1. 

Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska) v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe zastavlja enaka vprašanja, kot jih je Sodišču zastavilo v drugi zadevi, ( 2 ) ki pa se razlikujejo v tem, da je ENP ( 3 ), o katerem se razpravlja, odredilo ministrstvo za pravosodje Republike Litve. Medtem ko je v zadevi Poltorak ENP odredila švedska generalna policijska uprava, je v tem postopku treba ugotoviti, ali je mogoče litovsko ministrstvo za pravosodje uvrstiti pod pojem „pravosodni organ“ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. ( 4 )

2. 

Glede na enakost vprašanj bom tu ponovil velik del premislekov, navedenih v sklepnih predlogih, ki jih istega dne predstavljam v zadevi Poltorak. Poleg tega so litovski organi leta 2014 revidirali svojo ureditev ENP, ki so jo uskladili, kakor je predlagal Svet, z zahtevami Okvirnega sklepa, kar pomeni, da ima ta predlog za sprejetje predhodne odločbe splošno gledano izrazito „zgodovinski“ domet, in sicer je omejen na konkretni ENP, za katerega izvršitev gre.

3.

Člen 6 določa:

„1.   Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine […] o temeljnih pravicah […] [(v nadaljevanju: Listina)], ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.

Z določbami Listine se na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.

2.   Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP)]. Ta pristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

3.   Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja [EKČP] in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.“

4.

Člen 47, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

5.

V uvodni izjavi 5 je navedeno:

„Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. […]“

6.

V uvodni izjavi 6 je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

7.

V uvodni izjavi 8 je navedeno:

„Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje morajo biti pod zadostnim nadzorom, kar pomeni, da bo pravosodni organ države članice, kjer bodo zahtevano osebo prijeli, moral odločiti o njeni predaji.“

8.

Poleg tega je v uvodni izjavi 10 poudarjeno:

„Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“

9.

Člen 1, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

10.

Člen 6, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:

„1.   Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

2.   Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

3.   Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“

11.

Člen 7 v zvezi s centralnim organom določa:

„1.   Vsaka država članica lahko imenuje centralni organ ali, kadar tako določa njen pravni sistem, več centralnih organov za pomoč pristojnim pravosodnim organom.

2.   Država članica lahko, kadar je to potrebno zaradi notranje organiziranosti njenega pravosodnega sistema, sklene, da bo(do) njen(i) centralni organ(i) odgovorni za administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in za vso s tem povezano uradno korespondenco.

[…]“

12.

V zvezi z razmerjem do drugih pravnih aktov člen 31(1)(a) določa:

„1.   Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami članicami in tretjimi državami ta okvirni sklep s 1. januarjem 2004 nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med državami članicami:

[…]“

13.

V skladu z odstavkom I, točka 4, lahko ministrstvo za pravosodje odredi ENP z namenom prijetja osebe, ki je bila s sodbo obsojena na kazen zapora in ki je pobegnila, da bi se izognila izvršitvi kazni, če je trajanje preostale kazni zapora vsaj štiri mesece ter obstajajo razlogi, zaradi katerih se šteje, da je zadevna oseba lahko v neki državi članici.

14.

V skladu z odstavkom II, točka 7, sodišče v primeru obsodbe v nenavzočnosti pošlje ministrstvu za pravosodje prepis obsodilne sodbe, h kateremu priloži osnutek ENP, pri čemer pa upošteva merila za izdajo ENP, ki so navedena v samih pravilih.

15.

V primeru bega obsojenca pošlje služba za izvrševanje kazenskih sankcij v skladu z odstavkom II, točka 8, ministrstvu za pravosodje predlog za izdajo ENP.

16.

Na podlagi odstavka III, točka 12, ministrstvo za pravosodje preuči dokumentacijo, ki jo je poslal pravosodni organ ali zavod za prestajanje kazni zapora, in, če so izpolnjeni pogoji, določeni v teh pravilih, odredi ENP, v katerem oceni težo in vrsto kaznivega dejanja ter osebnost obsojenca. Če ministrstvo za pravosodje meni, da ni razlogov za izvršitev ENP, vrne zahtevo za odreditev instituciji, ki je zahtevo podala.

17.

Odstavek III, točka 16, določa, da če se ENP odredi, ga mora podpisati minister za pravosodje ali oseba, ki jo za to pooblasti.

18.

Državni tožilec pri Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) je 29. junija 2016 temu sodišču predlagal, naj izvrši ENP, ki ga je avgusta 2013, pri čemer natančen datum ni bil naveden, odredilo ministrstvo za pravosodje Republike Litve in se je nanašal na prijetje in predajo R. Kovalkovasa, litovskega državljana, ki je brez stalnega ali običajnega prebivališča na Nizozemskem in je trenutno pridržan v centru za pridržanje v Zwaagu (Nizozemska).

19.

Predmet ENP je izvršitev sodbe sodišča v Jonavi (Litva) z dne 13. februarja 2012, s katero je bil R. Kovalkovas obsojen na kazen zapora štiri leta in šest mesecev zaradi več kaznivih dejanj telesne poškodbe.

20.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je ENP odredil „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa in torej ali gre za „sodno odločbo“ v smislu člena 1(1) istega sklepa.

21.

V teh okoliščinah je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) odločilo, da bo prekinilo postopek in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

Predložitveno sodišče utemeljuje ta vprašanja za predhodno odločanje z razlogi, ki so bili predstavljeni v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Poltorak (C‑452/16 PPU), h katerim pa dodaja vrsto opomb. ( 6 )

23.

Prvič, navaja, da se v skladu s predlogom Okvirnega sklepa Sveta sistem ENP razlikuje po svoji predvsem sodni naravi, pri čemer se ukinja politična faza, ki je bila značilna za postopek izročitve.

24.

Drugič, poudarja, da se želi z Okvirnim sklepom glede na njegovi uvodni izjavi 5 in 6 izključiti posredovanje nosilcev politične funkcije pri odločanju o odredbi in izvršitvi ENP.

25.

Tretjič, na podlagi tega, da Okvirni sklep ne opredeljuje pojma „pravosodni organ“, ni mogoče sklepati, da se ministrstvo za pravosodje šteje za tak organ, ne glede na to, ali gre pri tem pojmu za kategorijo nacionalnega prava ali pa za avtonomen pojem prava Unije.

26.

Predložitveno sodišče meni, da bi bila okoliščina, da ENP temelji na sodbi, lahko pomembna, saj bi se lahko štelo, da ENP temelji na „sodni odločbi“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa in da je torej ministrstvo za pravosodje odredilo ENP na zahtevo litovskega sodišča. Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) v zvezi s tem navaja sodbo Supreme Court (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo), ki določa pogoje, pod katerimi bi bilo mogoče ENP, ki ga je izdal minister, šteti za ENP, ki ga je odredil pravosodni organ. ( 7 ) Ker je bila ta sodba izdana pred sodbo Sodišča v zadevi Bob‑Dogi, ( 8 ) Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe pomemben, saj je v tej sodbi Sodišče vztrajalo pri tem, da lahko ENP odredi samo organ, katerega položaj in pristojnosti mu omogočajo, da zagotavlja zadostno sodno varstvo.

27.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je prispel na Sodišče 2. septembra 2016, je predložitveno sodišče predlagalo, naj se obravnava v nujnem postopku predhodnega odločanja (člen 267, četrti odstavek, PDEU).

28.

Sodišče je na upravni seji 12. septembra 2016 odločilo, da bo zadevo obravnavalo v nujnem postopku predhodnega odločanja skupaj z zadevo Poltorak (C‑452/16 PPU). Prav tako je odločilo, da na podlagi člena 111 Poslovnika ne bo opravilo pisnega dela postopka in da bo v skladu s členom 109 Poslovnika pozvalo Republiko Litvo, naj poda nekatera pojasnila o svojem sistemu ENP.

29.

Informacije, ki jih je Sodišče zahtevalo od Republike Litve, so bile poslane z dopisom litovske vlade, ki je bil v vpisnik Sodišča vpisan 23. septembra 2016.

30.

5. oktobra 2016 je bila obravnava, na kateri se je obravnavala tudi zadeva C‑452/16 in ki so se je udeležili odvetnik K. M. Poltoraka, nizozemska, nemška, grška, finska in švedska vlada ter Komisija.

31.

Kot sem navedel že na začetku teh sklepnih predlogov, so vprašanja, ki jih je zastavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu), podobna vprašanjem v zadevi Poltorak. Podobnost je dejansko absolutna, čeprav ima za to sodišče nov predlog za sprejetje predhodne odločne „posebno razsežnost“, ker je ENP odredil „nosilec politične funkcije kot zastopnik ministrstva za pravosodje“. ( 9 )

32.

Vendar menim, da ta okoliščina ni kvalitativno drugačna od okoliščin v zadevi Poltorak. Nobenemu od organov, ki sta odredila ENP v eni in drugi zadevi, ni mogoče dati statusa „pravosodnega organa“ v smislu Okvirnega sklepa; bodisi zaradi „policijske“ narave v prvem primeru bodisi zaradi „politične“ narave v obravnavanem primeru. Navedena organa navsezadnje ne moreta jamčiti spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin, ki je osnova medsebojnega zaupanja, na katerem temelji sistem Okvirnega sklepa.

33.

Iz razlogov, ki sem jih predstavil v točkah od 27 do 30 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak, torej menim, da je treba na prvo vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, odgovoriti pritrdilno in da sta pojma „pravosodni organ“ in „sodna odločba“ v smislu člena 6(1) oziroma člena 1(1) Okvirnega sklepa torej avtonomna pojma prava Unije ter ju je treba razlagati enotno v celotni Evropski uniji.

34.

V skladu z utemeljitvami, podanimi v točkah od 34 do 54 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak, bi bilo treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da organ, kot je ministrstvo za pravosodje Republike Litve, ne izpolnjuje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se ga opredelilo kot „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa. Utemeljitve v zvezi s švedsko generalno policijsko upravo je mogoče mutatis mutandis prenesti na litovsko ministrstvo za pravosodje, ki „opredeljuje in […] izvršuje politiko države“ na področjih, ki so v njegovi pristojnosti. ( 10 )

35.

Glede na informacije, ki jih je poslalo predložitveno sodišče na podlagi Ocenjevalnega poročila Sveta iz leta 2007 ( 11 ), je v Republiki Litvi odreditev ENP pogojena z obstojem nacionalnega naloga za prijetje ali pravnomočne obsodilne sodbe. V obravnavanem primeru lahko izvršitveno sodišče ali v primeru bega po obsodbi služba za izvrševanje kazenskih sankcij predlaga ministrstvu za pravosodje, da odredi ENP. Ministrstvo za pravosodje odredi ENP, potem ko preuči vse upoštevne dokumente in se prepriča, da obstajajo razlogi za njegovo odredbo.

36.

Menim, da ta sistem ni v skladu z Okvirnim sklepom. ( 12 ) Kakor pojasnjujem v točki 60 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak, bi bil preučevani sistem v skladu z navedenim sklepom, le če bi litovsko ministrstvo za pravosodje „izpolnjevalo spodaj navedene zahteve, za katere menim, da so nujne za vzdrževanje ravni sodnih jamstev, na katerih temelji sistem ENP: (a) delovati bi moralo po navodilih in pod nadzorom pravosodnega organa v smislu člena 6 Okvirnega sklepa in (b) ne bi smelo imeti diskrecijske pravice niti polja proste presoje glede odreditve ENP ter bi moralo ravnati v skladu z navodilom, ki ga je prejelo od pravosodnega organa. Zadnjenavedeni organ pa bi se moral poleg tega v primeru dvomov glede naloga v okviru postopka predhodnega odločanja posvetovati s Sodiščem glede razlage Okvirnega sklepa.“

37.

Če postopek za odreditev ENP začne služba za izvrševanje kazenskih sankcij brez posredovanja pravosodnega organa, to pomeni, da se ne upošteva prve od navedenih zahtev.

38.

Če pa postopek začne pravosodni organ, ima ministrstvo za pravosodje določeno polje proste presoje pri odločanju, ali bo nazadnje odredilo ENP, ne da bi bilo jasno, ali je njegova odločitev lahko predmet sodnega nadzora.

39.

V odgovoru na zahtevo za podatke, ki jo je poslalo Sodišče, litovska vlada potrjuje, da je odločitev ministrstva za pravosodje o ENP mogoča samo, če je sodišče presodilo, da je odreditev ENP v skladu z načeloma sorazmernosti oziroma ekonomičnosti postopka. ( 13 ) Če ministrstvo za pravosodje dvomi o tem, se lahko obrne na pravosodni organ ter ga prosi, da natančneje utemelji, da zahteva za odreditev ENP upošteva ti načeli. ( 14 ) Nekoliko dvoumno litovska vlada nato pojasni, da v primeru, da prejme „nikalen odgovor sodišča v zvezi s skladnostjo odreditve [ENP] z načeloma sorazmernosti in ekonomičnosti […]“, naloga ne odredi. Vendar če prejme „odgovor, da odreditev [ENP]“ ti načeli upošteva, potem ta nalog odredi. ( 15 )

40.

Pravim, da je trditev litovske vlade nekoliko dvoumna, ker bi bilo mogoče iz njenih pojasnil sklepati, da je presoja sorazmernosti izključno naloga sodišča. Vendar pa ni odločilen toliko „odgovor“ sodišča kot to, kako ministrstvo za pravosodje ta odgovor presodi. Sicer ni mogoče razumeti, kako bi lahko sodišče dalo „nikalen odgovor […] v zvezi s skladnostjo odreditve [ENP] z načeloma sorazmernosti in ekonomičnosti […]“. Zadevna negativnost je bolj posledica tega, kako je ta odgovor presojalo Ministrstvo za pravosodje, ki – kot izhaja iz točke 12 pravil o ENP – nazadnje odloča o možnosti odreditve ENP.

41.

V teh okoliščinah pogoj, ki ga navajam v točki 66 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak, in sicer da organ, ki odredi ENP, deluje „po navodilih in pod nadzorom pravega pravosodnega organa“, ni izpolnjen. ( 16 )

42.

Zdaj ko sem to pojasnil, moram omeniti okoliščino, po kateri se ta zadeva razlikuje od zadeve Poltorak. Gre za podatek, ki nima nobene zveze s „posebno razsežnostjo“, torej politično, organa, ki je odredil ENP, temveč – kot je navedlo samo predložitveno sodišče ( 17 ) ter potrdila litovska vlada – s tem, da je Republika Litva 6. februarja 2014 sporočila Svetu, da bodo v prihodnje ENP lahko odredila samo določena sodišča, pri čemer bo ministrstvo za pravosodje izključeno.

43.

Čeprav ta podatek sam po sebi ne pomeni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe postal brezpredmeten (saj je bil ENP, o katerem se razpravlja v postopku a quo, odrejen v skladu s prejšnjim sistemom in ni bilo ugotovljeno, da so litovski pravosodni organi sprejeli drugega, ki bi ga nadomestil), je gotovo pomembno v obsegu, v katerem zaradi normativne spremembe (a) ni potreben niti najmanjši poseg v procesno avtonomijo države članice, ki pa je bil v zadevi Poltorak po mojem mnenju nujen; in (b) se je Republika Litva sama odločila, da bo prilagodila svoj sistem zahtevam, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa.

44.

Nazadnje v zvezi s predlogom litovske vlade, ( 18 ) ki sta ga na obravnavi podprli nizozemska vlada in Komisija, in sicer da se omejijo časovni učinki sodbe Sodišča, če se ugotovi, da ENP, ki ga odredi ministrstvo za pravosodje, ni sodna odločba, napotujem na točke od 68 do 70 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak, kjer sem pojasnil razloge, zakaj taka omejitev ni potrebna.

45.

Glede na zgoraj predstavljene premisleke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je zastavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori: