Zadeva C‑247/16

Heike Schottelius

proti

Falku Seifertu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Landgericht Hannover)

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 1999/44/ES – Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezane garancije – Pojem ‚prodajna pogodba‘ – Neuporaba te direktive – Nepristojnost Sodišča“

Povzetek – Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 7. septembra 2017

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Meje–Predlog za razlago določb prava Unije, ki se v sporu o glavni stvari očitno ne uporabijo–Neuporaba Direktive 1999/44 za podjemne pogodbe

   (člen 267 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44)

2. Varstvo potrošnikov–Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije–Direktiva 1999/44–Področje uporabe–Prodajna pogodba–Pojem

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta, člena 1(1) in (4) ter 2(5))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 23 do 25, 44 in 46.)

2.  Besedilo Direktive 1999/44 ne daje nobene opredelitve pojma „prodajna pogodba“ niti ne napotuje na nacionalna prava glede pomena, ki ga je treba dati temu izrazu. Iz tega je torej razvidno, da je treba zanj za uporabo te direktive šteti, da označuje samostojen pojem prava Unije, ki ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno (glej po analogiji sodbo z dne 18. oktobra 2011, Brüstle,C‑34/10, EU:C:2011:669, točka 26).

   Tako iz določb Direktive 1999/44 kot tudi iz njenega sobesedila namreč izhaja, da se pojem „prodaja“ razteza samo na nekatere pogodbe, ki jih lahko zajemajo druge opredelitve v skladu z nacionalnimi pravi, kot sta pogodba o opravljanju storitev ali podjemna pogodba.

   Tako se po eni strani v skladu s členom 1(4) te direktive „[z]a prodajne pogodbe v smislu te direktive štejejo tudi pogodbe za dobavo potrošniškega blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti“. Zato pogodba, katere predmet je prodaja blaga, ki ga mora prodajalec najprej izdelati ali proizvesti, spada na področje uporabe navedene direktive.

   Po drugi strani člen 2(5) Direktive 1999/44 neskladnost zaradi nepravilne montaže potrošniškega blaga enači z neskladnostjo tega blaga predvsem, če je montaža sestavni del prodajne pogodbe glede tega blaga. Tako storitev montaže blaga, kadar je povezana s prodajo, spada na področje uporabe te direktive.

   Iz zgornjih ugotovitev po eni strani izhaja, da se Direktiva 1999/44 ne uporablja izključno za prodajne pogodbe strictu sensu, ampak tudi za nekatere vrste pogodb, ki vključujejo opravljanje storitev, ki se lahko v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporabi, opredelijo kot pogodbe o opravljanju storitev ali podjemne pogodbe, in sicer gre za pogodbe o dobavi potrošniškega blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti, in za pogodbe, ki določajo montažo takšnega blaga, ki je povezana s prodajo.

   Po drugi strani, da se te vrste pogodb, ki vključujejo opravljanje storitev, lahko opredelijo kot „prodajne pogodbe“ v smislu te direktive, mora biti opravljanje storitev samo akcesorno prodaji.

   (Glej točke 32 in od 34 do 38.)