Zadeva C‑266/16

Western Sahara Campaign UK

proti

Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs in Secretary of State for Environment, Food and Rural Affairs

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo la High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court))

„Predhodno odločanje – Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju – Protokol o določitvi ribolovnih možnosti iz tega sporazuma – Akta o sklenitvi Sporazuma in Protokola – Uredbi, s katerima so bile med države članice razdeljene ribolovne možnosti, določene s Protokolom – Sodna pristojnost – Razlaga – Veljavnost z vidika člena 3(5) PEU in mednarodnega prava – Uporaba navedenega sporazuma in navedenega protokola za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njegovi obali“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 27. februarja 2018

  1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Akti, ki jih sprejmejo institucije–Zahteva za potrditev skladnosti mednarodnega sporazuma, ki je bil sklenjen z Unijo, s Pogodbami–Dopustnost

    (člen 19(3)(b) PEU; člen 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU)

  2. Mednarodni sporazumi–Sporazumi Unije–Sporazum o partnerstvu Skupnost-Maroko–Razlaga–Uporaba ustreznih pravil mednarodnega prava

    (Sporazum o partnerstvu ES-Maroko, členi 2(a), 5 in 11).

  3. Mednarodni sporazumi–Sporazumi Unije–Sporazum o partnerstvu Skupnost-Maroko–Ozemeljska veljavnost–Ozemlje brez samouprave Zahodna Sahara–Izključitev

    (Sporazum o partnerstvu ES-Maroko, člen 11)

  4. Mednarodni sporazumi–Sporazumi Unije–Sporazum o partnerstvu Skupnost-Maroko–Ozemeljska veljavnost–Vode ob obali ozemlja Zahodne Sahare–Izključitev–Neobstoj izpodbijanja aktov Unije v zvezi s sklenitvijo sporazuma o partnerstvu in protokola o ribolovu

    (člen 3(5) PEU; Sporazum o partnerstvu ES-Maroko, člena 2(a) in 16, ter protokol iz leta 2013, člen (1); uredbi Sveta št. 764/2006 in št. 1270/2013; Sklep Sveta 2013/785)

  1.  V zvezi s tem člen 19(3)(b) PEU in člen 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU določata, da je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage prava Unije in veljavnosti aktov institucij Unije. Iz teh določb je razvidno, da je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi in veljavnosti aktov institucij Unije brez kakršne koli izjeme (sodbi z dne 13. decembra 1989, Grimaldi, C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8, in z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 30). V skladu z ustaljeno sodno prakso pa mednarodni sporazumi, ki jih Unija sklene na podlagi določb Pogodb, kar zadeva Unijo, pomenijo akte, ki jih sprejmejo same institucije (sodbi z dne 16. junija 1998, Racke, C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 41, in z dne 25. februarja 2010, Brita, C‑386/08, EU:C:2010:91, točka 39).

    Zato je Sodišče tako v okviru ničnostne tožbe kot v okviru postopka predhodnega odločanja pristojno za presojo, ali je mednarodni sporazum, ki ga sklene Unija, v skladu s Pogodbama (glej v tem smislu Mnenje 1/75 (Sporazum OECD – Standard za lokalne izdatke) z dne 11. novembra 1975, EU:C:1975:145, str. 1361) in pravili mednarodnega prava, ki zavezujejo Unijo. Dodati je treba, da mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, v skladu s členom 216(2) PDEU ne zavezujejo le njenih institucij, ampak tudi tretje države, ki so pogodbenice teh sporazumov. Zato je treba šteti, da je treba, če je – kot v obravnavani zadevi – Sodišče prejelo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na veljavnost mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija, ta predlog razumeti, kot da se nanaša na akt, s katerim je Unija sklenila tak mednarodni sporazum (glej po analogiji sodbi z dne 9. avgusta 1994, Francija/Komisija, C‑327/91, EU:C:1994:305, točka 17, in z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točki 286 in 289)

    Ob upoštevanju obveznosti Unije, ki so navedene v točkah 46 in 47 te sodbe, se nadzor nad veljavnostjo, ki ga Sodišče lahko izvede v tem okviru, vseeno lahko nanaša na zakonitost tega akta z vidika same vsebine zadevnega mednarodnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 289 in navedena sodna praksa).

    (Glej točke od 43 do 45 in od 48 do 51.)

  2.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 58.)

  3.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 62 do 64.)

  4.  Ker se niti Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju niti Protokol med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju ne uporabljata za vode ob obali ozemlja Zahodne Sahare, preučitev prvega vprašanja za predhodno odločanje ni pokazala ničesar, kar bi vplivalo na veljavnost Uredbe Sveta (ES) št. 764/2006 z dne 22. maja 2006 o sklenitvi tega sporazuma, Sklepa Sveta 2013/785/EU z dne 16. decembra 2013 o sklenitvi tega protokola in Uredbe Sveta (EU) št. 1270/2013 z dne 15. novembra 2013 o razdelitvi ribolovnih možnosti v skladu s tem protokolom z vidika člena 3(5) PEU.

    Na drugem mestu, Sporazum o partnerstvu se ne uporablja le za ozemlje Kraljevine Maroko, temveč tudi za „vode pod suverenostjo ali jurisdikcijo“ te države, kot je navedeno v točki 57 te sodbe. Ta izraz v Sporazumu o partnerstvu ni uporabljen. Vendar se je za razlago tega izraza treba opreti na Konvencijo o pomorskem pravu, kot je to navedeno v točki 58 te sodbe. Glede tega je iz člena 2(1) omenjene konvencije razvidno, da se suverenost obalne države prek njenega kopnega in notranjih morskih voda razteza na morski pas ob obali, imenovan „teritorialno morje“. Poleg tega je obalni državi na podlagi členov 55 in 56 te konvencije priznana jurisdikcija z nekaterimi pravicami na območju zunaj njenega teritorialnega morja in ob njem, ki je imenovano „izključna ekonomska cona“. Iz tega izhaja, da so vode, v katerih je obalna država upravičena izvajati suverenost ali jurisdikcijo na podlagi Konvencije o pomorskem pravu, omejene le na vode ob obali njenega ozemlja, ki spadajo v njeno teritorialno morje ali njeno izključno ekonomsko cono. Posledično in ob upoštevanju dejstva, da ozemlje Zahodne Sahare ni del ozemlja Kraljevine Maroko, na kar je bilo opozorjeno v točkah od 62 do 64 te sodbe, vode ob obali ozemlja Zahodne Sahare ne spadajo v maroško ribolovno cono iz člena 2(a) Sporazuma o partnerstvu.

    Drugače kot Sporazum o partnerstvu Protokol iz leta 2013 ne vsebuje nobene posebne določbe o svojem ozemeljskem področju uporabe. Vendar je v različnih določbah tega protokola uporabljen izraz „maroško ribolovno območje“. Ta izraz pa je enakovreden izrazu iz člena 2(a) Sporazuma o partnerstvu, ki na eni strani določa, da ga je treba razumeti, kot da napotuje na „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“, na drugi strani pa, da taka opredelitev ne velja samo za ta sporazum, temveč tudi za protokol, ki ga spremlja, in za Prilogo k njemu. Poleg tega iz člena 16 Sporazuma o partnerstvu in člena 1 Protokola iz leta 2013 izhaja, da so ta protokol, Priloga k njemu in njegovih dodatkov sestavni del navedenega sporazuma. Iz tega sledi, da je treba izraz „maroška ribolovna cona“, ki je bil uporabljen tako v Sporazumu o partnerstvu kot v Protokolu iz leta 2013, katerega ozemeljsko področje uporabe ta sporazum določa, razumeti, kot da napotuje na vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko. Posledično in v skladu z razlago iz točke 73 te sodbe je treba šteti, da izraz „maroško ribolovno območje [maroška ribolovna cona]“ v smislu navedenega protokola ne vključuje voda ob obali ozemlja Zahodne Sahare.

    (Glej točke od 65 do 69, od 75 do 79, 85 in izrek.)