1

Družba Toshiba Corp. s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. januarja 2016, Toshiba/Komisija (T‑404/12, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:18), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2012) 4381 final z dne 27. junija 2012 o spremembi Odločbe Komisije C(2006) 6762 final z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES (postal člen 101 PDEU)] in člena 53 Sporazuma EGP v delu, v katerem se je nanašal na družbi Mitsubishi Electric Corporation in Toshiba Corporation (zadeva COMP/39.966 – Plinsko izolirane stikalne naprave – Globe) (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

V točkah od 1 do 20 izpodbijane sodbe je dejansko stanje opisano tako:

3

Sodišče je s sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866), med drugim zavrnilo pritožbo družbe Toshiba zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343).

4

Družba Toshiba je 12. septembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa, podredno pa za znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena.

5

Družba Toshiba je v utemeljitev svoje tožbe navedla pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvi, na kršitev načel dobrega upravljanja in sorazmernosti, drugi, na kršitev njene pravice do obrambe, tretji, na kršitev načela enakega obravnavanja pri določitvi izhodiščnega zneska globe, četrti, na kršitev obveznosti obrazložitve, in, peti, na kršitev načela enakega obravnavanja pri določitvi stopnje odgovornosti družbe Toshiba v primerjavi z evropskimi udeleženci pri kršitvi.

6

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi to tožbo zavrnilo.

7

Družba Toshiba s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

8

Komisija Sodišču predlaga, naj:

9

Družba Toshiba je v utemeljitev svoje pritožbe navedla tri pritožbene razloge, ki se nanašajo, prvi, na kršitev njene pravice do obrambe, saj pred sprejetjem spornega sklepa ni bilo izdano novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, drugi, na kršitev načela enakega obravnavanja pri določitvi izhodiščnega zneska globe, in tretji, na kršitev načela enakega obravnavanja pri določitvi stopnje odgovornosti družbe Toshiba v primerjavi z evropskimi udeleženci pri kršitvi.

10

Družba Toshiba s svojim prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 34 do 47 izpodbijane sodbe zavrnilo prvi del drugega tožbenega razloga njene tožbe, s katerim je trdila, da bi ji morala Komisija po sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), in pred sprejetjem spornega sklepa poslati novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in da je, ker ji je poslala zgolj dopis o ugotovljenih dejstvih, Komisija kršila njeno pravico do obrambe in zlasti njeno pravico do izjave.

11

Družba Toshiba meni, da se obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 20. aprila 2006 (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006) nanaša le na odločbo iz leta 2007. Splošno sodišče naj bi torej napačno trdilo v točki 42 izpodbijane sodbe, da to, da je sporni sklep odločba, ki spreminja odločbo iz leta 2007, pomeni, da je postopek njegovega sprejemanja „del nadaljevanja postopka, v katerem je bila sprejeta odločba iz leta 2007“.

12

Kot naj bi v točki 74 izpodbijane sodbe glede naložitve dodatnega zneska globe pravilno navedlo Splošno sodišče, je bila Komisija zlasti zavezana, da družbi Toshiba predloži dodatne informacije o tem, kako bo uresničila svoj namen zagotovitve odvračalnega učinka globe, s čimer bi se tožeči stranki omogočilo, da ustrezno poda svoje mnenje. Vendar pa naj bi bila ta trditev nezdružljiva z ugotovitvijo, navedeno v isti točki izpodbijane sodbe, da Komisija ni bila zavezana poslati novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem bi bili navedeni ti elementi.

13

Družba Toshiba trdi, da glede na to, da dopis o ugotovljenih dejstvih nima posebnega pomena, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 75 izpodbijane sodbe, in glede na to, da je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah edini postopkovni mehanizem, ki je bil določen s konkurenčnim pravom Unije, da bi ji bili potrebni podatki sporočeni na način, ki ji zagotavlja možnost, da poda izjavo pred Komisijo, bi bilo treba za spoštovanje njene pravice do izjave v zvezi z načini izračuna globe, ki ji jo je želela naložiti Komisija, v obravnavanem primeru poslati novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

14

Komisija odgovarja, da čeprav bi bilo treba prvi pritožbeni razlog razumeti tako, da pomeni, da je bilo globo mogoče naložiti šele po koncu novega postopka, kar zajema pošiljanje obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki povzema dejstva, ki opredeljujejo kršitev, pa bi bil nedopusten, saj ni bil podan pred Splošnim sodiščem.

15

Ta pritožbeni razlog naj bi bil vsekakor očitno neutemeljen.

16

Najprej, Splošno sodišče naj bi v točki 42 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je postopek, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, nadaljevanje postopka, v katerem je bila sprejeta odločba iz leta 2007. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč nezakonitost na neko odločbo vpliva šele na točki, na kateri je nastala nezakonitost.

17

Dalje, čeprav je Komisija v obravnavanem primeru poslala dopis o ugotovljenih dejstvih pred sprejetjem spornega sklepa, pa je ta ni zavezoval, ker je bila zahteva, ki je določena v ustaljeni sodni praksi Sodišča in v skladu s katero morajo biti podjetja obveščena o namenu Komisije, da bo naložila plačilo globe pred sprejetjem odločbe, že spoštovana z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006.

18

Nazadnje, v točki 74 izpodbijane sodbe naj bi bilo napačno uporabljeno pravo. Sodna praksa, na katero se opira Splošno sodišče, naj bi se namreč nanašala le na zahtevo, da mora biti podjetju, ki se preiskuje, med upravnim postopkom dana možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve pravil Pogodbe DEU na področju konkurence. Ta sodna praksa pa naj se nasprotno ne bi nanašala na izračun globe, naložene po ugotovitvi takšne kršitve.

19

Podredno je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga navaja Komisija.

20

Če namreč družba Toshiba s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je zavrnilo njeno utemeljitev, da Komisija spornega sklepa ni mogla sprejeti, ne da bi nanjo naslovila novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer je med drugim zatrjevala da, v nasprotju s tem, kar je presodilo Splošno sodišče, postopek sprejetja spornega sklepa ni nadaljevanje postopka, v katerem je bila sprejeta odločba iz leta 2007, očitno ne gre za nov pritožbeni razlog.

21

Pri vsebinski presoji se je Splošno sodišče v točkah 40 in 41 izpodbijane sodbe oprlo na načelo, določeno v ustaljeni sodni praksi Sodišča, v skladu s katerim mora Komisija za izpolnitev obveznosti spoštovanja pravice podjetij do izjave, izrecno navesti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bo preučila, ali je zadevnim podjetjem treba naložiti globo, ter tudi navesti poglavitna dejanska in pravna merila, ki bi lahko povzročila naložitev globe, kot so teža in trajanje domnevne kršitve ter dejstvo, da je bila kršitev storjena namerno ali iz malomarnosti. Iz te sodne prakse poleg tega izhaja, da pa Komisija v teh okoliščinah ni dolžna – potem ko navede pravne in dejanske dejavnike, na katere bo oprla izračun zneska glob – navesti načina, kako bo uporabila vsakega od teh dejavnikov pri določitvi višine globe (glej zlasti sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 428 in 437).

22

Prav tako je Splošno sodišče v točki 42 izpodbijane sodbe pravilno menilo, da –ker je bilo pred sprejetjem odločbe iz leta 2007 izdano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 in ker sporni sklep izrecno določa, da gre za sklep, ki spreminja odločbo iz leta 2007 – je postopek njegovega sprejemanja nadaljevanje postopka, v katerem je bila sprejeta odločba iz leta 2007.

23

Splošno sodišče je v isti točki izpodbijane sodbe iz tega lahko sklepalo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da se za preučitev spoštovanja pravice družbe Toshiba do obrambe v postopku, v katerem je bil sprejet sporni sklep, lahko upošteva vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006, saj se ta vsebina v sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ni izpodbijala.

24

V zvezi s tem je treba spomniti, da razglasitev ničnosti akta Unije ne vpliva nujno na pripravljalna dejanja, saj se lahko postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, načeloma nadaljuje prav od tam, kjer je nastala nezakonitost. Razglasitev ničnosti akta načeloma ne vpliva na veljavnost pripravljalnih ukrepov v zvezi s tem aktom, ki so se izvajali pred fazo, v kateri je bila ta napaka ugotovljena. Če se ugotovi, da razglasitev ničnosti ne vpliva na veljavnost predhodnih postopkovnih aktov, Komisija zgolj zaradi te razglasitve ničnosti zadevnim podjetjem ni dolžna poslati novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točke od 73 do 75 ter točki 80 in 81).

25

Poleg tega je Splošno sodišče – po tem, ko je v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006 v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 40 te sodbe, vsebovalo dejanske in pravne navedbe v zvezi z izračunom zneska glob, ter po tem, ko je v točkah 45 in 46 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se v sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ni dvomilo v resničnost, upoštevnost in utemeljenost teh navedb, kar so dejanske ugotovitve, ki jih družba Toshiba tudi sicer ni izpodbijala – iz tega pravilno sklepalo, v točki 47 izpodbijane sodbe, da navedena sodba Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011 ne nasprotuje temu, da se navedene navedbe lahko upoštevajo pri preizkusu spoštovanja pravice družbe Toshiba do obrambe v okviru postopka, v katerem je bil sprejet sporni sklep.

26

Poleg tega, ker je do napake, ki je bila ugotovljena v sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), prišlo ob sprejetju odločbe iz leta 2007, razglasitev ničnosti te odločbe ni vplivala na veljavnost pripravljalnih ukrepov v zvezi s to odločbo, ki so se izvajali pred fazo, v kateri je prišlo do napake, v skladu z načelom, ki je določeno v sodni praksi, navedeni v točki 24 te sodbe.

27

Prav tako je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v odgovor na trditev družbe Toshiba, da naj bi se ugotovljena napaka nanašala na materialnopravno napako, ki je nujno vplivala na veljavnost pripravljalnih ukrepov v zvezi z odločbo iz leta 2007, v točki 62 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba Toshiba ni pojasnila, zakaj naj bi bili ti ukrepi neveljavni zaradi sodbe Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ter v točki 63 izpodbijane sodbe dodalo, da se očitki, ki jih je Splošno sodišče navedlo v tej sodbi z dne 12. julija 2011, nikakor niso nanašali niti na dejanske ugotovitve in pravno presojo kršitve tožeče stranke niti na opredelitev dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri določitvi zneska globe, temveč zgolj na izbiro referenčnih podatkov, ki so se upoštevali pri natančnem izračunu, in torej na element, ki ga ni treba natančno opredeliti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

28

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v okviru svojega načeloma neodvisnega pooblastila za presojo dejstev in dokazov ugotovilo, pri čemer družba Toshiba ni uveljavljala nobenega izkrivljanja teh elementov, da zadnjenavedena ni dokazala, da je razglasitev ničnosti – s sodbo z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343) – odločbe iz leta 2007 vplivala na veljavnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz leta 2006, ter da to poleg tega ni držalo, ker se ugotovljena napaka ni nanašala na očitke, navedene zoper družbo Toshiba, niti na dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri določitvi zneska njene globe.

29

V nasprotju s tem, kar trdi družba Toshiba, te ugotovitve ni mogoče ovreči ob upoštevanju načela, ki naj bi izhajalo iz sodne prakse, navedene v točki 71 izpodbijane sodbe, in na podlagi katerega je Splošno sodišče v točki 74 iste sodbe ugotovilo, da je bila Komisija po odposlanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zlasti zavezana, da zadevni družbi predloži dodatne informacije o tem, kako bo uresničila svoj namen zagotovitve odvračalnega učinka globe, da bi se tej družbi omogočilo, da ustrezno poda svoje mnenje v zvezi s tem.

30

Ugotoviti je namreč treba, da takšno načelo ne izhaja iz sodne prakse Sodišča, na katero se Splošno sodišče sklicuje v točki 71 izpodbijane sodbe, in sicer tiste, ki izhaja iz točke 66 sodbe z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6), niti iz drugih sodb Sodišča, ker se je Sodišče v tej sodni praksi omejilo na navedbo načela, v skladu s katerim spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da se zadevnemu podjetju med upravnim postopkom omogoči, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe.

31

Čeprav, kot izhaja iz navedenega, je bilo v točki 74 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo, to ne vpliva na veljavnost izpodbijane sodbe, ker je izrek te sodbe dovolj utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 136).

32

Kot namreč izhaja iz prejšnjih točk te sodbe, je Splošno sodišče na podlagi sklepanja iz točk od 40 do 65 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da čeprav Komisija družbi Toshiba ni poslala novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, njena pravica do obrambe ni bila kršena.

33

Mogoče je opozoriti tudi na to, da čeprav je v nekaterih okoliščinah – zlasti če Komisija želi uporabiti nove smernice za izračun glob, in če to ne pomeni, da to na neustrezen način vnaprej napoveduje njeno odločitev v zvezi z očitki – morda zaželeno, da Komisija predloži podrobnosti o tem, kako bo obvezna merila teže in trajanja kršitve uporabila za določitev zneska glob, pa to še ne pomeni, da pravica do izjave ne zajema teh elementov, povezanih z načinom določitve višine globe (sodba z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 438 in 439).

34

Nazadnje, čeprav je Komisija v obravnavanem primeru s tem, da je poslala dopis o ugotovljenih dejstvih, želela družbi Toshiba podati pojasnila o novih elementih metode določitve višine njene globe, za katere je Komisija menila, da jih je treba navesti po razglasitvi delne ničnosti odločbe iz leta 2007 s sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), in čeprav ni sporno, da se je imela družba Toshiba do teh elementov priložnost opredeliti tako pisno, kot na sestanku – kot to potrjuje sporni sklep – pa to še ne pomeni, da ti elementi, zaradi njihove narave, ne bi mogli v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 21 te sodbe, biti predmet novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

35

Iz vsega navedenega sledi, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

36

Družba Toshiba z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče z zavrnitvijo tretjega tožbenega razloga njene tožbe, s katerim je trdila, da bi morala Komisija za izvršitev sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), globo, ki ji je bila naložena, izračunati na podlagi prometa družbe TM T&D v letu 2003 in ne na podlagi izhodiščnega zneska globe, določenega za to podjetje, kršilo načelo enakega obravnavanja.

37

Družba Toshiba poudarja, da je pred Komisijo in Splošnim sodiščem trdila, prvič, da je bilo z načinom izračuna globe, ki ji je bila naložena, kršeno načelo enakega obravnavanja, saj ta ni odražal individualne teže družbe Toshiba v kršitvi pred ustanovitvijo družbe TM T&D, kar je Splošno sodišče zahtevalo v točki 290 sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), in kar ustreza pristopu, ki so ga sprejela evropska podjetja. Drugič, trdila je, da bi morala Komisija izhodiščni znesek globe, ki ji je bila naložena, izračunati na podlagi njenega prometa v letu 2003, torej tako, da bi ji pripisala 35 % prometa družbe TM T&D v letu 2003.

38

Družba Toshiba trdi, da je točka 115 izpodbijane sodbe pomanjkljivo obrazložena, ker dejstvo – kot táko nesporno, da globe, ki ji je bila naložena, ni bilo mogoče izračunati „povsem enako“ kot za evropska podjetja – ne more pojasniti, zakaj je bila za zagotovitev enakega obravnavanja družbe Toshiba in evropskih podjetij metoda, ki jo je predlagala družba Toshiba, manj ustrezna od metode Komisije.

39

Poleg tega dejstvo, na katero se je Splošno sodišče oprlo v točkah 116, 117 in od 123 do 125 izpodbijane sodbe za zavrnitev metode izračuna globe, ki jo je predlagala družba Toshiba, in sicer, da je bila družba TM T&D samostojna skupna družba, ki je bila odgovorna za proizvodnjo in prodajo GIS v letu 2003 in ki je bila subjekt, ki je bil ločen od delničark, čeprav ni sporno, v tem okviru ni upoštevno.

40

Uporaba izhodiščnega zneska globe družbe TM T&D naj bi odražala le težo družbe TM T&D v kršitvi, kot je bilo to ugotovljeno v točki 66 spornega sklepa in v točki 128 izpodbijane sodbe, Komisija pa naj bi ga pravilno uporabila za izračun globe, ki jo mora plačati skupna družba. Vendar pa naj ta znesek ne bi odražal individualne teže družbe Toshiba za obdobje pred ustanovitvijo te skupne družbe.

41

Nasprotno pa naj bi bila določitev izhodiščnega zneska globe za družbo Toshiba na podlagi njenega teoretičnega prometa v letu 2003, ki ustreza 35 % prometa družbe TM T&D v letu 2003, objektivno merilo, ki pravilno pokaže škodljivost omejevalne prakse družbe Toshiba pred ustanovitvijo družbe TM T&D.

42

Ta metodologija bi omogočila, da bi bila družba Toshiba ob izračunu glob obravnavana enako kot evropski proizvajalci. Najprej naj bi se namreč izračunal promet družbe Toshiba. Nato, glede na tržni delež družbe Toshiba, izračunan na podlagi prometa, bi bilo to družbo mogoče uvrstiti v eno od kategorij izhodiščnih zneskov opredeljenih v odločbi iz leta 2007, ki je v obravnavanem primeru vodila do določitve izhodiščnega zneska 9 milijonov EUR.

43

Nasprotno pa naj bi metoda, ki jo je upoštevala Komisija, vodila do neuporabe te metodologije izračuna globe. Zaradi naložitve dela izhodiščnega zneska globe družbe TM T&D, naj bi bil družbi Toshiba naložen umeten izhodiščni znesek v višini 10.863.199,00 EUR, ki ne ustreza nobeni kategoriji izhodiščnih zneskov iz odločbe iz leta 2007.

44

Metoda izračuna, ki jo je predlagala družba Toshiba, naj ne bi bila bolj umetna od tiste, ki jo je uporabila Komisija. Za izračun zneska globe družbe Toshiba naj bi bila vsekakor potrebna podrobna pravila. Splošno sodišče naj ne bi pojasnilo – zlasti v točki 128 izpodbijane sodbe – zakaj naj bi metoda Komisije, ki je vključevala delitev izhodiščnega zneska družbe TM T&D, manj umetna od tiste, ki jo je predlagala Komisija in ki je ločevala promet družbe TM T&D.

45

Čeprav, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 121 izpodbijane sodbe, je Komisija uporabila metodo, ki jo je Splošno sodišče navedlo v sodbi z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), kot ustrezen primer alternativne metode, ki bi bila v skladu z načelom enakega obravnavanja, pa naj iz tega ne bi izhajalo, da je bila ta metoda ustreznejša od metode, ki jo je predlagala družba Toshiba, in se z njo ni kršilo navedeno načelo. Poleg tega pa zaradi tega, ker je družba Toshiba prvotno predlagala drugo metodo izračuna, ki je temeljila na izhodiščnem znesku skupne družbe, ta metoda še ni legalna.

46

Komisija trdi, da je metodologija, ki jo v svoji pritožbi predlaga družba Toshiba, bolj umetna od tiste, ki je bila upoštevana v spornem sklepu, ker pomeni umeten pripis prometa tej družbi za leto, v katerem ni imela nobenega prometa.

47

Ker ima družba Toshiba v skupni družbi enak delež kot družba Mitsubishi, bi bil lahko kakršen koli „promet“ družbe Toshiba v letu 2003 na področju GIS vsekakor lahko izračunan zgolj tako, da bi se ji pripisalo 50 % prometa skupne družbe, to je 176,61 milijona EUR, kar bi ustrezalo tržnemu deležu, ki je nekoliko višji od 8 %, in ne promet 123,6 milijona EUR, ki ustreza 35 % prometa skupne družbe in 5,6 % tržnemu deležu, kot trdi družba Toshiba.

48

Tudi če bi Sodišče ugotovilo, da bi Komisija lahko izračunala globo na način, ki ga zdaj zagovarja družba Toshiba, pa to ne bi dokazovalo, da je Komisija napačno uporabila pravo.

49

Razprava naj se namreč ne bi nanašala na najboljšo možno metodo, temveč na zakonitost metode, ki je bila uporabljena v izpodbijanem sklepu. Komisija v zvezi s tem poudarja, da je metoda, ki jo zdaj zagovarja družba Toshiba, drugačna od metode, ki jo je ta prvotno predlagala in ki je pomenila delitev izhodiščnega zneska globe skupne družbe, izračunanega na podlagi njenega prometa v letu 2003, na enaka deleža med družbi Toshiba in Mitsubishi, ter od metode, ki jo je Splošno sodišče potrdilo v sodbi z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343). Zato ni mogoče trditi, da je ta metoda edina, ki se lahko uporabi za določitev globe za družbo Toshiba ob upoštevanju prometa iz leta 2003.

50

Komisija iz tega sklepa, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker se ni oddaljilo od načela primerljivosti prometa „različnih podjetij“, saj je zadevno podjetje, ki je imelo promet v letu 2003, lahko le skupna družba.

51

Splošno sodišče, pri čemer se je med drugim opiralo na točki 62 in 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je pravilno presodilo, zlasti iz razlogov, navedenih v točkah od 114 do 117 in od 123 do 125 izpodbijane sodbe, da je Komisija na podlagi dejstva, da družba Toshiba ni prodajala proizvodov GIS v referenčnem letu 2003, lahko sklepala, da bi bilo neustrezno, da bi za to podjetje virtualni promet za to leto izračunali z umetno delitvijo prometa družbe TM T&D v letu 2003, s čimer ne bi bilo upoštevano dejstvo, da je bila skupna družba v referenčnem letu dejavna kot subjekt, ločen od njegovih delničark.

52

Okoliščina, da družba Toshiba leta 2003 ni imela svojega prometa v sektorju GIS, namreč pomeni element, na podlagi katerega se njen položaj objektivno razlikuje od položaja drugih podjetij, ki so bila udeležena v omejevalnem sporazumu, zlasti evropskih podjetij, in iz katerega izhaja, da bi morala biti globa, ki ji je bila naložena, izračunana na podlagi dejanskega prometa, ki ga je družba TM T&D ustvarila v letu 2003, in ne na podlagi virtualnega prometa, pridobljenega z delitvijo prometa družbe TM T&D.

53

Kot je v točki 125 izpodbijane sodbe poudarilo Splošno sodišče, bi pristop, ki ga priporoča družba Toshiba, dejansko pomenil odstop od namena Komisije, da znesek glob določi glede na promet, ki je bil ustvarjen v letu 2003.

54

Metoda izračuna, ki jo predlaga družba Toshiba, ker naj bi vodila do primerjave virtualnega prometa za družbo Toshiba z resničnim prometom za evropska podjetja, naj poleg tega ne bi omogočala določitve izhodiščnega zneska globe za družbi Toshiba in Mitsubishi, ki bi ustrezno odražal njuno težo v kršitvi v letu 2003, natančneje, skupno težo, ki sta jo ti dve podjetji izvajali prek družbe TM T&D, kot je v bistvu Komisija navedla v točki 66 obrazložitve spornega sklepa.

55

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 102 svojih sklepnih predlogov, je tudi vprašljivo, ali ta alternativna metoda omogoča bolj neposredno uporabo prometa družbe TM T&D za leto 2003 in daje bolj natančno podobo družbe Toshiba na trgu v tem istem letu, zato ker zahteva izvedbo dveh dodatnih faz, in sicer izračun teoretičnega prometa družbe Toshiba za leto 2003 in na tej podlagi določitev njenega teoretičnega tržnega deleža za isto leto.

56

Nazadnje, čeprav je bil s spornim sklepom družbi Toshiba naložen izhodiščni znesek globe, ki ni ustrezal nobenemu od izhodiščnih zneskov, ki so bili naloženi skupinam, opredeljenim v odločbi iz leta 2007, pa je ta okoliščina zgolj posledica dejstva, da je bil v tej odločbi izhodiščni znesek glede družbe Toshiba izračunan z uporabo dela izhodiščnega zneska za družbo TM T&D. Ker družba Toshiba ne trdi, da je Komisija z umestitvijo družbe TM T&D v drugo skupino, ki je opredeljena v navedeni odločbi, kršila načelo enakega obravnavanja, ne more trditi, da ji je bil naložen višji izhodiščni znesek kot družbam primerljive velikosti.

57

Glede na zgornje navedbe je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

58

Družba Toshiba s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 141 in 142 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja s tem, da je s spornim sklepom zavrnila njen predlog, da se ji naloži manjšo globo, ker je raven njene odgovornosti za kršitev manjša od ravni evropskih udeležencev pri omejevalnih sporazumih.

59

Družba Toshiba meni, da iz sodne prakse izhaja, da je po ugotovitvi obstoja omejevalnega sporazuma in opredelitvi udeležencev tega sporazuma Komisija zavezana, kadar naloži globe, preučiti relativno težo udeležbe posameznega podjetja ter prilagoditi sankcijo individualnemu ravnanju in posebnim značilnostim udeležbe zadevnega podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi.

60

Splošno sodišče naj bi tako v točki 142 izpodbijane sodbe nepravilno presodilo, da je „prispevek [družbe Toshiba] h kršitvi primerljiv s prispevkom evropskih podjetij“, kar pomeni, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja iz razloga, navedenega v točki 141 te sodbe, da je bilo izvajanje skupnega dogovora „nujni prispevek“ k ciljem kršitve v celoti ali „predhodni pogoj“ za oddajo projektov med evropske proizvajalce.

61

V obravnavanem primeru bi bilo namreč očitno, da japonska podjetja na trgu EGP niso povzročila enake škode in so manj prispevala k celotni kršitvi kot evropski proizvajalci, saj so šla slednja še dlje s tem, da so si s tajnimi dejanji razdelila evropske projekte.

62

Komisija navaja, da tretji pritožbeni razlog ni dopusten, ker presega trditve družbe Toshiba na prvi stopnji.

63

Ta pritožbeni razlog naj bi namreč pomenil nasprotovanje potrditvi – v spornem sklepu – ugotovitev v zvezi s težo kršitve družbe Toshiba, navedenih v odločbi iz leta 2007. Vendar pa naj te ugotovitve, čeprav so bile izpodbijane v okviru petega tožbenega razloga, navedenega pred Splošnim sodiščem v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba, ne bi bile del trditev, ki jih je družba Toshiba na prvi stopnji podala v repliki. V tej repliki naj bi namreč družba Toshiba opustila trditve v zvezi s tem vprašanjem glede teže njene kršitve.

64

Komisija podredno trdi, da tretji pritožbeni razlog ni dopusten, ker se nanaša na vprašanje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno.

65

V sodbi z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), je Splošno sodišče svojo presojo teže kršitve, ki jo je storila družba Toshiba, vezalo na vprašanje enotne in trajajoče kršitve. Ker pa je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno, naj tega v okviru tega postopka ne bi bilo več mogoče izpodbijati.

66

Nazadnje, če bo Sodišče presodilo, da je tretji pritožbeni razlog dopusten, Komisija navaja, da bi ga bilo treba zavrniti kot neutemeljenega. V zvezi s tem se sklicuje na načelo, ki izhaja iz sodne prakse, v skladu s katerim dejstvo, da podjetje ni neposredno sodelovalo pri vseh konstitutivnih elementih globalnega omejevalnega sporazuma, podjetja ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev, če je ugotovljeno, da je moralo nujno vedeti, prvič, da je tajno usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, del celovitega sistema in, drugič, da je ta sistem pokrival vse konstitutivne elemente omejevalnega sporazuma.

67

Najprej je treba zavreči ugovora nedopustnosti, ki ju navaja Komisija.

68

Prvič, glede trditve, da naj vprašanje, ki je predmet tretjega pritožbenega razloga, ne bi bilo zastavljeno pred Splošnim sodiščem, je treba ugotoviti, da je bilo tako. Družba Toshiba je namreč v okviru petega tožbenega razloga svoje tožbe trdila, da Komisija pri določitvi globe ni upoštevala njene domnevne udeležbe v kartelu, zlasti pri določitvi izhodiščnega zneska te globe, kar je pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja. Družba Toshiba poleg tega v repliki pred Splošnim sodiščem ni umaknila navedenega petega tožbenega razloga.

69

Drugič, kar zadeva ugovor, ki ga je Komisija izpeljala iz načela pravnomočnosti, je treba ugotoviti, da ta temelji na predpostavki, da je družba Toshiba v pritožbi izpodbijala obstoj enotne in trajajoče kršitve.

70

Vendar pa to ni tako, ker je tretji pritožbeni razlog omejen na ločeno vprašanje določitve višine globe, naložene družbi Toshiba na podlagi teže kršitve, ki se ji očita.

71

Nasprotno pa naj bi bilo to zadnje vprašanje, ki se ne nanaša na obstoj enotne in trajajoče kršitve, ki se očita družbi Toshiba, temveč na določitev zneska globe na podlagi teže kršitve, ki se ji očita, v sodbi z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), posebej preučeno s strani Splošnega sodišča.

72

Splošno sodišče je namreč v točkah od 258 do 261 navedene sodbe zavrnilo prvi del četrtega tožbenega razloga družbe Toshiba, s katerim je trdila, da Komisija ni upoštevala dejstva, da je bila teža njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu manjša od teže, ki se očita evropskim proizvajalcev, saj naj bi družba Toshiba sodelovala zgolj pri skupnem dogovoru, s katerim se je zavezala, da ne bo predložila ponudb za projekte v zvezi z GIS v Evropi, medtem ko naj bi evropski proizvajalci poleg tega sodelovali pri sporazumu EQ, katerega namen je bil razdelitev teh projektov.

73

Dalje, opozoriti je treba, da je bila zoper sodbo z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), pri Sodišču vložena pritožba.

74

Po zavrniti te pritožbe s sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866), je sodba Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), natančneje, njen izrek in obrazložitev, na kateri temelji, postala dokončna (glej v tem smislu sodbo z dne 19. februarja 2009, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlament, C‑308/07 P, EU:C:2009:103, točka 57).

75

Res je, da družba Toshiba v okviru svoje pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ni ugovarjala točkam od 258 do 262 te sodbe.

76

Vendar pa v skladu s členom 169 Poslovnika Sodišča določa, da se s pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča, kot izhaja iz izreka te odločbe, v celoti ali deloma razveljavi.

77

Iz tega sledi, da družba Toshiba v okviru svoje pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ni mogla izpodbijati obrazložitve iz točk od 258 do 262, ne da bi izpodbijala njen izrek, ker je z njim Splošno sodišče razveljavilo globo, ki ji je bila naložena.

78

Družbi Toshiba pa ni mogoče očitati, da navedene obrazložitve ni izpodbijala v okviru svoje pritožbe pred Sodiščem, temveč je to omejila na obrazložitev sodbe Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), ki se je nanašala na kršitev, ki ji je bila očitana.

79

Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ravna zoper lastni interes, da bi ohranil svoje procesne pravice, med katere spada tudi pravica do vložitve pritožbe pri Sodišču.

80

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 139 do 141 izpodbijane sodbe preučilo vprašanje skladnosti določitve zneska globe, ki je bila naložena družbi Toshiba, z načelom enakega obravnavanja glede na težo kršitve, ki se ji očita, v razmerju do teže kršitve, ki se upošteva v zvezi z evropskimi proizvajalci, ni kršilo pravnomočnosti sodbe Splošnega sodišča z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343).

81

Splošno sodišče je v točkah 141 in 142 izpodbijane sodbe presodilo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da ker je bilo sodelovanje japonskih podjetij pri skupnem dogovoru „predhodni pogoj“ za učinkovito izvajanje sporazuma EQ, pri katerem so sodelovala le evropska podjetja, in ker je bilo torej spoštovanje zavez iz skupnega dogovora s strani japonskih podjetij „nujni prispevek“ za izvršitev kršitve, bi bilo treba ugotoviti, da je prispevek družbe Toshiba pri kršitvi primerljiv s prispevkom evropskih podjetij.

82

Poleg tega se je Splošno sodišče v točki 141 izpodbijane sodbe sklicevalo na točko 261 sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), v kateri je Splošno sodišče prav tako pravilno ugotovilo, da ker se je družba Toshiba na podlagi skupnega dogovora zavezala, da ne bo dejavna na trgu EGP, je bilo nepotrebno, da poleg tega sodeluje pri sporazumu EQ, katerega namen je razdelitev projektov GIS na trgu EGP. To, da družba Toshiba ni sodelovala pri sporazumu EQ, je bilo namreč nepomembno in ni bilo posledica njene izbire.

83

Povedano drugače, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 134 svojih sklepnih predlogov, je Splošno sodišče pravilno presodilo, da je dejstvo, da družba Toshiba ni sodelovala pri sporazumu EQ, zgolj posledica njenega sodelovanja pri skupnem dogovoru in torej nikakor ne pomeni, da je bilo njeno ravnanje blažje od ravnanja evropskih proizvajalcev.

84

V teh okoliščinah družba Toshiba Komisiji ne more očitati, da ji ni priznala zmanjšanja globe zato, ker ni sodelovala pri sporazumu EQ.

85

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tretji pritožbeni razlog ni utemeljen in da ga je treba zavrniti.

86

Ker nobenemu od pritožbenih razlogov družbe Toshiba ni mogoče ugoditi, je treba pritožbo zavrniti.

87

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

88

Komisija je predlagala, naj se družbi Toshiba naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: