Zadeva C‑405/16

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropski komisiji

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 28. marca 2019

„Pritožba – Državne pomoči – Pomoči, dodeljene z nekaterimi določbami spremenjenega nemškega zakona o virih obnovljive energije (EEG iz leta 2012) – Pomoč v korist proizvajalcev električne energije EEG in dajatev EEG, ki je za energetsko intenzivne uporabnike znižana – Sklep, s katerim so pomoči razglašene za delno nezdružljive z notranjim trgom – Pojem ‚državne pomoči‘ – Prednost – Državna sredstva – Javni nadzor sredstev – Ukrep, ki ga je mogoče enačiti z dajatvijo, ki bremeni potrošnjo električne energije“

Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči iz državnih sredstev – Javna politika podpore proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov – Sredstva, pridobljena z dajatvijo, ki je naložena dobaviteljem električne energije in ki jo kolektivno upravljajo subjekti, ki so pod nadzorom države – Dajatev, ki ni primerljiva z davkom – Neobstoj možnosti države, da razpolaga s sredstvi – Neobstoj državnega nadzora nad upravljavci sredstev – Izključitev

(člen 107(1)PDEU)

(Glej točke od 64 do 87.)

Povzetek

Sodišče je razglasilo ničnost Sklepa Komisije, v skladu s katerim je nemški zakon o obnovljivi energiji iz leta 2012 (EEG 2012) vključeval državne pomoči

Sodišče je v sodbi Nemčija/Komisija (C‑405/16 P), ki jo je razglasilo 28. marca 2019, na eni strani ugodilo pritožbi, ki jo je Nemčija vložila zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2016, Nemčija/Komisija (T‑47/15, EU:T:2016:281), s katero je to sodišče kot neutemeljeno zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2015/1585 z dne 25. novembra 2014, ( 1 ) in na drugi strani razglasilo ničnost spornega sklepa. Drugače kot Komisija in Splošno sodišče je Sodišče presodilo, da ukrepov, ki jih je Nemčija sprejela v korist proizvajalcev električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije in zemeljskega plina (v nadaljevanju: električna energija EEG), ( 2 ) ni mogoče opredeliti kot državne pomoči, ker ne vključujejo državnih sredstev.

EEG iz leta 2012, katerega cilj je bil zagotavljati proizvajalcem električne energije EEG ceno, ki je višja od tržne cene, je med drugim zajemal obveznost za vse upravljavce omrežja, da električno energijo EEG kupujejo po z zakonom določeni ceni in da jo prodajajo na gotovinskem trgu borze z električno energijo. Če jim dobljena cena ne omogoča kritja finančnega bremena nakupa po cenah, določenih z zakonom, jim mehanizem, imenovan „dajatev EEG“, omogoča, da od dobaviteljev, ki oskrbujejo končne odjemalce, zahtevajo, da jim plačajo razliko v sorazmerju s prodanimi količinami. Navedeni dobavitelji imajo možnost, ne pa obveznost, da dajatev EEG prevalijo na končne odjemalce.

V spornem sklepu je Komisija med drugim menila, da tako sprejeti ukrepi, ki so bili nezakoniti, ker ji niso bili priglašeni, ( 3 ) pomenijo državne pomoči, vendar pa so bili vseeno združljivi z notranjim trgom, če pod pogojem, da Nemčija izvede zavezo. Splošno sodišče je v sodbi med drugim presodilo, da je Komisija upravičeno menila, da je EEG iz leta 2012 vključeval državna sredstva. Po navedbah Splošnega sodišča namreč mehanizmi, določeni v EEG iz leta 2012, v glavnem izvirajo iz izvajanja javne politike podpore proizvajalcem električne energije EEG. Poleg tega so z dajatvijo EEG pridobljena sredstva, ki so ostala pod prevladujočim vplivom javnih organov in ki so primerljiva dajatvi, vključevala državna sredstva. Nazadnje, subjekti, ki upravljajo navedene mehanizme, ne delujejo za svoj račun in svobodno, ampak kot upravljavci pomoči, dodeljene iz državnih sredstev.

Sodišče je v obravnavanem primeru menilo, da sta tako Splošno sodišče v izpodbijani sodbi kot Komisija v spornem sklepu napačno uporabila pravo, ker sta štela, da zadevni ukrepi vključujejo državna sredstva.

V zvezi s tem je najprej ugotovilo, da ker zakon EEG iz leta 2012 ne vsebuje obveznosti prevalitve dajatve EEG na končne odjemalce, Splošno sodišče ne bi smelo šteti, da je ta dajatev „z vidika svojih učinkov primerljiva dajatvi, ki bremeni potrošnjo“. Dalje je presodilo, da ni bilo dokazano niti, da je imela država pravico razpolaganja glede sredstev, pridobljenih z dajatvijo EEG, niti da je izvajala javni nadzor nad subjekti, ki so pristojni za njihovo upravljanje. Splošno sodišče se je namreč po eni strani omejilo na dokazovanje, da so bila sredstva, pridobljena z dajatvijo, pod prevladujočim vplivom javnih organov, pri čemer pa ni prišlo do ugotovitve, da je država s temi sredstvi lahko razpolagala, to pomeni, da je lahko odločila o njihovi drugačni uporabi od tiste, ki je predvidena z EEG iz leta 2012. Po drugi strani, čeprav ti vidiki, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče, omogočajo ugotovitev, da javni organi izvajajo nadzor nad pravilnim izvajanjem EEG iz leta 2012, pa ne dopuščajo ugotovitve, da nad samimi sredstvi, pridobljenimi z dajatvijo EEG, obstaja državni nadzor.

Iz istih razlogov je Sodišče presodilo, da Komisija ni dokazala, da so prednosti, ki jih določa EEG iz leta 2012, vključevale državna sredstva in zato pomenile državno pomoč, zaradi česar je razglasilo ničnost spornega sklepa.

( 1 ) Sklep Komisije (EU) 2015/1585 z dne 25. novembra 2014 o shemi pomoči SA.33995 (2013/C) (ex 2013/NN) (ki jo je Nemčija izvajala za podporo za električno energijo iz obnovljivih virov in energetsko intenzivne uporabnike) (UL 2015, L 250, str. 122; v nadaljevanju: sporni sklep).

( 2 ) Gesetz zur Neuregelung des Rechtsrahmens für die Förderung der Stromerzeugung aus erneuerbaren Energien (zakon o novi ureditvi pravnega okvira za spodbujanje pridobivanja elektrike iz obnovljivih virov) (BGBl. 2011 I, str. 1634; v nadaljevanju: EEG iz leta 2012). Ta zakon se je uporabljal le od 1. januarja 2012 do 31. julija 2014, nato pa je bil nadomeščen z EEG iz leta 2014, ki ga je Komisija odobrila s sklepom z dne 27. julija 2014.

( 3 ) Člen 108(3) PDEU.