Zadeva C‑205/16 P

SolarWorld AG

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba – Subvencije – Izvedbena uredba (EU) št. 1239/2013 – Člen 2 – Uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Kitajske – Dokončna izravnalna dajatev – Oprostitev uvoza, za katerega je bila sprejeta zaveza – Ločljivost“

Povzetek – Sodba Sodišča (deveti senat) z dne 9. novembra 2017

  1. Pritožba–Razlogi–Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Splošnim sodiščem–Nedopustnost–Izpodbijanje razlage oziroma uporabe prava Unije s strani Splošnega sodišča–Dopustnost

    (člen 256(1), 2, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, 1; Poslovnik Sodišča, člena 168(1)(d) in 169(2))

  2. Ničnostna tožba–Predmet–Razglasitev delne ničnosti–Zahteva–Ločljivost izpodbijanih določb–Določba Uredbe Sveta o oprostitvi izravnalnih dajatev za nekatere uvoze, za katere je bila podana zaveza, ki jo je Komisija sprejela–Razglasitev ničnosti, ki povzroči spremembo bistva uredbe–Neizpolnjen pogoj

    (člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 1239/2013, člena 1 in 2)

  3. Pritožba–Razlogi–Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe–Nedopustnost

    (člen 256(1), odstavek 2, PDEU; Statut Sodišča, člen 58)

  4. Temeljne pravice–Pravica do učinkovitega sodnega varstva–Meje–Spoštovanje pogojev za dopustnost tožbe–Razglasitev delne ničnosti zoper uredbo o uvedbi izravnalne dajatve

    (člen 263, odstavek 4, PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 12392003)

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 24 do 27.)

  2.  Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v okviru preizkusa dopustnosti ničnostne tožbe zoper člen 2 Izvedbene uredbe št. 1239/2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, odločilo, da navedenega člena ni mogoče ločiti od ostalih določb te uredbe.

    Razglasitev delne ničnosti akta Unije je namreč mogoča samo, če je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega akta, tej zahtevi po ločljivosti ne bi bilo zadoščeno, če bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo.

    Tako iz določb, vsebovanih v členih 1 in 2 Izvedbene uredbe št. 1239/2013, izhaja, da zadnjenavedeni člen prek zaveze glede minimalne uvozne cene določa oprostitev plačila izravnalnih dajatev, uvedenih na podlagi navedenega člena 1, do določenega letnega obsega uvoza. Zakonodajalec Unije je ob sprejetju te uredbe vzpostavil ukrepe trgovinske zaščite, ki pomenijo celoto oziroma „paket“. Navedena uredba namreč nalaga dva različna in dopolnjujoča se ukrepa, katerih namen je doseči skupni rezultat, in sicer odpraviti škodljivi učinek kitajske subvencije glede zadevnih izdelkov na industrijo Unije in hkrati zaščititi interes te industrije.

    Izvedbena uredba št. 1239/2013 temelji na možnosti alternativne uporabe teh dveh ukrepov drugačne narave, zato se lahko kitajski proizvajalci-izvozniki sklicujejo na zavezo glede minimalne uvozne cene, ki jo je sprejela Komisija v smislu člena 2 navedene uredbe, in se tako izognejo naložitvi izravnalne dajatve ad valorem, kakor je določena v členu 1 iste uredbe, na njihove izdelke. Razglasitev ničnosti tega člena 2 pa bi ukinila tako možnost in z njo bi izginila alternativa, ki jo je zakonodajalec Unije želel ponuditi kitajskim proizvajalcem-izvoznikom ob sprejetju sporne uredbe. Ob upoštevanju razlik glede gospodarskih posledic, povezanih s tema vrstama ukrepov trgovinske zaščite, bi taka razglasitev ničnosti tako vplivala na samo bistvo sporne uredbe.

    Od sprejetja Izvedbene uredbe št. 1239/2013 je bila zaveza glede minimalne uvozne cene uporabljena v veliki večini primerov. Zdi se torej, da je ta zaveza namenjena glavni uporabi v okviru uvoza iz Kitajske, na katerega se nanaša navedena izvedbena uredba. V teh okoliščinah bi razglasitev ničnosti navedene zaveze zagotovo vplivala na bistvo te uredbe.

    (Glej točke 38, 42, 46, 52, 55 in 57.)

  3.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točki 64 in 65.)

  4.  Namen člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbama, in zlasti ne pravil v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije. Poleg tega varstvo, ki ga določa člen 47 Listine, ne zahteva, da mora imeti pravni subjekt brezpogojno možnost vložitve ničnostne tožbe neposredno pri sodišču Unije zoper zakonodajne akte Unije.

    V teh okoliščinah dejstvo, da družba ne more vložiti tožbe zgolj zoper neločljiv del Izvedbene uredbe št. 1239/2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ni tako, da bi kršilo njene pravice, ki izhajajo iz člena 47 Listine, ker bi ta družba lahko navedeno uredbo izpodbijala v celoti. Lahko bi namreč – če bi izpolnjevala pogoje za procesno upravičenje iz člena 263(4) PDEU – sporno uredbo izpodbijala neposredno pred Splošnim sodiščem in ob tem predlagala, naj se odloži učinkovanje te razglasitve ničnosti, dokler instituciji Unije ne sprejmeta potrebnih ukrepov za izvajanje sodbe o razglasitvi ničnosti, ali izpodbijala veljavnost sporne uredbe pred nacionalnimi sodišči in jih pozvala, naj se obrnejo na Sodišče z vprašanji za predhodno odločanje.

    (Glej točke 67, 68 in 70.)