1. 

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru postopka, v katerem je kazensko obsojena oseba vložila zahtevo, da se v celotno trajanje kazni zapora, ki jo mora prestati v odreditveni državi evropskega naloga za prijetje (Republiki Poljski), všteje čas, v katerem je izvršitvena država naloga (Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska) izvajala hišni pripor z elektronskim nadzorom gibanja in druge omejevalne ukrepe.

2. 

Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi (okrožno sodišče v Łódźu, Poljska) z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali bi bilo mogoče ukrepe, kakršni so ti iz zadeve v glavni stvari, opredeliti kot „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, ( *2 ) na podlagi tega vprašanja pa se bo Sodišče prvič izreklo glede razlage te določbe.

3. 

Čeprav bi bilo mogoče na prvi pogled odgovoriti, da pojem „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa zajema samo odvzem prostosti stricto sensu, iz razlage te določbe ob spoštovanju temeljnih pravic, priznanih v členu 6 PEU in odraženih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), izhaja da ta pojem pripora lahko zajema ukrepe, ki pomenijo omejitev prostosti, ki je lahko po svoji intenzivnosti izenačena z njenim odvzemom.

4. 

Ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je treba presoditi, ali v obravnavani zadevi ukrepi, ki jih je odredila izvršitvena država članica, vsi skupaj zaradi svoje resnosti in trajanja pomenijo omejitev prostosti, primerljivo z zaprtjem, in jih je treba zato všteti v celoten čas odvzema prostosti, ki bi ga bilo treba prestati v državi članici, ki je izdala evropski nalog za prijetje.

5.

Člen 6 PEU določa:

„1.   Unija priznava pravice, svoboščine in načela, vsebovana v Listini […], ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.

Z določbami Listine se na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.

2.   Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisani v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)]. Ta pristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

3.   Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja [EKČP] in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije“.

6.

V skladu s členom 1(1) Protokola št. 30 o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu „Listina ne širi pristojnosti Sodišča Evropske unije ali sodišč Poljske oziroma Združenega kraljestva, za razsojanje glede združljivosti zakonov in drugih predpisov, prakse ali upravnih ukrepov Poljske ali Združenega kraljestva s temeljnimi pravicami, svoboščinami in načeli, ki so z Listino potrjeni“.

7.

Člen 6 Listine zagotavlja, da ima „[v]sakdo […] pravico do svobode in varnosti“.

8.

V skladu s členom 49(3) Listine „[k]azen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem“.

9.

Člen 50 Listine določa, da „[n]ihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen“.

10.

V uvodni izjavi 12 Okvirnega sklepa je navedeno, da se z njim spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, ki jih priznava člen 6 PEU in jih izraža Listina, zlasti Poglavje VI Listine.

11.

V členu 1(3) Okvirnega sklepa je opozorjeno, da ta „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji“.

12.

Člen 26 Okvirnega sklepa, naslovljen „Vštevanje pripora, prebitega v izvršitveni državi članici“, v odstavku 1 določa:

„Odreditvena država članica odšteje celoten čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, od celotnega časa pripora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici po izrečeni kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti“.

13.

Člen 63(1) kodeks karny (kazenski zakonik) z dne 6. junija 1997, ( *3 ) določa obveznost vštetja trajanja dejanskega odvzema prostosti obsojenca med postopkom v celotno izrečeno kazen zapora.

14.

Člen 607f kodeks postępowania karnego (zakon o kazenskem postopku) z dne 6. junija 1997 ( *4 ) vsebuje določbo, s katero se izvaja člen 26 Okvirnega sklepa. Njeno besedilo je podobno tistemu iz člena 63(1) kazenskega zakonika. Vendar je njeno področje uporabe omejeno na odvzem prostosti v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje.

15.

J. Z. je poljsko sodišče leta 2007 obsodilo na kazen zapora treh let in dveh mesecev. Ker je J. Z. zapustil Poljsko, je pristojno sodišče izdalo evropski nalog za prijetje. Organi Združenega kraljestva so J. Z. na podlagi navedenega evropskega naloga 18. junija 2014 prijeli.

16.

V obdobju od 19. junija 2014 do 14. maja 2015 je bil J. Z. v hišnem priporu (curfew condition) z elektronskim nadzorom gibanja (electronic monitoring condition).

17.

J. Z. je bil 14. maja 2015 predan poljskim organom. Nato je obsojenec pri predložitvenem sodišču predlagal, naj se obdobje hišnega pripora z elektronskim nadzorom gibanja v Združenem kraljestvu všteje v kazen zapora, ki jo mora prestati na Poljskem.

18.

Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi (okrožno sodišče v Łódźu) je tako prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 26(1) Okvirnega sklepa […] v povezavi s členom 6(1) in (3) PEU in členom 49(3) [Listine] razlagati tako, da pojem ‚pripor‘ zajema tudi ukrepe elektronskega nadzora gibanja osebe, na katero se nanaša nalog za prijetje, ki jih v povezavi s hišnim priporom izvaja izvršitvena država članica?“

19.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da izvrševanje nekaterih kazni zapora v obliki hišnega zapora z elektronskim nadzorom gibanja v poljskem pravnem sistemu sicer ni nepoznano, vendar pa ni določeno za vse kazni. Poleg tega hišni pripor z elektronskim nadzorom gibanja v poljskem pravu ni določen kot varnostni ukrep. Zaradi tega se pojavljajo dvomi v zvezi z možnostjo vštetja časa uporabe takega ukrepa v skupno trajanje odvzema prostosti.

20.

Kot kaže nacionalna sodišča razlagajo pojem „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa glede na ustrezne določbe nacionalnega prava, torej določbe člena 63(1) kazenskega zakonika. Ker pa je tam uporabljeni pojem – in sicer „dejanski odvzem prostosti“ – ožji, je mogoče zaznati določeno zadržanost nacionalnih sodišč v zvezi z možnostjo vštetja časa hišnega pripora z elektronskim nadzorom gibanja v kazen zapora. Vendar poljsko ustavno sodišče v več odločbah tega ni izključilo. Izpostavilo pa je, da je odgovor v konkretni zadevi odvisen od odgovora na vprašanje, ali pogoji za izvrševanje takega ukrepa omogočajo njegovo izenačenje z dejanskim odvzemom prostosti.

21.

Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z razlago pojma „odvzem prostosti“ v smislu člena 5 EKČP, da bi opozorilo na različne pristope do tega pojma, kot ga razlagajo mednarodna sodišča. Izpostavlja tudi določbe Listine, zlasti člena 49(3), in se sprašuje, ali bi morebitna zavrnitev zahteve v zadevi v glavni stvari pomenila kršitev načela sorazmernosti v smislu navedenega člena.

22.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil na Sodišču vložen 25. maja 2016. Pisna stališča sta predložili poljska vlada in Evropska komisija.

23.

4. julija 2016 je bila obravnava, na kateri so bili zainteresirani, na katere se nanaša člen 23 Statuta Sodišča Evropske unije, zlasti poljska vlada in vlada Združenega kraljestva, pozvani, naj odgovorijo na ta vprašanja:

24.

Poleg tega je bila vlada Združenega kraljestva zaprošena, naj Sodišču pojasni določbe nacionalnega prava, ki so bile uporabljene v obravnavani zadevi, in natančne ukrepe, ki so veljali za J. Z.

25.

Ustna stališča so na navedeni obravnavi predstavile poljska in nemška vlada ter vlada Združenega kraljestva in Komisija.

26.

Poljska vlada meni, da jezikovna razlaga člena 26(1) Okvirnega sklepa ne izključuje sklepanja, da lahko pojem pripora pod nekaterimi pogoji v svoje področje uporabe zajema tudi druge ukrepe kot so klasične oblike odvzema prostosti, kakršni so ukrepi elektronskega nadzora gibanja zahtevane osebe skupaj s hišnim priporom.

27.

Poljska vlada poudarja, da je treba pri razlagi Okvirnega sklepa upoštevati pravice in načela, na katera se sklicuje Okvirni sklep, zlasti tista, ki so priznana v členu 6 PEU in odražena v Listini. V tem okviru ta vlada napotuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z razlago pojma „odvzem prostosti“ v smislu člena 5 EKČP. V skladu s to sodno prakso bi bilo treba po mnenju poljske vlade ugotoviti, da se člen 26(1) Okvirnega sklepa ne nanaša izključno na pridržanje, začasni pripor ali druge klasične oblike odvzema prostosti. Pojem pripora, na katerega se nanaša ta določba, je treba razlagati širše, tako da se nanaša na vse ukrepe, ki vsebinsko pomenijo dejanski odvzem prostosti.

28.

Drugačno stališče bi lahko pomenilo, da se nekatera obdobja dejanskega odvzema prostosti ne bi vštevala, kar bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je priznano v členu 49(3) Listine. V tem okviru Republika Poljska meni tudi, da je člen 26(1) Okvirnega sklepa izraz načela sorazmernosti. Določa namreč, da se čas pripora, ki je bil prestan pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, odšteje od celotnega časa odvzema prostosti v odreditveni državi članici, tako da zahtevani osebi ni treba prestati dvojne kazni z enakim učinkom za isto kaznivo dejanje.

29.

Sodišče v odreditveni državi članici evropskega naloga za prijetje je torej tisto, ki mora presoditi, ali uporaba ukrepov, ki niso klasične oblike odvzema prostosti, pomeni dejanski odvzem prostosti. Navedeno sodišče je tudi tisto, ki mora ugotoviti, ali je ukrep, ki se izvaja v izvršitveni državi članici naloga, dovolj intenziven in ovirajoč, da ga je mogoče izenačiti s kaznijo zapora v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa in zato všteti v čas izrečene kazni.

30.

Republika Poljska na podlagi zgoraj navedenega meni, da pojem pripora zajema tudi ukrepe, ki jih izvaja izvršitvena država članica in zajemajo elektronski nadzor gibanja osebe, na katero se nanaša nalog, v povezavi s hišnim priporom, če so ti ukrepi dovolj intenzivni in ovirajoči, da pomenijo enak ukrep kot odvzem prostosti.

31.

Nemška vlada poudarja, da ukrepi elektronskega nadzora niso ukrepi odvzema prostosti ampak sredstvo za nadzor nad uresničevanjem takega odvzema.

32.

Nemška vlada se v zvezi z vprašanjem predložitvenega sodišča strinja s stališčem Komisije iz njenih pisnih stališč, povzetih v točki 42 teh sklepnih predlogov.

33.

V zvezi z vprašanji Sodišča nemška vlada na eni strani dvomi v vpliv člena 49(3) Listine na razlago člena 26(1) Okvirnega sklepa, na drugi pa trdi, da člen 26(1) Okvirnega sklepa ne daje diskrecije glede tega, da se v odreditveni državi članici všteje čas izvajanja ukrepov, kakršni so tisti iz zadeve v glavni stvari, v izvršitveni državi članici.

34.

Vlada Združenega kraljestva meni, da pojem „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa načeloma zajema samo ukrepe odvzema prostosti stricto sensu. Tako bi bilo mogoče sklepati na podlagi besedila navedenega člena, zakonodajnega okvira Okvirnega sklepa (pri katerem se je treba sklicevati na člen 12) in prava Unije (zlasti Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ ( *5 )), pa tudi člena 6 Listine.

35.

Vlada Združenega kraljestva meni, da člen 49(3) Listine ni upošteven za razlago člena 26(1) Okvirnega sklepa, ne da bi obstajala diskrecija v zvezi z vštetjem obdobij, v katerih so se v izvršitveni državi članici izvajali ukrepi, kakršni so tisti iz zadeve v glavni stvari, če se ugotovi, da zajemajo „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa.

36.

Komisija pa ugotavlja, da je treba člen 26(1) Okvirnega sklepa brati in razlagati v okviru sistema predaje, kot ga ureja navedeni Okvirni sklep. Po njenem mnenju iz tega sistema izhaja, da postopek predaje in učinki evropskega naloga za prijetje temeljijo na sodelovanju pravosodnih organov držav članic, ki zahteva enotno razumevanje ključnih pojmov, kot je „pripor“, ki se zdi odločilen za rešitev obravnavane zadeve.

37.

Ker pojem pripora ni izrecno opredeljen niti v Okvirnem sklepu niti v drugem upoštevnem predpisu prava Unije, ga je treba razlagati glede na besedilo, sistematiko in namen zadevne določbe v sistemu Okvirnega sklepa.

38.

Komisija meni, da je po jezikovni razlagi pojem „pripor“ sicer omejen na odvzem svobode osebe, da pride in gre po prijetju in zaprtju v ustanovo za prestajanje kazni, vendar v skladu s sistematično razlago iz člena 12 Okvirnega sklepa sledi, da je treba razlikovati med „priporom“ na eni strani in „začasno izpustitvijo“ s potrebnimi ukrepi, da se „prepreči pobeg“, na drugi. V bistvu ta določba torej razlikuje med ukrepi za odvzem prostosti gibanja (pripor) in ukrepi, s katerimi se prostost ne odvzame, jo pa omejuje zaradi med drugim preprečitve pobega.

39.

Komisija opozarja na to, da je enaka logika v Okvirnih sklepih 2008/947/PNZ ( *6 ) in 2008/909/PNZ ( *7 ), ki se nanašata na obsojene osebe, ter v Okvirnem sklepu 2009/829 v zvezi z osebami, ki so predmet kazenskega pregona v teku, pri katerih je mogoče ugotoviti, da nadzorni ukrepi ali ukrepi za spremljanje, kot je elektronsko spremljanje, spadajo v okvir ukrepov, ki ne zajemajo odvzema prostosti.

40.

Sicer pa Komisija ugotavlja, da lahko kumulacija, resnost in trajanje ukrepov za nadzor ali spremljanje učinkuje tako, da se „kvantiteta spremeni v kvaliteto“, tako da je treba omejitve prostega gibanja na podlagi vseh teh ukrepov zaradi njihove strogosti izenačiti z ukrepom odvzema prostosti.

41.

Komisija v zvezi s teleološko razlago navaja, da se želi s členom 26 Okvirnega sklepa odpraviti pravno praznino v predhodnem sistemu večstranske izročitve, pri kateri – kot je bilo navedeno v predlogu Okvirnega sklepa COM(2001) 522 final – ( *8 )„ni vedno zagotovljena možnost odštetja časa, prebitega v priporu z namenom izročitve, od celotne dolžine kazni.“ Zato navedeni člen 26 zavezuje pravosodni organ odreditvene države članice, da v kazen všteje celoten čas pripora, prestanega v izvršitveni državi članici. V tem okviru in ob upoštevanju načela vzajemnega priznavanja je treba člen 26 Okvirnega sklepa razlagati glede na razvoj ukrepov, ki nadomeščajo pripor v klasičnem smislu tega pojma.

42.

Komisija na podlagi navedenega sklepa, da pojem „pripor“ v smislu člena 26 Okvirnega sklepa zajema ukrepe za odvzem prostosti, ki jih zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje odredi pravosodni organ izvršitvene države članice. Poleg zaprtja v ustanovo za prestajanje kazni je treba z ukrepi odvzema prostosti izenačiti ukrepe nadzora in spremljanja gibanja osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, če ti ukrepi zaradi kumuliranja, resnosti in trajanja tej osebi odvzamejo fizično prostost na primerljiv način z zaprtjem. Pravosodni organ odreditvene države članice mora na podlagi informacij, ki mu jih zagotovi izvršitveni pravosodni organ, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve presoditi, ali je tako.

43.

Predložitveno sodišče navaja, da je bil J. Z. 18. junija 2014 prijet v Združenem kraljestvu, kjer je bil do 19. junija 2014 v priporu, ko je bil na podlagi varščine v višini 2000 britanskih funtov (GBP) izpuščen, hkrati pa se mu je naložilo, da mora biti med 22.00 in 7.00 uro na naslovu, ki ga je navedel, in mora uporabljati elektronsko napravo za nadzor gibanja. Poleg tega se je obsojencu naložilo, da se mora (i) na začetku sedemkrat, po treh mesecih pa trikrat na teden med 10.00 in 12.00 uro javljati na policijski postaji, da (ii) ne sme vložiti vloge za izdajo dokumentov, ki omogočajo potovanje v tujino, in da (iii) mora imeti ves čas vklopljen in napolnjen mobilni telefon. Ti ukrepi so se izvajali do njegove predaje poljskim organom 14. maja 2015.

44.

V tem okviru se na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi (okrožno sodišče v Łódźu) postavlja vprašanje, ali pogoji, ki so veljali za J. Z. od 19. junija 2014 do 14. maja 2015, pomenijo „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa.

45.

Kot je v pravu Unije pogosto, je uporaba kategorij, ki jih je treba uporabiti v vseh nacionalnih pravnih redih, izvedljiva, le če se te omejijo na enoten in usklajen pojem za vse države članice.

46.

Kot je namreč opozorilo predložitveno sodišče, v skladu z ustaljeno prakso „iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba pojme iz določbe prava Unije, ki se za določitev svojega pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, pri čemer je treba upoštevati kontekst te določbe ter cilj zadevne ureditve“. ( *9 )

47.

Pojem „pripor“, ki bi ga bilo treba izpeljati iz Okvirnega sklepa, mora temeljiti na spoštovanju temeljnih pravic ter upoštevanju načel, priznanih s členom 6 PEU in odraženih v Listini, ne da bi se pozabilo, da so v skladu s členom 6(3) PEU temeljne pravice, kakor jih zagotavlja EKČP in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, kot splošna načela del prava Unije. ( *10 )

48.

To načelno stališče je v jedru Okvirnega sklepa, v katerega členu 1(3) je opozorjeno, da navedeni okvirni sklep – katerega namen je uvedba poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, osumljenih ali obsojenih za kazniva dejanja – „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic“.

49.

Še toliko bolj je tako pri členu 26(1) Okvirnega sklepa, ker je cilj te določbe ohranitev pravice do svobode osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, saj vsebuje obveznost odštetja celotnega časa odvzema prostosti, ki je bil v izvršitveni državi članici že prestan pri izvršitvi navedenega naloga, od časa pripora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici.

50.

Kot je razvidno iz njegovega naslova, je cilj člena 26 Okvirnega sklepa povsem jasen: gre za „vštevanje pripora prebitega v izvršitveni državi članici“, med drugim „čas[a] pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje“ (odstavek 1 navedenega člena 26). „Pripor, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje“ je prav tisti, na katerega se nanaša člen 11 Okvirnega sklepa glede pravic zahtevane osebe, torej tiste „ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje“ (odstavek 2 navedenega člena 11).

51.

Zaradi pomenske povezanosti, na kateri temelji povezava med členom 26(1) na eni strani ter členoma 11 in 12 Okvirnega sklepa na drugi, so razlike med jezikovnimi različicami prve od navedenih določb po mojem mnenju nepomembne za njeno pravilno razumevanje. ( *11 )

52.

Po mnenju zakonodajalca Okvirnega sklepa sta pojma prijetje „na podlagi evropskega naloga za prijetje“ in „pripor“ enakovredna. Člen 12 Okvirnega sklepa namreč določa, da „[k]adar je oseba prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, izvršitveni pravosodni organ v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice odloči, ali bo oseba ostala v priporu“, ( *12 ) druga možnost od te, da „ostane v priporu“, pa je, da je „začasno izpuščena na prostost“, ( *13 ) kar „je lahko kadarkoli“ v skladu z navedenim členom 12.

53.

„Pripor“ torej ni nič drugega kot podaljšanje „odvzema prostosti“, ki je značilno za prijetje. Poleg tega je treba čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje v skladu s členom 26(1) Okvirnega sklepa odšteti od časa pripora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici po izrečeni kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.

54.

Kljub temu pa menim, da „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa zajema samo primere, ko pride do odvzema prostosti, načeloma pa torej izključuje položaje, ki zajemajo zgolj njeno omejitev.

55.

Tako razlago potrjujejo druge določbe prava Unije, kakršen je Okvirni sklep 2009/829, katerega cilj je „spodbuditi uporabo ukrepov brez odvzema prostosti kot alternativo začasnemu priporu“ ( *14 ) in katerega člen 8 kot take („nadzorne ukrepe“) določa te ukrepe: „(a) obveznost osebe, da pristojni organ […] obvesti o vsaki spremembi prebivališča […]; (b) obveznost, da v nekatere kraje ali opredeljena območja […] ne sme vstopiti; (c) obveznost, da po potrebi ob določenem času ostane na določenem kraju; (d) obveznost, ki zajema omejitve glede zapustitve ozemlja države izvršiteljice; (e) obveznost javljanja določenemu organu ob določenem času; (f) obveznost izogibanja določenim osebam […]“. ( *15 )

56.

Zaradi enakovrednosti „prijetja“ in „odvzema prostosti“, na katero sem opozoril v prejšnjih točkah, je mogoče potrditi, da je načeloma odvzem iz člena 26(1) Okvirnega sklepa tak, ki pomeni, da je prijeta oseba trajno in za daljši čas pod pravosodnim in/ali upravnim nadzorom, torej da se zapre v javno ustanovo pod pogoji, ki pomenijo bistveno omejitev njene osebne svobode.

57.

Res je, da se v primerjavi z navedenim pojmom odvzema prostosti njena omejitev razlikuje bolj po stopnji kot po značaju ali vsebini. Gre vsekakor tudi za omejenost osebne svobode, vendar ne tako bistveno kot je tista, ki jo prestajajo osebe, zaprte v priporni ustanovi ali zaporu.

58.

Predložitveno sodišče se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice z navedbo, da je mogoče iz njegove doktrine v zvezi s členom 5 EKČP izpeljati koristne razlagalne usmeritve za to zadevo.

59.

Bolj kot koristne usmeritve je mogoče dejansko izpeljati resnična merila za razlago člena 5 EKČP in posledično člena 6 Listine, ob upoštevanju katerega je treba razlagati člen 26(1) Okvirnega sklepa.

60.

Zakonodajalec Unije je želel z navedenim členom 26 uresničiti svojo splošno obveznost spoštovanja temeljnih pravic na področju Okvirnega sklepa, zlasti temeljno pravico do svobode, ki jo zagotavlja člen 6 Listine, katere nespoštovanje bi lahko do določene mere pomenilo kršitev pravice do sorazmernosti kazni (člen 49(3) Listine) ( *16 ) in celo pravice, da se za isto kaznivo dejanje ne kaznuje dvakrat (člen 50 Listine). ( *17 )

61.

Vendar mora biti razlaga pojma „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa v skladu z vsebino člena 6 Listine, v njej priznane pravice pa so v skladu s pojasnili k Listini – ki jih morajo sodišča Unije in držav članic ustrezno upoštevati kot vodilo za razlago Listine (člen 52(7) Listine) – „pravice, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP in imajo v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg“.

62.

V tem smislu je treba omeniti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 6. novembra 1980, Guzzardi proti Italiji, ( *18 ) v kateri je navedeno sodišče opozorilo, da je razlika med „odvzemom“ in „omejitvijo prostosti“ samo v intenzivnosti in ne v naravi, „razvrstitev v eno ali drugo od teh kategorij pa je včasih zahtevna, ker gre v nekaterih mejnih primerih povsem za stvar presoje“. ( *19 ) V isti zadevi je navedeno Evropsko sodišče navedlo, da bi bilo treba za to, da bi ugotovili, ali je bila nekomu odvzeta prostost, „upoštevati njegov položaj ter številna merila, kot so trajanje, učinki in način izvajanja ukrepa“. ( *20 ) Tako je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da ni bilo mogoče govoriti o odvzemu prostosti v zvezi z vsakim od elementov, če so se obravnavali ločeno, vendar vsi skupaj lahko pomenijo, da se člen 5 EKČP uporablja. Ob primerjavi bivanja tožeče stranke na otoku Asinara z zaprtostjo v „odprtem zaporu“ ali v disciplinskem oddelku je sodišče iz Strasbourga presodilo, da je obravnava, ki je je bila deležna tožeča stranka, odvzem prostosti. ( *21 )

63.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi z dne 2. novembra 2006, Dacosta Silva proti Španiji, ( *22 ) razsodilo tudi, da šestdnevni hišni pripor, ki ga je nadrejeni odredil proti častniku Guardia Civil zaradi disciplinske kršitve, pomeni odvzem prostosti, ker je ta pripor zajemal obveznost ostati doma z dovoljenjem za izhod zaradi nakupa zdravil in drugih nujnih izdelkov in za sodelovanje pri verskih obredih.

64.

Pojem „pripor“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa je treba razlagati v skladu s to sodno prakso navedenega Evropskega sodišča, zaradi česar je treba izhajati iz konkretnega položaja zadevne osebe in upoštevati vse okoliščine izvrševanja ukrepov za omejitev prostosti v izvršitveni državi članici pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

65.

Načeloma je predložitveno sodišče tisto, ki mora preučiti, ali je bila z ukrepi, ki so bili v izvršitveni državi članici naloženi tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, dejansko odvzeta prostost, in jih – če je tako – všteti v celoten čas odvzema prostosti, ki ga mora prestati v odreditveni državi članici.

66.

Člen 26(2) Okvirnega sklepa v zvezi s tem določa, da „izvršitveni pravosodni organ […] pošlje […] vse podatke v zvezi s trajanjem pripora zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje“, s čimer se tudi odreditvenemu pravosodnemu organu omogoči preučitev dejanske narave okoliščin v zvezi z konkretnim položajem zahtevane osebe v času, ko so jo organi izvršitvene države članice „priprli“.

67.

Nacionalno sodišče mora na podlagi teh informacij preveriti enakovrednost ukrepov odvzema prostosti stricto sensu in tistih, ki so se uporabljali za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, da bo lahko ugotovilo, ali so zadnjenavedeni zajemali položaj, ki je materialno primerljiv s položajem, značilnim za prvonavedene.

68.

Vendar menim, da bi se moralo Sodišče za to, da bi dalo sodišču a quo (in posredno preostalim sodiščem držav članic) koristen odgovor za rešitev spora v glavni stvari, ob upoštevanju člena 26 Okvirnega sklepa izreči o opredelitvi ukrepov zoper J. Z. po njegovi izpustitvi v Združenem kraljestvu. Odgovor, ki ga predlagam, je, da jih v skladu z informacijami, ki sta jih Sąd Rejonowy dla Łodzi-Śródmieścia w Łodzi (okrožno sodišče v Łódźu) in vlada Združenega kraljestva predložila na obravnavi, ni mogoče opredeliti kot ukrepe odvzema prostosti.

69.

Najbolj omejevalna od navedenih ukrepov je bila obveznost, da mora biti med 22. in 7. uro na naslovu, ki ga je navedel, in pod elektronskim nadzorom. Drugi manj intenzivni ukrepi ( *23 ) so zajemali: (i) obveznost, da se na začetku sedemkrat, po treh mesecih pa trikrat na teden med 10. in 12. uro javlja na policijski postaji, in (ii) prepoved vložitve vloge za izdajo dokumentov, ki omogočajo potovanje v tujino. Ti ukrepi so se izvajali od 19. junija 2014 do predaje J. Z. poljskim organom 14. maja 2015.

70.

Gre torej za ukrepe, katerih vsebina in obseg ustrezata tistim, določenim v Okvirnem sklepu 2009/829, ki sem jih omenil v točki 55 teh sklepnih predlogov in ki jih je zakonodajalec Unije zasnoval kot ukrepe, ki ne pomenijo odvzema prostosti. Tudi glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice menim, da položaja, v katerem je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ni mogoče opredeliti kot enakovrednega odvzemu prostosti.

71.

V primerjavi s primeri, o katerih se je izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice, so namreč pogoji, ki so veljali za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, zajemali zgolj ovire, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot omejitev njene svobode, ker je lahko bivala na naslovu, ki ga je sama določila in ker ji ni bila odvzeta svoboda potovanja po Združenem kraljestvu. Res je, da je morala med 22. in 7. uro ostati doma, se javljati na policijski postaji, najprej vsak dan, večji del zadevnega obdobja pa trikrat na teden, in imeti ves čas pri sebi mobilni telefon. Menim, da gre za „ovire“, ki niso, tudi če se jih obravnava skupaj, primerljive s tistimi, ki so veljale za tožeče stranke iz zgoraj navedenih zadev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Vsekakor menim, da za J. Z. niso pomenile tako bistvene omejitve osebne svobode, da bi znatno omejile zmožnost, da sam odloča o svojem ravnanju.

72.

Dodati pa je treba, da se ta ugotovitev nanaša zgolj na obveznost vštetja iz člena 26(1) Okvirnega sklepa, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari. Predložitvenemu sodišču nič ne preprečuje, da zgolj na podlagi nacionalnega prava odloči, da v odvzem prostosti, ki se še izvršuje, všteje čas, prestan v izvršitveni državi članici, ki pa se nanaša na ukrepe, ki niso odvzem prostosti ampak njena omejitev.

73.

Preprostejše rečeno, pravo Unije na tem področja nalaga samo obveznost, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot minimalno, in sicer vštetje časa „pripora“ v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa, nacionalno sodišče pa mora preveriti, ali so bili ukrepi, ki so se uporabljali za tožečo stranko v izvršitveni državi članici, resnično ukrepi odvzema prostosti. Če bi sodišče za izvršitev kazni te ukrepe opredelilo kot take, ki pomenijo odvzem prostosti (ob spoštovanju meril na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice), jih bo moralo upoštevati in jih všteti v odvzem, ki mora biti prestan v odreditveni državi članici, v skladu s členom 26(1) Okvirnega sklepa.

74.

Nacionalno sodišče pa lahko pri zmanjšanju ali omilitvi pogojev izvrševanja odvzema prostosti, ki bi ga bilo treba prestati v odreditveni državi članici, upošteva tudi druge ukrepe kot so tisti, ki pomenijo odvzem prostosti v smislu člena 26(1) Okvirnega sklepa, če je taka posledica določena v nacionalnem pravu.

75.

Na podlagi navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, odgovori tako: