Zadeva C‑204/16 P

SolarWorld AG

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba – Damping – Izvedbena uredba (EU) št. 1238/2013 – Člen 3 – Uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Oprostitev uvoza, za katerega je bila sprejeta zaveza – Ločljivost“

Povzetek – Sodba Sodišča (deveti senat) z dne 9. novembra 2017

  1. Pritožba–Razlogi–Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Splošnim sodiščem–Nedopustnost–Izpodbijanje razlage oziroma uporabe prava Unije s strani Splošnega sodišča–Dopustnost

    (člen 256(1), odstavek 2, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, odstavek 1; Poslovnik Sodišča, člen 168(1)(d) in 169(2))

  2. Ničnostna tožba–Predmet–Razglasitev delne ničnosti–Zahteva–Ločljivost izpodbijanih določb–Določba uredbe Sveta o oprostitvi protidampinških dajatev za nekatere uvoze, za katere je bila podana zaveza, ki jo je Komisija sprejela–Razglasitev ničnosti, ki povzroči spremembo bistva uredbe–Neizpolnjen pogoj

    (člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 1238/2013, člena 1 in 3)

  3. Pritožba–Razlogi–Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe–Nedopustnost

    (Člen 256(1), odstavek 2, PDEU; Statut Sodišča, člen 58)

  4. Temeljne pravice–Pravica do učinkovitega sodnega varstva–Meje–Spoštovanje pogojev za dopustnost tožbe–Tožba za razglasitev delne ničnosti zoper uredbo o uvedbi protidampinške dajatve

    (člen 263, odstavek 4 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 1238/2013)

  1.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 22 do 25.)

  2.  Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v okviru preizkusa dopustnosti ničnostne tožbe zoper člen 3 Izvedbene uredbe št. 1238/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom ali poslanih iz Ljudske republike Kitajske, da navedeni člen ni mogoče ločiti od ostalih določb te uredbe.

    Razglasitev delne ničnosti akta Unije je namreč mogoča samo, če je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega akta; tej zahtevi po ločljivosti ne bi bilo zadoščeno, če bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo.

    V zvezi s tem iz določb, vsebovanih v členih 1 in 3 Izvedbene uredbe št. 1238/2013, izhaja, da zadnjenavedeni člen prek zaveze glede minimalne uvozne cene določa oprostitev plačila protidampinških dajatev, uvedenih na podlagi tega člena 1, do določenega letnega obsega uvoza. Zakonodajalec Unije je ob sprejetju te uredbe vzpostavil ukrepe trgovinske zaščite, ki pomenijo celoto oziroma „paket“. Navedena uredba namreč nalaga dva različna in dopolnjujoča se ukrepa, katerih namen je doseči skupni rezultat, in sicer odpraviti škodljivi učinek kitajskega dampinga glede zadevnih izdelkov na industrijo Unije in hkrati zaščititi interes te industrije.

    Ker Izvedbena uredba št. 1238/2013 temelji na možnosti, da se alternativno uporabita ta dva ukrepa drugačne narave, se lahko kitajski proizvajalci izvozniki sklicujejo na zavezo najnižje uvozne cene, ki jo je Komisija sprejela, v smislu člena 3 navedene uredbe, in se tako izognejo naložitvi protidampinške dajatve ad valorem, kot je določena v členu 1 iste uredbe, na njihove izdelke. Razglasitev ničnosti tega člena 3 pa bi ukinila tako možnost in z njo bi izginila alternativa, ki jo je zakonodajalec Unije želel ponuditi kitajskim proizvajalcem-izvoznikom ob sprejetju sporne uredbe. Ob upoštevanju razlik glede gospodarskih posledic, povezanih s tema vrstama ukrepov trgovinske zaščite, bi taka razglasitev ničnosti tako vplivala na samo bistvo sporne uredbe.

    Uporaba zaveze o najnižji ceni je zadevala veliko večino primerov po sprejetju Izvedbene uredbe št. 1238/2013. Zdi se torej, da je ta zaveza namenjena glavni uporabi v okviru uvoza iz Kitajske, na katerega se nanaša navedena izvedbena uredba. V teh okoliščinah bi razglasitev ničnosti navedene zaveze zagotovo vplivala na bistvo te uredbe.

    (Glej točke 36, 40, 44, 50, 53 in 55.)

  3.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točki 62 in 63.)

  4.  Namen člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbama, in zlasti ne pravil v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije. Poleg tega varstvo, ki ga določa člen 47 Listine, ne zahteva, da mora imeti pravni subjekt brezpogojno možnost vložitve ničnostne tožbe neposredno pri sodišču Unije zoper zakonodajne akte Unije.

    V teh okoliščinah dejstvo, da družba ne more vložiti tožbe samo zoper del, ki ga ni mogoče ločiti od Izvedbene uredbe št. 1238/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom ali poslanih iz Ljudske republike Kitajske, ni tako, da bi kršilo njene pravice, ki izhajajo iz člena 47 Listine, če ta družba lahko izpodbijala to uredbo v celoti. Lahko bi namreč – če bi izpolnjevala pogoje za procesno upravičenje iz člena 263(4) PDEU – sporno uredbo izpodbijala neposredno pred Splošnim sodiščem in ob tem predlagala, naj se odloži učinkovanje te razglasitve ničnosti, dokler instituciji Unije ne sprejmeta potrebnih ukrepov za izvajanje sodbe o razglasitvi ničnosti, ali izpodbijala veljavnost sporne uredbe pred nacionalnimi sodišči in jih pozvala, naj se obrnejo na Sodišče z vprašanji za predhodno odločanje.

    (Glej točke 65, 66 in 68.)