1. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na eno od domnevno manj znanih določb Pogodbe o delovanju Evropske unije. Nanaša se na področje uporabe člena 96(1) PDEU. Z navedeno določbo se državam članicam pri prevozih na območju Evropske unije prepoveduje predpisovanje prevoznin in pogojev, ki vključujejo podporo ali zaščito v korist enega ali več posameznih podjetij ali gospodarskih panog, razen če te prevoznine in pogoje odobri Komisija. Sodišče do zdaj v okviru postopka predhodnega odločanja še ni zagotovilo smernic glede razlage navedene določbe.

2. 

Glede na relativno nejasnost člena 96(1) PDEU in negotovost v zvezi z njegovim področjem uporabe predložitveno sodišče Sodišču predlaga, naj opredeli, ali je treba navedeno določbo uporabljati v zvezi z nacionalno zakonodajo, s katero se urejajo pogoji, pod katerimi se opravljajo storitve prevoza s taksijem na območju glavnega mesta Bruselj.

3. 

V nadaljevanju bom navedel razloge, zakaj člena 96(1) PDEU ni treba uporabljati v okoliščinah, ki so podlaga za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

4.

Člen 96 PDEU iz naslova VI, ki je naslovljen „Prevoz“, določa:

„1.

Pri prevozih na območju Unije je državam članicam prepovedano predpisovanje prevoznin in pogojev, ki vključujejo elemente podpore ali zaščite v korist enega ali več posameznih podjetij ali gospodarskih panog, razen če jim tega ne dovoli Komisija.

2.

Komisija na lastno pobudo ali na predlog države članice preuči prevoznine in pogoje iz odstavka 1, upoštevaje zlasti zahteve primerne regionalne ekonomske politike, potrebe nerazvitih območij in probleme območij, ki so zaradi političnih razmer resno prizadeta, pa tudi učinke teh prevoznin in pogojev na konkurenco med vrstami prevoza.

5.

Ordonnance relative aux services de taxis et aux services de location de voitures avec chauffeur (odredba o storitvah prevoza s taksijem in storitvah najema vozil skupaj z voznikom) z dne 27. aprila 1995 vsebuje te določbe:

„Člen 2 V tej odredbi:

7.

Pritožnici v postopku v glavni stvari, Flibtravel International SA in Leonard Travel International SA, sta gospodarski družbi, ki v Belgiji opravljata linijski avtobusni prevoz med železniško postajo Gare du Midi v Bruslju in letališčem Charleroi.

8.

Taksi kombiji, ki vozijo predvsem na letališče Charleroi, ustavljajo pred avtobusnim parkiriščem na železniški postaji Gare du Midi. Njihovi vozniki nagovarjajo potnike, ki zapuščajo železniško postajo in gredo proti avtobusom, ter jim ponujajo prevoz s taksijem po ceni 13 EUR na osebo. Vozniki včasih držijo majhne plastificirane letake, na katerih je na eni strani zapis „prevoz do letališča Charleroi [13 EUR]“, opremljen s fotografijami taksi kombija in letala, na drugi strani pa zapis „avtobus [17 EUR]“. Taksiji se odpravijo na pot, ko je v njih sedem ali osem potnikov.

9.

Pritožnici trdita, da se zgoraj opisane prakse izvajajo ob neupoštevanju predpisov, ki veljajo za storitve prevoza s taksijem. Prizadevata si za opustitev navedenih praks.

10.

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 11. februarja 2015 zavrnilo tožbo z obrazložitvijo, da očitana dejanja niso dovolj utemeljena.

11.

Pritožnici sta nato pri Cour d’appel de Bruxelles (pritožbeno sodišče v Bruslju, Belgija) 13. julija 2015 vložili pritožbo. Navedeno sodišče je menilo, da so dejanja dokazana.

12.

Predložitveno sodišče je ugotovilo, da očitane prakse pomenijo kršitev veljavne zakonodaje in da se tožba zato zdi utemeljena. Ker pa dvomi o skladnosti teh predpisov s pravom Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču postavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1.

Ali je treba člen 96(1) PDEU razlagati tako, da se lahko uporablja za prevoznine in pogoje, ki jih država članica naloži ponudnikom storitev prevoza s taksijem, če:

2.

Ali je treba člen 96(1) PDEU razlagati tako, da se lahko za druge pogoje opravljanja storitev, razen za tarifne pogoje in pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje zadevne dejavnosti prevoza, kot v obravnavani zadevi uporabljata prepoved za ponudnike storitev prevoza s taksijem, da ponujajo posamezne sedeže namesto celotnega vozila, in prepoved za te ponudnike, da sami določijo cilj vožnje, ki jo ponujajo strankam, ti prepovedi pa tem ponudnikom preprečujeta združevanje strank, ki imajo isti cilj?

3.

Ali je treba člen 96(1) PDEU razlagati tako, da prepoveduje ukrepe – razen če jih dovoli Komisija – kot so tisti, navedeni v drugem vprašanju ter:

4.

Ali je treba člen 96(1) PDEU razlagati tako, da prepoveduje ukrep – razen če ga dovoli Komisija – ki ponudnikom storitev prevoza s taksijem prepoveduje nagovarjanje strank, če se zaradi tega ukrepa v konkretnih okoliščinah zadeve zmanjšajo zmožnosti teh ponudnikov, da bi pridobili stranke konkurenčne storitve avtobusnih prevozov?“

13.

Pisna stališča so predložile družbe Flibtravel International, Leonard Travel International, Saratax SCS in AAL Renting SA ter Komisija. V skladu s členom 76(2) Poslovnika Sodišča ni bilo obravnave.

14.

Predložitveno sodišče je Sodišču postavilo več vprašanj. Čeprav se z njimi k zadevi pristopa z nekoliko različnih zornih kotov, pa je cilj vseh v bistvu opredeliti področje uporabe člena 96(1) PDEU. Natančneje, glavno vprašanje je: ali je treba navedeno določbo uporabljati v zvezi z nacionalno zakonodajo, s katero se urejajo pogoji, pod katerimi je treba opravljati storitve prevoza s taksijem?

15.

Če se upošteva samo besedilo člena 96(1) PDEU, so dvomi predložitvenega sodišča glede okvira navedene določbe deloma razumljivi. Vendar bi se morali ob upoštevanju širšega (zgodovinskega in sistemskega) okvira in cilja navedene določbe morebitni o tem, ali je treba člen 96 PDEU uporabljati v okoliščinah, kot so v tej zadevi, hitro razbliniti.

16.

Kot je bilo navedeno zgoraj, je ne le Komisija, temveč tudi Sodišče v sodni praksi člen 96 PDEU dejansko uporabljalo nenavadno gospodarno. Zato se je treba pri razlagi navedene določbe opreti na njen širši sistemski okvir, pri tem pa upoštevati tudi zgodovinske značilnosti in razprave ustanoviteljev Unije v zvezi z navedeno določbo.

17.

Člen 96 PDEU je od začetka evropskega povezovanja ostal večinoma nespremenjen. V odstavku 1 tega člena se obravnavajo prevoznine in pogoji, ki vključujejo elemente podpore ali zaščite v korist enega ali več posameznih podjetij ali gospodarskih panog pri prevozih na območju Unije. Glede na njegove korenine, ki segajo vse do Pogodbe ESPJ, je treba člen 96 PDEU – in zlasti njegov odstavek 1 – umestiti v njegov zgodovinski okvir.

18.

Ta ponazarja, zakaj je treba po eni strani šteti, da se prevozi iz člena 96 PDEU nanašajo na prevoz blaga (in ne oseb), ter zakaj po drugi strani prevoznine in pogoji, ki so sporni v tej zadevi, zajemajo le tarife in pogoje, ki jih določijo države članice in ki lahko vplivajo na finančne pogoje, pod katerimi se blago prevaža.

19.

V pripravljalnih dokumentih v zvezi s členom 80 EGS, ki je zdaj člen 96 PDEU, je natančno pojasnjeno, da je cilj navedene določbe zagotoviti, da cene in pogoji, ki jih države članice uporabljajo za prevoze, ne vključujejo učinkov, ki so v zvezi z blagom, ki se prevaža, enakovrednih carinam, diskriminaciji ali subvencijam. ( 4 ) Zgolj na tej podlagi se mi zdi jasno, da je cilj člena 96(1) PDEU varovanje prostega pretoka blaga, in ne konkurenčnega položaja izvajalcev prevozov kot takega. Preprosto povedano, z navedeno določbo se prepovedujejo državni ukrepi, zlasti posebne prevozne tarife za nekatero blago, ki pomenijo gospodarsko prednost za nekatera podjetja ali gospodarske panoge.

20.

Člen 96(2) PDEU pripelje do enake ugotovitve. V navedeni določbi so naštete morebitne utemeljitve (potrebe nerazvitih območij in težave območij, ki so zaradi političnih razmer resno prizadeta) za ukrepe, prepovedane po prvem odstavku člena 96 PDEU. Osredotočenost na potrebo po pomoči regijam s finančnimi ali političnimi težavami po mojem mnenju potrjuje, da se z obravnavano določbo zagotavljanje prevoznih storitev ne ureja. Dejansko regionalnih razlik ali težav, ki izhajajo iz političnih okoliščin, skoraj ni mogoče odpraviti z ugodnejšo obravnavo nekaterih ponudnikov prevoznih storitev v primerjavi z drugimi. Kot je dejansko razvidno iz omejenega števila odločb, ki jih je na zadevnem področju sprejela Komisija, ( 5 ) se člen 96(2) PDEU nanaša na preferencialne cene in pogoje, ki jih države članice uporabljajo za izdelke s poreklom iz prizadetih regij. ( 6 )

21.

Kot je jasno razvidno že iz zgoraj navedenega, namen člena 96 PDEU ni varovati prosto zagotavljanje prevoznih storitev, kaj šele storitev lokalnega prevoza s taksijem. Dejansko se je mogoče vprašati, ali ima člen 96 PDEU v današnji Evropi sploh še kakšen namen. ( 7 ) Na začetku evropskega povezovanja je bila navedena določba vsekakor pomembna. ( 8 ) Razlog so bile diskriminacijske tarife, ki so jih na področju prevoza države članice včasih uporabljale v protekcionistične namene.

22.

Tudi širši sistemski okvir člena 96(1) PDEU podpira stališče, da pravila, s katerimi se ureja opravljanje storitev prevoza s taksijem, z navedeno določbo Pogodbe niso urejena.

23.

Najprej je treba navesti, da člena 95 PDEU in 97 PDEU oba obravnavata ravnanje izvajalca prevoza v razmerju do njegovih strank (diskriminacijo in ravnanje, ki povzroči učinke, enakovredne carinam). V takem zakonodajnem okviru se ne zdi razumno trditi, da člen 96 PDEU namesto tega obravnava povsem drugačno zadevo, in sicer svobodo opravljanja storitev na področju prevoza.

24.

Vendar pa se najprepričljivejši argument v prid navedenemu stališču skriva drugje v Pogodbi.

25.

Najbolj bistveno je, da bi bila uporaba člena 96(1) PDEU za nacionalno zakonodajo, s katero se ureja opravljanje storitev prevoza s taksijem, v popolnem nasprotju z izrecnim besedilom člena 58 PDEU. Z navedeno določbo so iz okvira pravil, s katerimi se ureja prosto opravljanje storitev, prevozne storitve izrecno izključene. ( 9 ) To pomeni, da je treba v skladu s členom 91 PDEU prosto opravljanje storitev v okviru prevoza vzpostaviti z uresničevanjem skupne prometne politike. ( 10 ) Vendar do zdaj ni bil sprejet noben tak ukrep.

26.

Če bi bilo glede na navedeno sprejeto, da področje uporabe člena 96(1) PDEU ne zajema le podpornih tarif in pogojev v zvezi z blagom, ki se prevaža, temveč tudi pravila, ki jih države članice sprejmejo v zvezi s pogoji, pod katerimi je treba opravljati storitve prevoza s taksijem, bi to imelo za posledico oblikovanje – s sodno razlago – kontrolnega mehanizma za prevozne storitve, podobnega tistemu iz člena 56 PDEU. To bi bilo nezaželeno ne le zato, ker člen 58 PDEU izrecno izključuje prevozne storitve iz okvira člena 56 PDEU, temveč tudi, ker zakonodajalec Unije v okviru skupne prometne politike do zdaj ni sprejel sekundarne zakonodaje za liberalizacijo opravljanja storitev prevoza s taksijem.

27.

Dejansko člen 96(1) PDEU ne zagotavlja prostega opravljanja storitev na področju prevoza, temveč obravnava – kot je pojasnjeno – državne ukrepe, ki so podobni državni pomoči v korist enega ali več posameznih podjetij ali gospodarskih panog. To pa zato, ker imajo lahko regulativni ukrepi, ki jih državni organi sprejmejo za zagotavljanje ugodnih prevoznin in pogojev za nekatere vrste blaga, podoben učinek kot državna pomoč. V tem smislu pomeni člen 96 PDEU obliko lex specialis v zvezi s prevozninami in pogoji v primerjavi s splošno prepovedjo državne pomoči iz člena 107 PDEU. Vendar se s členom 96(1) PDEU v nasprotju s členom 107 PDEU ne zahteva, naj obravnavani ukrepi vključujejo uporabo državnih sredstev. Kot pri drugih vrstah državne pomoči je tudi pri podpornih tarifah in pogojih vsekakor potrebna odobritev Komisije. ( 11 )

28.

Na podlagi zgoraj navedenega ugotavljam, da se člen 96(1) PDEU ne uporablja v zvezi s pogoji, ki jih država članica naloži ponudnikom storitev prevoza s taksijem, kakršni so tisti, ki so obravnavani v postopku v glavni stvari.

29.

Glede na navedene utemeljitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Cour d’appel de Bruxelles (pritožbeno sodišče v Bruslju, Belgija), odgovori: