1. 

Kenzo Tsujimoto (v nadaljevanju: K. Tsujimoto) s tema pritožbama predlaga Sodišču, naj razveljavi sodbi Splošnega sodišča z dne 2. decembra 2015, Tsujimoto/EUIPO ( 2 ) in Tsujimoto/EUIPO. ( 3 ) Sodišče me je prosilo, naj se v teh sklepnih predlogih osredotočim na en del pritožbe K. Tsujimota, namreč razlago relativnih razlogov za zavrnitev registracije znamke iz člena 8(5) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti. ( 4 ) Vprašanje, ki ga je treba preučiti, je, ali spada besedna znamka „KENZO ESTATE“, ki jo želi K. Tsujimoto registrirati kot znamko Evropske unije, v okvir izraza „uporaba blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga“ iz te določbe. K. Tsujimoto trdi, da bi, ker je znamka delno sestavljena iz njegovega imena „Kenzo“, njena registracija pomenila uporabo z upravičenim razlogom in da se zato ne uporablja člen 8(5) Uredbe št. 207/2009.

2.

V uvodni izjavi 7 je navedeno, da se „[p]ravic pri blagovni znamki [EU] […] ne sme pridobiti drugače kot z registracijo, registracija pa bo zavrnjena zlasti, če blagovna znamka nima razlikovalnega značaja, če je nezakonita ali če je v nasprotju s prejšnjimi pravicami“.

3.

Člen 8 določa razloge za ugotovitev, ali bi bilo treba prijavo za registracijo znamke zavrniti, če je imetnik prejšnje znamke začel postopek ugovora. Razloga sta dva. Registracija znamke, za katero je vložena prijava, se zavrne, „če je enaka prejšnji blagovni znamki in če so blago in storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja blagovna znamka“ (člen 8(1)(a)). Registracija se zavrne tudi, „če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo blagovne znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja blagovna znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko“ (člen 8(1)(b)). V členu 8(2) prejšnja znamka med drugim pomeni znamke EU (člen 8(2)(a)(i)).

4.

Člen 8(5) določa, [da] „blagovna znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje blagovne znamke v smislu odstavka 2 ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka, če prejšnja blagovna znamka [EU] uživa ugled v [Evropski uniji] in če ima prejšnja nacionalna blagovna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke“. ( 5 )

5.

Besedilo, podobno besedilu iz člena 8(5), je uporabljeno v členu 9 („Pravice iz blagovne znamke [EU]“) v oddelku 2 („Učinki blagovnih znamk [EU]“). V členu 9(1) so naštete okoliščine, v katerih je imetnik znamke EU upravičen preprečiti vsem tretjim osebam, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu uporabljale znake. Mednje v členu 9(1)(c) spada, da se uporabi „kateri koli znak, enak ali podoben blagovni znamki [Evropske unije] za blago ali storitve, ki niso podobni tistim, za katere je registrirana blagovna znamka [EU], če ima slednja ugled v [EU] in če uporaba tega znaka brez upravičenega razloga izkorišča ali škoduje razlikovalnemu značaju ali ugledu blagovne znamke [EU]“. ( 6 )

6.

Oddelek 2 vsebuje tudi člen 12 („Omejitev pravic iz blagovne znamke [EU]“). Ta člen določa:

„Blagovna znamka [EU] imetniku ne daje pravice, da tretji osebi v gospodarskem prometu prepove uporabo:

ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah“.

7.

Člen 15 Uredbe št. 207/2009 določa, da se lahko – če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati znamke [EU] za blago ali storitve, za katere jo je registriral – uporabijo nekatere sankcije. Podobno je mogoče (na podlagi člena 51) pravice imetnika znamke razveljaviti, če se v neprekinjenem obdobju petih let znamka ni resno in dejansko uporabljala. Podobno je v členu 54 določeno, da če je lastnik za obdobje petih zaporednih let pristal v uporabo poznejše znamke EU v Evropski uniji in se ob tem zavedal te uporabe, ni več upravičen do vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti ali do ugovarjanja uporabi poznejše znamke.

8.

K. Tsujimoto je 21. januarja 2008 vložil prijavo za mednarodno registracijo besednega znaka „KENZO ESTATE“ (v nadaljevanju: znamka, za katero je vložena prijava) kot znamke v tedanji Evropski skupnosti. Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, so spadali v razred 33 Nicejskega aranžmaja; ( 7 ) ustrezali so opisu: „vino; alkoholne sadne pijače; zahodnjaške alkoholne pijače (v splošnem)“. Ta prijava je bila 17. marca 2008 objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 12/2008. Družba Kenzo SA (intervenientka pred Splošnim sodiščem (v nadaljevanju: Kenzo)) je 16. decembra 2008 vložila ugovor na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009, pri čemer se je sklicevala na njen člen 8(5). Ugovor je temeljil na prejšnji znamki EU „KENZO“, ki je bila 20. februarja 2001 registrirana med drugim za proizvode iz razredov 3, 18 in 25 Nicejske klasifikacije. ( 8 ) Oddelek za ugovore je 20. decembra 2011 ugovor zavrnil. Družba Kenzo je to odločbo izpodbijala pred odborom za pritožbe.

9.

Odbor za pritožbe je 22. maja 2013 v celoti ugodil ugovoru družbe Kenzo. Štel je, da so izpolnjeni trije kumulativni pogoji iz člena 8(5): (i) sporne znamke so si zelo podobne za znaten del upoštevne javnosti; (ii) v nasprotju z mnenjem oddelka za ugovore je prejšnja znamka pridobila ugled; in (iii) znamka, katere registracija je bila zahtevana, bi izkoriščala ugled prejšnje znamke. Odbor za pritožbe je ugotovil, da obstaja tveganje, da bi znamka, ki jo je želel registrirati K. Tsujimoto, izkoristila ugled prejšnje znamke „KENZO“ v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

10.

K. Tsujimoto je pri Splošnem sodišču 8. avgusta 2013 zoper to odločbo vložil tožbo. Navedel je dva tožbene razloga. Trdil je, da je odbor za pritožbe kršil člena 76(2) ( 9 ) in 8(5) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče je tožbo v celoti zavrnilo in K. Tsujimotu naložilo plačilo stroškov.

11.

K. Tsujimoto je 18. avgusta 2009 vložil še eno prijavo za mednarodno registracijo besednega znaka „KENZO ESTATE“ (v nadaljevanju: znamka, za katero je vložena prijava) kot znamke v tedanji Evropski skupnosti. Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 29, 30, 31, 35, 41 in 43 Nicejske klasifikacije. ( 10 ) Ta prijava za registracijo je bila 16. novembra 2009 objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 44/2009. Družba Kenzo je 12. avgusta 2010 vložila ugovor na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009, pri čemer se je sklicevala na njen člen 8(5). Ugovor je ponovno temeljil na prejšnji besedni znamki „KENZO“, ki je bila 20. februarja 2001 registrirana med drugim za proizvode iz razredov 3, 18 in 25 Nicejske klasifikacije.

12.

Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 24. maja 2012 zavrnil ugovor družbe Kenzo. Družba Kenzo je to odločbo 23. julija 2012 izpodbijala pred odborom za pritožbe, ki je z odločbo z dne 3. julija 2013 delno ugodil ugovoru družbe Kenzo. Odbor za pritožbe je v zvezi s proizvodi iz razredov od 29 do 31 (zajetimi z registracijo, za katero je zaprosil K. Tsujimoto) ugotovil, da se ne štejejo za luksuzno blago in da se ne povezujejo nujno s svetom glamurja ali mode. Menil je, da gre za običajna široko uporabljana živila, ki jih je mogoče kupiti v kateri koli trgovini, in da so le obrobno povezana s proizvodi družbe Kenzo. Odbor za pritožbe je zato glede teh proizvodov ugovor zavrnil. Vendar je ugovoru ugodil glede proizvodov in storitev iz in razredov 35, 41 in 43 Nicejske klasifikacije.

13.

K. Tsujimoto je 26. septembra 2013 pri Splošnem sodišču vložil tožbo zoper to odločbo. Trdil je, da je odbor za pritožbe kršil člena 76(2) in 8(5) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče je tožbo v celoti zavrnilo in K. Tsujimotu naložilo plačilo stroškov.

14.

K. Tsujimoto predlaga, naj Sodišče v obeh spornih zadevah:

15.

EUIPO in družba Kenzo predlagata Sodišču, naj pritožbi zavrne in K. Tsujimotu naloži plačilo stroškov postopka.

16.

K. Tsujimoto v obeh zadevah navaja dva pritožbena razloga. Prvič, trdi, da je Splošno sodišče pri razlagi člena 76(2) Uredbe št. 207/2009 napačno uporabilo pravo. Z drugim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na štiri dele, K. Tsujimoto trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 8(5) te uredbe. Četrti del tega razloga je enak tako v zadevi C‑85/16 P kot v zadevi C‑86/16 P. Navedeni del poraja novo pravno vprašanje, zato se bom v teh sklepnih predlogih osredotočila zgolj na to točko.

17.

K. Tsujimoto trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Znak, ki ga je želel registrirati (KENZO ESTATE), vsebuje njegovo ime: zato naj bi bila uporaba tega znaka upravičena. K. Tsujimoto prav tako navaja, da razlaga Splošnega sodišča ni zadostna, saj je zgolj navedeno, da „ni bil dokazan upravičen razlog“. Trdi, da je to sodišče ravnalo napačno s tem, da ni razsodilo, da bi moral odbor za pritožbe obrazložiti svojo odločbo, zakaj je uporaba imena K. Tsujimota v znaku KENZO ESTATE brez upravičenega razloga.

18.

Splošno sodišče je razsodilo, da je odbor za pritožbe pravilno odločil, da bi registracija znamke, za katero je zaprosil K. Tsujimoto, pomenila tveganje za izkoriščanje ugleda prejšnje znamke. Potrdilo je ugotovitev odbora, da bi znamka K. Tsujimota „[…] izkoriščala ugled prejšnje znamke, da bi ji koristila privlačnost, ugled in prestiž te znamke, ter da bi brez plačila denarnega nadomestila koristila marketinški trud [družbe Kenzo] za vzpostavitev in ohranitev podobe znamke“. ( 11 )

19.

Splošno sodišče je v sodbi spomnilo, da K. Tsujimoto trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 8(5) Uredbe št. 207/2009, saj ni upošteval trditve, da je zgolj želel kot znamko registrirati svoje ime. ( 12 ) Splošno sodišče je razsodilo:

„Poudariti je treba, da je odbor za pritožbe odgovoril na trditev tožeče stranke z navedbo, da ‚ni bil dokazan upravičen razlog‘ (točka 50 sporne odločbe). To je res lakoničen odgovor, vendar je zadosten. Z Uredbo št. 207/2009 ni zagotovljena brezpogojna pravica za registracijo priimka kot znamke Skupnosti (glej v zvezi s tem sodbo z dne 25. maja 2011, Prinz von Hannover/EUIPO (Upodobitev grba)T‑397/09, EU:T:2011:246, točka 29), kaj šele za registracijo imena kot znamke. Zato dejstvo, da je tožeči stranki ime Kenzo, ni dovolj, da bi pomenilo upravičen razlog za uporabo znamke, za katero je bila zahtevana registracija, v zvezi s členom 8(5) Uredbe št. 207/2009 […].

Iz tega izhaja, da je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.“ ( 13 )

20.

Trditev K. Tsujimota, da Splošno sodišče ni dovolj obrazložilo sodb, je v bistvu navedba, da Splošno sodišče ni obrazložilo, zakaj je potrdilo odločbi odbora za pritožbe, v katerih je bilo ugotovljeno, da je uporaba njegovega imena v znamki, za katero je vložena prijava, uporaba brez upravičenega razloga v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

21.

Obveznost obrazložitve izhaja iz člena 36 Statuta Sodišča, ki se za Splošno sodišče uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta, in člena 117 Poslovnika Splošnega sodišča. ( 14 ) V skladu z ustaljeno sodno prakso je, da Sodišče ne zahteva, da mora Splošno sodišče zagotoviti razlago, ki bi izčrpno in zaporedoma sledila razlogovanju strank v sporu, in da je torej obrazložitev Splošnega sodišča lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora. ( 15 )

22.

Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je Splošno sodišče preučilo trditev K. Tsujimota glede uporabe njegovega imena. Menilo je, da je odgovor odbora za pritožbe, čeprav je „lakoničen“, vendarle zadosten. ( 16 ) Res je sicer, da Splošno sodišče ni natančno predstavilo svojega pogleda na razlago člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Vendar je navedeno sodišče izrecno navedlo, da meni, da trditev, da uporaba imena sama po sebi pomeni upravičen razlog v smislu te določbe, ni zadostna. Zato menim, da je mogoče iz odločitve Splošnega sodišča razbrati, zakaj je to sodišče zavrnilo trditev K. Tsujimota v tem pogledu.

23.

Bistvo trditev K. Tsujimota je, da bi moral biti upravičen do registracije znamke KENZO ESTATE, ker besedo „Kenzo“ uporablja v dobri veri kot svoje ime.

24.

Ne strinjam se s K. Tsujimotom. Menim, da iz dejstva, da mu je ime Kenzo, ne izhaja, da bi uporaba znamke, katere registracijo je zahteval, pomenila uporabo „z upravičenim razlogom“ v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Besedna znamka Kenzo je bila registrirana leta 2001, približno osem let pred prijavo K. Tsujimota za registracijo. Pravice iz te znamke so zavarovane na podlagi Uredbe št. 207/2009, dano varstvo pa ne preneha – enostavno zato, ker je Kenzo na Japonskem pač razmeroma običajno ime.

25.

Svojo analizo bom začela z nekaj uvodnimi ugotovitvami. Ni sporno, da je besedna znamka družbe Kenzo v spornih zadevah „prejšnja znamka“ v smislu člena 8(2)(a)(i) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče je v točki 54 sodb potrdilo ugotovitev odbora za pritožbe, da bi znamka K. Tsujimota „izkoriščala ugled prejšnje znamke“ in tako škodila imetniku, družbi Kenzo.

26.

Glede razlage člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 bi bilo najprej treba upoštevati, da izraz „uporaba blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga“ v tej uredbi ni opredeljen. Ta pojem je treba torej razlagati ob upoštevanju splošne sistematike in ciljev sistema, del katerega je, in, natančneje, ob upoštevanju okoliščin določbe, v kateri je naveden. ( 17 )

27.

Drugič, v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 207/2009, je člen 8 naslovljen „Relativni razlogi za zavrnitev“. Določa pravila za reševanje sporov, kadar so s prejšnjo znamko vzpostavljene pravice imetnika v času, ko je vložena poznejša prijava za registracijo. Člen 9 določa pravice imetnika iz znamke EU. Na podlagi te določbe ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam (ki nimajo njegovega soglasja), da uporabljajo enak ali podoben znak za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana znamka EU (člen 9(1)(a)). Prav tako lahko prepreči uporabo katerega koli znaka, pri katerem zaradi enakosti ali podobnosti znamki EU in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih s to znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti (člen 9(1)(b)). Besedilo člena 9(1)(c) (ki se ukvarja z „uporabo […] brez upravičenega razloga“) je podobno zadnjemu pogoju iz člena 8(5). Menim, da bi bilo treba ti določbi razlagati tako, da bi se zagotovila usklajena razlaga Uredbe št. 207/2009. ( 18 )

28.

Tretjič, Uredba št. 207/2009 in Direktiva o znamkah imata enako zgodovinsko ozadje, njun skupni cilj pa je vzpostavitev sistema evropskih znamk. ( 19 ) Vzporedni določbi členov 8(5) in 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v tej direktivi sta člena 4(4)(a) in 5(2). Zato menim, da se je pri vsakem preučevanju člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 primerno sklicevati na obstoječo sodno prakso o razlagi vzporednih določb v Direktivi o znamkah. Sodišče je že razsodilo, da se razlaga člena 5(2) Direktive o znamkah uporablja tudi za člen 4(4)(a) te direktive. ( 20 ) Menim, da isti pristop velja tudi glede členov 8(5) in 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009.

29.

V zvezi s sistematiko Uredbe št. 207/2009 ponuja nekaj uporabnih napotkov sodba Sodišča v zadevi Levi Strauss, ( 21 ) za katero menim, da jo je mogoče uporabiti po analogiji. Z zakonodajno sistematiko se zahteva, da se z namenom določitve obsega varstva teh pravic upoštevajo posledice ravnanja imetnika. ( 22 )

30.

Tako člen 15 Uredbe št. 207/2009 določa, da je treba – če v obdobju petih let po koncu postopka registracije imetnik v zadevni državi članici ni začel resno in dejansko uporabljati znamke za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let – za to znamko uporabiti sankcije iz Uredbe št. 207/2009, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo. V skladu s členom 51 Uredbe št. 207/2009 je mogoče pravice imetnika znamke EU razveljaviti, če se znamka ni resno in dejansko uporabljala v neprekinjenem obdobju petih let ali če je zaradi ravnanja imetnika postala obča oznaka za proizvod ali storitve. Nazadnje, na podlagi člena 54 imetnik prejšnje znamke – če je za obdobje petih zaporednih let pristal na uporabo poznejše znamke, registrirane v Evropski uniji, in se pri tem zavedal te uporabe – načeloma na podlagi prejšnje znamke ni več upravičen do vložitve zahteve za ugotovitev, da je poznejša znamka nična, ali do ugovarjanja uporabi poznejše znamke za blago in storitve, za katere se je uporabljala poznejša znamka. ( 23 )

31.

Te določbe kažejo, da je splošni namen Uredbe št. 207/2009 vzpostaviti primerno ravnovesje. Interesi imetnika znamke morajo zavarovati njeno bistveno funkcijo v Evropski uniji. Ta funkcija je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označene z znamko, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od proizvodov ali storitev drugega izvora. Imetnik mora biti zavarovan pred konkurenti, ki bi hoteli zlorabiti položaj in ugled znamke s prodajo proizvodov, neupravičeno označenih s to znamko. Drugi del tehtanja obsega interese drugih gospodarskih subjektov za razpoložljivost znamk, ki lahko označujejo njihove proizvode in storitve. ( 24 )

32.

Varstvo pravic imetnika znamke v Uredbi št. 207/2009 torej ni brezpogojno, saj je med drugim omejeno z namenom uravnoteženja teh dveh tipov različnih interesov, na primer, če se imetnik izkaže za dovolj pozornega, da ugovarja uporabi znakov drugih gospodarskih subjektov, ki lahko kršijo njegovo znamko. ( 25 ) Za prav tak položaj gre v obravnavanih zadevah, v katerih je družba Kenzo aktivno ugovarjala registraciji znamke, za katero je vložena prijava. Družba Kenzo tako želi zavarovati bistveno funkcijo prejšnje znamke.

33.

Ali v okviru sistematike Uredbe št. 207/2009 prijava K. Tsujimota za registracijo znamke, ki vključuje njegovo ime, pomeni upravičeno uporabo v smislu člena 8(5) te uredbe? ( 26 )

34.

V sodbi Sodišča v zadevi Leidseplein Beheer in de Vries, ki se nanaša na člen 5(2) Direktive o znamkah, je določenih nekaj načel, ki jih je mogoče koristno uporabiti pri preučitvi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. V njej je Sodišče navedlo, da je varstvo, zagotovljeno ugledni znamki, široko. V obravnavani zadevi je družba Kenzo dokazala obstoj oblike kršitve prejšnje znamke v delu, v katerem se je ugotovilo, da bi znamka K. Tsujimota izkoriščala njen ugled. ( 27 ) V skladu s tem je na K. Tsujimotu dokazno breme, da ima kljub vsemu upravičen razlog za registracijo KENZO ESTATE. ( 28 ) Pojem „upravičen razlog“ ne zajema le objektivno nujnih razlogov, ampak se lahko navezuje tudi na subjektivne interese tretje osebe, ki uporablja znak, ki je enak ali podoben ugledni znamki. Ta pojem ne more voditi do tega, da bi se K. Tsujimotu priznale ugodnosti od pravic, povezanih z registrirano znamko. Kadar se dokaže upravičen razlog, to prej obvezuje imetnika ugledne znamke (v obravnavani zadevi družbo Kenzo), da dopusti uporabo podobnega znaka. ( 29 )

35.

Če ta načela uporabimo v obravnavanih zadevah, menim, da se tehtnica ne nagne v korist K. Tsujimota.

36.

V zadevi Leidseplein Beheer in de Vries ni bilo sporno, da je tretja stranka (H. de Vries, imetnik spornega znaka) registrirala ta znak in ga uporabljala, preden je imetnik, ki se je želel sklicevati na člen 5(2) Direktive o znamkah (družba Red Bull GmbH), registriral svojo lastno znamko. ( 30 ) V obravnavanih zadevah pa je K. Tsujimoto vložil prijavo za registracijo znaka KENZO ESTATE osem let po tem, ko je bila registrirana znamka EU Kenzo. ( 31 )

37.

Tako se ne pojavi vprašanje, ali je upoštevna javnost sprejela znak K. Tsujimota in kakšen je bil njegov ugled. Glede na navedeno zgolj dejstvo, da bi K. Tsujimoto rad uporabil svoje ime kot znamko, ne prevesi ravnovesja v njegovo korist v zvezi s tehtanjem, ki ga je treba opraviti pri ugotavljanju, ali lahko dokaže upravičeno uporabo.

38.

Če bi več teže namenili dejstvu, da je K. Tsujimotu ime Kenzo, kot nastanku škode za imetnika uveljavljene znamke EU, bi to močno spodkopalo varstvo, ki ga daje Uredba št. 207/2009. Če bi tako uporabo avtomatično opredelili kot upravičeno uporabo, bi to pomenilo, da bi bila kakršna koli prejšnja znamka, ki vključuje ime, oropana svoje bistvene funkcije.

39.

Koncept uporabe imen kot znamk še zdaleč ni neobičajen. ( 32 ) Tako je Sodišče razsodilo, da je v primerih, ko lahko pride do verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, primerno upoštevati vsakokratne sestavne dele v sporni zadevi, kot je na primer, ali je zadevna oseba dobro znana. ( 33 ) Očitno je, da če je ime registrirano kot znamka na podlagi Uredbe št. 207/2009, je bistvena funkcija znamke varstvo imetnikovih interesov na podlagi te uredbe. Ne morem slediti temu (kot trdi K. Tsujimoto), da zgolj zato, ker je znamka, ki jo je želel registrirati, sestavljena delno iz njegovega imena, to pomeni upravičeno uporabo.

40.

Glede ciljev relativnih razlogov za zavrnitev je v uvodni izjavi 7 Uredbe št. 207/2009 navedeno, da bo „registracija […] zavrnjena zlasti, če blagovna znamka nima razlikovalnega značaja, če je nezakonita ali če je v nasprotju s prejšnjimi pravicami“. To kaže, da bi bilo treba registracijo zavrniti, če se šteje, da bi bila znamka, za katero je bila zahtevana registracija, v nasprotju s prejšnjo znamko v smislu člena 8(5). Besedilo te določbe se nanaša na položaje, v katerih bi uporaba znamke, za katero je vložena prijava, izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke. Navedba Splošnega sodišča v točki 54 izpodbijanih sodb, s katero je bila potrjena ugotovitev odbora za pritožbe, da bi znamka, ki jo je želel registrirati K. Tsujimoto, „izkoriščala ugled prejšnje znamke družbe Kenzo“, je jasna indikacija, da je navedeno sodišče štelo, da bi znamka K. Tsujimota izkoristila prejšnjo znamko.

41.

Sklenem lahko, da uporaba imena K. Tsujimota v znaku, ki ga je želel registrirati, ne pomeni upravičene uporabe v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

42.

Zaradi celovitosti dodajam, da imetnik znamke EU ni upravičen tretji osebi prepovedati, da bi v gospodarskem prometu uporabljala svoje ime ali naslov, če ju uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. ( 34 ) Tako je z Uredbo št. 207/2009 zagotovljeno, da osebi v položaju K. Tsujimota zaradi prejšnje registracije družbe Kenzo ni preprečena uporaba njenega imena kot imena za gospodarske namene.

43.

To je v skladu s členom 7 Listine, s katerim je zagotovljena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Sodišče je večkrat razsodilo, da je ime osebe sestavni del njene istovetnosti in zasebnega življenja. Identificiramo se tako, da uporabljamo svoje ime. Ime osebe je tudi vez z njeno družino in predniki ali nasledstvom ter zadeva njeno zasebno in družinsko življenje. ( 35 ) Vendar dejstvo, da je družba Kenzo registrirala običajno ime (ki je slučajno tudi ime K. Tsujimota) kot znamko, ne krši njegovega zasebnega ali družinskega življenja.

44.

V skladu s členom 137 Poslovnika Sodišča bo o stroških odločeno v sodbi, s katero bo končan ta postopek.

45.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj: