1. 

Sodišče že ima obsežno sodno prakso o zaščitenih označbah porekla (ZOP) in zaščitenih geografskih označbah (ZGO). S to pritožbo je Sodišče dobilo priložnost, da svojo sodno prakso uporabi v sporu med ZOP za vina in znamko Unije, v kateri je bilo po mnenju imetnikov ZOP neupravičeno uporabljeno zemljepisno ime, ki je značilno za ZOP Porto/Port. ( 2 )

2. 

Natančneje, spor o glavni stvari je nastal med Instituto dos Vinhos do Douro e do Porto, IP (v nadaljevanju: IVDP) in Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT, zdaj Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)). Navedeni urad je po tem, ko je registriral razlikovalni znak „Port Charlotte“ kot znamko Unije, za katero se je zahtevala registracija in ki označuje viski, zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti te znamke, ki jo je vložil IVDP.

3. 

Splošno sodišče ( 3 ) je tožbi IVDP zoper odločbo EUIPO delno ugodilo, kar je pripeljalo do dvojnega pritožbenega predloga: (a) EUIPO meni, da se v izpodbijani sodbi napačno sklepa, da je zaščita ZOP urejena tudi v nacionalnem pravu (v tem primeru portugalskem), (b) IVDP pa meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je potrdilo trditev EUIPO, da je znamka „Port Charlotte“ združljiva z ZOP Porto/Port.

4.

Člen 8(4) določa:

„Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo Skupnosti ali pravom države članice, ki ta znak ureja,

5.

Člen 53 določa:

„1.   Blagovna znamka Skupnosti se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

[…]

[…]“.

6.

Člen 118b, „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:

„1.   V tem pododdelku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

7.

Člen 118f, „Predhodni nacionalni postopek“, v odstavkih 6 in 7 določa:

„6.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s tem členom, do 1. avgusta 2009.

7.   Kadar država članica nima nacionalne zakonodaje o zaščiti označb porekla in geografskih označb, lahko, vendar le prehodno, ime na nacionalni ravni zaščiti v skladu s pogoji iz tega pododdelka, pri čemer začne zaščita učinkovati z dnem predložitve vloge Komisiji. Taka prehodna nacionalna zaščita se konča na dan sprejetja odločbe o registraciji ali zavrnitvi v skladu s tem pododdelkom.“

8.

Odstavek 1 člena 118l („Razmerje do blagovnih znamk“) določa:

„Če je označba porekla ali geografska označba zaščitena po tej uredbi, se zavrne vloga za registracijo blagovne znamke, ki ustreza eni od situacij iz člena 118m(2) in velja za proizvod iz ene od kategorij iz Priloge XIb, če je vloga za registracijo blagovne znamke vložena po dnevu predložitve vloge za zaščito označbe porekla ali geografske označbe Komisiji in se označba porekla ali geografska označba nato zaščiti.

Blagovne znamke, registrirane v nasprotju s prvim pododstavkom, so nične.“

9.

Člen 118m, „Zaščita“, v odstavkih 1, 2 in 3 določa:

„1.   Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe lahko uporablja vsak gospodarski subjekt, ki trži vino, ki je bilo pridelano v skladu z ustreznimi specifikacijami proizvoda.

2.   Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe ter vino, ki uporablja ta zaščitena imena v skladu s specifikacijo proizvoda, so zaščiteni pred:

3.   Zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe ne morejo postati generične v Skupnosti v smislu člena 118k(1).“

10.

Člen 118n („Register“) določa:

„Komisija vzpostavi in vzdržuje elektronski register zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb za vino, ki je javno dostopen.“

11.

Člen 118s, „Obstoječa zaščitena imena vin“, določa:

„1.   Imena vin, ki so zaščitena v skladu s členoma 51 in 54 Uredbe (ES) št. 1493/1999 ter členom 28 Uredbe Komisije (ES) št. 753/2002 z dne 29. aprila 2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 [z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 26, str. 25) glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja […], so avtomatično zaščitena na podlagi te uredbe. Komisija jih vključi v register iz člena 118n te uredbe.

2.   Glede obstoječih zaščitenih imen vin iz odstavka 1 države članice pošljejo Komisiji:

3.   Imena vin iz odstavka 1, za katera informacije iz odstavka 2 ne bodo predložene do 31. decembra 2011, bodo izgubila zaščito po tej uredbi. Komisija bo ustrezno uradno odstranila taka imena iz registra iz člena 118n.

4.   Člen 118r te uredbe se ne uporablja za obstoječa zaščitena imena vin iz odstavka 1.

Komisija lahko na lastno pobudo in po postopku iz člena 195(4) do 31. decembra 2014 odloči o preklicu zaščite obstoječih zaščitenih imen vin iz odstavka 1, če ne izpolnjujejo pogojev iz člena 118b.

[…]“

12.

Pod naslovom „Strožja pravila, ki jih določijo države članice“ člen 120d določa:

„Države članice lahko omejijo ali izključijo uporabo nekaterih enoloških postopkov in določijo strožje omejitve za vina, ki jih dovoljuje zakonodaja Skupnosti in se pridelujejo na njihovem ozemlju, da bi izboljšale ohranjanje osnovnih lastnosti vin z zaščiteno označbo porekla ali z zaščiteno geografsko označbo ter penečih vin in likerskih vin.

Države članice te omejitve in izključitve sporočijo Komisiji, ki o njih obvesti druge države članice.“

13.

Iz točk od 1 do 15 izpodbijane sodbe je razvidno, da je družba Bruichladdich Distillery Co. Ltd. (v nadaljevanju: Bruichladdich) 27. oktobra 2006 vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti „Port Charlotte“ za proizvode iz razreda 33 Nicejskega aranžmaja ( 6 ), „alkoholne pijače“.

14.

Znamka je bila registrirana 18. oktobra 2007 pod številko 5421474 in objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 60/2007 z dne 29. oktobra 2007.

15.

IVDP je 7. aprila 2011 pri EUIPO na podlagi člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4), člena 53(2)(d) in člena 52(1)(a) v povezavi s členom 7(1)(c) in (g) Uredbe št. 207/2009 vložil zahtevo za ugotovitev ničnosti znamke.

16.

Družba Bruichladdich je v odgovor na zahtevo za ugotovitev ničnosti seznam proizvodov, za katere je bila izpodbijana znamka registrirana, omejila na „viski“.

17.

IVDP se je v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti skliceval na ZOP „porto“ in „port“, ki sta po njegovem mnenju na eni strani zaščiteni v vseh državah članicah z več določbami portugalskega prava in s členom 118m(2) Uredbe Sveta (ES) št. 491/2009 ter na drugi strani registrirani in zaščiteni na podlagi Lizbonskega aranžmaja o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji z dne 31. oktobra 1958, kakor je bil revidiran in spremenjen, v Franciji, Italiji, na Cipru, na Madžarskem, na Portugalskem in na Slovaškem.

18.

Oddelek EUIPO za izbris je 30. aprila 2013 zavrnil predlog za ugotovitev ničnosti.

19.

IVDP je 2. februarja 2014 pri EUIPO izpodbijal odločbo oddelka za izbris.

20.

Četrti odbor za pritožbe EUIPO je z odločbo z dne 8. julija 2014 zavrnil tri pritožbene razloge, na katerih je temeljila pritožba.

21.

Prvič, odbor za pritožbe je zavrnil pritožbeni razlog kršitve člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe. V bistvu je navedel, da zaščito ZOP za vina ureja izključno Uredba št. 491/2009 in zato spada v izključno pristojnost Evropske unije. Poleg tega je menil, da je bila ZOP v tem primeru zaščitena le za vino, ki ga ni mogoče primerjati z viskijem, in da znamka „Port Charlotte“ ne prikliče v spomin portovca. Dodal je, da ni treba preveriti, ali imata geografski označbi „porto“ ali „port“ ugled, saj izpodbijana znamka ni niti spominjala nanju niti ju ni uporabljala.

22.

Drugič, odbor za pritožbe je zavrnil pritožbeni razlog kršitve člena 53(2)(d) Uredbe št. 207/2009, ki je temeljil na tem, da sta bili ZOP „porto“ in „port“ od 18. marca 1983 registrirani pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) pod številko 682 v skladu z Lizbonskim aranžmajem. Navedel je, da je s to registracijo zaščiten le izraz „porto“ – ne le na Portugalskem –, ki naj ne bi bil del izpodbijane znamke.

23.

Tretjič, odbor za pritožbe je zavrnil pritožbene razloge kršitve člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) in (g) te uredbe. Menil je, da se izpodbijana znamka ni nanašala hkrati na – obstoječi ali neobstoječi – kraj z imenom Port Charlotte in „na mesto Oporto (Porto)“. Dodal je še, da je bil absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) navedene uredbe omenjen „šele v času pritožbe“, zaradi česar se IVDP ni bil upravičen sklicevati nanj. Z izpodbijano znamko naj nikakor ne bi bilo mogoče zavajati javnosti glede geografskega porekla proizvoda, ki ga označuje, v smislu člena 7(1)(g) navedene uredbe.

24.

IVDP je 15. septembra 2014 pri Splošnem sodišču vložil tožbo za razveljavitev odločbe odbora za pritožbe. Tožbo je razdelil na šest tožbenih razlogov, od katerih je za to pritožbo posebej pomemben tretji tožbeni razlog kršitve člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe.

25.

IVDP je odboru za pritožbe očital, da je napačno ugotovil, da je varstvo vin, zaščitenih z ZOP Porto/Port, urejeno samo v Uredbi št. 491/2009, pri tem pa izključil varstvo, ki ga zagotavlja portugalsko pravo.

26.

V okviru tega istega razloga se je IVDP poleg portugalskega prava skliceval še na člen 118m Uredbe št. 491/2009 in grajal presojo odbora za pritožbe v zvezi z združljivostjo znamke „Port Charlotte“ in ZOP Porto/Port.

27.

V zvezi z zadnjenavedeno določbo je IVDP trdil: (i) da prepoveduje neposredno ali posredno komercialno rabo ZOP za primerljive proizvode, za kar gre pri portovcu in viskiju; (ii) da tudi če proizvoda ne bi bila primerljiva, bi komercialna raba izraza Port, ki je ZOP, v izpodbijani znamki pomenila izkoriščanje slovesa ali ugleda navedene ZOP, pred čimer določba prav tako ščiti, in (iii) da gre v vsakem primeru pri znamki „Port Charlotte“ za posnemanje ZOP Porto/Port oziroma da navedena znamka spominja na navedeno ZOP.

28.

Splošno sodišče je sprejelo argumente IVDP v zvezi z uporabo nacionalnega prava. Na podlagi analize je sklenilo, da lahko razlogi za ničnost registrirane znamke alternativno ali kumulativno temeljijo na prejšnjih pravicah „v skladu z zakonodajo [Unije] ali nacionalnim pravom, ki ureja varstvo [teh pravic]“. Menilo je, da je mogoče zaščito, dodeljeno ZOP, dopolniti z upoštevnim nacionalnim pravom, če jim dodeljuje dodatno zaščito.

29.

Izhajajoč iz te premise in glede na to, da se je IVDP skliceval na upoštevne določbe portugalskega prava glede ZOP Porto/Port, odbor za pritožbe ni mogel zavrniti uporabe zadevne nacionalne zakonodaje z utemeljitvijo, da je zaščita navedenih označb porekla urejena samo z Uredbo št. 491/2009 in da spada v izključno pristojnost Unije.

30.

V zvezi z ostalimi razlogi za razveljavitev, ki jih je navedel IVDP, je Splošno sodišče potrdilo združljivost izpodbijane znamke z ZOP Porto/Port, pri čemer je bila njegova presoja (z manjšimi spremembami) podobna presoji odbora za pritožbe.

31.

EUIPO z edinim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je sprejelo, da so ZOP v skladu z nacionalnim pravom lahko upravičene do dodatne zaščite, ki je vzporedna zaščiti, ki jo zagotavlja pravo Unije. EUIPO meni, da ta teza temelji na napačni uporabi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) in členom 53(2)(d) navedene uredbe.

32.

EUIPO priznava, da sta bila „porto“ in „port“ na datum zahteve za registracijo znamke „Port Charlotte“ (27. oktobra 2006) izraza, ki sta bila zajeta z zakonodajo Skupnosti, ki ureja zaščito ZOP. Zakonodaja, ki se je uporabljala ob izpodbijanju registrirane znamke (7. aprila 2011), je bila Uredba št. 1234/2007, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 491/2009. Ta sprememba, s katero so bili v Uredbo št. 1234/2007 dodani členi od 118a do 118t, je le ponovila člene od 33 do 51 in 53 Uredbe (ES) št. 479/2008. ( 7 ) Za presojo namena zakonodajalca Unije glede zaščite ZOP za vina je treba pozornost torej usmeriti na določbe in uvodne izjave ne samo Uredbe št. 1234/2007, temveč tudi določbe Uredbe št. 479/2008.

33.

EUIPO se opira na sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, ( 8 ) in primerja sistem zaščite ZOP za vina in sistem zaščite ZOP za živila in kmetijske proizvode, urejen z Uredbo (ES) št. 510/2006. ( 9 ) Navedena sodba je izhodišče za njegovo trditev, da je Splošno sodišče s tem, da je sprejelo nacionalni sistem dodatne zaščite, napačno uporabilo pravo, ker je zaradi obstoja enotne zakonodaje v pravu Unije vsaka druga zaščita v okviru nacionalnega prava izključena. Ureditev v Uredbi št. 491/2009 je enotna in izčrpna za celotno ozemlje Unije.

34.

V zvezi s tem EUIPO navaja tri argumente: (i) da bi nacionalna zakonodaja lahko obstajala hkrati z ureditvijo prava Unije oziroma od nje odstopala, bi morale obstajati izrecne določbe, ki bi jo za to pooblaščale, pri čemer člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče šteti za tako določbo. Gre za splošno napotitev, ki nacionalnemu pravu ne daje pravice, da odstopa od sistema zaščite v Uniji; (ii) načelo subsidiarnosti pri izvajanju deljenih pristojnosti v skladu s členom 2(2) PDEU ne dopušča, da države članice izvajajo svoje pristojnosti, če so se institucije Unije odločile, da bodo izvajale svoje pristojnosti; in (iii) v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z zaščito označb porekla za kmetijske proizvode in živila ( 10 ) raven zaščite, ki jo zagotavlja nacionalna zakonodaja, preneha, ko začne veljati zaščita, zagotovljena z zakonodajo Unije.

35.

IVDP nasprotuje tej obrazložitvi in se ne strinja s tem, da sta Uredba št. 491/2009, ki velja za ZOP za vina (členi od 118a do 118z), in Uredba št. 510/2006, ki velja za označbe porekla za druge kmetijske proizvode in živila, primerljivi. Po njegovem mnenju se sodne prakse Sodišča v zvezi z Uredbo št. 510/2006 ( 11 ) ne more prenesti na vinski sektor, kar naj bi potrjevala točka 28 sodbe Assica in Krafts Foods Italia. ( 12 )

36.

IVDP meni, da se lahko na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 uporabi zaščita, ki jo zagotavlja nacionalna zakonodaja. Nasprotuje trditvi EUIPO glede možnosti izkrivljanja delovanja notranjega trga, če bi se sprejelo, da lahko nacionalne zakonodaje podeljujejo dodatno zaščito, in navaja, da je zaščita, ki je v portugalski zakonodaji priznana zelo znanim ZOP, enaka zaščiti, priznani s pravom znamk Unije.

37.

Družba Bruichladdich v bistvu podpira razlogovanje EUIPO glede izčrpnosti zaščite ZOP in ZGO, ki jo zagotavlja pravo Evropske unije.

38.

Portugalska vlada pa meni, da zaščita, ki jo pravo Unije zagotavlja ZOP, ni izčrpna in je nacionalna zaščita potrebna na drugi ravni.

39.

IVDP je poleg tega, da je nasprotoval pritožbi EUIPO, vložil svojo pritožbo, ki temelji na treh pritožbenih razlogih. Prvi ( 13 ) na splošno ustreza tistemu, kar je navedel, ko je oporekal povezanemu pritožbenemu razlogu EUIPO, ki se nanaša na izključnost zaščite, ki jo ZOP zagotavlja pravo Unije.

40.

V drugem pritožbenem razlogu IVDP Splošnemu sodišču ( 14 ) očita, da je kršilo člen 118m(2)(a) Uredbe št. 491/2009, ker je menilo, da izpodbijana znamka ni niti uporabljala niti spominjala na ZOP Porto/Port, tako da ni bilo treba preverjati njenega ugleda.

41.

Po mnenju IVDP vključitev izraza „port“ v obravnavano znamko posnema ali spominja na ZOP Porto/Port, ki je upravičena do zaščite iz člena 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 491/2009. Sodišče je že pojasnilo, da gre za prikazovanje, če izraz, uporabljen za opis proizvoda, vključuje del ZOP, tako da potrošnik, ko vidi ime proizvoda, pomisli na proizvod, ki je zaščiten z ZOP. ( 15 )

42.

V tretjem pritožbenem razlogu IVDP Splošnemu sodišču očita, da je menilo, ( 16 ) da uporaba sporne znamke ne pomeni zlorabe, posnemanja ali prikazovanja ZOP Porto/Port, s čimer je po njegovem mnenju kršilo člen 118m(2)(b) Uredbe št. 491/2009. V tem smislu zavrača razmišljanje Splošnega sodišča o lastnostih portovca in viskija, na podlagi katerega je sklepalo, da povprečni potrošnik dobro pozna obe alkoholni pijači. IVDP meni, da sta proizvoda dejansko primerljiva.

43.

Po mnenju EUIPO sta drugi in tretji pritožbeni razlog nedopustna, saj se ne nanašata na pravno presojo Splošnega sodišča, temveč na presojo dokazov in dejstev. V tem smislu se sklicuje na sodbo z dne 21. januarja 2016, Viiniverla, ( 17 ) v kateri je Sodišče odločilo, da presoja prikazovanja ni pravno vprašanje.

44.

Podredno, v zvezi s primerljivostjo znamke in ZOP je IVDP po mnenju EUIPO predstavil le svoje argumente iz postopka na prvi stopnji, ne da bi dokazal, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo ali izkrivilo dejstva. Poleg tega EUIPO meni, da je Splošno sodišče v zvezi s pojmom prikazovanja pravilno uporabilo ustaljeno sodno prakso iz sodbe z dne 21. januarja 2016, Viiniverla, ( 18 ).

45.

V zvezi s prvim pritožbenim razlogom, ki ga navaja IVDP, se EUIPO sklicuje na pojasnila iz svoje pritožbe glede enotne in izčrpne zaščite v okviru prava Unije.

46.

Družba Bruichladdich prav tako ugovarja prvemu pritožbenemu razlogu IVDP ter predlaga, naj se zavrne, na podlagi sodne prakse Sodišča v zvezi z Uredbo št. 510/2006, ki jo je Splošno sodišče pravilno uporabilo. Izključnost sistema naj ne bi izključevala ukrepov nacionalnega prava v zvezi z ZOP in ZGO, vendar samo, če niso zajete z uredbami.

47.

Družba Bruichladdich poudarja, da je treba na področjih, ki jih pokrivajo uredbe Skupnosti, upoštevati skupni cilj vzpostavitve sistema enotne zaščite na ravni Unije, kar onemogoči dvojno obrambo, ki bi temeljila hkrati na nacionalnem pravu in na pravu Unije. Edina sprejeta izjema naj bi bila možnost uporabe prehodne ureditve (člen 5(6) Uredbe št. 510/2006 in člen 118f(6) in (7) Uredbe št. 491/2009).

48.

Nazadnje družba Bruichladdich meni, da sta drugi in tretji pritožbeni razlog iz pritožbe IVDP neutemeljena. Pri upoštevni javnosti v Uniji ne obstaja verjetnost zmede glede sporne znamke in ZOP Porto/Port. Zadnja naj bi se nanašala na del portugalskega ozemlja, medtem ko naj se sporna znamka ne bi nanašala na navedeno regijo, temveč bodisi na morsko okolje, povezano s pristaniščem, bodisi na žensko ime (Charlotte), ki je glavni element znamke. Možnost uporabe člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009 naj bi bila izključena, ker naj si znaka ne bi bila podobna, ne da bi bilo treba preučiti pogoje, ki jih predpisujeta ta določba in še posebej določba v zvezi z izkoriščanjem ugleda ZOP „porto“ ali „port“. Vsekakor naj proizvodi, ki so predmet spora, ne bi bili primerljivi z vidika njihovih sestavin, okusa ali vsebnosti alkohola.

49.

Spor, ki je predmet te (dvojne) pritožbe, obravnava v glavnem to, ali se za zaščito ZOP za vina uporablja izključno oziroma izčrpno pravni sistem iz Uredbe št. 1234/2007. ( 19 )

50.

V skladu z izpodbijano sodbo IVDP zagovarja, da bi bilo treba portugalsko pravo dopustiti, ker zagotavlja višjo stopnjo zaščite kot pravo Unije. Vendar te premise ni mogoče sprejeti. IVDP je namreč v pisnem stališču, predloženem Sodišču, molčal glede posebne vsebine te domnevno višje stopnje zaščite. ( 20 ) Pred Splošnim sodiščem ni bilo tako, saj je bilo v tožbi za razveljavitev ( 21 ) navedeno, da portugalska zakonodaja ne prepoveduje uporabe ZOP Porto/Port samo v primeru verjetnosti zmede, temveč tudi če bi lahko njegova nezakonita uporaba (v znamki) škodovala ugledu same ZOP in tako neupravičeno izkoriščala njen razlikovalni učinek ali njen ugled.

51.

Naj ponovim, da premisa ni pravilna, saj je zaščita, ki jo pravo Unije zagotavlja ZOP za vina, vsaj tako močna kot zaščita, ki jo zagotavlja portugalska zakonodaja, kakor jo je predstavil IVDP. Natančneje, eden od razlogov, ki preprečuje registracijo znamk Unije, je ravno to, da se z znamkami skuša neupravičeno izkoristiti ugled ZOP za vina.

52.

Sam IVDP dejansko molče ali izrecno priznava, da je tako, in sicer z dveh vidikov. Na eni strani se je pri utemeljitvi svoje nasprotne pritožbe oprl na Uredbo št. 1234/2007 v podporo argumentu, da člen 118m(2)(b)(ii) navedene uredbe omogoča „doseči zaščito pred uporabo izpodbijane znamke, ‚v delu, v katerem se s to uporabo izkorišča ugled‘ ZOP Port“. ( 22 ) Na drugi strani navaja, da je „zaščita, ki jo portugalska zakonodaja zagotavlja znanim geografskim označbam, enaka zaščiti, ki jo zagotavlja pravo Unije znanim znamkam (well known trade marks)“. ( 23 )

53.

Če portugalska zakonodaja in zakonodaja Unije v teh primerih zagotavljata enako varstvo, menim, da je razprava o tem, katera zakonodaja ima prednost pred katero zaradi domnevne višje ravni varstva ZOP v okviru nacionalnih določb, večinoma umetna. Splošno sodišče bi torej lahko preučilo le ostale tožbene razloge, ne da bi se lotilo širšega problema, ki ga – čeprav je nedvomno pomemben – v obravnavanem primeru ni bilo.

54.

Vendar ker so v izpodbijani sodbi nekateri premisleki (in izrek, ki je izpeljan iz teh premislekov), ki so v nasprotju s tem, da se za razmejitev zaščite ZOP za vina izčrpno uporabi pravo Unije, se je treba soočiti s kritiko teh premislekov, kakor izhaja iz pritožbe. Predvidevam, da se bo rešitev ponudila z razlago uredb, ki se uporabijo, zlasti Uredbe št. 1234/2007, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 491/2009. ( 24 )

55.

Menim, da je treba edini pritožbeni razlog pritožbe EUIPO analizirati skupaj s prvim pritožbenim razlogom nasprotne pritožbe IVDP. V zvezi s tezo, da lahko ZOP za vina uživajo dodatno zaščito v skladu z nacionalnim pravom, imata oba razloga sicer drugačen pristop, vendar se oba nanašata na izčrpnost uporabe Uredbe št. 1234/2007.

56.

EUIPO v utemeljitev tega, da nacionalno pravo ne more ponuditi višje ravni zaščite ZOP, kot je raven, določena v pravu Unije, navaja sodbo Budějovický Budvar ( 25 ). V navedeni zadevi je Sodišče moralo razrešiti enak spor, ( 26 ) čeprav se je nanašal na zaščito, zagotovljeno z Uredbo št. 510/2006, v zvezi z geografsko označbo za pivo. S sodbo je bila potrjena izčrpnost te zaščite, saj cilj uredbe ni bil „poleg nacionalnih pravil, ki lahko ostanejo v veljavi, uvesti dopolnilni sistem zaščite kvalificiranih geografskih označb, kakršen je na primer določen z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti ([UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146]), temveč je njen cilj določiti enoten in izčrpen sistem zaščite za take označbe“. ( 27 )

57.

Tezi, ki sta soočeni v pritožbenem postopku, zagovarjata oziroma nasprotujeta temu, da je mogoče sodno prakso Sodišča v zvezi z Uredbo št. 510/2006 razširiti na področje Uredbe št. 1234/2007. Po mnenju IVDP so ZOP za vina tako posebne, da se mora njihova zaščita razlikovati od zaščite, ki je v pravu Unije zagotovljena drugim podobnim označbam.

58.

Splošno sodišče najprej priznava, ( 28 ) da člen 118m(1) in (2) Uredbe št. 1234/2007 enotno in izključno ureja tako dovoljevanje kot omejitve oziroma prepovedovanje komercialne uporabe označb porekla in geografskih označb. Vendar v nadaljevanju trdi, ( 29 ) da člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 (o blagovnih znamkah Unije) dopušča prepoved registracije znamke oziroma doseči njeno ničnost, če je že registrirana, če je v navzkrižju s prejšnjim znakom, ki je zaščiten z zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo. Iz tega sklepa, da bi ZOP Porto/Port lahko bila upravičena do dodatne zaščite, ki jo zagotavlja portugalska zakonodaja.

59.

Ločena razlaga člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 bi v teoriji lahko podprla sklep Splošnega sodišča. Vendar se pri njegovi razlagi ne sme spregledati posledic, ki izhajajo iz drugih normativnih določb zakonodaje Unije. Natančneje, če je Unija v zvezi z ZOP in ZGO izvajala svojo pristojnost, je treba upoštevati ustrezno ureditev teh označb. Unija je svojo pristojnost izvajala med drugim, ko je v Uredbo št. 1234/2007 dodala eno določbo (člen 118l), da je natančno določila razmerja med tistimi vrstami pravic intelektualne lastnine (ki so kolektivne) in registriranimi znamkami Unije (ki so individualne).

60.

Zakonodajalec Unije je namreč odločil izvajati svoje pristojnosti v zvezi z ZOP in ZGO tako na področju kmetijskih proizvodov in živil (Uredba št. 510/2006) kot tudi na področju žganih pijač (Uredba št. 110/2008) ( 30 ) in na področju vinskega sektorja (Uredba št. 1234/2007). Razen na področjih, ki jih pokrivajo navedene uredbe, so označbe porekla in geografske označbe v pristojnosti držav članic.

61.

V sektorjih, ki so urejeni na ravni Skupnosti, zaščita, zagotovljena z uredbami Unije, ne obsega vsake označbe porekla ali geografske označbe, temveč samo tiste, ki so opredeljene v njih. V primeru označb porekla varstvo zajema ZOP, ki označujejo proizvode, katerih kakovost in značilnosti so pretežno ali v celoti odvisne od določenega geografskega okolja ter naravnih in človeških dejavnikov, ki izvirajo iz tega okolja. V primeru geografskih označb so varovane samo kvalificirane, ki pripadajo proizvodom, če imajo določeno kakovost, ugled ali druge posebne lastnosti, ki jih je mogoče pripisati temu geografskemu poreklu (ZGO). ZGO in ZOP so si podobne zaradi ozemeljskega elementa, vendar so zadnjenavedene pridržane proizvodom, katerih posebnosti so odvisne od naravnih ali človeških dejavnikov, značilnih za kraj njihovega izvora.

62.

Vendar je v primeru ZOP za vina zakonodaja Unije izčrpno uredila obseg varstva, zato da bi poenotila ureditev za vse države članice. ( 31 ) Države imajo manevrski prostor pri urejanju preprostih geografskih označb (ne pa kvalificiranih); z drugimi besedami tistih geografskih označb, ki ne zahtevajo, da imajo proizvodi posebno lastnost ali določen ugled, ki bi se nanašala na kraj, od koder izvirajo, vendar morajo zadostovati za prepoznavanje tega kraja. Zakonodaja Unije pokriva samo ZOP in ZGO, vendar je izčrpna, medtem ko so preproste geografske označbe zaščitene v skladu z nacionalno zakonodajo.

63.

V bistvu se mi zdi podobnost Uredbe št. 510/2006 na eni strani in Uredbe št. 1234/2007 na drugi strani v delu, ki se nanaša na ZOP za vina, nesporna. Njun cilj je isti, in sicer zagotoviti potrošniku – in po drugi strani tudi imetnikom zadevnih označb – da so proizvodi, ki so predmet ene in druge, visoke kakovosti zaradi svojega geografskega porekla. Prav tako sta si podobni v tem, da za te proizvode (vinski v enem primeru ter živila in kmetijski proizvodi na splošno v drugem primeru) velja isti sistem registracije in nadaljnje enotne zaščite na celotnem ozemlju Unije, ne glede na njihovo nacionalno poreklo.

64.

Sama Uredba št. 479/2008 (katere besedilo je bilo nato prevzeto s spremembo Uredbe št. 1234/2007) namreč poudarja, kako so se z zadnjenavedeno prenesla načela Uredbe št. 510/2006 na področje ZOP za vina. V njeni uvodni izjavi 27 je izrecno navedeno, da „[se] vlog[e] za označbo porekla ali geografsko označbo [za vina] [pregledujejo] v skladu s pristopom horizontalne politike Skupnosti za kakovost, ki se uporablja za živila razen vina in žganih pijač, iz Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila“.

65.

Tako ugotovljeno podobnost je mogoče opaziti pri analizi značilnosti postopkov za registracijo ZOP in ZGO. V sodbi Budějovický Budvar je bilo poudarjeno, da „v nasprotju z drugimi sistemi Skupnosti za zaščito pravic industrijske in poslovne lastnine […] temelji postopek registracije iz uredb št. 2081/92 in št. 510/2006 na delitvi pristojnosti med državo članico in Komisijo, saj lahko Komisija sprejme odločitev o registraciji imena le, če ji je država članica predložila tako vlogo, taka vloga pa se lahko predloži le, če je država članica preverila, da je utemeljena (sodba z dne 6. decembra 2001 v zadevi Carl Kühne in drugi, C‑269/99, [EU:C:2001:659], točka 53). Nacionalni postopki registracije so torej vključeni v postopek Skupnosti za sprejemanje odločitev in so njegov bistveni del. Ne morejo obstajati izven sistema zaščite Skupnosti“. ( 32 )

66.

Ta model je bil vključen v Uredbo št. 479/2008 za vinski sektor ( 33 ) in v Uredbo št. 110/2008 (člen 17) za žgane pijače. Razlogovanje Sodišča v sodbi Budějovický Budvar, navedeno v prejšnji točki, glede tega (postopkovnega) vidika uredb št. 2081/92 in št. 510/2006 je torej mogoče prenesti na Uredbo št. 1234/2007.

67.

Poleg tega same uredbe s tem, da vsebujejo nekatere prehodne določbe, v katerih se upošteva, da v Uniji obstajajo nacionalni sistemi, ki so že imeli zakonodajo, ki je urejala označbe porekla, in drugi sistemi, ki take zakonodaje niso imeli (oziroma nimajo), potrjujejo, da se s sprejetjem uredb, ki veljajo za ZOP in ZGO, nadomestijo nacionalni sistemi zaščite. ( 34 )

68.

V zvezi z vini je treba poseči po Uredbi št. 1493/1999, katere člen 54(2) je opredeljeval „kakovostno vino, pridelano na določenem pridelovalnem območju“ (kakovostno vino pdpo) in njegove kategorije. Odstavek 4 tega člena je določal, da „[d]ržave članice pošljejo Komisiji seznam kakovostnih vin pdpo, ki so jih priznale z navedbo nacionalnih predpisov za posamezno kakovostno vino pdpo, ki veljajo za pridelavo in proizvodnjo tega kakovostnega vina pdpo“. Ker je ZOP Porto/Port uživala zaščito v skladu s portugalsko zakonodajo, so bila njena vina vpisana na seznam kakovostnih vin pdpo in so bila samodejno zaščitena v skladu z besedilom Uredbe št. 1234/2007 (člen 118s(1)), saj jih je Komisija vključila v register, predviden v členu 118n iste uredbe (seznam E‑Bacchus). ( 35 )

69.

Vendar je ta avtomatizem pojasnjen v samem členu 118s Uredbe št. 1234/2007, v katerem so določeni nekateri varnostni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da vina s seznama E‑Bacchus izpolnjujejo določene pogoje, pri tem pa so določeni roki, v katerih države članice predložijo nujne informacije in v katerih Komisija preveri, ali je bila vključitev v register primerna ali ne. ( 36 )

70.

Če država članica nima nacionalne zakonodaje o ZOP, jo člen 118f(7) Uredbe št. 1234/2007 pooblašča, da prehodno zaščiti ime na nacionalni ravni. Taka prehodna nacionalna zaščita se konča na dan, ko Komisija sprejme odločbo o registraciji ali zavrnitvi v skladu z navedeno uredbo.

71.

Vse te prehodne določbe potrjujejo, če bi bilo potrebno, da so države članice izgubile pristojnost za zagotovitev dodatne in okrepljene zaščite ZOP za vina, če ta že uživajo status, ki jim ga priznava Uredba št. 1234/2007. Sicer ne bi imelo smisla obravnavati prehoda s starega na novi položaj, katerega namen je ravno strukturirati nadomestitev pristojnosti za določanje okvira zaščite. Naj ponovno navedem, da je premisleke iz sodbe Budějovický Budvar ( 37 ) glede Uredbe št. 510/2006 v tem primeru mogoče uporabiti za Uredbo št. 1234/2007.

72.

Glede na te elemente presoje (in še ostalih, na katerih temelji sodba Budějovický Budvar ( 38 ) in ki po mojem mnenju ne potrebujejo nadaljnjih pojasnil) IVDP poudarja razlike med uredbama št. 510/2006 in št. 479/2008. Ne zanikam, da obstajajo nekatere razlike, vendar menim, da ne izkrivijo izrazite podobnosti obeh z vidika njunih ciljev in bistvenih značilnosti.

73.

IVDP navaja uvodno izjavo 28 Uredbe št. 479/2008 v zagovor, da je Unija želela upoštevati nacionalne posebnosti glede zaščite vin, kakor naj bi bilo razvidno iz njenega besedila: „Za ohranitev posebnih kakovostnih lastnosti vin z označbo porekla ali geografsko označbo bi bilo treba omogočiti državam članicam, da uporabljajo strožja pravila o tem.“

74.

Vendar menim, da ta argument ni prepričljiv. Pomen uvodne izjave 28 Uredbe št. 479/2008 je treba, nasprotno, povezati s členom 120d Uredbe št. 1234/2007, v skladu s katerim države članice lahko zahtevajo uporabo določenih enoloških postopkov ali določijo strožje omejitve za vina z ZOP, ki se pridelujejo na njihovem ozemlju. Ta določba ne omaja niti enotnosti niti izključnosti sistema zaščite, ki se priznava ZOP, katerih vina so dosegla nekatere minimalne ravni kakovosti. Če država članica ugotovi, da lahko njena vina pridobijo status ZOP samo, če se upoštevajo nekatere strožje proizvodne prakse, lahko to legitimno stori. Vendar ta zahteva, naj ponovim, ne pomeni, da se lahko sistem zaščite ZOP, ko je enkrat registrirana za celotno območje Unije, prepusti nacionalni zakonodaji. ( 39 )

75.

Na podlagi do zdaj predstavljenih razmišljanj predlagam, da se edinemu pritožbenemu razlogu EUIPO ugodi. Čeprav je Splošno sodišče v svoji sodbi pravilno presodilo, ko je poudarilo „izključnost“ zaščite, priznane s členom 118m(1) in (2) Uredbe št. 1234/2007, ( 40 ) je s tem, da je v naslednjih točkah (od 44 do 49) sodbe ovrglo to pravilno trditev ter priznalo dodatno zaščito nacionalnih zakonodaj, ki jo je prej implicitno zavrnilo, napačno uporabilo pravo.

76.

Ob prvem branju teh pritožbenih razlogov, ki jih navaja IVDP, bi se lahko sklepalo, da so nedopustni, kot predlagajo druge stranke v sporu, saj se zdi, da so usmerjeni zoper same ugotovitve Splošnega sodišča, ki so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izvzete iz nadzora Sodišča. ( 41 )

77.

Če bi bila vsebina teh dveh pritožbenih razlogov omejena na nestrinjanje z ugotovitvami Splošnega sodišča v zvezi s podobnostjo znamke in ZOP, ali v zvezi z elementi, ki lahko prevladajo v zaznavi javnosti pri eni ali drugi, ali v zvezi z verjetnostjo zmede glede obeh, bi se dejansko strinjal s predlaganim ugovorom nedopustnosti.

78.

Vendar menim, da to ni pravi pomen obeh pritožbenih razlogov in da se v njiju odpira pristno pravno vprašanje, ne pa vprašanje presoje dejstev niti tega, kar Sodišče imenuje „preudarki glede dejanskega stanja“. Razjasniti je treba, ali je Splošno sodišče pri razlagi člena 118m(2)(a) in (b) Uredbe št. 1234/2007 upoštevalo normativno vsebino te določbe. Da bi se to razlago potrdilo ali ovrglo, se je treba očitno zateči k pravnim pojmom (uporaba, zloraba, posnemanje, prikazovanje, neupravičeno izkoriščanje ugleda), ki nujno potrebujejo konkretno presojo, in ne zgolj abstraktno, kadar se uporabijo za nekatere razlikovalne znake ali za ZOP. Bojim se, da bi bile nadzorne pristojnosti Sodišča precej zmanjšane, če pri opravljanju svoje funkcije pritožbenega organa ne bi smelo preverjati, ali je razlaga Splošnega sodišča na tem področju v skladu s pravom.

79.

EUIPO v podporo svojemu ugovoru nedopustnosti navaja točko 31 sodbe z dne 21. januarja 2016, Viiniverla, ( 42 ) v kateri je Sodišče opozorilo na to, da mora predložitveno sodišče „presoditi, ali ime ‚Verlados‘ za žganje iz jabolčnika pomeni ‚navajanje‘, v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008, zaščitene geografske označbe ‚Calvados‘“. Iz te trditve, ki je v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe logična, pa ni mogoče sklepati, da Sodišče v pritožbenem postopku ne bi smelo odločati o tem, kako je Splošno sodišče razlagalo in uporabilo pravni pojem navajanja (ali kateri koli drugi podoben pojem) v svoji sodbi.

80.

Glede na besedilo prvostopenjske sodbe gre zdaj še za samo zmožnost ZOP Porto/Port (čeprav bi lahko bila katera koli druga), da izpolnjuje zanjo značilne funkcije in da uživa zaščito prava Unije. Če bi se sprejelo – in tako izhaja iz razlage Splošnega sodišča, ko potrdi razlago odbora za pritožbe – da ima ta geografska označba zelo šibek razlikovalni učinek, ( 43 ) tako da bi za registracijo znamk Unije, ki označujejo druge alkoholne pijače, zadostovalo, če bi se izrazu Port dodal neki drug izraz (v tem primeru „Charlotte“), menim, da bi ZOP Porto/Port utrpela veliko škodo, če je ne bi bilo mogoče braniti pred poznejšimi znamkami za alkoholne pijače, v katerih bi se uporabil značilni element (Porto/Port) in dodal kateri koli od tisočih mogočih zemljepisnih izrazov ali imen.

81.

Z drugimi besedami, napačna uporaba prava, na kateri temelji ta del prvostopenjske sodbe, je po mojem mnenju v tem, da se ne upošteva predpisa Unije, ki določa pravico ZOP Porto/Port, uvedeno z Uredbo št. 1234/2007, da prepove registracijo katere koli znamke za alkoholne pijače, ki uporabi navedeno označbo. Pravica izključitve (ius excludendi alios) je ključna za zaščito, ki jo ZOP za vina daje navedena uredba, katere člen 118m(2) jih ščiti pred neposredno ali posredno komercialno rabo njihovih imen, če ta raba izkorišča ugled ZOP (točka (a)) in pred zlorabo, posnemanjem ali prikazovanjem same ZOP (točka(b)). Pritožbena razloga nasprotne pritožbe IVDP se nanašata na obe vrsti zaščite in menim, da sta dopustna.

82.

IVDP je pred Splošnim sodiščem v svoji zahtevi za ugotovitev ničnosti trdil, da je odbor za pritožbe kršil člen 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 1234/2007, ker se ni strinjal s tem, da vključitev ZOP Porto/Port v znamko „Port Charlotte“ pomeni neupravičeno izkoriščanje njenega ugleda. Splošno sodišče je na to odgovorilo s tem, da je podprlo presojo odbora za pritožbe, in sicer da „pri izpodbijani znamki ni šlo za uporabo ali sklicevanje na navedeno označbo porekla, tako da ni treba preveriti njenega ugleda“. ( 44 )

83.

V tem odgovoru Splošnega sodišča je na eni strani določen odklon od argumentov tožeče stranke. Ko ta začne razpravo o izkoriščanju ugleda ZOP, se Splošno sodišče sklicuje na pojem prikazovanja, ki pa ni omenjen v točki (a)(ii) odstavka 2 člena 118m Uredbe št. 1234/2007, temveč v točki (b) istega odstavka, na katero se je nanašal drugi tožbeni razlog.

84.

Splošno sodišče ni dosledno, ko potrdi, da „pri izpodbijani znamki ni šlo za uporabo [navedene označbe] porekla“ (točka 72 sodbe), nato pa zatrjuje, da „je izraz ‚port‘ sestavni del izpodbijane znamke“ (točka 76 izpodbijane sodbe, ki je posvečena analizi prikazovanja).

85.

Če za zdaj pustim ob strani probleme v zvezi s prikazovanjem, h katerim se bom vrnil v okviru naslednjega pritožbenega razloga, ni sporno, da znamka „Port Charlotte“ uporabi izraz, ki ga vsebuje ZOP, in sicer „Port“. Na prvi pogled je jasno, da je njen prvi del enak ZOP. Prvi bistveni pogoj za zaščito, ki jo daje točka (a)(ii) odstavka 2 člena 118m Uredbe št. 1234/2007, je torej izpolnjen in Splošno sodišče stori napako, ko tega v točki 72 sodbe ne sprejme.

86.

Prav tako je podan ugled vin z ZOP, o katerem ni dvoma, saj se označba lahko šteje za poznano. ( 45 ) Razprava se torej omeji na to, da se razjasni, ali uporaba izraza, ki ga vsebuje ZOP, v izpodbijani znamki pomeni neupravičeno izkoriščanje ZOP v smislu točke (a)(ii) odstavka 2 člena 118m Uredbe št. 1234/2007.

87.

Razlogi, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo obstoj navedenega neupravičenega izkoriščanja, temeljijo na napačni pravni podlagi, ki sem jo že omenil. Po mnenju Splošnega sodišča ZOP Porto/Port namreč nima lastnega razlikovalnega učinka, saj bi javnost njen edini izraz (Porto/Port), ko je vključen v znamko za alkoholne pijače skupaj z drugo besedo, zaznala kot označbo samega zemljepisnega kraja (pristanišča), za katero je značilen ta drugi element. V skladu s to trditvijo naj bi bil Porto/Port torej bodisi generična bodisi zgolj splošna označba, ki si jo lahko prilasti vsak gospodarski subjekt, ki bi želel svoje alkoholne pijače z njo označiti skupaj s še eno besedo (osebe, mesta ali katerega koli toponima ali zemljepisne značilnosti).

88.

Ta premisa se mi ne zdi sprejemljiva, saj oslabi razlikovalno moč ZOP Porto/Port do te mere, da jo de facto spremeni v generično označbo v nasprotju z izrecno prepovedjo iz odstavka 3 člena 118m Uredbe št. 1234/2007. ( 46 )

89.

Tako kot Splošno sodišče priznati, ( 47 ) da tudi pri alkoholnih pijačah izraz „port“ ustreza rečnemu ali morskemu pristanišču, ne pa ZOP, bi pomenilo izprazniti pomen te označbe do te mere, da bi se ji pripisala generičnost, zaradi katere bi ji bila odvzeta zaščita. Čeprav „port“ v angleščini ali francoščini pomeni pristanišče, ta okoliščina ne more utemeljiti odvzema zaščite DOP: odločitev, da se ji prizna ista zaščita kot ostalim ZOP za vina, in ne manjša zaščita zaradi nekaterih semantičnih pomislekov, je bila sprejeta, ko so organi Unije potrdili njeno registracijo na seznamu ZOP.

90.

Zaščita, podeljena z zakonodajo Unije, v obravnavanem primeru povzroči, da se izraza „Port“ samega ali skupaj z drugimi besedami ne sme uporabiti v znamkah, ki označujejo alkoholne pijače in ki bi lahko neupravičeno izkoristile njegov ugled (zlasti tiste alkoholne pijače, pri katerih je podana določena konkurenčna podobnost, saj so namenjene isti vrsti javnosti ter si delijo iste distribucijske in prodajne kanale).

91.

Splošno sodišče je torej s tem, da ni pravilno presodilo obsega zaščite, ki pripada ZOP za vina (tudi ZOP Porto/port), kot domnevo za presojo morebitnega neupravičenega izkoriščanja njenega ugleda, v škodo znamk, ki si prilastijo izraz, značilen za ZOP, napačno uporabilo pravo.

92.

Ta pritožbeni razlog temelji na členu 118m(2)(b) Uredbe št. 1234/2007. IVDP očita Splošnemu sodišču, da ne priznava, ( 48 ) da pri izpodbijani znamki ne gre za prikazovanje ZOP Porto/Port.

93.

Če bi se prejšnji pritožbeni razlog sprejel, bi se lahko odpovedali analizi tega razloga, saj je treba, ko se ugotovi kršitev člena 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 1234/2007, sodbo Splošnega sodišča razveljaviti. Kljub temu ga bom preučil.

94.

Sodišče je v svoji sodni praksi ( 49 ) odločilo, da prikazovanje „zajema primer, v katerem izraz, uporabljen za opis proizvoda, vključuje del zaščitenega imena, tako da potrošnik, ko se sreča z imenom proizvoda, pomisli na proizvod, katerega ime je zaščiteno“. ( 50 )

95.

Prepoved prikazovanja ni nujno povezana z dejansko zmedo, ki bi se povzročila pri javnosti. Ni nujno, da potrošnik misli, da znamka, ki spominja na ZOP, obsega tisto, kar je zaščiteno z ZOP, na katero spominja. Sodišče je večkrat poudarilo, da gre lahko za spominjanje na ZOP, tudi če ni nikakršne verjetnosti zmede glede proizvodov. ( 51 )

96.

Res je, da se je Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe sklicevalo na sodno prakso Sodišča v zvezi s tem, da ni nujno, da obstaja verjetnost zmede, zato da gre za prikazovanje. Vendar ko je pojasnilo svoje stališče o tem vprašanju, je podprlo presojo odbora za pritožbe, „da ni podano ‚prikazovanje‘ portovca […], saj je viski različen proizvod in noben element izpodbijane znamke ne vsebuje potencialno zavajajoče označbe ali označbe, ki povzroča zmedo“. ( 52 ) Splošno sodišče je sprejelo to premiso in zavrnilo s tem povezani tožbeni razlog s sklicevanjem „na preudarke iz točke 71 zgoraj“ v zvezi z uporabo izpodbijane znamke. ( 53 )

97.

Menim, da je Splošno sodišče s tako utemeljitvijo napačno uporabilo pravo z dveh vidikov: (a) na eni strani se je zmotilo glede samega pojma prikazovanja, kot ga je razlagalo Sodišče v sodni praksi, ker je menilo, da v tem primeru ni podano, saj ne obstaja verjetnost zmede glede viskija in portovca; in (b) na drugi strani s tem, da se sklicuje na prejšnjo točko sodbe, ponovi isto napako, ki sem jo že navedel, ko sem analiziral drugi pritožbeni razlog IVDP.

98.

Znamka „Port Charlotte“, tudi če „ni nikakršne verjetnosti zmede“ ( 54 ) glede ZOP Porto/Port, lahko običajno obveščenega ter razumno pozornega evropskega potrošnika spomni na vina, zaščitena z navedeno ZOP. Splošno sodišče ne bi smelo upoštevati verjetnosti zmede ( 55 ) in bi se moralo osredotočiti na to, ali je nova znamka „v javnosti […] povzroči[la] asociacij[o] na poreklo proizvoda“, ( 56 ) zlasti če gre za proizvode, ki so si na videz podobni, ker so oboji ustekleničeni kot alkoholne pijače, in glede na (delno) fonetično podobnost med ugledno ZOP in znamko, katere ničnost se zahteva. ( 57 )

99.

Če povzamem, menim, da je treba ugoditi pritožbenim predlogom EUIPO in IVDP, zaradi česar je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

100.

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča, lahko navedeno sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Menim, da je v tej pritožbi to mogoče.

101.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam: