Zadeva C‑15/16

Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht

proti

Ewaldu Baumeistru

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Direktiva 2004/39/ES – Člen 54(1) – Obseg obveznosti poklicne skrivnosti, naložene nacionalnim organom finančnega nadzora – Pojem ‚zaupna informacija‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 19. junija 2018

  1. Svoboda ustanavljanja–Svoboda opravljanja storitev–Trgi finančnih instrumentov–Direktiva 2004/39–Nacionalni organi finančnega nadzora–Obveznost poklicne skrivnosti–Obseg–Pojem zaupne informacije

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/39, člen 54(1))

  2. Svoboda ustanavljanja–Svoboda opravljanja storitev–Trgi finančnih instrumentov–Direktiva 2004/39–Nacionalni organi finančnega nadzora–Obveznost poklicne skrivnosti–Datum presoje zaupnosti informacije

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/39, člen 54(1))

  3. Svoboda ustanavljanja–Svoboda opravljanja storitev–Trgi finančnih instrumentov–Direktiva 2004/39–Nacionalni organi finančnega nadzora–Obveznost poklicne skrivnosti–Meje–Domneva neuporabe za zgodovinske poslovne informacije

    (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/39, člen 54(1))

  1.  Člen 54(1) Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS je treba razlagati tako, da vse informacije v zvezi z nadzorovanim podjetjem, ki jih je to podjetje posredovalo pristojnemu organu, in vse izjave tega organa, ki so v njegovem spisu v zvezi z nadzorom, vključno z njegovo korespondenco z drugimi službami, niso brezpogojno zaupne informacije, ki bi bile zato zajete z obveznostjo, da se ohrani poklicna skrivnost, ki je določena s tem členom. S to opredelitvijo so zajete informacije, ki jih imajo organi, ki jih države članice določijo za izvajanje nalog iz te direktive, ter ki, prvič, niso javne in, drugič, z razkritjem katerih bi obstajala nevarnost posega v interese fizične ali pravne osebe, ki jih je predložila, oziroma tretje osebe ali pa nevarnost posega v pravilno delovanje sistema nadzora dejavnosti investicijskih podjetij, ki ga je zakonodajalec Unije uvedel s sprejetjem Direktive 2004/39.

    Poudariti je treba še, da člen 54 Direktive 2004/39 določa splošno načelo prepovedi razkritja zaupnih informacij, ki jih imajo pristojni organi, in izčrpno navaja posebne primere, v katerih ta splošna prepoved izjemoma ni ovira za njihovo posredovanje ali uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2014, Altmann in drugi, C‑140/13, EU:C:2014:2362, točki 34 in 35). Namen navedenega člena tako ni, da se javnosti prizna pravica do dostopa do informacij, ki jih imajo pristojni organi, ali da se natančno uredi izvajanje take pravice do dostopa, ki bi bila v posameznem primeru priznana z nacionalnim pravom. Nazadnje je treba poudariti, da lahko države članice, ker je edini namen člena 54(1) Direktive 2004/39, da se pristojnim organom naloži, da praviloma zavrnejo razkritje zaupnih informacij v smislu te določbe, še vedno odločijo, da varstvo pred razkritjem razširijo na celotno vsebino spisa pristojnih organov v zvezi z nadzorom ali, nasprotno, da dopustijo dostop do informacij, ki jih imajo pristojni organi in ki niso zaupne informacije v smislu navedene določbe.

    (Glej točke 38, 39, 44 in 46 ter točko 1 izreka.)

  2.  Člen 54(1) Direktive 2004/39 je treba razlagati tako, da je treba zaupnost informacij v zvezi z nadzorovanim podjetjem, ki so bile posredovane organom, ki jih države članice določijo za izvajanje nalog iz te direktive, presoditi ob preučitvi, ki jo morajo ti organi opraviti, zato da odločijo o prošnji za razkritje, ki se nanaša na navedene informacije, ne glede na opredelitev teh informacij ob njihovem posredovanju navedenim organom.

    (Glej točko 51 in točko 1 izreka.)

  3.  Člen 54(1) Direktive 2004/39 je treba razlagati tako, da se za informacije, ki jih imajo organi, ki jih države članice določijo za izvajanje nalog iz te direktive, in ki bi lahko bile poslovne skrivnosti, vendar so stare pet let ali več, zaradi poteka časa načeloma šteje, da so zgodovinske in da so zato izgubile svojo zaupnost, razen izjemoma, če stranka, ki takšno naravo zatrjuje, dokaže, da so te informacije kljub svoji starosti še vedno bistveni element njenega poslovnega položaja ali poslovnega položaja zadevnih tretjih oseb. Taki preudarki ne veljajo za informacije, ki jih imajo ti organi in katerih zaupnost bi lahko bila utemeljena iz drugih razlogov od tistega, v skladu s katerim so pomembne za poslovni položaj zadevnih podjetij.

    (Glej točko 57 in točko 3 izreka.)