–

za Istanbul Lojistik Ltd S. Habóczky, V. Weiss in A. Nagy, odvetniki,

–

za madžarsko vlado M. M. Tátrai, E. E. Sebestyén, M. Z. Fehér in G. Koós, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. Collabolletto in G. Rocchittom, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo J. Hottiaux, E. Georgieva in L. Havas, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9 Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi in ki je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10, v nadaljevanju: Sporazum EGS‑Turčija), členov 4, 5 in 7 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES‑Turčija z dne 22. decembra 1995 o izvajanju zaključne faze carinske unije (UL 1996, L 35, str. 1, v nadaljevanju: Sklep št. 1/95 Pridružitvenega sveta), člena 3(2) PDEU in člena 1(2) in (3)(a) Uredbe (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009, L 300, str. 72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Istanbul Lojistik Ltd, turško prevozno družbo, in Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatóság (nacionalna davčna in carinska uprava, direktorat za pritožbe, Madžarska) (v nadaljevanju: drugostopenjski davčni organ) glede sklepa tega organa o naložitvi dajatve za težko tovorno vozilo, ki je v lasti te družbe, zaradi prečkanja madžarske meje.

3

Člen 9 Sporazuma EGS‑Turčija določa:

„Pogodbenici se strinjata, da je za področje uporabe Sporazuma brez poseganja v posebne določbe, ki bodo morda še sprejete na podlagi člena 8, v skladu z načelom iz člena 7 Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva.“

4

Člen 62 Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju in ki je priložen Sporazumu EGS‑Turčija ter je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 41, v nadaljevanju: Dodatni protokol), določa, da je dodatni protokol sestavni del Sporazuma EGS‑Turčija.

5

Člen 42 Dodatnega protokola v odstavku 1 določa:

„Pridružitveni svet v skladu s pravili, ki jih določi, na Turčijo razširi prometne določbe Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti, pri čemer ustrezno upošteva geografski položaj Turčije. Na enak način lahko na Turčijo razširi ukrepe, ki jih Skupnost sprejme na podlagi teh določb na področju prevoza po železnici, cestah in celinskih plovnih poteh.“

6

Člen 1 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta določa:

„Brez poseganja v določbe [Sporazuma EGS‑Turčija], njegovih dodatnih in dopolnilnih protokolov Pridružitveni svet EGS‑Turčija v nadaljevanju določi pravila za izvajanje zaključne faze carinske unije, predvidene v členih 2 in 5 navedenega sporazuma.“

7

Poglavje I tega sklepa o prostem pretoku blaga in trgovinski politiki vsebuje oddelek I, naslovljen „Odprava carin in dajatev z enakim učinkom kot carina“. Člen 4 navedenega sklepa, ki je v tem oddelku, določa:

„Carine pri uvozu ali izvozu ter dajatve z enakim učinkom kot carina se med Skupnostjo in Turčijo v celoti odpravijo na datum, ko začne veljati ta sklep. Od tega datuma naprej Skupnost in Turčija ne bosta uvedli novih carin pri uvozu in izvozu oziroma kakršne koli dajatve z enakim učinkom kot carina. Te določbe se uporabljajo tudi za carine fiskalne narave.“

8

Oddelek II tega poglavja, naslovljen „Odprava količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom“, obsega člene od 5 do 11 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta. Člen 5 tega sklepa določa:

„Med pogodbenicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

9

Člen 6 tega sklepa določa:

„Med pogodbenicama so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

10

Člen 7 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta določa:

„Člena 5 in 6 ne izključujeta prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med pogodbenicami.“

11

Člen 66 tega sklepa določa:

„Določbe tega sklepa, ki so v bistvu enake tovrstnim pravilom iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se v zvezi z njihovim izvajanjem in uporabo za proizvode, ki spadajo pod carinsko unijo, razlagajo v skladu s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti na tem področju.“

12

Člen 1 Uredbe št. 1072/2009, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v mednarodnem cestnem prevozu blaga za najem ali plačilo za vožnje, ki se opravljajo na ozemlju Skupnosti.

2.   Pri prevozu iz države članice v tretjo državo in obratno se ta uredba uporablja za del vožnje na ozemlju katere koli prečkane tranzitne države članice. Ne uporablja se za del vožnje na ozemlju države članice nakladanja ali razkladanja, dokler se ne sklene potrebni sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

3.   Do sklenitve sporazumov iz odstavka 2 ta uredba ne vpliva na:

[…]“

13

Člen 18 sporazuma med predsedniškim svetom in vlado Ljudske republike Madžarske na eni strani ter vlado Republike Turčije na drugi o mednarodnem cestnem prevozu je bil podpisan 14. septembra 1968 v Budimpešti (Magyar Közlöny 1969/78 (X. 11.), v nadaljevanju: Sporazum Madžarska‑Turčija) v odstavku 3 določa:

„Vozila, ki prevažajo blago prek ozemlja druge pogodbenice, vključno s prazno vožnjo, so zavezana za plačilo davkov, pribitkov, dajatev in pristojbin, ki jih je treba plačati za prevoz blaga in za kritje stroškov, povezanih z vzdrževanjem in popravilom cest, vključno z dajatvami, ki so določene za vozila, ki presegajo največjo dovoljeno maso, določeno z nacionalno zakonodajo druge pogodbenice.“

14

V preambuli gépjárműadóról szóló 1991. évi LXXXII. törvény (zakon št. LXXXII iz leta 1991 o dajatvi za uporabo motornih vozil v cestnem prometu) (Magyar Közlöny 1991/145 (XII. 26.), v nadaljevanju: zakon o dajatvi za uporabo motornih vozil) je navedeno:

„Nacionalna skupščina zaradi boljše porazdelitve javnih dajatev, povezanih s cestnim prometom, povišanja prihodkov občinskih uprav oziroma v glavnem mestu občin, ki so okrožja, in povečanja virov financiranja, potrebnih za vzdrževanje in razvoj javnega cestnega omrežja, [sprejema ta zakon] o dajatvi za uporabo motornih vozil.“

15

Člen 1 tega zakona določa:

„1.   Dajatev za uporabo motornih vozil je treba plačati za vsako vozilo ali priklopno vozilo z madžarskimi registrskimi tablicami ter za vsako težko tovorno vozilo, ki je registrirano v tujini in ki je v prometu na ozemlju Madžarske (v nadaljevanju: skupaj: vozilo) […]

2.   Področje uporabe tega zakona v kategoriji težkih tovornih vozil, registriranih v tujini, ne obsega tistih vozil, ki so registrirana v državi članici Evropske unije.“

16

Člen 10 navedenega zakona določa, da „mora dajatev plačati imetnik vozila“.

17

V skladu s členom 11 zakona o dajatvi za uporabo motornih vozil „davčna obveznost nastane na dan vstopa na ozemlje Madžarske“.

18

Člen 15 tega zakona določa:

„1.   V primeru vozila (ali, za izvajanje tega odstavka, spojenih vozil) z največjo dovoljeno maso do vključno 12 ton, ki ima licenco za prevoz v notranjem cestnem prometu, je treba plačati dajatev v višini 10.000 [madžarskih forintov (HUF) (približno 33 EUR)] za pot tja in nazaj, medtem ko je treba za vozilo z največjo dovoljeno skupno maso več kot 12 ton, ki ima licenco za prevoz v notranjem cestnem prometu, plačati dajatev v višini 30.000 HUF [(približno 100 EUR)] za pot tja in nazaj. V primeru vozila z največjo dovoljeno skupno maso do vključno 12 ton, ki ima tranzitno dovoljenje, je treba plačati dajatev v višini 20.000 HUF [(približno 66 EUR)] za pot tja in nazaj, medtem ko je treba za vozila z največjo dovoljeno skupno maso več kot 12 ton, ki ima tranzitno dovoljenje, plačati dajatev v višini 60.000 HUF [(približno 200 EUR)] za pot tja in nazaj. Obveznost plačila dajatve ob uporabi predhodnih določb obstaja tudi kadar dovoljenje za prevoz ni veljavno ali kadar ga je davčni zavezanec uporabil nezakonito ali se je vozil brez dovoljenja za prevoz.

2.   Zneski dajatve, določeni v odstavku 1, veljajo tudi za pot tja ali pot nazaj in za postanek na madžarskem ozemlju do 48 ur na vožnjo. Če je postanek daljši, je treba dajatev plačati v skladu z določbami odstavka 1 zgoraj za vsako novo začeto obdobje 48 ur. […]

3.   Znesek dajatve, dolgovane na podlagi odstavka 1, se plača z nakupom koleka, ki ga je treba nalepiti na dovoljenja za cestni prevoz – v primeru prevoza v notranjem cestnem prometu za celotno trajanje prevoza in v primeru tranzita ločeno v obe smeri – ob vstopu na ozemlje Madžarske. Davčni zavezanec mora, ko nalepi kolek oziroma koleke, na njem ali njih obvezno navesti datum in uro vstopa (leto/mesec/dan/ura). Če obveznosti plačila (kolek) ne izpolni, se lahko vozi z dovoljenjem za prevoz, ki je predmet dajatve, ne da bi bil za to sankcioniran, le v razdalji največ 5 km od točke vstopa na ozemlje Madžarske.“

19

Člen 17(2) navedenega zakona določa:

„Če davčni zavezanec deloma ali v celoti ni izpolnil svoje obveznosti plačila dajatve, carinski organ ugotovi davčni dolg ter določi globo v znesku, ki ustreza petkratniku zneska tega dolga […]“

20

Közúti közlekedésről szóló 1988. évi I. törvény (zakon št. I iz leta 1988 o cestnem prometu (Magyar Közlöny 1988/15 (IV. 21.)) v členu 20(1)(a) določa, da se „lahko globa naloži vsaki osebi, ki je kršila določbe o nacionalnih ali mednarodnih storitvah cestnega prevoza (oseb ali blaga), za katere je treba imeti dovoljenje in dokument, kot je določeno v tem zakonu, ali v posebnih zakonskih ali podzakonskih aktih, pa tudi v aktih prava Unije“.

21

Člen 4 díj ellenében végzett közúti árutovábbítási, a saját számlás áruszállítási, valamint az autóbusszal díj ellenében végzett személyszállítási és a saját számlás személyszállítási tevékenységről, továbbá az ezekkel összefüggő jogszabályok módosításáról szóló 261/2011. (XII. 7) Korm. rendelet (vladni odlok št. 261/2011 (XII. 7) o dejavnostih cestnega prevoza blaga proti plačilu, prevoza blaga za svoj račun ter dejavnosti prevoza oseb z avtobusom proti plačilu in prevoza oseb za svoj račun, ter o spremembi pravnih pravil v zvezi s temi dejavnostmi (Magyar Közlöny 2011/146 (XII. 7.)) določa:

„1.   Cestni prevoz blaga proti plačilu ali cestni prevoz blaga za svoj račun, opravljen v okviru mednarodnega prometa ob prečkanju madžarskega ozemlja, se lahko opravi:

v zvezi z zadevno dejavnostjo.“

22

Člen 2 közúti árufuvarozáshoz, személyszállításhoz és a közúti közlekedéshez kapcsolódó egyes rendelkezések megsértése esetén kiszabható bírságok összegéről, valamint a bírságolással összefüggő hatósági feladatokról szóló 156/2009. (VII. 29.) Korm. rendelet (vladni odlok št. 156/2009 (XII. (VII. 29.) o globah, ki jih je mogoče naložiti v primeru kršitve nekaterih določb o cestnem prevozu blaga in oseb ter cestnem prometu, in o nalogah javnega organa, povezanih z naložitvijo globe (Magyar Közlöny 2009/107 (VII. 29.)) določa:

„Za namene člena 20(1)(a) [zakona št. I o cestnem prometu iz leta 1988] in če ni določeno drugače, mora plačati globo v znesku, določenem v prilogi 1, vsaka oseba, ki

[…]

V skladu s točko 5(a) priloge 1 mora prevoznik, ki nima dovoljenja za cestni prevoz blaga ali ki nima veljavnega dovoljenja za cestni prevoz blaga, plačati globo v višini 300.000 HUF [(približno 1000 EUR)].“

23

Istanbul Lojistik je družba, registrirana v Turčiji, ki za račun družb s sedežem v Turčiji in v Evropsko uniji, opravlja cestni prevoz blaga iz Turčije v različne države članice, predvsem v Nemčijo.

24

Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal (nacionalna davčna in carinska uprava, Madžarska) je 30. marca 2015 izvedla nadzor v okolici Nagylaka (Madžarska), blizu meje z Romunijo, nad spojeno kombinacijo vozil, ki je presegala največjo dovoljeno maso 12 ton in ki je bila registrirana v Turčiji ter jo je uporabljala družba Istanbul Lojistik. Ta družba je za zadevno težko tovorno vozilo imela dovoljenje za tranzit Madžarska‑Turčija, ki ga je uporabljala za prevoz tekstilnih izdelkov iz Turčije prek Madžarske, kot tranzitne države, v Nemčijo. Dovoljenje za tranzit je vsebovalo vse podatke, ki se zahtevajo z madžarsko zakonodajo, vendar kolek v vrednosti, ki ustreza znesku dajatve za uporabo motornih vozil in iz katerega je razvidno plačilo te dajatve, ni bil nalepljen na navedeno dovoljenje.

25

Nacionalna davčna in carinska uprava je v upravnih odločbah, ki jih je izdala 31. marca 2015 na podlagi navedenega nadzora, ugotovila, da družba Istanbul Lojistik ni izpolnila svoje davčne obveznosti, določene v zakonu o dajatvi za uporabo motornih vozil, in da zato njeno dovoljenje za tranzit ni bilo veljavno. Ta organ je družbi Istanbul Lojistik naložil plačilo davčnega dolga v višini 60.000 HUF (približno 200 EUR), ki je ustrezal navedeni dajatvi, globo v višini 300.000 HUF (približno 1000 EUR) in upravno globo v višini 300.000 HUF, kar je skupaj znašalo 660.000 HUF (približno 2200 EUR).

26

Družba Istanbul Lojistik je zoper te odločbe vložila upravno pritožbo pri drugostopenjskem davčnem organu, ki jih je potrdil z odločbami z dne 13. maja 2015.

27

Zato je ta družba pri Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska) vložila tožbo v upravnem sporu zoper odločbe drugostopenjskega davčnega organa.

28

V utemeljitev svoje tožbe družba Istanbul Lojistik trdi, da obravnavane določbe zakona o dajatvi za uporabo motornih vozil kršijo člene od 4 do 6 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta. Trdi, da je dajatev za uporabo motornih vozil mogoče šteti za dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu člena 30 PDEU in zato člena 4 navedenega sklepa. Po njenem mnenju ima ta dajatev tako diskriminatorni kot zaščitni učinek in naj bi pomenila omejitev prostega pretoka blaga, ki je v nasprotju s pravom Unije.

29

Drugostopenjski davčni organ predlaga zavrnitev tožbe.

30

Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu) se sprašuje, ali zadevna dajatev za uporabo motornih vozil pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina, ki je v nasprotju s členom 4 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta. Opozarja namreč, da glede na zadevno nacionalno zakonodajo imetniki vozil, registriranih v drugi državi članici, niso zavezani plačati dajatev za uporabo motornih vozil, medtem ko so imetniki vozil, registriranih v Turčiji, ob prečkanju madžarskega ozemlja zavezani plačati to dajatev.

31

Če bi Sodišče menilo, da dajatev za uporabo motornih vozil ni dajatev z enakim učinkom kot carina, bi se po mnenju predložitvenega sodišča postavilo vprašanje, ali je ta dajatev ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev in zato ukrep v nasprotju s členom 5 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta.

32

Če bo odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je navedena dajatev lahko utemeljena na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta iz razlogov v zvezi z varnostjo v cestnem prometu in pregonom kaznivih ravnanj. Navaja, da so cilji zakona o dajatvi za uporabo motornih vozil med drugim boljša porazdelitev javnih dajatev, povezanih s cestnim prometom, povišanje prihodkov občinskih uprav in pridobitev virov financiranja, potrebnih za vzdrževanje in razvoj javnega cestnega omrežja. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali je dajatev za uporabo motornih vozil sorazmerna, da lahko zagotavlja uresničitev ciljev, ki jim sledi, in ali ni diskriminatorna.

33

Če ta dajatev ni niti dajatev z enakim učinkom kot carina niti ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je uporaba sporazuma Madžarska‑Turčija v skladu s členom 3(2) PDEU in z Uredbo št. 1072/2009, ker naj bi področje prometa po njegovem mnenju sodilo v izključno pristojnost Unije.

34

Predložitveno sodišče se tudi sprašuje, ali je navedena dajatev diskriminatorna do turških prevoznikov v smislu člena 9 Sporazuma EGS‑Turčija.

35

V teh okoliščinah je Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

36

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta razlagati tako, da pomeni dajatev za uporabo motornih vozil, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo morajo plačati imetniki težkih tovornih vozil, ki so registrirana v Turčiji in so v tranzitu čez madžarsko ozemlje, dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu tega člena.

37

Iz člena 1 tega sklepa izhaja, da ta sklep določa pravila za izvajanje zaključne faze carinske unije med Unijo in Republiko Turčijo. Člen 4 navedenega sklepa določa, da se na datum, ko ta sklep začne veljati, carine pri uvozu ali izvozu ter dajatve z enakim učinkom kot carina na datum med Unijo in Republiko Turčijo v celoti odpravijo.

38

Člen 66 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta določa, da je treba njegove določbe, ki so v bistvu enake tovrstnim pravilom Pogodbe ES (zdaj Pogodba DEU), razlagati v skladu s sodbami Sodišča na tem področju. Ker je člen 4 tega sklepa v bistvu enak členu 30 PDEU, ga je torej treba razlagati v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z zadnjenavedenim členom.

39

Zato je treba spomniti, da vsaka denarna dajatev, še tako majhna, ki se enostransko naloži, ne glede na njeno poimenovanje oziroma način uporabe, in s katero je blago obremenjeno zaradi prehoda meje, če ni carina v ožjem pomenu, pomeni dajatev z enakim učinkom v smislu členov 28 in 30 PDEU (sodbi z dne 18. januarja 2007, Brzeziński, C‑313/05, EU:C:2007:33, točka 22 in navedena sodna praksa, ter z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 23). Utemeljitev prepovedi dajatev z enakim učinkom kot carine je v oviri, ki jo te dajatve predstavljajo za pretok blaga, ker umetno povišujejo cene uvoženega ali izvoženega blaga v primerjavi z domačim blagom (sodba z dne 21. marca 1991, Komisija/Italija, C‑209/89, EU:C:1991:139, točka 7).

40

Poleg tega so dajatve z enakim učinkom prepovedane ne glede na namen, za katerega so bile uvedene, in ne glede na namembnost prihodkov, ki iz njih izvirajo (sodba z dne 21. junija 2007, Komisija/Italija, C‑173/05, EU:C:2007:362, točka 42 in navedena sodna praksa).

41

Poleg tega je treba spomniti, da se razlogi za utemeljitev, ki so navedeni v členu 36 PDEU, uporabijo izključno v zvezi z ukrepi z enakim učinkom kot količinska omejitev in ne v zvezi z dajatvami z enakim učinkom kot carina (glej med drugim sodbo z dne 14. junija 1988, Dansk Denkavit, 29/87, EU:C:1988:299, točka 32).

42

Carinska unija tudi nujno zahteva, da se med državami članicami zagotovi prosti pretok blaga. Ta svoboda ne bi mogla biti popolna, če bi države članice imele možnost, da na kakršen koli način ovirajo ali motijo pretok blaga v tranzitu. Kot posledico carinske unije in v vzajemnem interesu držav članic je treba torej priznati obstoj splošnega načela o prostem tranzitu blaga v Uniji (sodba z dne 21. junija 2007, Komisija/Italija, C‑173/05, EU:C:2007:362, točka 31 in navedena sodna praksa). Države članice bi namreč posegale v to načelo, če bi na blago, ki je v tranzitu na njihovem ozemlju, obračunale dajatev za tranzit ali katero koli drugo dajatev v zvezi s tranzitom (sodba z dne 16. marca 1983, SIOT, 266/81, EU:C:1983:77, točka 19).

43

Opozoriti je treba tudi, da je Sodišče že presodilo, da dajatev, katere obdavčljivi dogodek je prevoz blaga in ki se ne obračuna na proizvod, ampak na dejavnost, ki je nujno povezana s proizvodom, lahko spada v člen 30 PDEU (sodba z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 44 in navedena sodna praksa). Takšna dajatev se namreč uvede na izdelke, čeprav se pobira zaradi transporta oziroma uporabe cest in jo najprej plača imetnik težkega tovornega vozila (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 1997, Haahr Petroleum, C‑90/94, EU:C:1997:368, točka 38).

44

Iz razlogov, navedenih v točkah 37 in 38 navedene sodbe, je mogoče razlago določb PDEU v zvezi s prostim pretokom blaga v Uniji prenesti na določbe glede prostega pretoka blaga v carinski uniji, ki izhajajo iz Sporazuma EGS‑Turčija.

45

V obravnavanem primeru zakon o dajatvi za uporabo motornih vozil iz postopka v glavni stvari določa, da mora biti dajatev na ta vozila plačana – kadar gre za težka tovorna vozila, registrirana v tretji državi – ob vstopu na madžarsko ozemlje, tako za pot tja kot nazaj. Znesek te dajatve je odvisen od meril, med drugim povezanih s količino blaga, ki ga je mogoče prevažati, in namembnim krajem.

46

Zato je treba glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 40 do 43 te sodbe, ugotoviti, da se dajatev za uporabo motornih vozil ne plačuje na proizvode, ampak se nalaga na blago, ki ga prevažajo vozila, ki so registrirana v tretji državi, zlasti v Turčiji, ob prehodu meje in ne – tako kot trdita madžarska in italijanska vlada – na storitev prevoza.

47

V zvezi s tem ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 39 do 41 te sodbe, ni pomembno, da znesek te dajatve – kot trdi madžarska vlada – ni visok oziroma da je pobiranje te dajatve utemeljeno s potrebo po vzdrževanju nacionalnega cestnega omrežja in okoljsko škodo, ki jo povzroča ta način prevoza.

48

Iz tega izhaja, da dajatev za uporabo motornih vozil, kot je ta v postopku v glavni stvari, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu člena 4 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta, ker predstavlja denarno dajatev, ki se enostransko naloži in se naloži na blago zaradi prečkanja meje.

49

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta razlagati tako, da dajatev za uporabo motornih vozil, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki jo morajo plačati vsi imetniki težkih tovornih vozil, registriranih v Turčiji in so v tranzitu čez madžarsko ozemlje, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu tega člena.

50

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo, tretje in četrto vprašanje.

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 4 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o izvajanju zaključne faze carinske unije je treba razlagati tako, da dajatev za uporabo motornih vozil, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki jo morajo plačati vsi imetniki težkih tovornih vozil, registriranih v Turčiji in so v tranzitu čez madžarsko ozemlje, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu tega člena.