1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2, 6, 7 in 8 Direktive 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim pododstavkom člena 54, drugi odstavek, PDEU, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti, ( 2 ) členov 19 in 36 Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu s členom 54, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti, ( 3 ) ter členov 20, 21 in 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Antoniem Miravitllesom Ciurano, Albertom Maríno Lorentejem, Jorgejem Benitom Garcío in Juanom Gregoriem Benitom Garcío ter družbo Contimark SA in njenim poslovodjo Jordijem Socíasom Gispertom v zvezi z izterjavo še neplačanih plač in drugih nadomestil, katerih plačilo je bilo naloženo tej družbi.

3.

Predložitveno sodišče, Juzgado de lo Social no 30 de Barcelona (delovno sodišče št. 30 v Barceloni, Španija), se sprašuje o izvajanju določb prava Unije, s katerimi so zavarovane pravice upnikov družb, in združljivosti teh določb z nacionalnimi postopkovnimi pravili, na podlagi katerih je izključena pristojnost sodišča, zadolženega za izvršitev odločb, ki določajo znesek terjatev iz naslova plač, zato da bi na predlog zaposlenega odločalo o odgovornosti poslovodje družbe, ki ga je zaposlovala, za namene ugotovitve njegove solidarne odgovornosti za plačilo dolgovanih zneskov.

4.

V teh sklepnih predlogih bom najprej pojasnil, zakaj pravni položaj iz zadeve v glavni stvari spada na področje uporabe prava Unije.

5.

Nato bom pojasnil, zakaj menim, da:

6.

Člen 20 Listine, naslovljen „Enakost pred zakonom“, določa, da so „pred zakonom […] vsi enaki.“

7.

Člen 21 Listine, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, določa:

„1.   Prepovedana je vsakršna diskriminacija na kateri koli podlagi, kot je denimo spol, rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetska značilnost, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost.

2.   Brez poseganja v posebne določbe Pogodb je na njunem področju uporabe prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva.“

8.

Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.

2.   Ta listina ne razširja področja uporabe prava Unije preko pristojnosti Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Unije in ne spreminja pristojnosti in nalog, opredeljenih v Pogodbah.“

9.

Člen 2 Direktive 2009/101 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev obveznosti družb iz člena 1, da objavijo najmanj naslednje dokumente in podatke:

10.

Člen 6 te direktive določa:

„Vsaka država članica določi, katere osebe morajo izpeljati formalnosti v zvezi z objavo.“

11.

Člen 7 navedene direktive določa:

„Države članice predvidijo ustrezne kazni vsaj v primeru:

12.

Člen 8 navedene direktive določa:

„Če je bilo v imenu družbe, ki je še v postopku ustanavljanja in preden je pridobila pravno sposobnost, opravljeno dejanje in družba ne prevzame obveznosti, ki izhajajo iz takega dejanja, so osebe, ki so opravile to dejanje, zanj neomejeno solidarno in skupno odgovorne, razen če ni dogovorjeno drugače.“

13.

V uvodnih izjavah 3, 5 in 12 Direktive 2012/30 je navedeno:

[…]

[…]

14.

Člen 19 te direktive določa:

„1.   V primeru resnih izgub vpisanega kapitala je treba v roku, predpisanem z zakonodajo države članice, sklicati skupščino delničarjev in preveriti, ali bo družba prenehala ali bo treba sprejeti druge ukrepe.

2.   Znesek izgube, ki po odstavku 1 pomeni resno izgubo, v zakonodaji države članice ne sme biti določen kot znesek, ki je višji od polovice vpisanega kapitala.“

15.

Člen 34 navedene direktive določa:

„O vsakem zmanjšanju vpisanega kapitala, razen po odločbi sodišča, mora odločati vsaj skupščina delničarjev, ki odloči v skladu s pravili o sklepčnosti in večini, ki so določena v členu 44, brez vpliva na člena 40 in 41. Takšen sklep se objavi tako, kakor je predpisano z zakonodajo vsake države članice, v skladu s členom 3 Direktive [2009/101].

Obvestilo o sklicu skupščine mora navesti najmanj namen zmanjšanja in postopek, po katerem se bo zmanjšanje izvedlo.“

16.

Člen 36 navedene te direktive določa:

„1.   V primeru zmanjšanja vpisanega kapitala so najmanj upniki, katerih zahtevki so starejšega datuma kot objava odločitve o zmanjšanju, upravičeni najmanj do pravice do pridobitve jamstva za zahtevke, ki do dneva te objave niso zapadli. Države članice take pravice ne smejo izključiti, razen če ima upnik ustrezna jamstva ali če ta jamstva niso potrebna glede na sredstva družbe.

Države članice določijo pogoje za izvajanje pravice iz prvega pododstavka. V vsakem primeru države članice zagotovijo, da imajo upniki pri ustreznem upravnem ali sodnem organu pravico zaprositi za zadostna jamstva, v primeru da lahko verodostojno prikažejo, da je zaradi zmanjšanja vpisanega kapitala ogrožena varnost njihovih zahtevkov in da niso dobili ustreznih jamstev s strani družbe.

2.   Zakonodaja držav članic določi tudi najmanj to, da je zmanjšanje neveljavno ali da ni mogoče izvesti nobenega plačila v korist delničarjev, dokler ni dosežena poravnava z upniki ali sodišče ne odloči, da se njihove vloge ne odobrijo.

3.   Ta člen se uporablja, kadar je zmanjšanje vpisanega kapitala povzročila celotna ali delna neizpolnitev plačila dolgovanega zneska vložkov delničarjev.“

17.

Člen 236 Ley de Sociedades de Capital (zakon o kapitalskih družbah), ki je bil odobren z Real Decreto Legislativo 1/2010 (kraljeva zakonska uredba 1/2010) z dne 2. julija 2010, ( 8 ) naslovljen „Domneve odgovornosti“, določa:

„1.   Poslovodstvo […] odgovarja družbi, družbenikom in upnikom družbe za škodo, ki jo povzroči z dejanji ali opustitvami, ki so v nasprotju z zakonom ali statutom, ali če ne izpolni dolžnosti, ki jih ima v skladu s svojo funkcijo

2.   Okoliščina, da je skupščina delničarjev sprejela, odobrila ali ratificirala škodljiv akt ali sporazum, poslovodstva nikakor ne razbremeni odgovornosti.“

18.

Člen 237 tega zakona, naslovljen „Solidarna odgovornost“, določa:

„Vsi člani poslovodnega organa, ki je sprejel škodljiv sporazum ali opravil škodljivo dejanje, odgovarjajo solidarno, razen če dokažejo, da zanj niso vedeli, ker niso sodelovali niti pri njegovem sprejetju niti pri njegovem izvrševanju, ali, če so zanj vedeli, da so ustrezno delovali za preprečitev škode ali da so mu vsaj izrecno nasprotovali.“

19.

Člen 238 navedenega zakona, naslovljen „Tožba družbe za uveljavljanje odgovornosti“, v odstavku 1 določa:

„Tožbo za uveljavljanje odgovornosti poslovodstva vloži družba na podlagi sklepa skupščine delničarjev, ki ga je mogoče sprejeti na predlog katerega koli družbenika […]“

20.

Člen 240 ZKD, naslovljen „Podredna legitimacija upnikov, da vložijo tožbo družbe“, določa:

„Upniki družbe lahko vložijo tožbo družbe za uveljavljanje odgovornosti poslovodstva, če je ni vložila družba ali njeni družbeniki, če premoženje družbe ne zadostuje za poplačilo njihovih terjatev.“

21.

Člen 241 tega zakona, naslovljen „Tožba posameznika za uveljavljanje odgovornosti“, določa:

„Družbeniki ali tretje osebe ohranijo pravico do vlaganja odškodninskih tožb zaradi dejanj poslovodstva, s katerimi so bili neposredno prizadeti njihovi interesi.“

22.

Člen 362 istega zakona, naslovljen „Prenehanje iz razlogov, določenih v zakonu ali statutu“, določa:

„Kapitalske družbe prenehajo iz razlogov za prenehanje, določenih v zakonu ali statutu, katerih obstoj ustrezno ugotovi skupščina delničarjev ali je ugotovljen na podlagi sodne odločbe.“

23.

Iz odstavka 1 člena 363 navedenega zakona, naslovljenega „Razlogi za prenehanje“, izhaja:

„1.   Kapitalska družba preneha:

[…]

[…]“

24.

Člen 365 ZKD, naslovljen „Obveznost sklica skupščine delničarjev“, določa:

„1.   Poslovodstvo mora sklicati skupščino delničarjev v dveh mesecih, da sprejme sklep o prenehanju oziroma, če družba plačilno ni sposobna, da se začne stečajni postopek.

Vsak delničar lahko poslovodstvu predlaga, naj skliče skupščino delničarjev, če meni, da obstaja kakršen koli razlog za prenehanje ali da družba plačilno ni sposobna.

2.   Skupščina delničarjev lahko sprejme sklep o prenehanju ali, če je to na dnevnem redu, kakršno koli odločitev, potrebno za prenehanje razloga [za prenehanje družbe].“

25.

Člen 366 tega zakona, naslovljen „Prenehanje na podlagi sodne odločbe“, določa:

„1.   Če ni sklicana skupščina delničarjev ali če se ta ne sestane ali ne sprejme odločitev iz prejšnjega člena, lahko katera koli zainteresirana oseba predlaga prenehanje družbe pri gospodarskem sodišču v kraju, kjer ima družba sedež. Predlog za prenehanje na podlagi sodne odločbe se vloži zoper družbo.

2.   Poslovodstvo mora predlagati prenehanje družbe na podlagi sodne odločbe, če skupščina delničarjev nasprotuje prenehanju ali ni bilo mogoče sprejeti nobene odločitve.

Predlog se vloži v dveh mesecih od datuma, predvidenega za sestanek skupščine delničarjev, če se ta ni sestala, ali od datuma, ko se je sestala, če njena odločitev nasprotuje prenehanju ali če ni bilo mogoče sprejeti nobene odločitve.“

26.

Člen 367 navedenega zakona, naslovljen „Solidarna odgovornost poslovodstva“, v odstavku 1 določa:

„Poslovodstvo, ki v dveh mesecih ne izpolni obveznosti sklica skupščine delničarjev, da ta, odvisno od primera, sprejme sklep o prenehanju, ali poslovodstvo, ki ne zahteva sodne odločbe za prenehanje družbe ali, če je to potrebno, začetka stečajnega postopka v roku dveh mesecev, ki začne teči na datum, predviden za sestanek skupščine delničarjev, če se ta ni sestala, ali na datum, ko se je sestala, če je nasprotovala prenehanju, solidarno odgovarja za obveznosti družbe, ki so nastale po nastanku zakonskega razloga za prenehanje.“

27.

Člen 9 Ley Orgánica 6/1985 del poder judicial (sistemski zakon o sodni pristojnosti 6/1985) z dne 1. julija 1985 ( 9 ) določa:

„1.   Sodišča izvajajo sodno pristojnost izključno v primerih, za katere jim je pristojnost podeljena z zakonodajo.

2.   Civilna sodišča poleg lastnih zadev obravnavajo tudi vse zadeve, ki niso dodeljene nobenemu drugemu sodnemu organu.

[…]

5.   Socialna sodišča obravnavajo tožbe, ki spadajo v socialno vejo prava, pa naj gre za individualne ali kolektivne spore, in zahtevke v zvezi s socialno varnostjo ali vložene zoper državo, če je na podlagi delovnega prava za to področje pristojna država.

[…]“

28.

Člen 10(1) tega zakona določa:

„Zgolj za namene predhodnega odločanja lahko vsak sodni organ obravnava zadeve, ki niso v njegovi izključni pristojnosti.“

29.

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so bile zaposlene pri družbi Contimark, delniški družbi, ustanovljeni leta 1992, z osnovnim kapitalom v višini 60.101,21 EUR, ki jo je od leta 2010 upravljal samo en poslovodja, J. Socías Gispert.

30.

Ta družba je utrpela velike finančne izgube v letih 2012 (240.150 EUR) in 2013 (541.559 EUR), nato pa je v drugem polletju leta 2013 prenehala opravljati svoje dejavnosti.

31.

Edini poslovodja te družbe ni sklical skupščine delničarjev, da bi zmanjšali osnovni kapital, in naj ne bi niti predlagal začetka prostovoljnega sodnega postopka za kolektivno poravnavo obveznosti v skladu z Ley Concursal (zakon o stečaju) z dne 9. julija 2003 ( 10 ) niti sklical delničarjev, da bi bilo mogoče ugotoviti prenehanje navedene družbe zaradi prenehanja opravljanja njenih dejavnosti v skladu s členoma 362 in 363 ZKD.

32.

Pred prenehanjem dejavnosti družbe Contimark je ena od tožečih strank iz postopka v glavni stvari aprila 2013 začela postopek pred Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni, Španija), da bi to ugotovilo prenehanje njenega delovnega razmerja zaradi neizplačevanja plač. Preostale tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so vložile tožbe zoper odpoved svojih pogodb o zaposlitvi maja in junija 2013. Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) je konec leta 2013 družbi Contimark naložilo, da jim mora izplačati še neplačane plače in nadomestila.

33.

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so nato pri Juzgado de lo Social no 30 de Barcelona (delovno sodišče št. 30 v Barceloni), predložitvenem sodišču, ki je specializirano za izvrševanje sodb v socialnih zadevah, vložile tožbo, s katero so želele doseči poplačilo terjatev. Ker družba Contimark ni bila plačilno sposobna in je bil določen najvišji znesek jamstva za plače zaposlenim v takem primeru, so njihove terjatve delno prenehale.

34.

Pri predložitvenem sodišču so vložile vmesni zahtevek proti poslovodji družbe Contimark, s katerim so predlagale, naj se ugotovi njegova odgovornost za kršitve določb ZKD in naj se mu naloži plačilo zneskov, ki so jim bili še dolgovani, solidarno z družbo.

35.

Predložitveno sodišče je podvomilo o tem, ali je ustaljena sodna praksa Sala de lo Social del Tribunal Supremo (oddelek za socialne zadeve vrhovnega sodišča, Španija), ki se je izoblikovala od leta 1997 in v skladu s katero je odločanje o odgovornosti poslovodje v izključni pristojnosti gospodarskih sodišč, združljiva s pravom Unije.

36.

Ob tem pojasnjuje, da se Sala de lo Social del Tribunal Supremo (oddelek za socialne zadeve vrhovnega sodišča) pri ugotovitvi, da socialna sodišča niso pristojna za obravnavo navedenih tožb proti podjetju in solidarno proti poslovodji zaradi kršitev poslovnih obveznosti, ki jih ta stori pri opravljanju svoje funkcije, opira na te razloge:

37.

Predložitveno sodišče poudarja, da je bila na podlagi druge usmeritve sodne prakse, ki se je uveljavila med letoma 1997 in 2000, socialnim sodiščem priznana pristojnost za odločanje o vmesnih zahtevkih za ugotovitev solidarne odgovornosti poslovodstva, ki pred 30. junijem 1992 ni prilagodilo statuta delniških družb in minimalnega zneska njihovega osnovnega kapitala, kot mu je bilo to naloženo z zakonom o kapitalskih družbah, ki je bil medtem razveljavljen z ZKD. Sala de lo Social del Tribunal Supremo (oddelek za socialne zadeve vrhovnega sodišča) se je takrat oprlo zlasti na ugotovitev, da je zahtevek temeljil na delovnem razmerju.

38.

To sodišče namreč zlasti meni, da je treba razširitev pristojnosti socialnega sodišča na zadeve, ki mu niso dodeljene, določiti na podlagi plačne narave dolgov družbe in zakonsko določene solidarnosti poslovodstva do njenih upnikov.

39.

K temu še dodaja, da je španski zakonodajalec s posebnimi določbami opredelil primere, ko lahko druga sodišča razen gospodarskega odločajo o solidarni odgovornosti poslovodstva. Tako so upravna sodišča izvajala sodni nadzor nad upravnimi odločbami o razširitvi odgovornosti za dolgove iz naslova socialne varnosti, izdanimi proti poslovodstvu na podlagi člena 30(2) Ley General de la Seguridad Social (splošni zakon o socialni varnosti), ki je bil odobren z Real Decreto Legislativo 1/1994 (kraljeva zakonska uredba 1/1994) z dne 20. junija 1994. ( 11 ) Na podlagi člena 240(3) Ley reguladora de la Jurisdicción Social (zakon o socialnem sodišču) z dne 10. oktobra 2011 ( 12 ) naj bi bilo tem sodiščem v primeru kršitev gospodarskopravnih obveznosti tudi dovoljeno, da solidarno odgovornost za dolgove iz naslova delovnega razmerja ali socialne varnosti razširijo na delničarje, člane ali upravitelje (dejanske poslovodje) gospodarskih družb brez pravne osebnosti.

40.

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social no 30 de Barcelona (delovno sodišče št. 30 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

41.

Najprej bom kot nadaljevanje vprašanja, postavljenega strankam na obravnavi, pojasnil, zakaj se po mojem mnenju v položaju, kot je tisti iz spora o glavni stvari, uporablja člen 19 Direktive 2012/30. Nato bom vsebinsko analiziral vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

42.

Glede na besedilo vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je namen prvega opredeliti, ali je z Direktivama 2009/101 in 2012/30 upniku, ki je zaposleni družbe, podeljena pravica, da pred enim in istim sodiščem vloži tožbo zaradi izterjave svoje terjatve proti družbi in tožbo zaradi ugotovitve solidarne odgovornosti poslovodje te družbe. Drugo vprašanje se nanaša na špansko sodno prakso, ki izključuje pristojnost delovnih sodišč za ugotovitev, ali je vodstveni kader družbe kršil obveznosti v zvezi z objavo bistvenih aktov družbe. Tretje vprašanje se nanaša na kršitev načela enakosti upnikov, ki so zaposleni družbe, in drugih upnikov, ki niso njeni zaposleni, saj drugi skupini ni treba začeti ločenih postopkov.

43.

V zvezi s pristojnostjo Sodišča se že na začetku pojavita težavi. Prva se navezuje na določbe direktiv 2009/101 in 2012/30, na katere se nanašata prvi dve vprašanji, ki ju je treba predhodno preučiti skupaj. ( 13 ) Druga se navezuje na njun predmet, torej ne na vsebino nacionalnih določb, katerih namen je zagotoviti rezultate, naložene s tema direktivama, ampak na odločitev, da se za njihovo izvedbo pristojnost španskih delovnih sodišč omeji ratione materiae.

44.

Da bi se preverilo – kot navaja predložitveno sodišče – upoštevnost direktiv 2009/101 in 2012/30, na prvem mestu predlagam, da se kot izhodišče ugotovi, ali je predmet spora odgovornost poslovodje zaradi njegovih kršitev obveznosti v zvezi s plačilno nesposobnostjo ali prenehanjem opravljanja dejavnosti družbe, ki jo je upravljal.

45.

Drži sicer, da je namen določb direktiv 2009/101 in 2012/30 izboljšati dostop do informacij v zvezi s finančnim položajem družb in spodbuditi pristojne organe k sprejemanju odločitev v primeru težav, da bi se tako zavarovali interesi tretjih oseb in upnikov.

46.

Glede tega se ni mogoče sklicevati na Direktivo 2009/101 v delu, v katerem se posebej nanaša na obveznost objave v zvezi z akti in dokumenti, ki tretjim osebam omogočajo izvajanje nadzora, in sicer prav zato, ker se poslovodji očita, da ni storil ničesar.

47.

Torej je treba preučiti, ali se je mogoče sklicevati na Direktivo 2012/30, natančneje na njena člena 19 in 36. Kot je navedeno v uvodni izjavi 3 tega akta, je njegov namen uskladiti nacionalne določbe v zvezi z ustanovitvijo in ohranitvijo družb ter povečanjem in zmanjšanjem njihovega kapitala, da bi se tako zagotovila minimalna enakovredna zaščita za delničarje in upnike v teh družbah. Poleg tega je v uvodni izjavi 5 te direktive pojasnjeno, da so „[p]otrebne […] določbe Unije za ohranjanje kapitala, ki predstavlja jamstvo upnikom […]“.

48.

Prav v prizadevanju za uresničitev tega cilja člen 19(1) navedene direktive določa, da je treba „[v] primeru resnih izgub vpisanega kapitala […] v roku, predpisanem z zakonodajo države članice, sklicati skupščino delničarjev in preveriti, ali bo družba prenehala ali bo treba sprejeti druge ukrepe“.

49.

Nasprotno, čeprav se člen 36 Direktive 2012/30 ravna po isti logiki, se po mojem mnenju ni mogoče sklicevati nanj, saj iz dejanskih okoliščin, opisanih v predložitveni odločbi, izhaja, da spora ni mogoče obravnavati kot nadaljevanje odločitve o zmanjšanju kapitala, za katero velja obveznost objave, določena s členom 34 te direktive.

50.

Poleg tega menim, da je treba pojasniti, da mora Sodišče preveriti, ( 14 ) ali – kot trdim – ni mogoče ugotoviti obveznosti razlage nobene druge določbe.

51.

Kot pa je bilo navedeno na obravnavi, člen 19 Direktive 2012/30, na katerega napotuje predložitveno sodišče, ne vsebuje nobenega pojasnila o pristojnem organu ( 15 ) v primeru nesklica.

52.

Izpostaviti je mogoče še razliko v primerjavi z besedilom člena 34, prvi odstavek, navedene direktive. V tem členu je določena obveznost objave v primeru odločitve skupščine delničarjev v zvezi z zmanjšanjem zneska vpisanega kapitala po postopkih, določenih v zakonodaji posamezne države članice v skladu s členom 3 Direktive 2009/101. Zaradi tega napotila je mogoče potegniti vzporednico s členom 7 te direktive, po katerem države članice „določijo ustrezne kazni“ v primeru neupoštevanja te obveznosti objave.

53.

Zato je treba na drugem mestu preučiti, s katerega vidika je namen postopka v glavni stvari, ki se nanaša na odgovornost poslovodnega organa družbe, ker ni ustrezno deloval, da bi zajamčil poplačilo upnikov, zagotoviti učinkovitost obveznosti, določene v členu 19 Direktive 2012/30.

54.

Najprej je treba izpostaviti velelnost besedila te določbe. ( 16 ) Nujna posledica tega je nastanek odgovornosti, s čimer je mogoče utemeljiti dejstvo, da se zakonodajalcu Unije v takem primeru ni zdelo potrebno določiti, da države članice določijo pogoje vložitve tožbe za uveljavljanje odgovornosti. ( 17 )

55.

Dalje, besedilo zadevnih določb nacionalnega prava napeljuje na ugotovitev, da je njihov namen zagotoviti rezultate, naložene z Direktivo 2012/30, ki se nanašajo na ohranitev pravic upnikov družb, zlasti v primeru resnih izgub vpisanega kapitala. Tako so v členu 363 tega zakona navedeni razlogi za prenehanje kapitalske družbe, med drugim, ko se lastniški kapital družbe zmanjša na znesek, ki je manjši od polovice osnovnega kapitala, ali če je družba prenehala z opravljanjem dejavnosti. Nato člen 365 tega zakona še določa, da mora poslovodstvo sklicati skupščino delničarjev, da sprejme sklep o prenehanju družbe ali začetku stečajnega postopka. Solidarna odgovornost poslovodstva v primeru nesklica, kot je določena v členu 367 navedenega zakona, kaže na voljo, ki je v skladu s ciljem te direktive, in sicer sprožiti zelo hitro izvajanje postopkov za zaščito zlasti upnikov, da bi se tako omejila tveganja, povezana z nedejavnostjo organov družbe. Razlog za to, da je plačilo odškodnine za škodo, povzročeno upnikom, določeno v členu 236 ZKD, medtem ko je možnost vložitve neposredne tožbe v ta namen ponujena v členu 240 istega zakona, je mogoče pojasniti tudi z željo po okrepitvi posledic, ki jih ima kršitev poslovodje.

56.

Ker torej sprejete določbe ustrezajo izrecni zahtevi iz člena 19 Direktive 2012/30 in pripomorejo k učinkovitosti z njo določenih pravil, ( 18 ) spadajo na njeno področje uporabe, pa čeprav se dobesedno ne ujemajo z nobeno zahtevo, določeno s to direktivo. ( 19 )

57.

Glede na navedeno je treba vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, zdaj vsebinsko preučiti in se tako lotiti druge težave, ki jo predstavljajo.

58.

Kar zadeva prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki sta povezani, bom predhodno poudaril, v čem je njuna posebnost. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se namreč nanaša na odločitve španskega zakonodajalca v zvezi z ureditvijo sodstva, da bi upnikom omogočil uveljavljanje solidarne odgovornosti poslovodje, ki ni izpolnil svojih obveznosti, še zlasti obveznosti, določene v členu 19 Direktive 2012/30.

59.

Opozoriti je treba, da če pravo Unije nekega področja ne ureja, se v skladu z ustaljeno sodno prakso ( 20 ) v nacionalnem pravnem redu vsake države članice po načelu njene procesne avtonomije določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije.

60.

Ker pa so države članice odgovorne za to, da vsekakor zagotovijo učinkovito varstvo teh pravic, ( 21 ) ta postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). ( 22 )

61.

Ti zahtevi po enakovrednosti in učinkovitosti veljata tudi za določitev sodišč, pristojnih za odločanje o tožbah, ki temeljijo na tem pravu. ( 23 )

62.

Torej je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 Direktive 2012/30 ter načeli enakovrednosti in učinkovitosti ( 24 ) razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, s katerimi je zaposlenemu, ki je upnik družbe, ki ga je zaposlovala, naloženo, da mora za ugotovitev solidarne odgovornosti poslovodje te družbe za plačilo zneskov, ki so mu dolgovani, vložiti tožbo pri drugem, ne pa delovnem sodišču.

63.

Načeloma morajo nacionalna sodišča preveriti, ali so postopkovna pravila, katerih namen je zagotoviti varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije, v skladu s tema načeloma. Vendar lahko Sodišče zaradi presoje, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče, slednjemu zagotovi določene elemente v zvezi z razlago prava Unije. ( 25 )

64.

Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za tožbe, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tožbe, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago. ( 26 ) Kot pa je Sodišče že odločilo, tega načela ni mogoče razlagati tako, da mora država članica razširiti najugodnejšo nacionalno ureditev na vse tožbe, vložene na delovnopravnem področju. ( 27 ) Da nacionalno sodišče preveri, ali se spoštuje načelo enakovrednosti, mora preučiti predmet in bistvene elemente domnevno podobnih nacionalnih pravnih sredstev. ( 28 ) Poleg tega mora upoštevati položaj nacionalne določbe v celotnem postopku, potek tega postopka in posebnosti pred nacionalnimi sodišči. ( 29 )

65.

Podobno kot Evropska komisija ugotavljam, da predložitveno sodišče ni predložilo informacij o ugodnejših pogojih dopustnosti in postopka za uveljavljanje pravic na podlagi nacionalne zakonodaje, zaradi katerih bi se lahko podvomilo o upoštevanju tega načela. Posebna zakona, ki ju je navedlo predložitveno sodišče, ( 30 ) urejata postopke, ki niso primerljivi, saj ne določata, da bi bilo delovno sodišče odgovorno za odločanje o drugih zahtevkih, ki niso povezani z izvrševanjem delovnega razmerja. Drugače povedano, preučiti je treba, ali se sporno pravilo uporablja zgolj za zahtevke za ugotovitev solidarne odgovornosti poslovodje, medtem ko bi za druge zahtevke zadostovala samo ena tožba pred delovnim sodiščem. ( 31 )

66.

Kar zadeva načelo učinkovitosti, se težava, ki jo je predstavilo predložitveno sodišče, ne nanaša na neobstoj pravnega sredstva ali na izjemne težave pri njegovem izvajanju, ( 32 ) temveč zgolj na splošno opisane nevšečnosti ( 33 ) v zvezi s porazdelitvijo pristojnosti med dvema sodiščema, specializiranima za različni področji.

67.

Zato je treba spomniti, da je treba zadevno nacionalno postopkovno določbo analizirati ob upoštevanju njenega položaja v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka. ( 34 )

68.

Tako menim, da je treba v sporu o glavni stvari uravnotežiti ( 35 ) prednosti in nevšečnosti izbrane porazdelitve pristojnosti med dvema specializiranima sodiščema.

69.

Upnik, ki je zaposleni družbe, ima iz praktičnih razlogov v zvezi s trajanjem in stroški nedvomno interes, da o vseh vidikih spora odloči samo eno sodišče. Kot je na obravnavi poudaril zastopnik A. Maríne Lorenteja, Sodišče ob upoštevanju teh razlogov meni, da obveznost, naložena delavcu, zaposlenemu za določen čas, „da vloži novo tožbo, po potrebi pri drugem sodišču, zato da se določi primerna sankcija, če je sodni organ ugotovil, da gre za zlorabo veriženja pogodb za določen čas“, ( 36 ) ni v skladu z načelom učinkovitosti, saj „[temu delavcu] nujno povzroči postopkovne nevšečnosti, zlasti z vidika stroškov, trajanja in pravil o zastopanju“. ( 37 )

70.

Vendar menim, da te rešitve ni mogoče znova sprejeti. V tej zadevi se je namreč preučeval položaj, v katerem je bilo treba začeti dva ločena postopka, enega za ugotovitev zlorabe, drugega pa za njeno sankcioniranje. ( 38 ) Sprejeta rešitev večinoma temelji na neposredni povezavi med zahtevki in pravnim razmerjem strank med seboj, ( 39 ) vprašanje specializacije sodišča pa je podredno. ( 40 )

71.

Menim, da so elementi, ki jih je treba upoštevati v sporu o glavni stvari, povsem drugačni. Kot je namreč poudarila španska vlada na obravnavi, vprašanje odgovornosti poslovodje ni povezano z določitvijo terjatve iz naslova plač. Poleg tega je bil ta vmesni zahtevek podan šele v fazi izvršitve denarnih obsodb.

72.

Torej je treba nevšečnosti, povezane z začetkom dveh ločenih postopkov za obravnavo vsebinskih zahtevkov brez neposredne povezave, preučiti z vidika obveznosti, da se zagotovi pravna varnost, s katero se tradicionalno utemeljuje specializacija sodišč tako na socialnem kot na gospodarskem področju.

73.

Ta specializacija temelji na ugotovitvi, da specifičnost in strokovnost nekaterih sporov zahtevata koncentracijo pravdnega spora zaradi njegovega boljšega razumevanja in obravnave. To velja za zadeve, povezane z delovnim razmerjem med delodajalcem in zaposlenim, pa tudi na gospodarskem področju, kar zadeva spore v zvezi z odločitvami, ki jih sprejmejo gospodarske družbe, zlasti v primeru finančnih težav in, natančneje, v zvezi z odgovornostjo poslovodij teh družb. ( 41 )

74.

Taka ureditev je ugodna tudi za splošno razumevanje spora, saj omogoča, da samo eno sodišče obravnava vse zahtevke upnikov, poenostavi pa se tudi analiza pogojev, pod katerimi je mogoče uveljavljati odgovornost vodstvenih organov.

75.

V zvezi s tem bi se lahko celo trdilo, da je ta specializacija v skladu s ciljem, ki si ga je zastavil zakonodajalec Unije, to je da se odločitve, povezane z življenjem družb, denimo v primeru zmanjšanja kapitala, sprejmejo „[z]a izboljšanje standardizirane zaščite upnikov v vseh državah članicah“. ( 42 )

76.

Torej se mi ne zdi, da bi odločitev za to, da se možnost preučitve – ki je pridržana za drugo specializirano sodišče – vprašanja odgovornosti poslovodje, ki ni povezano z izvrševanjem delovnega razmerja, ne razširi na sodišče, katerega izključna pristojnost je namenjena zagotovitvi učinkovitosti pravic, določenih z delovnopravno zakonodajo, zaposlenim posebej otežila izvajanje njihovih pravic, in sicer še toliko bolj v fazi prisilne izterjave terjatev iz naslova plač po uporabi obvezne absolutne prednosti pri njihovem poplačilu in uporabi jamstvenega sklada za plače. ( 43 )

77.

Poleg tega je mogoče ugotoviti – na kar je bilo opozorjeno na obravnavi – da zadevna nacionalna zakonodaja zaposlenim ponuja možnost, da se zavarujejo pred nedejavnostjo upravnih organov, tako da pri gospodarskem sodišču predlagajo prenehanje družbe ( 44 ) ali odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli. ( 45 ) Izvajanje teh postopkov je za zaposlene poenostavljeno, ker so navzoči v podjetju in imajo torej neposreden dostop do koristnih informacij.

78.

K temu je mogoče še pripomniti, da nobena od določb, ki jih navaja predložitveno sodišče, ne izključuje možnosti za zaposlene, da se prostovoljno vključijo v postopek, v katerem se uveljavlja odgovornost poslovodje, ki so ga morda že začeli drugi upniki.

79.

Glede na navedeno predlagam, naj se na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19 Direktive 2012/30 ter načeli enakovrednosti in učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnim predpisom, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, s katerimi je zaposlenemu, ki je upnik družbe, ki ga je zaposlovala, naloženo, da mora za ugotovitev solidarne odgovornosti poslovodje te družbe, ker ni izpolnil svojih gospodarskopravnih obveznosti, vložiti tožbo pri drugem, ne pa delovnem sodišču, če ti predpisi niso manj ugodni od tistih, s katerimi so urejene podobne tožbe nacionalne narave, in zaradi njih ni praktično onemogočeno ali čezmerno oteženo izvajanje pravic, podeljenih s to direktivo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

80.

Kar zadeva to vprašanje za predhodno odločanje, za katero velja enak predpogoj v zvezi s povezavo s pravom Unije, ( 46 ) je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno. Značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost je treba med drugim ugotavljati in presojati ob upoštevanju predmeta in cilja akta prava Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja urejanja, na katero spada ta ukrep. Tak pristop mora mutatis mutandis veljati tudi v okviru preizkusa, v katerem se želi presoditi skladnost nacionalnih ukrepov za izvajanje prava Unije z načelom enakega obravnavanja. ( 47 )

81.

Predložitveno sodišče meni, da morajo biti ne glede na naravo terjatve postopkovni pogoji, določeni za uveljavljanje jamstva poslovodje, enaki ter da lahko torej delovno sodišče hkrati odloča o izterjavi terjatve in solidarni odgovornosti poslovodje.

82.

Menim, da z vsebinskega vidika nikakor ni mogoče ugotoviti različnega obravnavanja. Solidarno odgovornost poslovodje je mogoče uveljavljati ne glede na naravo terjatve do družbe.

83.

Na postopkovni ravni sta prav plačna narava terjatve in posebna ureditev z njo povezanih zakonsko določenih jamstev v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti delodajalca ali njegove plačilne nesposobnosti razlog za različno obravnavanje v primerjavi z zasebnopravno ali poslovno terjatvijo, kar upravičuje izključno pristojnost delovnega sodišča.

84.

Zaradi specifičnosti uveljavljanja odgovornosti poslovodje je prav tako upravičeno, da za ta zahtevek ni pristojno sodišče, specializirano izključno za delovno pravo, ( 48 ) še toliko bolj v fazi izvršitve odločbe, s katero je določen znesek dolga in opredeljen glavni dolžnik.

85.

Zato menim, da nacionalni predpisi, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, s katerimi se izvaja pravo Unije, niso v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, določenim zlasti v členih 20 in 21 Listine, saj upniki, ki so zaposleni družbe in morajo za ugotovitev solidarne odgovornosti poslovodje te družbe, ker ni izpolnil svojih gospodarskopravnih obveznosti, vložiti tožbo pri drugem, ne pa delovnem sodišču, niso v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem preostalih upnikov te družbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

86.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Juzgado de lo Social no 30 de Barcelona (delovno sodišče št. 30 v Barceloni, Španija), odgovori: