1

V skladu s členom 343 PDEU in členom 191 AE Evropska unija in Evropska skupnost za atomsko energijo uživata na ozemlju držav članic privilegije in imunitete, ki jih potrebujeta za opravljanje svojih nalog, pod pogoji iz Protokola z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ki je bil prvotno priložen Pogodbi o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti (UL 1967, 152, str. 13), nato pa na podlagi Lizbonske pogodbe Pogodbam EU, DEU in ESAE (v nadaljevanju: Protokol).

2

Člen 3 Protokola določa:

„Unija, njena sredstva, prihodki in drugo premoženje so oproščeni vseh neposrednih davkov.

Vlade držav članic vsakokrat, ko je mogoče, sprejmejo ustrezne ukrepe za odpustitev ali vračilo zneskov posrednih davkov ali davkov na promet, ki so vključeni v ceno nepremičnine ali premičnine, če Unija za svoje službene potrebe izvede večje nakupe, katerih cena vključuje tovrstne davke. Vendar pa uporaba teh ukrepov ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence v Uniji.

Ne odobri se oprostitev za davke in dajatve, ki so le plačilo za zagotavljanje javnih storitev.“

3

Člen 26 ordonnance de la Région de Bruxelles-Capitale (Belgique) du 19 juillet 2001 relative à l’organisation du marché de l’électricité en Région de Bruxelles‑Capitale (sklep Regije Bruselj – glavno mesto (Belgija) z dne 19. julija 2001 o organizaciji trga z električno energijo v Regiji Bruselj – glavno mesto, Moniteur belge z dne 17. novembra 2001, str. 39135, v nadaljevanju: sklep o električni energiji) določa:

„(1)   Fizična ali pravna oseba (v nadaljevanju: zavezanec), ki ima licenco za dobavo, izdano na podlagi člena 21, mora plačevati mesečno dajatev.

[…]

(3)   Dajatev se izračuna na podlagi moči, ki je na razpolago upravičenim končnim odjemalcem prek omrežij, priključkov in neposrednih vodov napetosti do vključno 70 kV na odjemnih mestih v Regiji Bruselj – glavno mesto. Za odjemalce visoke napetosti je moč, ki je dana na razpolago, moč priključka. Ta je enaka največji moči, ki je izražena v kVa in je na razpolago na podlagi pogodbe o priključitvi. Če v pogodbi o priključitvi ni omenjena ali če je izmerjena moč prekoračena glede na največjo moč, ki je dana na razpolago na podlagi pogodbe o priključitvi, je moč priključitve enaka največji moči, izraženi v kVa, izmerjeni v prejšnjih šestintridesetih mesecih, pomnoženi z 1,2.

[…]

(4)   Mesečna dajatev za visoko napetost je 0,67 EUR za kVa.

[…]

Ta znesek se letno uskladi z indeksom cen življenjskih potrebščin v Kraljevini. […]

(5)   Vlada določi ukrepe za izvajanje tega člena. Med drugim lahko operaterju distribucijskega omrežja, operaterju regionalnega prometnega omrežja in odjemalcem neposrednih vodov naloži, da ji predložijo podatke, ki so potrebni za pobiranje dajatve.

Vlada lahko operaterju distribucijskega omrežja naloži, da zavezance pozove, naj plačajo dajatev. V pozivu so med drugim navedeni obračunsko obdobje, osnova za izračun, stopnja, zapadlost plačila in način plačila dajatve. Vendar dejstvo, da je bil poziv poslan oziroma ni bil poslan, ne posega v pravice in obveznosti zavezancev.

(6)   Dajatev se izterja in obravnava v skladu s pravili, določenimi v poglavju VI sklepa z dne 23. julija 1992 o regionalnih davkih, naloženih uporabnikom zgradb in imetnikom stvarnih pravic na nekaterih nepremičninah [(ordonnance du 23 juillet 1992 relative à la taxe régionale à charge des occupants d’immeubles bâtis et de titulaires de droits réels sur certains immeubles)]. Rok za plačilo dajatve pa je določen v skladu z odstavkom 3 tega člena.

[…]“

4

Evropski parlament je 10. julija 2009 podpisal referenčno pogodbo CNT(2009) št. 137 (v nadaljevanju: pogodba) o dobavi zelene električne energije s strani tožeče stranke, družbe EDF Luminus, za njegove zgradbe v bruseljski regiji. Pogodba je začela veljati na datum, ko je tožeča stranka dejansko dobavila električno energijo, in je morala veljati dve leti. Pogodba je bila z dodatkom, podpisanim 15. julija 2011, podaljšana za eno leto, to je do 31. julija 2012.

5

Tožeča stranka je v dopisu z dne 13. maja 2011 Parlament obvestila, da mu mora odslej zaračunavati dajatev za dobavo električne energije iz člena 26 sklepa o električni energiji (v nadaljevanju: prispevek) in da poleg tega zahteva plačilo tega prispevka za nazaj od datuma začetka veljavnosti pogodbe. Tožeča stranka tega prispevka, ki ga je Regiji Bruselj – glavno mesto plačevala od leta 2009, do takrat Parlamentu ni zaračunavala.

6

Ker je Parlament zavrnil njeno zahtevo, mu je tožeča stranka sistematično pošiljala dve vrsti računov, ene le za prispevek in druge za nesporne elemente dobave električne energije. Parlament je plačeval zadnjenavedene račune in zavračal plačilo prvih.

7

Tožeča stranka je po novi zahtevi za plačilo prispevka in ponovni zavrnitvi te zahteve vložila to tožbo.

8

Tožeča stranka je vložila tudi tožbo pri Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko frankofonsko sodišče v Bruslju), da bi od Regije Bruselj – glavno mesto dobila vrnjen znesek prispevka, ki ji ga je plačala.

9

Poleg tega je Evropska komisija 4. aprila 2014 proti Kraljevini Belgiji vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU. Sodišče je v sodbi z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), odločilo, da Kraljevina Belgija s tem, da institucijam Unije ni odobrila oprostitve prispevka, določenega s členom 26 sklepa o električni energiji, in s tem, da je nasprotovala vračilu prispevkov, ki jih je prejela Regija Bruselj – glavno mesto, ni izpolnila obveznosti iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

10

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

12

Tožeča stranka pojasnjuje, da je tožbo vložila, „ker ne more doseči vračila [prispevka] od Regije Bruselj – glavno mesto v postopku, ki ga je začela pred Tribunal de première instance francophone de Bruxelles [(prvostopenjsko frankofonsko sodišče v Bruslju)]“.

13

Komisija je vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Parlamenta. Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 16. februarja 2016 dovolil intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Parlamenta.

14

Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je v skladu s členom 69(c) Poslovnika Splošnega sodišča odločil, da prekine postopek do izreka končne odločbe v zadevi C‑163/14, Komisija/Belgija. Postopek se je nadaljeval 14. januarja 2016, ko je bila izdana sodba v tej zadevi.

15

Parlament je 22. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo. V njem se je med drugim skliceval na sodbo z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4).

16

Splošno sodišče je v okviru ukrepa procesnega vodstva tožečo stranko in Komisijo pozvalo, naj podata stališči glede posledic, ki jih je treba v tej zadevi izpeljati iz navedene sodbe. Stranki sta stališči vložili v zahtevanem roku.

17

V skladu s členom 126 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, na predlog sodnika poročevalca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

18

V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj pojasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

19

Najprej je treba preučiti predloge Parlamenta, naj Splošno sodišče postopek ustavi.

20

Parlament na podlagi sodbe z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), predlaga, naj se postopek ustavi. Trdi, da je treba prispevke, ki jih je Regija Bruselj – glavno mesto neupravičeno prejela, na podlagi te sodbe nujno vrniti tožeči stranki, tako da tej ni več treba od Parlamenta zahtevati, naj ji plača zneske, ki ustrezajo tem prispevkom.

21

Ob tem je treba spomniti, da tožeča stranka v okviru tega spora, ki se je začel na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila s Parlamentom, predlaga, naj se Parlamentu naloži, naj ji plača, prvič, znesek, ki ustreza prispevku, ki ga je plačala Regiji Bruselj – glavno mesto in je bil izračunan na podlagi moči, dane na razpolago Parlamentu na podlagi pogodbe, in drugič, pogodbene obresti, obračunane na ta znesek.

22

Tudi ob domnevi, da bi bilo na podlagi tega, da bi Regija Bruselj – glavno mesto, ki ni niti stranka v tem postopku niti pogodbena stranka, tožeči stranki vrnila zneske, ki jih ta zahteva, mogoče sklepati, da je tožeča stranka izgubila pravni interes v okviru tega spora, je treba vsekakor ugotoviti, da Parlament in Komisija ne dokazujeta niti ne zatrjujeta, da so bili zahtevani zneski, vključno s pogodbenimi obrestmi, vrnjeni ali da ima tožeča stranka na tej podlagi terjatev do Regije Bruselj – glavno mesto. Taka terjatev bi na primer lahko izhajala iz sodbe Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko frankofonsko sodišče v Bruslju), ki bi odločilo o tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila pri njem (glej točko 8 zgoraj). V preostalem tožeča stranka v stališču, ki ga je 10. maja 2016 vložila v odgovor na ukrep procesnega vodstva iz točke 16 zgoraj, trdi, da je do tega dne Regija Bruselj – glavno mesto „zavrača[la] vračilo plačanih spornih prispevkov kljub izdani sodbi C‑163/14“.

23

Dodatno je treba spomniti, da čeprav je Sodišče v sodbi z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), odločilo, da Kraljevina Belgija s tem, da institucijam Unije ni odobrila oprostitve prispevka, določenega s členom 26 sklepa o električni energiji, in da je nasprotovala vračilu prispevkov, ki jih je tako prejela Regija Bruselj – glavno mesto, ni izpolnila obveznosti iz člena 3, drugi odstavek, Protokola, je sklep o električni energiji ohranjen z besedilom, citiranim zgoraj, dokler Kraljevina Belgija ne izvrši te sodbe. Parlament pa ni navedel nobenega elementa, ki bi omogočal sklepanje, da je bilo pravo, ki se uporablja, do danes spremenjeno.

24

Iz navedenega izhaja, da ta tožba ni brezpredmetna, ker pravni interes tožeče stranke ni prenehal, tako da ni treba ugoditi predlogu za ustavitev postopka, ki ga je vložil Parlament.

25

Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov, vloženih na podlagi člena 272 PDEU, navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na neizpolnitev pogodbenih obveznosti s strani Parlamenta, drugič, na kršitev določb člena 26 sklepa o električni energiji, ter tretjič in zadnjič, na kršitev načela enakega obravnavanja.

26

Tožeča stranka trdi, da ji pogodba omogoča, da od Parlamenta zahteva plačilo prispevka.

27

Najprej je treba ugotoviti, da pogodba ne določa, da se prispevek zaračuna Parlamentu. Predvsem ni nobenega sklicevanja na prispevek v Prilogi 2 k pogodbi, v kateri so navedena podrobna pravila za izračun cene dobave električne energije.

28

Poleg tega točka 3.2 člena 3 pogodbe določa, da se „[c]ene […] določijo ob upoštevanju dejstva, da so evropske institucije oproščene carin, posrednih davkov in davkov na promet, zlasti davka na dodano vrednost (DDV)“.

29

V navedeni točki 3.2 pogodbe je še določeno, da „davkov, pristojbin ter drugih regionalnih in zveznih prispevkov ne bo mogoče zaračunati“.

30

Zato je mogoče sklepati, da pogodba ne določa nobene obveznosti za Parlament, da tožeči stranki plača prispevek, ki je bil izračunan na podlagi moči, ki mu je dana na razpolago v skladu s pogodbo.

31

Dodati je treba, da v skladu s členom 19 pogodbe za to pogodbo „veljajo belgijski zakoni ter se uporablja in razlaga v skladu s temi zakoni v primeru, ko zakonodaja [Unije], vključno s finančno uredbo, vprašanja ne ureja“. Zato je treba besedilo pogodbe najprej razlagati z vidika prava Unije.

32

Sodišče pa je v sodbi z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4, točka 39), odločilo, da je treba prispevek obravnavati kot posredni davek iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

33

Tako je treba sklicevanje na „posredne davke“ v pogodbi in zlasti v njeni točki 3.2 razumeti tako, da se nanaša na prispevek. To potrjuje, da sta pogodbeni stranki nameravali Parlament oprostiti plačila tega prispevka.

34

Dodati je treba, da dodatek k pogodbi, sklenjen 15. julija 2011, nikakor ne vpliva na obveznosti strank v zvezi s plačilom prispevka.

35

Ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 33 zgoraj ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih je sicer navedla tožeča stranka.

36

Prvič, dejstvo, da točka 8.1 v členu 8 pogodbe, naslovljenem „Davčne določbe“, določa, da je „pogodbena stranka […] edina odgovorna za upoštevanje davčnih določb, ki veljajo zanjo“, ne omogoča sklepanja, da obstaja obveznost Parlamenta, da sopogodbeni stranki, to je tožeči stranki, plača prispevek.

37

Drugič, sklicevanje v odstavku 2 Priloge 2 k pogodbi na zvišanje cen, povezano z „distribucijo“, ne omogoča, da se ob upoštevanju splošne sistematike pogodbe in zlasti zgoraj navedenih določb točke 3.2 sklepa o obstoju obveznosti Parlamenta, da sopogodbeni stranki, to je tožeči stranki, plača prispevek.

38

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog kot očitno neutemeljen zavreči.

39

Tožeča stranka trdi, da ji mora Parlament plačati prispevek na podlagi določb člena 26 sklepa o električni energiji.

40

Ugotoviti je treba, da čeprav so v sklepu o električni energiji opredeljene davčne obveznosti dobaviteljev električne energije do nacionalne uprave, to je Regije Bruselj – glavno mesto, pa v njem ni določeno, da ima končni potrošnik obveznost plačati prispevek svojemu dobavitelju električne energije. Tožeča stranka se tako ni upravičena sklicevati na to, da Parlament ni izpolnil take obveznosti.

41

Spomniti je treba, da ta ugotovitev ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je davčni sistem v zvezi s prispevkom oblikovan in določen z namenom, da se prispevek prevali na končnega potrošnika (sodba z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija, C‑163/14, EU:C:2016:4, točka 48). Razlikovati je namreč treba med cilji davčnega sistema na eni strani in obstojem zavezujoče obveznosti, ki izhaja iz tega sistema in katere neupoštevanje bi lahko pripeljalo do nastanka pogodbene, celo nepogodbene odgovornosti končnega potrošnika v razmerju do njegovega dobavitelja električne energije, na drugi strani. Ker taka zavezujoča obveznost ne obstaja, je prevalitev prispevka na končnega potrošnika odvisna le od pogodbenih razmerij, dogovorjenih med dobaviteljem in končnim potrošnikom.

42

Tudi če se domneva, da bi bilo sklep o električni energiji mogoče razlagati tako, da končnemu potrošniku nalaga, da svojemu dobavitelju električne energije plača prispevek, izračunan na podlagi moči, ki mu je dana na razpolago, bi bilo treba ta tožbeni razlog v vsakem primeru zavreči.

43

Ker namreč v sklepu o električni energiji ni določeno, da so institucije Unije oproščene plačila prispevka, je Sodišče v sodbi z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), ugotovilo, da Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti iz člena 3, drugi odstavek, Protokola.

44

Na podlagi člena 19 pogodbe pa mora Splošno sodišče kot sodišče, pristojno po pogodbi, uporabiti nacionalno pravo, kot bi storilo nacionalno sodišče.

45

Pravnomočnost sodbe z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), zato Splošnemu sodišču nalaga, da ne uporabi sklepa o električni energiji, da bi instituciji Unije naložilo plačilo prispevka (glej po analogiji v zvezi z obveznostmi, ki jih imajo nacionalni organi, sodbo z dne 13. julija 1972, Komisija/Italija, 48/71, EU:C:1972:65, točka 7).

46

Tudi če se domneva, da je tožeča stranka s tem tožbenim razlogom želela uveljavljati nepogodbeno odgovornost Parlamenta, take utemeljitve ni mogoče učinkovito uporabiti v okviru tožbe na podlagi člena 272 PDEU. Vsekakor je mogoče na podlagi zgornjih preudarkov zavreči tožbeni razlog, kolikor je bil podan za ta namen.

47

Poleg tega ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 40 zgoraj ni mogoče ovreči s tem, da naj bi tožeča stranka morala kriti prispevek. Taka okoliščina namreč ne vpliva na razlago določb sklepa o električni energiji.

48

V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da bo morala tožeča stranka, če meni, da je do tega upravičena, nacionalnemu sodišču, pri katerem je vložila tožbo, predlagati, naj odloči o vprašanju, ali oprostitev, ki jo mora Kraljevina Belgija odobriti institucijam Unije, zahteva, da so tudi dobavitelji električne energije oproščeni takega prispevka, če je njihov odjemalec institucija Unije.

49

Nazadnje, ugotovitve, predstavljene v točki 40 zgoraj, ni mogoče ovreči s tem, da naj bi Parlament in druge institucije Unije pristali na to, da plačajo prispevek drugim dobaviteljem električne energije. Taka okoliščina, ki bo znova preučena v okviru tretjega tožbenega razloga, namreč ne vpliva na razlago določb sklepa o električni energiji.

50

Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog kot očitno neutemeljen zavreči.

51

Tožeča stranka trdi, da ji je Parlament neupravičeno zavrnil plačilo prispevka, medtem ko naj bi institucije Unije ta prispevek plačevale družbi Electrabel, ki je prav tako dobavitelj električne energije. S tem naj bi Parlament kršil načelo enakega obravnavanja.

52

Poudariti je treba, da se v obravnavani zadevi ni mogoče učinkovito sklicevati na ta tožbeni razlog, ki se ne nanaša na to, da Parlament ne upošteva svojih pogodbenih obveznosti ali prava, ki se uporablja za pogodbo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2016, Hydrex/Komisija, T‑45/15, neobjavljena, EU:T:2016:151, točka 24 in navedena sodna praksa).

53

Vsekakor je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije oziroma načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da se primerljivi položaji obravnavajo različno ali da se različni položaji obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 1986, Christ-Clemen in drugi/Komisija, 91/85, EU:C:1986:373, točka 19; glej tudi sodbo z dne 8. januarja 2003, Hirsch in drugi/ECB, T‑94/01, T‑152/01 in T‑286/01, EU:T:2003:3, točka 51 in navedena sodna praksa).

54

V obravnavani zadevi mora tožeča stranka zato predložiti med drugim elemente, ki omogočajo ugotovitev, da sta z družbo Electrabel v primerljivem položaju.

55

V zvezi s tem iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2015:441, točki 19 in 24) izhaja, da je pogodba, sklenjena z družbo Electrabel, določala, da morajo institucije Unije plačati prispevek. Tožeča stranka, ki poleg tega v tožbi izpodbija nekatere točke teh sklepnih predlogov, ne navaja nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti o takem dejstvu.

56

Kot pa je bilo navedeno (glej točko 30 zgoraj), pogodba, ki sta jo sklenila tožeča stranka in Parlament, ne določa, da ta plačuje prispevek.

57

Tako tožeča stranka in družba Electrabel nista bili v primerljivem položaju, ker pogodba, ki jo je podpisala tožeča stranka, ni določala, da mora Parlament plačevati prispevek.

58

Okoliščina, da je tožeča stranka od Parlamenta zahtevala plačilo prispevka, je v zvezi s tem nepomembna.

59

Dodatno je treba spomniti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (sodba z dne 4. julija 1985, Williams/Računsko sodišče, 134/84, EU:C:1985:297, točka 14). Ker je zahteva po plačilu prispevka, naložena institucijam Unije, v nasprotju s pravom Unije, kot izhaja iz sodbe z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija (C‑163/14, EU:C:2016:4), tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

60

Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog kot očitno neutemeljen zavreči. Zato je treba zavreči vse predloge tožeče stranke.

61

Parlament predlaga, naj Splošno sodišče odloči, da „mora Regija Bruselj – glavno mesto tožeči stranki vrniti zahtevani znesek“.

62

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pristojnost Splošnega sodišča na podlagi členov 256(1) PDEU in 272 PDEU za odločanje o tožbi, vloženi na podlagi arbitražne klavzule, nujno vključuje tudi pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi, ki jo poda institucija v okviru iste tožbe, ki izhaja iz pogodbenega razmerja ali iz dejstva, na katerem temelji glavna tožba, ali je neposredno povezana z obveznostmi, ki od tam izhajajo (glej sodbo z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija, T‑59/11, EU:T:2014:679, točka 265 in navedena sodna praksa).

63

Vendar v obravnavani zadevi predlog, ki ga je podal Parlament, ni povezan s pogodbo, ker se ne nanaša na vzajemne obveznosti pogodbenih strank, ki bi izhajale iz te pogodbe, temveč se nanaša na morebitne obveznosti, ki naj bi jih Regija Bruselj – glavno mesto, ki ni niti pogodbena stranka niti stranka v sporu, imela do tožeče stranke.

64

Splošno sodišče zato ni pristojno, da na podlagi te tožbe, vložene na podlagi arbitražne klavzule, odloča o predlogih Parlamenta.

65

Zgornja ugotovitev bi veljala iz istih razlogov, tudi če bi se upoštevalo, da je glede na besedilo arbitražne klavzule iz člena 20 pogodbe, ki določa, da se „[v]sak spor med [P]arlamentom in pogodbeno stranko v zvezi s to pogodbo, ki ga ni bilo mogoče rešiti sporazumno, […] predloži Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti na podlagi člena 255(1) Pogodbe ES“, mogoče utemeljiti pristojnost Splošnega sodišča ali Sodišča, da odloči o ugotovitveni tožbi, ki se nanaša na spor med Parlamentom in tožečo stranko v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2015, Planet/Komisija, C‑564/13 P, EU:C:2015:124, točka 26).

66

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo kot očitno brez pravne podlage zavreči in da je treba zavreči tudi predloge Parlamenta za namene ugotovitvene tožbe, ker je Splošno sodišče očitno nepristojno za odločanje o teh predlogih, ne da bi bilo treba nadaljevati postopek.

67

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

68

Ker v obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi Parlamenta naloži plačilo stroškov.

69

V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

70

Komisija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

sklenilo: