—

za M. S. T. Scott, QC, in E. Bennet, barrister, po pooblastilu M. Barnes, solicitor,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,

—

za finsko vlado H. Leppo, agentka,

—

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. S., ki prebiva v Nemčiji, in P. S., ki prebiva v Združenem kraljestvu, glede preživninskih zahtevkov.

3

V uvodnih izjavah 9, 27, 31 in 32 Uredbe št. 4/2009 je navedeno:

[…]

[…]

4

Poglavje IV te uredbe je naslovljeno „Priznavanje, izvršljivost in izvrševanje sodnih odločb“. V njem so členi od 16 do 43 te uredbe.

5

Člen 17 navedene uredbe, naslovljen „Odprava exequatur“, ki spada v oddelek 1 tega poglavja IV v zvezi s „[s]odnimi odločbami, izdanimi v državi članici, ki jo zavezuje Haaški protokol iz leta 2007“, v odstavku 1 določa:

„Sodna odločba, izdana v državi članici, ki jo zavezuje Haaški protokol iz leta 2007, se prizna tudi v drugi državi članici, ne da bi bilo treba začeti poseben postopek in brez možnosti ugovora njenemu priznanju.“

6

Oddelek 1 navedenega poglavja IV vsebuje tudi člen 20 iste uredbe. Ta člen, naslovljen „Listine za namene izvršitve“, v odstavku 1 določa listine, ki jih mora vlagatelj predložiti „organom, pristojnim za izvršitev“.

7

Člen 41 Uredbe št. 4/2009, naslovljen „Postopek in pogoji izvršitve“, v odstavku 1 določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo države članice izvršitve. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v državi članici izvršitve, se izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v tej državi članici izvršitve.“

8

Poglavje V Uredbe št. 4/2009, naslovljeno „Dostop do pravnega varstva“, zajema člene od 44 do 47 te uredbe. Člen 45 te uredbe, naslovljen „Obseg pravne pomoči“, določa:

„Pravna pomoč, zagotovljena v skladu s tem poglavjem, je pomoč, ki jo potrebujejo stranke, da se seznanijo s svojimi pravicami in jih uveljavljajo; zagotavlja, da so njihove vloge, predložene prek osrednjih organov ali neposredno pristojnim organom, obravnavane učinkovito in v celoti. […]

[…]“

9

Členi od 49 do 63 iste uredbe spadajo v njeno poglavje VII, naslovljeno „Sodelovanje“. Člen 49 Uredbe št. 4/2009, naslovljen „Imenovanje osrednjih organov“, v odstavku 1 določa:

„Država članica imenuje osrednji organ za izpolnjevanje obveznosti, ki so mu naložene v skladu s to uredbo.“

10

Člen 51 Uredbe št. 4/2009, naslovljen „Posebne naloge osrednjih organov“, v odstavku 1 določa:

„Osrednji organi zagotovijo pomoč pri zahtevah iz člena 56, zlasti pri:

11

Člen 55 te uredbe, naslovljen „Zahteva prek osrednjega organa“, določa:

„Zahteva iz tega poglavja se prek osrednjega organa države članice, v kateri vlagatelj prebiva, vloži pri osrednjem organu zaprošene države članice.“

12

Člen 56 navedene uredbe, naslovljen „Vrste zahtev“, določa:

„1.   Upravičenec, ki si prizadeva v skladu s to uredbo izterjati preživnino, lahko vloži naslednje vrste zahtev:

[…]

[…]

4.   Če v tej uredbi ni drugače določeno, se o zahtevah iz odstavkov 1 in 2 odloča v skladu s pravom zaprošene države članice in zanje veljajo pravila o pristojnosti, ki se uporabljajo v tej državi.“

13

Člen 76 iste uredbe, naslovljen „Začetek veljavnosti“, določa:

„Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

[…]

Ta uredba se z izjemo členov iz drugega odstavka uporablja od 18. junija 2011, pod pogojem, da se na ta dan v Skupnosti uporablja Haaški protokol iz leta 2007. Če ta pogoj ne bo izpolnjen, se ta uredba uporablja od dne, ko se ta protokol začne uporabljati v Skupnosti.

[…]“

14

Člen 4 Priloge 1 k Civil Jurisdiction and Judgments (Maintenance) Regulations 2011 (uredba iz leta 2011 o pristojnosti v civilnih zadevah in sodbah (preživninske zadeve)) določa:

„1.   Kadar je treba sodno odločbo v preživninskih zadevah izvršiti v Združenem kraljestvu na podlagi oddelka 1 poglavja IV Uredbe [št. 4/2009], je ob upoštevanju določb odstavka 2 sodišče, ki mu je treba predložiti zahtevo za izvršitev:

[…]

2.   Zahtevo za izvršitev posreduje Family Court […] (‚izvršitveno sodišče‘)

[…]

4.   Za namene izvršitve sodne odločbe v preživninskih zadevah

kot če bi sodno odločbo izdalo izvršitveno sodišče.“

15

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je osrednji organ, ki sta ga v skladu s členom 49 Uredbe št. 4/2009 imenovala Anglija in Wales, Lord Chancellor (lord kancler, Združeno kraljestvo), ki je svojo izvršitveno funkcijo predal Reciprocal Enforcement of Maintenance Orders Unit (enota za vzajemno izvrševanje sodnih odločb v preživninskih zadevah, v nadaljevanju: REMO).

16

P. S. in M. S. sta se poročila leta 2005, leta 2012 pa sta se razšla. Imata dva otroka, ki sta bila na datum vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe stara devet in pet let. Razvezo njune zakonske zveze je izreklo Amtsgericht Walsrode (okrajno sodišče v Walsrodeju, Nemčija), ki je s sklepom z dne 7. avgusta 2014 sprejelo ukrepe za ureditev preživnine za ta otroka (v nadaljevanju: sklep nemškega sodišča).

17

Po tej razvezi je M. S. z otrokoma še naprej živela v Nemčiji. P. S. živi in dela v Združenem kraljestvu. Preživnine, določene s sklepom nemškega sodišča, noče plačevati, saj M. S. po njegovih navedbah neprestano ovira njegove stike z otrokoma.

18

Predložitveno sodišče, High Court of Justice (England and Wales), Family Division (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek, Združeno kraljestvo), je prejelo zahtevo M. S., ki temelji na določbah Uredbe št. 4/2009, s katero želi doseči izvršitev sklepa nemškega sodišča.

19

To predložitveno sodišče navaja, da mora najprej ugotoviti, ali je mogoče zahtevo za izvršitev sklepa o preživnini, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, vložiti neposredno pri sodišču, ki je pristojno za preživninske zadeve, v obravnavanem primeru Family Court (družinsko sodišče, Združeno kraljestvo), ali pa jo je treba v vseh primerih najprej vložiti pri osrednjem organu iz člena 49 Uredbe št. 4/2009, in sicer v obravnavanem primeru pri Lord Chancellor (lord kancler) za nadaljnjo predložitev Family Court (družinsko sodišče) prek REMO.

20

Predložitveno sodišče ugotavlja, da imajo nacionalna sodišča različne pristope in v zvezi s tem navaja dve zadevi. V prvi zadevi je pristojno sodišče menilo, da lahko vlagatelj svojo zahtevo za izvršitev odločbe naslovi neposredno na Family Court (družinsko sodišče) in da nacionalna pravila, ki nalagajo vložitev pri osrednjem organu, očitno vsebujejo napako. V drugi zadevi, ki se ne nanaša na izvršitev odločbe, temveč na njeno spremembo, je pristojno sodišče izrazilo pomisleke glede sodbe v prvi zadevi in menilo, da bi moral vlagatelj zahtevo predložiti prek osrednjega organa. Predložitveno sodišče dodaja, da je REMO, ki ji je bilo postavljeno vprašanje v postopku v glavni stvari, trdila, da nacionalna zakonodaja s tem, da določa obvezno posredovanje osrednjega organa, ne vsebuje napake in da so bile zadevne nacionalne določbe namenoma sestavljene v tem smislu.

21

Po mnenju predložitvenega sodišča mora biti tako ob upoštevanju besedila določb poglavja IV Uredbe št. 4/2009, vključno s tistimi iz oddelka 1 tega poglavja, ki se uporabljajo za Zvezno republiko Nemčijo, kot ob upoštevanju namena navedene uredbe zahtevo za izvršitev sodne odločbe v preživninskih zadevah mogoče vložiti neposredno pri Family Court (družinsko sodišče), kot je to mogoče v povsem notranjem položaju.

22

Predložitveno sodišče trdi, da sicer o tem obstaja dvom in da se vprašanje trenutno postavlja v številnih zadevah v Združenem kraljestvu.

23

V teh okoliščinah je High Court of Justice (England and Wales), Family Division (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predlagalo uporabo hitrega postopka iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 27. junija 2016, S. (C‑283/16, neobjavljen, EU:C:2016:482). Predsednik Sodišča je 6. junija 2016 odločil, da se ta zadeva obravnava prednostno.

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbe poglavja IV Uredbe št. 4/2009 razlagati tako, da lahko preživninski upravičenec, ki mu je bila v državi članici izdana odločba v njegovo korist in ki želi doseči njeno izvršitev v drugi državi članici, svojo zahtevo predloži neposredno pristojnemu organu te države članice, kot je specializirano sodišče, ali se mu lahko naloži, da svojo zahtevo navedenemu organu predloži prek osrednjega organa države članice izvršitve.

26

Odgovor na to vprašanje zahteva razlago člena 41(1) Uredbe št. 4/2009, ki se nanaša na postopek in pogoje izvršitve sodnih odločb v preživninskih zadevah, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici.

27

Ta določba v prvem stavku določa, da ob upoštevanju drugih določb Uredbe št. 4/2009 postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja „pravo države članice izvršitve“, v drugem stavku pa, da se taka sodna odločba izvrši „pod enakimi pogoji“ kot sodna odločba, izdana v tej državi članici izvršitve.

28

Ker prvi stavek navedene določbe napotuje na uporabo prava države članice izvršitve, bi ga bilo mogoče na prvi pogled razlagati tako, da lahko država članica izvršitve v svoja postopkovna pravila za izvršitev vključi obvezno posredovanje osrednjega organa zaprošene države.

29

Vendar je glede na besedilo drugega stavka iste določbe, v skladu s katerim je treba sodno odločbo izvršiti „pod enakimi pogoji“ kot sodno odločbo, izdano v državi članici izvršitve, mogoče šteti, da navedeni člen 41(1) nasprotuje obveznemu posredovanju osrednjega organa, če to ni določeno v povsem notranjih zadevah, kot velja za državo članico, iz katere je predložitveno sodišče.

30

Zato je treba preučiti vsebino pojma „enaki pogoji“, da bi se preučilo, ali se z nacionalno ureditvijo, kakršna je ta v členu 4(4)(a), (b) in (c) Priloge I k uredbi iz leta 2011 o pristojnosti v civilnih zadevah in sodbah (preživninske zadeve), spoštuje člen 41(1) Uredbe št. 4/2009, čeprav preživninski upravičenec, kot je M. S., za razliko od upravičenca v okviru povsem notranjih zahtev ne more neposredno predložiti zahteve pristojnemu sodišču.

31

V zvezi s tem je treba upoštevati namen Uredbe št. 4/2009 in sistema, v katerega spada njen člen 41(1).

32

Glede namena te uredbe je iz pripravljalnih del in zlasti iz zelene knjige Komisije z dne 15. aprila 2004 o preživninskih zadevah (COM(2004) 254 final) razvidno, da je želel zakonodajalec Evropske unije določbe s področja preživninskih zadev iz Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) nadomestiti z določbami, ki – ob upoštevanju posebne nujnosti, ki je značilna za poravnavanje preživninskih zahtevkov – olajšujejo postopek pred izvršitvenim sodiščem in ga tako pospešujejo.

33

Sodišče je v istem smislu opozorilo, da je cilj Uredbe št. 4/2009 kar najbolj olajšati izterjavo mednarodnih preživninskih zahtevkov (sodba z dne 18. decembra 2014, Sanders in Huber, C‑400/13 in C‑408/13, EU:C:2014:2461, točka 41).

34

Ta cilja poenostavitve in pospešitve sta razvidna tudi iz uvodnih izjav 9 in 27 Uredbe št. 4/2009. V tej uvodni izjavi 9 je poudarjeno, da bi preživninski upravičenec moral imeti možnost, da v državi članici zlahka pridobi sodno odločbo, ki bo neposredno izvršljiva v drugi državi članici brez nadaljnjih formalnosti. V navedeni uvodni izjavi 27 pa je navedeno, da je eden od ciljev Uredbe št. 4/2009 čim bolj omejiti formalne zahteve glede izvršitve, ki povečujejo stroške preživninskega upravičenca.

35

Poleg tega je treba omeniti uvodni izjavi 31 in 32 Uredbe št. 4/2009. V uvodni izjavi 31 te uredbe je poudarjena volja zakonodajalca Unije, da se vzpostavi sistem sodelovanja med osrednjimi organi, da bi se olajšala čezmejna izterjava preživninskih zahtevkov, in da bi se preživninskim upravičencem pomagalo, da bi lahko uveljavili svoje pravice v drugi državi članici. V uvodni izjavi 32 navedene uredbe je ta pomoč opredeljena kot „pravica“.

36

Sistem, v katerega spada člen 41(1) Uredbe št. 4/2009, odraža navedene cilje poenostavitve in pospešitve v poglavju IV te uredbe in določa možnost uporabe pomoči osrednjih organov v poglavju VII te uredbe.

37

Tako nobena določba tega poglavja IV, naslovljenega „Priznavanje, izvršljivost in izvrševanje sodnih odločb“, v katero spada navedeni člen 41(1), ne določa posebnega postopka, ki bi ga bilo treba dodati k postopkom, ki se izvajajo v povsem notranjih položajih, in zlasti obveznega posredovanja osrednjih organov držav članic.

38

Neobstoj obveznosti posredovanja teh osrednjih organov je še poudarjen glede sodnih odločb, izdanih v državi članici, ki jo zavezuje protokol o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti, sklenjen 23. novembra 2007 v Haagu, kot je Zvezna republika Nemčija. Člen 17 tega poglavja IV, naslovljen „Odprava exequatur“, iz Uredbe št. 4/2009 v odstavku 1 določa, da se te sodne odločbe priznajo v drugi državi članici, ne da bi bilo treba začeti poseben postopek. Člen 20(1) iz navedenega poglavja IV navedene uredbe natančneje določa, katere listine mora vlagatelj predložiti „organom, pristojnim za izvršitev“, iz česar je mogoče razbrati, da se listine predajo neposredno pristojnim organom.

39

Predložitev osrednjim organom je predvidena v določbah iz poglavja VII Uredbe št. 4/2009 v zvezi s sodelovanjem med osrednjimi organi. Člen 51(1) te uredbe določa, da ti organi zagotovijo pomoč pri zahtevah iz člena 56, zlasti pri pošiljanju teh zahtev. V skladu z zadnjenavedenim členom upravičenec, ki si prizadeva izterjati preživnino, „lahko“ med drugim vloži zahtevo za izvršitev sodne odločbe, ki je bila izdana ali priznana v zaprošeni državi članici. V takem primeru se v skladu s členom 55 te uredbe obrne na osrednji organ države članice, v kateri prebiva, ki mora zahtevo posredovati osrednjemu organu zaprošene države članice.

40

Iz členov 51 in 56 Uredbe št. 4/2009 v povezavi z uvodnima izjavama 31 in 32 te uredbe je razvidno, da je prošnja za pomoč, vložena pri osrednjem organu na podlagi določb iz poglavja VII te uredbe pravica, in ne dolžnost. Zato je fakultativna in se izvaja samo, če jo želi preživninski upravičenec uveljavljati, na primer za odpravo nekaterih posebnih težav, kot je lokalizacija preživninskega zavezanca.

41

Tako je razvidno, da Uredba št. 4/2009 določa dve možnosti predložitve zadeve pristojnemu sodišču, pri čemer je ena neposredna na podlagi določb iz poglavja IV te uredbe, druga pa s posredovanjem osrednjih organov, če preživninski upravičenec zaprosi za pomoč osrednjega organa države članice njegovega prebivališča na podlagi določb iz poglavja VII navedene uredbe.

42

To analizo potrjuje besedilo člena 45 Uredbe št. 4/2009, ki spada v poglavje V te uredbe. Ta člen, ki se nanaša na pravno pomoč, izrecno določa dve možnosti, ki ju ima preživninski upravičenec za predložitev zahteve za izvršitev, in sicer prek osrednjih organov „ali“ neposredno pristojnim organom.

43

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je obveznost, ki je preživninskemu upravičencu naložena z nacionalno ureditvijo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero mora zadevo predložiti osrednjemu organu zaprošene države članice, čeprav se želi obrniti neposredno na pristojne organe na podlagi poglavja IV Uredbe št. 4/2009, in ki – po navedbah predložitvenega sodišča – povzroča podaljšanje rokov, v nasprotju s členom 41(1) Uredbe št. 4/2009, ki se razlaga ob upoštevanju namena navedene uredbe in sistema, v katerega se umešča ta določba.

44

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba določbe poglavja IV Uredbe št. 4/2009 in zlasti člen 41(1) te uredbe razlagati tako, da lahko preživninski upravičenec, ki mu je bila v državi članici izdana odločba v njegovo korist in ki želi doseči njeno izvršitev v drugi državi članici, svojo zahtevo predloži neposredno pristojnemu organu te države članice, kot je specializirano sodišče, in se mu ne sme naložiti, da svojo zahtevo navedenemu organu predloži prek osrednjega organa države članice izvršitve.

45

Drugo vprašanje se nanaša na posledice pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje za državo članico izvršitve in natančneje na to, ali obstaja obveznost zagotovitve postopka ali mehanizma, ki bi omogočil, da se zadeva predloži neposredno pristojnemu organu države članice izvršitve.

46

Za koristen odgovor predložitvenemu sodišču je treba ne le navesti, ali morajo države članice zagotoviti tak postopek ali mehanizem, temveč tudi – v primeru, kakršen je v postopku v glavni stvari – pojasniti obveznost nacionalnega sodišča.

47

Glede izvajanja uredbe je treba opozoriti, da je v skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU tak akt Unije v celoti zavezujoč in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

48

Neposredna uporaba uredbe zahteva, da za njeno uveljavitev in uporabo v korist tistih ali proti tistim, katerih položaj ureja, ni potreben nikakršen predpis, s katerim bi bila sprejeta v nacionalnem pravu, razen če zadevna uredba državam članicam dopušča, da same sprejmejo zakonske, regulativne, upravne in finančne ukrepe, zato da bi zagotovile uporabo določb te uredbe (sodba z dne 14. junija 2012, Association nationale d’assistance aux frontières pour les étrangers, C‑606/10, EU:C:2012:348, točka 72).

49

V obravnavani zadevi Uredba št. 4/2009, ki se uporablja od 18. junija 2011, v členu 76 določa odlog uporabe njenih določb glede na začetek njene veljavnosti, ki je 20. januar 2009. Med tema dvema datumoma so morale države članice po potrebi prilagoditi nacionalno pravo s sprejetjem postopkovnih pravil, da bi se preprečilo vsakršno nasprotje z Uredbo št. 4/2009 in zlasti da bi se preživninskim upravičencem, kakršen je M. S., omogočilo, da uveljavijo pravico do predložitve zadeve neposredno pristojnemu organu države članice izvršitve, kot je določen z navedeno uredbo.

50

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča vsekakor izhaja, da ima nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer po potrebi na podlagi svoje pristojnosti odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje, tudi naknadne, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (glej med drugim v tem smislu sodbe z dne 9. marca 1978, Simmenthal, 106/77, EU:C:1978:49, točki 21 in 24; z dne 22. junija 2010, Melki in Abdeli, C‑188/10 in C‑189/10, EU:C:2010:363, točka 43, in z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems, C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 32).

51

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da morajo države članice zagotoviti polni učinek pravice iz člena 41(1) Uredbe št. 4/2009 s tem, da po potrebi spremenijo svoja postopkovna pravila. Nacionalno sodišče mora vsekakor uporabiti določbe tega člena 41(1), pri čemer po potrebi ne uporabi neskladnih določb nacionalne zakonodaje, in torej preživninskemu upravičencu omogočiti, da svojo zahtevo predloži neposredno pristojnemu organu države članice izvršitve, tudi če nacionalno pravo tega ne določa.

52

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: