Zadeva C‑306/16

António Fernando Maio Marques da Rosa

proti

Varzim Sol – Turismo, Jogo e Animação SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal da Relação do Porto)

„Predhodno odločanje – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 2003/88/ES – Člen 5 – Tedenski počitek – Nacionalna ureditev, ki določa vsaj en dan počitka na obdobje sedmih dni – Obdobja več kot šestih zaporednih delovnih dni“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 9. novembra 2017

Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Tedenski počitek – Minimalno obdobje 24-urnega neprekinjenega tedenskega počitka – Obveznost dodeliti navedeno minimalno obdobje najpozneje na dan, ki nastopi po šestih zaporednih delovnih dneh – Neobstoj – Obveznost dodeliti navedeno minimalno obdobje v vsakem sedemdnevnem obdobju

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, 3, 5, 6, 16(a) in (b), in 22(1)(a); Direktiva Sveta 93/104, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, člen 5)

Člen 5 Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 2000, ter člen 5, prvi odstavek, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da ne zahtevata, da se minimalno obdobje 24-urnega neprekinjenega tedenskega počitka, do katerega je delavec upravičen, dodeli najpozneje na dan, ki nastopi neposredno po šestih zaporednih delovnih dneh, temveč zahtevata, da se to obdobje dodeli v vsakem sedemdnevnem obdobju.

Kar zadeva, prvič, besedilo člena 5 Direktive 2003/88, iz njega izhaja, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec „v sedemdnevnem obdobju“ pravico do minimalno 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3 Direktive 2003/88. Ta člen pa ne določa natančno, kdaj se mora začeti to minimalno obdobje počitka, in državam članicam dopušča nekaj manevrskega prostora pri izbiri navedenega trenutka.

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 40 sklepnih predlogov, je taka razlaga tega člena potrjena z različnimi jezikovnimi različicami Direktive 2003/88. V večini jezikovnih različic tega člena, med katerimi so angleška, nemška in portugalska različica, je določeno, da je treba minimalno obdobje neprekinjenega počitka dodeliti „za“ vsako sedemdnevno obdobje. Druge različice navedenega člena se približujejo francoski različici, ki določa, da je treba tedenski počitek dodeliti „v“ vsakem sedemdnevnem obdobju.

Ker zadeva, drugič, sobesedilo, v katero je umeščen zadevni izraz, to potrjuje tako jezikovno razlago. Glede tega je treba poudariti, da je zakonodajalec Unije v več določbah Direktive 2003/88 uporabil izraz „referenčno obdobje“ za določitev obdobja, v katerem mora biti dodeljeno minimalno obdobje počitka. To velja med drugim za člen 16(a) te direktive, v skladu s katerim lahko države članice za uporabo njenega člena 5 določijo referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni. Čeprav ni izrecno tako označeno, je mogoče tudi sedemdnevno obdobje iz zadnjenavedenega člena šteti za referenčno obdobje (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 1996, Združeno kraljestvo/Svet, C‑84/94, EU:C:1996:431, točka 62).

Referenčno obdobje pa je v teh okoliščinah mogoče opredeliti kot fiksno obdobje, v katerem je treba dodeliti neko število zaporednih ur počitka, ne glede na to, kdaj so te ure počitka dodeljene. To razlago mutatis mutandis potrjuje besedilo člena 16(b) v povezavi s členom 22(1)(a) Direktive 2003/88. V skladu s prvo določbo lahko države članice za uporabo člena 6 te direktive določijo referenčno obdobje, ki ni daljše od štirih mesecev. V skladu z drugo določbo noben delodajalec od delavca ne zahteva, da dela več kot 48 ur v sedemdnevnem obdobju, izračunanem kot povprečje za referenčno obdobje iz člena 16(b). Enakomerna razporeditev števila ur dela se zato ne zahteva.

Kar zadeva, tretjič, cilj Direktive 2003/88, je treba opozoriti, da je ta namenjena učinkoviti zaščiti varnosti in zdravja delavcev. Ob upoštevanju tega bistvenega cilja mora biti vsakemu delavcu med drugim zagotovljen primeren čas za počitek (sodbi z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 92, in z dne 23. decembra 2015, Komisija/Grčija, C‑180/14, neobjavljena, EU:C:2015:840, točka 51). Člen 5 te direktive zato v svojem prvem odstavku določa minimalno obdobje neprekinjenega tedenskega počitka za vsakega delavca.

(Glej točke 39, 40, 42, 43, 45 in 51 ter izrek.)