Sodba Sodišča (peti senat) z dne 4. oktobra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Administrativen sad – Varna – Bolgarija) – Nikolay Kantarev/Balgarska Narodna Banka

(Zadeva C-571/16) (1)

((Predhodno odločanje - Sistemi zajamčenih vlog - Direktiva 94/19/ES - Člen 1, točka 3(i) - Člen 10(1) - Pojem „nerazpoložljiva vloga“ - Odgovornost države članice za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvami prava Unije - Dovolj resna kršitev prava Unije - Procesna avtonomija držav članic - Načelo lojalnega sodelovanja - Člen 4(3) PEU - Načeli enakovrednosti in učinkovitosti))

(2018/C 436/03)

Jezik postopka: bolgarščina

Predložitveno sodišče

Administrativen sad – Varna

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Nikolay Kantarev

Druga stranka postopka: Balgarska Narodna Banka

Izrek

Člen 1, točka 3, in člen 10(1) Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 je treba razlagati tako, da nasprotujeta, po eni strani, nacionalni ureditvi, v skladu s katero je ugotovitev nerazpoložljivosti vlog odvisna od insolventnosti kreditne institucije in odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev te institucije in, po drugi strani, temu, da se odstopa od rokov, ki jih te določbe predpisujejo za ugotovitev nerazpoložljivosti vlog in za vračilo teh vlog, ker naj bi bilo potrebno, da se zoper kreditno institucijo odredi posebni nadzor.

Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, je treba razlagati tako, da mora biti nerazpoložljivost vlog v smislu te določbe ugotovljena z izrecnim aktom pristojnega nacionalnega organa in o njej ni mogoče sklepati iz drugih aktov, kakršna je odločba bolgarske narodne banke, da se zoper Korporativna Targovska Banka odredi posebni nadzor, niti domnevati na podlagi okoliščin, kakršne so te v zadevi v glavni stvari.

Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, je treba razlagati tako, da ugotovitev nerazpložljivosti bančne vloge v smislu te določbe ne sme biti pogojena s tem, da je imetnik te vloge pri zadevni kreditni instituciji predhodno vložil zahtevo za dvig sredstev, ki ni bila uspešna.

Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, ima neposredni učinek in je pravilo, ki daje posameznikom pravice in ki vlagateljem omogoča vložitev odškodninske tožbe za škodo, ki jo je povzročila zamuda pri vračilu vlog. Predložitveno sodišče mora preveriti, prvič, ali je neugotovitev nerazpoložljivosti vlog v roku petih delovnih dni iz te določbe, kljub dejstvu, da so bili pogoji, ki so jasno navedeni v tej določbi, izpolnjeni, v okoliščinah zadeve v glavni stvari dovolj resna kršitev v smislu prava Unije in, drugič, ali obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, ki je nastala vlagatelju, kot je Nikolay Kantarev.

Člen 4(3) PEU ter načeli enakovrednosti in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ob tem, da v Bolgariji ne obstaja poseben postopek za uveljavljanje odgovornosti te države članice glede škode, ki je posledica kršitve prava Unije s strani nacionalnega organa:

—

ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa dve različni pravni sredstvi, ki spadata v pristojnost različnih sodišč in za kateri veljajo različni pogoji, če predložitveno sodišče določi, ali mora biti glede na nacionalno pravo odgovornost nacionalnega organa, kot je bolgarska narodna banka, uveljavljana na podlagi Zako za otgovornostta na darzhavata i obshtinite za vredi (zakon o odgovornosti države in občin za škodo) ali Zakon za zadalzheniata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah), in če vsako od teh dveh pravnih sredstev spoštuje načeli enakovrednosti in učinkovitosti;

—	nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki pravico posameznikov za pridobitev odškodnine pogojuje z dodatnim pogojem, in sicer naklepnostjo škode, ki jo je povzročil zadevni nacionalni organ;

—	ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki pravico posameznikov za pridobitev odškodnine pogojuje z obveznostjo posameznika, da predloži dokaz obstoja krivdnega ravnanja, če pojem „krivdno ravnanje“ ne presega pojma „dovolj resna kršitev“, kar mora preveriti predložitveno sodišče;

—

ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa plačilo pavšalne takse ali takse, ki je sorazmerna z vrednostjo spora, če – kar mora preveriti predložitveno sodišče – plačilo pavšalne takse ali takse, ki je sorazmerna vrednosti spora, ni v nasprotju z načelom učinkovitosti glede na znesek in pomembnost takse, nepremostljivost ali premostljivost ovire, ki jo ta morebiti pomeni za dostop do sodnega varstva, njeno obvezno naravo in možnosti oprostitve, in

—	ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki pravico posameznikov za pridobitev odškodnine pogojuje s predhodno razglasitvijo ničnosti upravnega akta, ki je vzrok za škodo, če – kar mora presoditi predložitveno sodišče – se ta zahteva lahko razumno naloži oškodovancu.

(1) UL C 38, 6.2.2017.