s členom 26(1) Uredbe Dublin III zadevno osebo uradno obvesti o odločitvi o predaji šele po tem, ko se je pozvana država članica strinjala, da jo bo sprejela ali ponovno sprejela. V tem položaju ta okoliščina ne more pomeniti, da je sodni nadzor nad odločitvijo o predaji glede uporabe meril, določenih v poglavju III te uredbe, izključen, sicer bi se členu 27(1) navedene uredbe odvzelo bistvo njegovega polnega učinka.
(Glej točke 27, 29, 30 in od 33 do 35 ter točko 1 izreka.)
Člen 13(1) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je državljan tretje države – čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici – „nezakonito prečkal“ mejo navedene prve države članice v smislu te določbe.
Poudariti pa je treba, da se na podlagi člena 3(2) Uredbe Dublin III in člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici ne sme izvršiti, če bi ta predaja povzročila dejansko nevarnost, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena 4 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 65). Predaje torej ni mogoče opraviti, če bi taka nevarnost obstajala v odgovorni državi članici po prihodu izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki želijo dobiti mednarodno zaščito.
(Glej točki 41 in 42 ter točko 2 izreka.)
Člen 13(1), drugi stavek, Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členom 7(2) te uredbe je treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji ne vpliva na izračun roka iz navedenega člena 13(1).
Člen 29(1) in (2) te uredbe je treba razlagati tako, da vložitev takega pravnega sredstva pomeni, da začne rok iz teh določb teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu, tudi če se je sodišče, ki odloča o sporu, odločilo na Sodišče nasloviti predlog za sprejetje predhodne odločbe, če ima navedeno pravno sredstvo odložilni učinek v skladu s členom 27(3) navedene uredbe.
Kar na prvem mestu zadeva rok iz člena 13(1) Uredbe Dublin III, je treba poudariti, da člen 7(2) te uredbe določa, da se država članica, ki je v skladu z merili iz poglavja III te uredbe odgovorna, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. Zadnji stavek člena 13(1) navedene uredbe je zato treba razlagati tako, da pomeni, da država članica, katere zunanjo mejo je državljan tretje države prečkal nezakonito, na podlagi te določbe ne more več biti odgovorna, če se je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel.
V teh okoliščinah vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji, ki je nujno poznejša od uradnega obvestila o tej odločitvi in torej od vložitve prošnje za mednarodno zaščito, po naravi stvari ne more imeti nobenega vpliva na izračun roka iz člena 13(1) Uredbe Dublin III.
Kar na drugem mestu zadeva rok iz člena 29(2) Uredbe Dublin III, po eni strani iz povezave med več odstavki tega člena in po drugi strani iz tega, da v tej določbi ni jasno opredeljeno, kdaj začne ta rok teči, izhaja, da ta člen določa le posledice izteka roka za izvedbo predaje iz člena 29(1) te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 29. januarja 2009, Petrosian, C‑19/08, EU:C:2009:41, točka 50). Člen 29(1) Uredbe Dublin III pa upošteva posledice morebitne vložitve pravnega sredstva, tako da določa, da začne rok šestih mesecev za izvedbo predaje teči od končne odločbe o pritožbi ali ponovnem pregledu, če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek. Vložitev pravnega sredstva, ki ima tako kot v postopku v glavni stvari odložilni učinek, posledično pomeni, da se bo rok za izvedbo predaje načeloma iztekel šele šest mesecev po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu.
Tako je rok, naveden v členu 13(1) Uredbe Dublin III, pogoj za uporabo merila iz te določbe in je treba v postopku določanja odgovorne države članice, ob koncu katerega je glede na okoliščine mogoče sprejeti odločitev o predaji, paziti na to, da se ga spoštuje. Člen 29(2) te uredbe pa se nanaša na izvršitev odločitve o predaji in se lahko uporabi šele, ko je dosežen dogovor o predaji, torej ne, preden pozvana država članica odobri zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem.
(Glej točke 49, 50, od 52 do 54 in od 56 do 60 ter točko 3 izreka.)