1. 

Obravnavana zadeva je še ena izmed tistih, katerih podlaga so številne kreditne pogodbe, izražene v tuji valuti, ki so se v preteklosti sklepale v nekaterih državah članicah, tudi na Madžarskem.

2. 

Zadeva je v bistvu nadaljevanje sodbe Sodišča z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (v nadaljevanju: sodba Kásler). ( 2 ) Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče zlasti, ali je nacionalna zakonodaja, ki so jo madžarski organi sprejeli po sodbi Kásler, združljiva z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. ( 3 )

3.

Člen 7(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

4.

Člen 239/A(1) A Polgári Törvénykönyvről szóló 1959. évi IV. törvény (zakon IV iz leta 1959 o civilnem zakoniku), ki je veljal do 14. marca 2014, je določal:

„Stranka lahko vloži tožbo za razglasitev neveljavnosti pogodbe ali nekaterih določil pogodbe (delna neveljavnost), ne da bi morala hkrati zahtevati tudi uveljavitev posledic neveljavnosti.“

5.

Člen 6:108 A Polgári Törvénykönyvről szóló 2013. évi V. törvény (zakon V iz leta 2013 o civilnem zakoniku), ki velja od 15. marca 2014, določa:

„1.   Nobena pravica ne sme temeljiti na nični pogodbi niti se ne sme zahtevati izpolnitve pogodbe. Na podlagi predloga ene od strank v tem smislu sodišče ugotovi ostale pravne posledice ničnosti, pri čemer upošteva določbe o zastaranju in priposestvovanju.“

2.   Stranke lahko na sodišče vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne da bi morale hkrati predlagati, da se ugotovijo pravne posledice te ničnosti.

3.   Sodišče se lahko izreče o pravnih posledicah ničnosti, pri čemer se lahko oddalji od predlogov strank, vendar pa ne sme uporabiti rešitve, ki ji nasprotujeta obe stranki.“

6.

Člen 1(1) A Kúriának a pénzügyi intézmények fogyasztói kölcsönszerződéseire vonatkozó jogegységi határozatával kapcsolatos egyes kérdések rendezéséről szóló 2014. évi XXXVIII. törvény (zakon XXXVIII iz leta 2014 o ureditvi konkretnih vprašanj v zvezi z odločbo Kúria o poenotenju sodne prakse na področju kreditnih pogodb, ki jih kreditne institucije sklenejo s potrošniki, v nadaljevanju: zakon DH1) določa:

„[Ta zakon se uporablja] za posojilne pogodbe, sklenjene s potrošniki med 1. majem 2004 in začetkom veljavnosti tega zakona. V tem zakonu pojem ‚potrošniška posojilna pogodba‘ pomeni katero koli kreditno ali posojilno pogodbo v tuji valuti (vezana na tujo valuto ali izražena v tuji valuti in odplačljiva v forintih) ali v forintih ali katero koli pogodbo o finančnem lizingu, sklenjeno med finančno institucijo in potrošnikom, če vsebuje standardne pogodbene pogoje ali kakršen koli pogodbeni pogoj, ki ni bil predmet posamičnih pogajanj, z določbo iz člena 3(1) ali člena 4(1).“

7.

Člen 3 navedenega zakona določa:

„1.   V potrošniških kreditnih pogodbah so nična tista določila (razen pogodbenih določil, ki so bila dogovorjena posamično), v skladu s katerimi lahko kreditna institucija pri izplačilu sredstev, odobrenih za pridobitev predmeta posojila ali lizinga, uporabi nakupni tečaj, pri odplačilu dolga pa prodajni tečaj oziroma uporabi drug menjalniški tečaj kot tisti, ki je določen za izplačilo posojila.

2.   Namesto ničnega pogoja iz odstavka 1 […] se tako za izplačilo kot odplačilo posojila (vključno s plačilom obrokov in vseh stroškov, taks in provizij v tuji valuti) uporabi uradni menjalni tečaj [madžarske nacionalne banke] za zadevno tujo valuto.“

8.

Člen 4 zakona DH1 določa:

„1.   Pri potrošniških posojilnih pogodbah, ki vključujejo možnost enostranske spremembe pogodbe, se štejejo za nepoštena tista določila, ki so del navedene pogodbe (razen tistih, ki so bila dogovorjena posamično) in omogočajo enostransko zvišanje obresti ali enostransko zvišanje stroškov in provizij […].

2.   Pogodbeno določilo, na katero se nanaša odstavek 1, je nično, če kreditna institucija ne začne civilnega postopka v roku, določenem v členu 8(1), ali če je sodišče zavrnilo tožbo ali je ustavilo obravnavanje zadeve, razen če je mogoče v zvezi z zadevno pogodbeno določbo začeti postopek iz člena 6(2), pa se to bodisi ni zgodilo bodisi se je, pa sodišče ni ugotovilo ničnosti pogodbenega določila v skladu z odstavkom 2a.

2a.   Pogodbeno določilo, na katero se nanaša odstavek 1, je nično, če sodišče ugotovi, da je nično na podlagi posebnega zakona s področja obračuna, v postopku, ki ga je v javnem interesu začel nadzorni organ.

3.   V primerih, na katere se nanašata odstavka 2 in 2a, kreditna institucija izvede obračun v zvezi s potrošnikom pod pogoji, določenimi s posebnim zakonom.“

9.

Člen 37 zakona A [Kúriának a] pénzügyi intézmények fogyasztói kölcsönszerződéseire vonatkozó jogegységi határozatával kapcsolatos egyes kérdések rendezéséről szóló 2014. évi XXXVIII. törvényben rögzített elszámolás szabályairól és egyes egyéb rendelkezésekről szóló 2014. évi XL. törvény (zakon XL iz leta 2014 o pravilih na področju obračuna, na katere se sklicuje zakon XXXVIII iz leta 2014, o ureditvi konkretnih vprašanj v zvezi z odločbo [Kúria] o poenotenju sodne prakse na področju posojilnih pogodb, ki jih kreditne institucije sklenejo s potrošniki, in nekaterih drugih določbah; v nadaljevanju: zakon DH2) določa:

„1.   V zvezi s pogodbami, za katere velja ta zakon, lahko stranke sodišču predlagajo samo, naj ugotovi ničnost pogodbe ali nekaterih pogodbenih določil (v nadaljevanju: delna ničnost) – ne glede na razloge za navedeno ničnost – če predlagajo še, da se ugotovijo pravne posledice ničnosti (in sicer, ugotovitev veljavnosti pogodbe ali njenih učinkov do trenutka, ko se sprejme odločba). Če takega predloga ni in po tem, ko je bila dana priložnost za odpravo pomanjkljivosti, vendar neuspešno, je predlog nedopusten, ne da bi se o zadevi odločalo meritorno. Če stranke predlagajo, naj se ugotovijo pravne posledice ničnosti celotne pogodbe ali delne ničnosti, morajo prav tako navesti, katero pravno posledico mora sodišče uporabiti. Kar zadeva pravne posledice, morajo stranke podati izrecen predlog, ki vsebuje določen znesek in ki prav tako vključuje obračun, ki sta ga stranki izvedli.

2.   Ob upoštevanju določb odstavka 1 je treba v zvezi s pogodbami, za katere velja ta zakon, tožbo razglasiti za nedopustno, ne da bi se vabile stranke, ali je treba ustaviti preučevanje tekočih zadev za ugotovitev ničnosti celotne pogodbe ali delne ničnosti pogodbe v skladu z določbami člena 239/A(1) [civilnega zakonika iz leta 1959] ali člena 6:108(2) [civilnega zakonika iz leta 2013], ki že tečejo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ta zakon. Tožbe se ne razglasi za nedopustno, ne da bi se vabile stranke, oziroma se obravnavanje zadeve ne ustavi, če ustrezna stranka poleg predloga, da se ugotovi ničnost celotne pogodbe ali delna ničnost pogodbe, v istem postopku poda še drug predlog; v takem primeru se šteje, da ne vztraja pri predlogu za ugotovitev ničnosti. Tako se postopa tudi v zadevah, ki se nadaljujejo po prekinitvi.

3.   Če v postopku, ki teče, tožbe ni več mogoče razglasiti za nedopustno, ne da bi se vabile stranke, je treba obravnavanje zadeve ustaviti, če ustrezna stranka v svoji tožbi (oziroma po potrebi v nasprotni tožbi) v tridesetih dneh po vročitvi zahteve po odpravi pomanjkljivosti, ki ji jo je poslalo sodišče, ne predlaga, naj se ugotovijo pravne posledice ničnosti celotne pogodbe ali delne ničnosti pogodbe, ter ne navede, katero pravno posledico je treba uporabiti. Obravnavanja zadeve se ne ustavi, če ustrezna stranka poleg predloga, da se ugotovi ničnost celotne pogodbe ali delna ničnost pogodbe, v istem postopku poda še drug predlog; v takem primeru se šteje, da ne vztraja pri predlogu za ugotovitev ničnosti.“

10.

V skladu s členom 37/A navedenega zakona sodišče, „da bi določilo pravne posledice ničnosti, […] z uporabo določb s področja obračuna, določenih v tem zakonu, določi plačilne obveznosti strank, pri čemer za podlago vzame podatke iz revidiranega obračuna v skladu s členom 38(6)“.

11.

V skladu s členom 38(6) zakona DH2 se obračun šteje za revidiran, če:

12.

V skladu s členom 3(1) Az egyes fogyasztói kölcsönszerződések devizanemének módosulásával és a kamatszabályokkal kapcsolatos kérdések rendezéséről szóló 2014. évi LXXVII. törvény (zakon LXXVII iz leta 2014 o ureditvi različnih vprašanj v zvezi s spremembo valute potrošniških posojilnih pogodb in v zvezi s predpisi s področja obresti; v nadaljevanju: zakon DH3), se „potrošniške kreditne pogodbe […] s tem zakonom spremenijo v skladu z njegovimi določbami.“

13.

Člen 10 navedenega zakona določa:

„Pri potrošniških pogodbah o hipotekarnem posojilu v tuji valuti in potrošniških pogodbah o hipotekarnem posojilu z valutno klavzulo je kreditna institucija, ki je upnik, dolžna v roku za izpolnitev obveznosti obračuna v skladu z [zakonom DH 2] pretvoriti dolg, ki se še dolguje na podlagi potrošniške pogodbe o hipotekarnem posojilu v tuji valuti ali potrošniške pogodbe o hipotekarnem posojilu z valutno klavzulo, ali skupni dolg, ki izhaja iz navedene pogodbe (tudi skupaj z obrestmi, taksami, provizijami in stroški, ki se krijejo v tuji valuti), pri čemer se oba dolga določata na podlagi obračuna, izvedenega v skladu z [zakonom DH2], v kredit v forintih. Za navedeno pretvorbo uporabi enega od spodaj navedenih menjalniških tečajev, in sicer tistega, ki je za potrošnika na referenčni dan najugodnejši:

14.

Člen 15/A navedenega zakona določa:

„1.   V postopkih, ki so še v teku in ki so se začeli zaradi ugotovitve ničnosti (ali delne ničnosti) potrošniške posojilne pogodbe oziroma zaradi ugotovitve pravnih posledic ničnosti, je treba določbe tega zakona, ki se nanašajo na pretvorbo v forinte, uporabiti tudi za znesek dolga potrošnika, ki izhaja iz posojilne pogodbe v tuji valuti ali posojilne pogodbe z valutno klavzulo, ki se določi v obračunu, izvedenem v skladu z [zakonom DH2].“

2.   Znesek, ki ga potrošnik plača do izdaje sodbe, zniža znesek njegovega dolga, določenega v forintih na referenčni datum za izvedbo obračuna.

3.   Če se potrošniška posojilna pogodba razglasi za veljavno, je treba v skladu z določbami tega zakona določiti posebne pogodbene pravice in obveznosti strank, ki izhajajo iz obračuna, izvedenega v skladu z [zakonom DH2].“

15.

Zsolt Sziber in Mónika Szeder sta 7. maja 2008 skupaj v vlogi potrošnika z ERSTE Bank Hungary Zrt. (v nadaljevanju: banka ERSTE Bank) sklenila posojilno pogodbo, izraženo v švicarskih frankih, znesek posojila pa je bil izplačan in se je odplačeval v madžarskih forintih, ter pogodbo o hipoteki, ki je bila priložena posojilni pogodbi. Posojilna pogodba je določala, da se za izračun obrokov posojila uporablja prodajni menjalni tečaj banke, izplačani znesek pa je bil pretvorjen v madžarske forinte na podlagi nakupnega menjalnega tečaja banke. Kreditna institucija je imela tudi pravico do enostranske spremembe pogodbe (z zvišanjem obrestne mere, provizij in stroškov).

16.

Z. Sziber je, ker je bila po njegovem mnenju pogodba nezakonita, vložil tožbo pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska). V tožbi, ki je bila pozneje spremenjena, je Z. Sziber primarno trdil, da je kreditna pogodba v celoti nična iz več razlogov, in sicer, ker (i) ne vsebuje zneska različnih obrokov, zlasti zneska glavnice in obresti, tako da izpolnitev pogodbe ni mogoča, (ii) zneska v tuji valuti ni mogoče plačati na kreditni račun v forintih, (iii) pogodba prav tako ne določa jasno menjalniškega tečaja, ki velja za pretvorbo tuje valute, (iv) kreditna institucija ni izpolnila zahtev po skrbni kreditni analizi v povezavi s preverjanem solventnosti dolžnika, zlasti upoštevaje valutno tveganje, in (v) potrošnik ni mogel oceniti obsega valutnega tveganja na podlagi nejasnih in nerazumljivih informacij.

17.

Z. Sziber je podredno predlagal ugotovitev, da so nepošteni samo nekateri pogodbeni pogoji. Natančneje, določilo iz točke VII.2. pogodbe naj bi bilo nepošteno, ker potrošnik ni mogel oceniti obsega valutnega tveganja na podlagi nejasnih in nerazumljivih informacij. Določilo iz točke VIII.13. je po njegovem mnenju nepošteno, ker se uradna obvestila banke spremenijo v del pogodbe, s čimer se je tako banki dala pravica do dopolnitve pogodbe, s čimer se je ustvarilo neravnovesje med pravicami in obveznostmi strank. Po mnenju Z. Sziberja so nepoštena in zato nična tudi določila iz točk II.1. (izračun obrokov v skladu z uradnimi obvestili banke), III.2. (obrestna mera in stopnja njene variabilnosti) in III.3. (pravica do zvišanja obrestne mere).

18.

V zvezi s tem Z. Sziber trdi, da ni mogel oceniti obsega valutnega tveganja. Poleg tega trdi, da je nepoštenost določil v zvezi z (i) izračunom obrokov v skladu z uradnimi obvestili banke, (ii) obrestno mero in stopnjo njene variabilnosti in (iii) pravico do zvišanja obrestne mere razlog za ničnost teh določil.

19.

Med postopkom pa je bilo nekaj nacionalne zakonodaje spremenjene in uvedena so bila nova pravila. Pri madžarskih sodiščih je bilo vloženih veliko tožb, podobnih ali enakih tisti Z. Sziberja. Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) je 16. junija 2014 ob upoštevanju sodbe Sodišča Kásler ( 4 ) razsodilo, da so nekateri pogodbeni pogoji v potrošniških kreditnih pogodbah nepošteni. Ni pa Kúria (vrhovno sodišče) teh pogodb razglasilo za nične, ker je presodilo, da bi bilo mogoče nekatera določila spremeniti. Natančneje, razsodilo je, da je treba nakupne in prodajne tečaje v posojilnih pogodbah, izraženih v tuji valuti, kot menjalne tečaje nadomestiti z uradnim menjalnim tečajem za tuje valute madžarske nacionalne banke. Presežne zneske, ki jih pred tem plačal potrošnik, je morala kreditna institucija vrniti. ( 5 )

20.

Ker je bilo sklepanje posojilnih pogodb v tuji valuti običajna praksa, je madžarski zakonodajalec sklenil sodno prakso Kúria (vrhovno sodišče) kodificirati in je sprejel posebna postopkovna pravila za ureditev posledic te sodne prakse. Natančneje, sprejeti so bili zakoni DH1, DH2 in DH3, navedeni v točkah od 6 do 14 zgoraj (v nadaljevanju: zadevna nacionalna zakonodaja).

21.

Ob upoštevanju novega zakonodajnega okvira je bilo po mnenju predložitvenega sodišča neveljavno, da je banka ERSTE Bank uporabljala prodajni menjalni tečaj za pretvorbo rednih obrokov in da je imela pravico do enostranske spremembe pogodbe. Zato so bili zneski, ki jih je Z. Sziber na podlagi teh določil plačal banki ERSTE Bank, plačani neupravičeno in jih je bilo treba vrniti. Poleg tega je predložitveno sodišče pozvalo Z. Sziberja, naj ob upoštevanju člena 37 zakona DH2 svojo tožbo dopolni z morebitnimi dodatnimi zahtevki. Vendar se Z. Sziber na ta poziv ni odzval.

22.

Ker Z. Sziber svoje tožbe ni dopolnil, je Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti) menilo, da samo ne more odločiti o vsebini preostalega spora. Obravnavanje zadeve bi moralo biti v skladu s členom 37 zakona DH2 ustavljeno. Ker pa je navedeno sodišče podvomilo o pravilni razlagi nekaterih določb prava EU in združljivosti nekaterih nacionalnih pravil s temi določbami, je s sklepom z dne 29. avgusta 2016 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23.

Ker se je predložitveno sodišče izreklo za nezmožno samo odločiti o sporu zaradi nedejavnosti tožeče stranke, je Sodišče vprašalo, ali postopek pred tem sodiščem še poteka. Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti) je z dopisom z dne 27. oktobra 2016 odgovorilo pritrdilno in pojasnilo, da je rešitev spora (meritorno odločanje o sporu ali zavrženje iz postopkovnih razlogov) odvisno od odgovorov Sodišča na vprašanja za predhodno odločanje.

24.

V tem postopku so pisna stališča predložile banka ERSTE Bank, madžarska vlada in Komisija. Na obravnavi 24. oktobra 2017 so predstavile tudi ustna stališča.

25.

Pred obravnavanjem vsebine spora je treba obravnavati nekatera vprašanja o pristojnosti in dopustnosti.

26.

Prvič, zaradi besedila izvirnega predloga so se porodili dvomi v to, ali postopek pred predložitvenim sodiščem še traja, kar je v skladu s členom 267 PDEU nujen pogoj za predložitev vprašanja Sodišču. ( 6 ) Ker pa je predložitveno sodišče pozneje pojasnilo, da spor še vedno poteka, menim, da to ni več vprašljivo.

27.

Pomembnejše pa je to, da kljub pisnim stališčem, ki so bila predložena Sodišču, in ustni obravnavi, še vedno ni jasno, katere določbe prava EU se uporabljajo za postopek v glavni stvari.

28.

Najprej, v zvezi z razlago določb Pogodbe o varstvu potrošnikov – zdaj člen 169 PDEU – je treba izpostaviti, da je taka določba v glavnem naslovljena na institucije, organe, urade in agencije Unije. Menim, da jih Sodišče brez kakršne koli obrazložitve predložitvenega sodišča, zakaj in kako se lahko ta določba uporablja za položaj, kakršen je tisti Z. Sziberja, ne more koristno razložiti. Podobno bi se moralo Sodišče po mojem mnenju brez podrobnejše obrazložitve predložitvenega sodišča o upoštevnosti členov 20 („Enakost pred zakonom“), 21 („Prepoved diskriminacije“), 38 („Varstvo potrošnikov“) in 47 („Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“) Listine za obravnavano zadevo vzdržati poskusa odločanja o teh določbah.

29.

Poleg tega se za postopek v glavni stvari ne uporablja Direktiva 2008/48/ES, ( 7 ) ker člen 2(2)(a) navedene direktive določa, da se ta ne uporablja za kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko, prav takšna pa je pogodba Z. Sziberja.

30.

Nazadnje, ni jasno razvidno, o katerih zahtevkih na podlagi Direktive 93/13 – njene določbe so se vsekakor uporabljale pred sprejetjem zadevne nacionalne zakonodaje – bi moralo predložitveno sodišče v postopku o glavni stvari še odločiti po uveljavitvi navedene zakonodaje (Z. Sziber pa je pravilno prejel obračun banke ( 8 )). Zaradi nedejavnosti Z. Sziberja, potem ko ga je predložitveno sodišče po sprejetju zadevne nacionalne zakonodaje pozvalo k dopolnitvi tožbe, je vprašljiv tudi obstoj kakršnega koli nerešenega zahtevka na podlagi domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev.

31.

Zadevna nacionalna zakonodaja se v bistvu uporablja za vse posojilne pogodbe, ki sta jih sklenila kreditna institucija in potrošnik med 1. majem 2014 in 26. julijem 2014, izražene v tuji valuti (pogodba v tuji valuti ali pogodba, sklenjena v tuji valuti, izplačljiva pa v madžarskih forintih) ali v madžarskih forintih, ki vsebuje določila, za katera je bilo ugotovljeno ali se domneva, da so nepoštena. Ta določila se izbrišejo (in po potrebi nadomestijo z drugimi določili), v tuji valuti izražene pogodbe pa se pretvorijo v pogodbe v madžarskih forintih. Kreditne institucije morajo poslati potrošnikom obračun, da se določijo finančne posledice, ki iz tega sledijo. Preplačila je treba potrošnikom vrniti.

32.

Na tej podlagi se zdi, da je zadevna nacionalna zakonodaja v primeru Z. Sziberja že učinkovala tako, da so bila z njo razveljavljena pogodbena določila, ki so bila po njegovem mnenju nepoštena in torej nična. Kar je še preostalo v podporo njegovim zahtevkom pred predložitvenim sodiščem, v glavnem temelji na nacionalnih določbah, ki niso povezane z nobenimi upoštevnimi določbami prava EU (med katerimi je po mojem mnenju tudi Direktiva 93/13), in sicer so to trditve v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti odgovorne kreditne presoje v zvezi s preučitvijo dolžnikove kreditne sposobnosti, nezmožnost plačila več obrokov zaradi njihovih neznanih zneskov in nezmožnost nakazila zneska v tuji valuti na kreditni račun v forintih.

33.

Zato menim, da je predlog nedopusten, ker opis dejanskega in pravnega okvira ni dovolj podroben, da bi lahko Sodišče v skladu s členom 267 PDEU koristno odgovorilo.

34.

Kljub temu pa bom analiziral vsebinska vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, če se Sodišče ne bi strinjalo z menoj o zgoraj navedenih postopkovnih vprašanjih. Analizo bom osredotočil na združljivost člena 37 zakona DH2 s členom 7(1) Direktive 93/13, ob domnevi, da ima Z. Sziber ne glede na uporabo zadevne nacionalne zakonodaje v postopku o glavni stvari še vedno veljavne zahtevke na podlagi navedene direktive.

35.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je mogoče obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 7(1) Direktive 93/13 nasprotuje nacionalnim pravilom, s katerimi se za tožbe potrošnikov, ki so v določenem obdobju sklenili kreditne pogodbe z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, uvajajo zahteve, kakršne so tiste iz člena 37 zakona DH2.

36.

Najprej je treba upoštevati, da sistem varstva na podlagi Direktive 93/13 temelji na domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot ravni obveščenosti. ( 9 ) Člen 6(1) navedene direktive v zvezi s podrejenim položajem določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. To določbo je treba obravnavati kot enakovredno nacionalnim določbam, ki imajo v nacionalnem pravnem sistemu prisilen značaj. ( 10 ) Njen namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med njimi spet vzpostavi enakost. ( 11 )

37.

Glede na naravo in pomen javnega interesa, ki ga predstavlja varstvo potrošnikov, ki so v primerjavi s prodajalci ali ponudniki v podrejenem položaju, Direktiva 93/13, kot je razvidno iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo, državam članicam nalaga, naj zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“. ( 12 ) Kadar pa nacionalni mehanizmi za izterjavo nespornih dolgov niso harmonizirani, pravila o dopustnosti zahtevkov na podlagi domnevne nepoštenosti pogojev iz potrošniških pogodb spadajo v nacionalni pravni red držav članic na podlagi načela njihove postopkovne samostojnosti, vendar pod pogojem, da niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo izvajanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo EU (načelo učinkovitosti). ( 13 )

38.

Na podlagi navedenega je po mojem mnenju jasno, da na vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi ni mogoče odgovoriti abstraktno, ampak je treba temeljito in konkretno za ta primer presoditi upoštevna nacionalna pravila.

39.

Tako presojo lahko načeloma najbolje opravi nacionalno sodišče. Lahko namreč obstajajo upoštevni vidiki zadevnih nacionalnih pravil, s katerimi Sodišče ni bilo seznanjeno. Poleg tega Sodišče morda ne pozna povezav med konkretnimi zadevnimi pravili in drugimi ključnimi določbami ali načeli zadevne države članice. To še toliko bolj velja v zadevi, kakršna je obravnavana, v kateri kljub predloženim vlogam strank in obravnavi še vedno niso jasni nekateri dejanski vidiki spora ter obseg in pomen upoštevnih nacionalnih pravil.

40.

Ne glede na navedeno pa se bom na podlagi lastnega razumevanja upoštevnega dejanskega in pravnega okvira izrekel o pomislekih predložitvenega sodišča v zvezi z združljivostjo pravil Direktive 93/13, kakršna so obravnavana v postopku v glavni stvari.

41.

Menim, da je ključno vprašanje v tej zadevi tole: ali nacionalna pravila, kakršno je člen 37 zakona DH2, zagotavljajo spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti?

42.

Predložitveno sodišče je opozorilo Sodišče na nekaj konkretnih vidikov zadevnih nacionalnih pravil. Tožba potrošnika za razglasitev ničnosti domnevno nepoštenih določil je, kadar zadeva pogodbe, za katere se uporablja zadevna nacionalna zakonodaja, dopustna (ali se postopek v teku lahko nadaljuje) le, če tožeča stranka (i) predlaga, da sodišče določi pravne posledice, ki izhajajo iz ničnosti pogodbe, (ii) predlaga, da sodišče izmed pravnih posledic ničnosti uporabi tisto, s katero se razglasi veljavnost ali učinkovanje pogodbe do trenutka sprejetja sodbe, in (iii) predloži natančen, kvalitativno opredeljen zahtevek, ki vključuje tudi obračun med njima (v nadaljevanju skupaj: zadevne procesne zahteve).

43.

Nacionalno sodišče izpostavlja, da teh zahtev ni treba izpolnjevati tožbi za razglasitev ničnosti, ki jo vložijo potrošniki zunaj področja uporabe zadevnih nacionalnih pravil, prav tako pa bi bilo zaradi njih oteženo izvajanje pravic potrošnikov po Direktivi 93/13.

44.

Če je tako, je treba najprej obravnavati vprašanje, ali je izpolnjen pogoj enakovrednosti.

45.

Ugotoviti je treba, ali je zadevna nacionalna zakonodaja v položaju, kakršen je tisti Z. Sziberja, manj ugodna od tiste, ki ureja podobne tožbe v nacionalnem pravu. Menim, da je v primerljivem položaju potrošnik, ki je s kreditno institucijo sklenil posojilno pogodbo in zahteva razglasitev ničnosti te pogodbe v celoti ali delno iz razlogov na podlagi nacionalnega prava, ki ni člen 37 zakona DH2 (na primer prisilna pravila v civilnih ali trgovinskih zakonikih). ( 14 )

46.

V zadnjenavedenih vrstah postopkov – ki jih, kot razumem, urejata člen 239/A civilnega zakonika (do 14. marca 2014) in člen 6:108 novega civilnega zakonika (od 15. marca 2014) – za dopustnost tožbe (ali dovolitev nadaljevanja postopka v teku v času uveljavitve nove zakonodaje) ni treba, da so zadevne procesne zahteve izpolnjene. Zato je mogoče ugotoviti, da te zahteve od tožnika zahtevajo dodaten napor pri opredeljevanju „kaj in zakaj“ v zvezi z njegovimi zahtevki.

47.

To pa ne pomeni, da pogoj enakovrednosti ni izpolnjen. Po mojem mnenju bi bilo namreč napačno obravnavati procesne zahteve ločeno od upoštevnega okvira, tako kot je to storilo predložitveno sodišče.

48.

Sodišče je presodilo, da je treba pri odločanju o tem, ali je nacionalno procesno pravilo manj ugodno od tistih, ki urejajo podobne nacionalne tožbe, upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku ter potek postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. ( 15 )

49.

Naj izpostavim, da so postopki iz zadevne nacionalne zakonodaje kot celota drugačni od tistih, določenih v podobnih položajih. Madžarski zakonodajalec ni zgolj uvedel novih (strožjih) procesnih zahtev za potrošnike, ki želijo dostop do „običajnih“ sodnih postopkov, ampak so bile te zahteve uvedene z namenom omogočiti dostop do novih in drugačnih sodnih postopkov, s katerimi se na področjih, ki jih ureja navedena zakonodaja, nadomeščajo redni postopki.

50.

To pomeni, da je treba pri presoji enakovrednosti zadevnih nacionalnih pravil iz postopka v glavni stvari nujno upoštevati namen in bistvene značilnosti novih postopkov v primerjavi s podobnimi nacionalnimi postopki. ( 16 ) Pravilni pristop v obravnavani zadevi bi torej bil, da se analizira, ali novi postopki (katerih en vidik so zadevne procesne zahteve) kot celota ( 17 ) zagotavljajo potrošnikom varstvo pravic na podlagi Direktive 93/13, ki je enako učinkovito, izvedljivo in pravočasno kot tisto na podlagi običajnih postopkovnih pravil.

51.

Menim, da navedene določbe ob upoštevanju okvira, v katerem so bile sprejete, zagotavljajo tako varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 93/13 in ki je dejansko bolj ugodno kot tisto, ki ga zagotavljajo običajna postopkovna pravila. To pa zato, ker se s temi novimi pravili – kot bo razvidno v nadaljevanju – združujejo postopki, ki so potrošnikom in kreditnim institucijam običajno na voljo ob spremembi ali razveljavitvi posojila, s tem pa se poenostavi, pospeši in poceni reševanje njihovih sporov. Zgolj sprememba ali razveljavitev posojila pogosto namreč ne zadostuje za rešitev spora med potrošnikom in kreditno institucijo (kot je dobro ponazorjeno v sodbi Kásler ( 18 )).

52.

Kot navedeno, se obravnavana zadeva umešča v okvir številnih potrošniških kreditnih pogodb, izraženih v tuji valuti, ki so bile na Madžarskem sklenjene v preteklosti, na podlagi katerih je bilo posledično pred domačimi sodišči vloženih zelo veliko tožb. Te pogodbe so pogosto zajemale nekatere nepoštene pogoje. Madžarski zakonodajalec je nameraval na podlagi načel, ki jih je v svoji sodbi z dne 16. junija 2014 razvilo Kúria (vrhovno sodišče) ( 19 ) in se je kot taka ustrezno opirala na sodbo Sodišča Kásler, ( 20 ) dokončno urediti položaj s sprejetjem zakonov DH1, DH2 in DH3. Pravni akt, ki je bil za to izbran, naj bi potrošnikom v tem konkretnem položaju omogočil preprostejši in hitrejši način uveljavitve njihovih pravic pred sodišči, ob spoštovanju pravice zadevnih kreditnih institucij do obrambe.

53.

Nepoštenost nekaterih pogodbenih določil (tistih, ki jih je v sodbi Kásler obravnavalo Sodišče) je bila torej bodisi določena z zakonom bodisi se je z zakonom domnevala in posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, so bile pretvorjene v pogodbe, izražene v madžarskih forintih. Uvedeni so bili tudi posebni postopki za ugotavljanje pravnih in finančnih posledic delne ali celotne ničnosti pogodb. Zakonodajalec je za ta namen v bistvu v en postopek združil ločena postopka, ki bi bila potrošnikom in kreditnim institucijam običajno na voljo, in sicer, prvič, postopek v zvezi z domnevno nepoštenostjo pogojev in posledično delno ali celotno ničnostjo pogodbe in, drugič, postopek v zvezi s finančnimi posledicami delne ali celotne ničnosti pogodbe.

54.

Menim, da je pravilno stališče madžarske vlade, da je – z združitvijo obeh zgoraj navedenih postopkov v en postopek, v katerem presoja nekaterih vidikov spora (nepoštenost nekaterih določil) ni prepuščena sodišču, ampak je določena v zakonu, ugotavljanje pravnih posledic razsodb sodišč pa je poenostavljeno (z zahtevo, da tožeča stranka pojasni svoje zahtevke) – varstvo pravic zadevnih potrošnikov na podlagi Direktive 93/13 v položajih, ki jih ureja nova zakonodaja, morda celo bolj učinkovito kot varstvo, zagotovljeno z običajnimi pravili. Bolj splošno, z novimi postopki se povečuje pravna varnost tako za potrošnike kot kreditne institucije in se, če je mogoče, izogiba zapletenim in dolgotrajnim sodnim postopkom, ki bi lahko preobremenili nacionalni pravosodni sistem in povzročili neusklajeno sodno prakso.

55.

Zaradi uresničitve (legitimnega) cilja novih postopkov je treba od tožečih strank zahtevati dodatno pojasnilo o tem, kaj predlagajo nacionalnim sodiščem v zvezi z morebitno ničnostjo pogodbe ter njenimi pravnimi in finančnimi posledicami. Še toliko bolj to velja v obravnavani zadevi, ker je treba pojasnila predložiti po tem, ko se pogodba spremeni v skladu z zakonom. Menim torej, da so novi pogoji značilni za konkretni sistem sodnega varstva, uveden z zadevno nacionalno zakonodajo. ( 21 ) Ta sistem je ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve dejansko verjetno za potrošnike bolj ugoden od tistega, ki velja za primerljive nacionalne sodne primere.

56.

Iz navedenih razlogov menim, da so zadevna nacionalna pravila, obravnavana v postopku v glavni stvari, skladna z načelom enakovrednosti.

57.

Ne glede na to pa je treba ugotoviti še, ali so zadevne procesne zahteve skladne tudi z načelom učinkovitosti.

58.

Iz zgoraj navedenih preudarkov je razvidno, da dejansko je tako. Pojasnil sem že, da se z zadevno nacionalno zakonodajo uvajajo postopki, ki ob upoštevanju okoliščin zadeve bolj verjetno omogočajo preprostejše, hitrejše in cenejše reševanje sporov med potrošniki in kreditnimi institucijami.

59.

Vsekakor pa ne razumem, kako naj bi prva dva pogoja iz točke 42 zgoraj onemogočala ali pretirano oteževala potrošnikom, ki jih nova pravila zadevajo, izvajanje njihovih pravic po Direktivi 93/13. Napor, ki se zahteva od potrošnika, da na eni strani nacionalnemu sodišču predlaga uporabo pravnih posledic v zvezi z ničnostjo pogodbe in na drugi strani temu sodišču predlaga, naj med pravnimi posledicami (celotne ali delne) ničnosti izbere tisto, s katero se razglasi veljavnost ali učinkovanje pogodbe do trenutka sprejetja sodbe, se zdi precej skromen. Menim, da se s temi pogoji od potrošnika zahteva zgolj to, da svoje predloge sodišču oblikuje bolj jasno in določno.

60.

Konec koncev se mi zdi, da bi – ne glede na veljavni pravni okvir – potrošnik, ki se znajde v položaju, kakršen je tisti Z. Sziberja, moral nacionalnemu sodišču v vsakem primeru enkrat med postopkom pojasniti svoja stališča o pravnih in finančnih posledicah zaradi delne ali celotne ničnosti posojilne pogodbe.

61.

Enako bi moralo smiselno veljati za tretji pogoj iz točke 42 zgoraj. V skladu s tem pogojem morajo potrošniki vložiti „določen“ in „kvantitativno opredeljen zahtevek“. ( 22 ) Z drugimi besedami, navesti morajo zgolj znesek, ki je bil po njihovem mnenju preplačan, in to določno.

62.

Po mojem mnenju to za tožeče stranke ni posebej zahtevna naloga, zlasti ker se lahko sklicujejo na obračune, ki jih mora kreditna institucija poslati vsem potrošnikom, na katere se zadevna nacionalna zakonodaja nanaša. Če torej potrošnik meni, da ima dodatne zahtevke poleg tistih, ki so del obračuna, ki ga je prejel in z njim soglašal (ali ki ga je nacionalno sodišče razglasilo za dokončnega), mora ta dokument predložiti, obrazložiti svoja stališča in ovrednotiti svoje nove zahtevke.

63.

Ob upoštevanju navedenega nisem v spisu opazil nobenega elementa, na podlagi katerega bi lahko menil, da je zaradi novih pogojev potrošnikom nasploh onemogočeno ali pretirano oteženo izvajati pravice iz Direktive 93/13 na področju, na katerega se nanaša zadevna nacionalna zakonodaja.

64.

Res je, da ni mogoče izključiti, da bi lahko imeli novi pogoji v nekaterih primerih negativne posledice za potrošnike, ki želijo pred nacionalnimi sodišči vložiti tožbe zoper domnevne nepoštene pogoje v pogodbah, za katere se uporablja zadevna nacionalna zakonodaja in jih ne razglaša za nične ali jih za take šteje. To je dejansko lahko res v primeru Z. Sziberja, saj se lahko v skladu z novimi pravili njegova tožba zavrne, po običajnih pravilih pa bi se zadeva morda lahko nadaljevala. Vendar to, da so lahko za nekatere potrošnike zaradi njihove pasivnosti ali nedejavnosti novi postopki manj ugodni, ne pomeni, da se načelo učinkovitosti ne spoštuje. Sodišče je namreč ustaljeno razsojalo, da načela učinkovitosti ni mogoče razlagati tako široko, da v celoti nadomesti popolno pasivnost zadevnega potrošnika. ( 23 )

65.

Sodišče je razsodilo tudi, da se s pravili, ki so razumno upravičena na podlagi načel, kot je pravna varnost ali ustrezno vodenje postopkov, ne krši načelo učinkovitosti, tudi če je mogoče vloženo tožbo na podlagi njihove kršitve v celoti ali delno zavrniti. ( 24 ) Podobno je razsodilo, da uvedba nekaterih dodatnih korakov za dostop do nacionalnih sodišč v nekaterih posebnih okoliščinah z nacionalno zakonodajo ne posega nujno v sodno varstvo posameznikovih pravic. To še posebej velja takrat, kadar uvedene omejitve dejansko sledijo legitimnim ciljem v splošnem interesu in v zvezi s tem niso nesorazmerne. ( 25 )

66.

Zato menim, da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi pogoj učinkovitosti.

67.

Zato predlagam Sodišču, naj na prvo in drugo vprašanje odgovori, da bi bilo treba člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim pravilom, s katerimi se uvajajo pogoji, kakršni so tisti iz člena 37 zakona DH2 za tožbe potrošnikov, ki so v določenem obdobju sklenili kreditne pogodbe z nepoštenimi pogodbenimi pogoji.

68.

Predložitveno sodišče s tretjim – zadnjim – vprašanjem želi izvedeti, ali se določbe Direktive 93/13 uporabljajo tudi za položaje brez čezmejnega elementa. V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, ali bi bil lahko v položaju, kakršen je tisti iz postopka v glavni stvari, ta čezmejni element dejstvo, da je kreditna pogodba vsebovala valutno klavzulo.

69.

Zdi se, da vprašanje temelji na nerazumevanju sodne prakse Sodišča, navedene v predložitvenem sklepu.

70.

V skladu z ustaljenim načelom prava EU se določbe Pogodbe o temeljnih svoboščinah ne uporabljajo za „povsem notranje položaje“. ( 26 ) Obravnavana zadeva pa se ne nanaša na Pogodbene določbe o temeljnih svoboščinah, ampak na zadevno zakonodajo EU, s katero se v državah članicah harmonizira določeno pravno področje. Zato se pravila zakonodaje EU uporabljajo ne glede na to, da gre v postopku v glavni stvari za povsem notranji položaj. To, da so zadevne kreditne pogodbe izražene v tuji valuti, je torej za uporabljivost določb Direktive 93/13 brezpredmetno.

71.

Na podlagi navedenega predlagam Sodišču, naj na tretje vprašanje odgovori, da se določbe Direktive 93/13 uporabljajo tudi za položaje brez čezmejnega elementa.

72.

Sklepno predlagam Sodišču, naj za nedopusten razglasi predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti, Madžarska).

73.

Podredno predlagam Sodišču, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako: