1

Intervenientka, družba SESVanderhave NV, je 29. novembra 2002 pri Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) vložila prijavo za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390). Žlahtniteljska pravica je bila zahtevana za sorto M 02205, sorto sladkorne pese vrste Beta vulgaris L. ssp. Vulgaris var. altissima Döll.

2

CPVO je Statens utsädeskontroll (urad za nadzor in potrjevanje semen, Švedska, v nadaljevanju: urad za preskušanje sort) pooblastil, da v skladu s členom 55(1) Uredbe št. 2100/94 opravi preskušanje prijavljene sorte. Urad za preskušanje sort naj bi zlasti preučil, ali je prijavljena sorta razločljiva od najbolj podobnih sort, katerih obstoj je bil splošno znan ob vložitvi prijave za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti (v nadaljevanju: referenčne sorte), v smislu člena 7(1) Uredbe št. 2100/94. Na podlagi tega sta se za najbolj podobni prijavljeni sorti šteli sorti pese Dieck 3903 in KW 043.

3

Urad za preskušanje sort je 10. decembra 2004 CPVO poslal dokončno poročilo o preskušanju, ki mu je bil priložen opis sorte in dokument z naslovom „Podatki glede razločljivosti“ (v nadaljevanju: primerjalno poročilo o razločljivosti). Ta dokument je vseboval te podatke:

4

Na podlagi tega poročila je CPVO 18. aprila 2005 intervenientki podelil žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, registrirano pod referenčno številko UE 15118, za sorto M 02205. Tej odločbi so bili priloženi dokumenti, ki jih je predložil urad za preskušanje sort, vključno z opisom sorte in primerjalnim poročilom o razločljivosti.

5

Tožeča stranka, družba Aurora Srl, je 20. aprila 2012 CPVO obvestila, prvič, da pred italijanskimi sodišči poteka postopek, in sicer postopek zaradi kršitve, ki ga je proti njej sprožila intervenientka, ter drugič, da je bilo v potrdilu o registraciji sorte M 02205 odkrito protislovje, saj ravni izražanja lastnosti „barva listne ploskve“ in „listna ploskev: valovitost roba“, navedeni v opisu sorte, ne ustrezata ravnema izražanja, navedenima v primerjalnem poročilu o razločljivosti (in sicer 4 namesto 5 ter 5 namesto 4).

6

Na zahtevo za pojasnila, ki jo je CPVO poslal 23. aprila 2012, je urad za preskušanje sort potrdil, da se je v primerjalno poročilo o razločljivosti dejansko prikradla napaka. Vendar naj po mnenju tega urada navedena napaka ne bi mogla omajati sklepa o razločljivosti prijavljene sorte, še posebej zato, ker so bili podatki, navedeni v opisu sorte, točni.

7

CPVO je 4. maja 2012 tožeči stranki poslal popravljeno različico primerjalnega poročila o razločljivosti in ji sporočil, da je v resnici prišlo do napake pri prepisu informacij, pridobljenih iz uradnega opisa navedene sorte.

8

Tožeča stranka je nato CPVO obvestila, da so bile v popravljeni različici primerjalnega poročila o razločljivosti odkrite še druge napake, in sicer da v popravljeni različici navedenega dokumenta ni bila popravljena številka za lastnost „barva listne ploskve“. V zvezi s tem je CPVO 11. maja 2012 potrdil, da je raven izražanja navedene lastnosti pri sorti M 02205 4 in ne 5. Ker po tej popravi lastnost „barva listne ploskve“ ni bila več upoštevna za razločevanje prijavljene sorte od sorte KW 043, saj sta njuni ravni izražanja postali enaki, je bila ta lastnost odstranjena iz primerjalnega poročila o razločljivosti.

9

V korespondenci, ki je ob tem potekala med uradom za preskušanje sort in CPVO, je zadnjenavedeni izpostavil tudi vprašanje enake ravni izražanja lastnosti „kaljivost“ sort M 02205 in KW 043.

10

Urad za preskušanje sort je CPVO 27. aprila 2012 poslal popravljeno različico primerjalnega poročila o razločljivosti, v kateri je ohranil sklicevanje na lastnost „kaljivost“, pri čemer je podatku o ravni izražanja te lastnosti dodal navedbo odstotka, in sicer 29 % za prijavljeno sorto in 94 % za referenčno sorto KW 043.

11

Po zaporednih popravkih je bilo v primerjalnem poročilu o razločljivosti navedeno to:

12

Tožeča stranka je 28. avgusta 2012 vložila zahtevo za razglasitev ničnosti žlahtniteljske pravice v Skupnosti, podeljene intervenientki, na podlagi člena 20 Uredbe št. 2100/94, ker naj bi zaporedni popravki primerjalnega poročila o razločljivosti pokazali, da sorta M 02205 ne izpolnjuje pogoja „razločljivosti“ iz člena 7(1) navedene uredbe. Natančneje, tožeča stranka se je v vlogi, v kateri je navedla razloge za zahtevo, ki jo je vložila pred CPVO, sklicevala na dejstvo, da je po navedenih popravkih edina razlika med sortama M 02205 in KW 043 razlika med odstotkoma ravni izražanja lastnosti „kaljivost“, in sicer 29 % za sorto M 02205 in 94 % za referenčno sorto KW 043. Zaradi tega pa naj ne bi bilo primerno izbrati te lastnosti za sklep o razločljivosti prijavljene sorte, saj naj bi v skladu s pojasnili, navedenimi v Prilogi 1 k Protokolu, ki ga je CPVO sprejel 15. novembra 2001 za vrsto Beta vulgaris L. ssp. Vulgaris var. altissima Döll (v nadaljevanju: Protokol z dne 15. novembra 2001) in velja za obravnavano zadevo, razločljivost prijavljene sorte lahko temeljila na lastnosti „kaljivost“ le, kadar je razlika med oceno te sorte in oceno referenčne sorte vsaj dve točki – kar pa v obravnavani zadevi neizpodbojno ne velja.

13

CPVO se je 13. maja 2013 – ker se je izkazalo, da je po zgoraj navedenih popravkih dejansko edina razlika med sortama M 02205 in KW 043 razlika med odstotkoma ravni izražanja lastnosti „kaljivost“ – obrnil na urad za preskušanje sort in od njega zahteval, naj preveri, ali je lastnost „kaljivost“ edina lastnost, v kateri se razlikujeta navedeni sorti, ali pa so bile pri opravi preskušanja ugotovljene tudi druge take lastnosti.

14

Urad za preskušanje sort je 14. maja 2013 pripravil posodobljeno različico primerjalnega poročila o razločljivosti, ki je vsebovala nove lastnosti, za katere je navedeni urad menil, da lahko utemeljujejo razločevanje med zadevnima sortama. V tej različici je bilo navedeno:

15

CPVO je upoštevajoč te elemente 16. maja 2013 strankama postopka za razglasitev ničnosti potrdil, da je sorto M 02205 mogoče razločiti od vseh splošno znanih sort v smislu člena 7 Uredbe št. 2100/94. Poleg tega je pojasnil, da je do spreminjanja lastnosti prišlo zato, ker se praksa različnih uradov za preskušanje sort razlikuje tako glede načina priprave primerjalnega poročila kot tudi glede izbire lastnosti, ki jih štejejo za upoštevne za utemeljitev razločljivosti prijavljene sorte. Poleg tega naj bi CPVO prav na podlagi teh razlik med praksami različnih uradov za preskušanje sort izbiro lastnosti „kaljivost“ štel za upravičeno. Ker pa se je izkazalo, da sklep o razločljivosti ne more temeljiti na tej lastnosti, je bila ta nazadnje umaknjena s seznama lastnosti, navedenih v dokončni različici primerjalnega poročila o razločljivosti, sestavljeni 9. septembra 2013. V tej različici je bilo navedeno:

16

Zaradi različnih sprememb primerjalnega poročila o razločljivosti je tožeča stranka – v okviru svojih stališč, ki jih je ustno predstavila na obravnavi pred CPVO – predstavila dodatne argumente, da bi dokazala, da ob podelitvi sporne žlahtniteljske pravice v Skupnosti sorta M 02205 ni bila razločljiva od referenčne sorte KW 043.

17

Navedla je zlasti, da je iz predzadnje in zadnje različice primerjalnega poročila o razločljivosti razvidno, da v njem navedene ocene izražanja lastnosti sort KW 043 in Dieck 3903 ne prihajajo iz izidov primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih leta 2003 in 2004, temveč so bile prepisane iz uradnih opisov navedenih sort, napisanih ob podelitvi žlahtniteljskih pravic v Skupnosti za ti vrsti. Po mnenju tožeče stranka taka praksa ni samo nesprejemljiva, temveč tudi nezakonita, saj je v nasprotju z vsemi pravili, ki veljajo na tem področju – na podlagi katerih razločljivost prijavljene sorte lahko temelji zgolj na podatkih, pridobljenih v primerjalnih poljskih poskusih, opravljenih v dveh neodvisnih rastnih ciklusih po vložitvi prošnje za registracijo prijavljene sorte. Po njenem mnenju je zgolj ena mogoča razlaga za odločitev CPVO, da sklep o razločljivosti sorte M 02205 utemelji na podlagi uradnega opisa referenčnih sort KW 043 in Dieck 3903. Ta razlaga naj bi bila, da po tem, ko sta bili iz primerjalnega poročila o razločljivosti umaknjeni lastnosti „barva listne ploskve“ in „kaljivost“, razločljivosti prijavljene sorte ni bilo mogoče utemeljiti z nobenim drugim podatkom, ugotovljenim v izidu primerjalnih poljskih poskusov iz leta 2003 in 2004.

18

Da bi v zvezi s tem razpršila vse dvome, je tožeča stranka 23. maja 2013 od CPVO zahtevala, naj ji pošlje vse dokumente, ki jih je pridobil od urada za preskušanje sort v zvezi s spisom glede sorte M 02205. CPVO je z dopisom z dne 5. junija 2013 odgovoril na zahtevo tožeče stranke, vendar ji je ugodil zgolj deloma in ji poslal zgolj sezname sort, ki so bile preučene med preskušanjem, opravljenim v letih 2003 in 2004, kot mu jih je predložil urad za preskušanje sort.

19

Tožeča stranka je pri CPVO vložila še več drugih zahtev za informacije, da bi pridobila izide navedenih poljskih poskusov. Te zahteve pa v upravnem postopku pred CPVO niso bile uspešne, ker naj bi take podatke hranil urad za preskušanje sort. CPVO je šele 2. marca 2015 tožeči stranki poslal izide navedenih poljskih poskusov.

20

CPVO je z Odločbo NN 010 z dne 23. septembra 2013 zavrnil zahtevo za razglasitev ničnosti, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94, z obrazložitvijo, da je sorta M 02205 jasno razločljiva od referenčnih sort, med drugim od sorte KW 043. Pojasnil je, da je urad za preskušanje sort ob izdaji končnega poročila poznal pravilne ocene izražanja vseh lastnosti prijavljene sorte in da zato napake pri prepisovanju, do katerih je prišlo v primerjalnem poročilu o razločljivosti, ne vplivajo na sklep o razločljivosti te sorte, kar naj bi poleg tega potrdil tudi urad za preskušanje sort.

21

Po mnenju CPVO je prijavljena sorta jasno razločljiva od vseh drugih splošno znanih sort sladkorne pese in to na podlagi več lastnosti. V zvezi s tem je CPVO najprej navedel, da posodobljena različica primerjalnega poročila o razločljivosti z dne 14. maja 2013 potrjuje sklep o razločljivosti sorte M 02205 od referenčne sorte KW 043 na podlagi štirih drugih lastnosti. Nato je navedel, da okoliščina, ki jo je sicer mogoče obžalovati, da je bila lastnost „kaljivost“ sprva navedena v primerjalnem poročilu o razločljivosti, čeprav je ni mogoče upoštevati pri utemeljitvi razločljivosti prijavljene sorte, vseeno ni vplivala na končen sklep. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker naj bi uradi za preskušanje sort primerjalno poročilo o razločljivosti predlagali zgolj neobvezno in samo v informativne namene. CPVO je nazadnje pojasnil, da ko je opazil, da lastnost „kaljivost“ ni upoštevna lastnost, ki bi morala biti navedena v poročilu, od urada za preskušanje sort ni zahteval „dodatnih“ ali „novih“ lastnosti, kot naj bi trdila tožeča stranka, temveč da izbere drugo lastnost, ki je bila opažena med primerjalnimi poljskimi poskusi in ki omogoča ustrezno ponazoritev razločljivosti prijavljene sorte.

22

V teh okoliščinah je CPVO zavrnil razglasitev sporne žlahtniteljske pravice v Skupnosti za nično.

23

Tožeča stranka je 4. oktobra 2013 pri odboru za pritožbe pri CPVO na podlagi členov od 67 do 72 Uredbe št. 2100/94 vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi njene zahteve za razglasitev ničnosti.

24

V vlogi, v kateri je navedla razloge za pritožbo, se je tožeča stranka sklicevala zlasti na svoje dvome glede izvora podatkov o referenčni sorti KW 043, ki so bili vneseni v predzadnjo in zadnjo različico primerjalnega poročila o razločljivosti.

25

Ponovno je, kakor pred CPVO na prvi stopnji, navedla svojo domnevo, da je bila razločljivost sorte M 02205 od sort KW 043 in Dieck 3903 ugotovljena ne na podlagi podatkov, pridobljenih s primerjalnim poljskim poskusom, temveč bolj verjetno na podlagi ocen, ki so bile navedene v certifikatih referenčnih sort in so bile ugotovljene v primerjalnih poljskih poskusih, opravljenih v različnih obdobjih, in sicer v letih 2001 in 2002 za sorto KW 043 ter v letih 2002 in 2003 za sorto Dieck 3903. Tožeča stranka je v zvezi s tem natančneje navedla, da so bile ocene izražanja, navedene v primerjalnem poročilu o razločljivosti za sorto KW 043, iste kot ocene, navedene v uradnem opisu te sorte. Preiskovalni inštituti pa naj bi za nesporno šteli, da je, ker na ocene izražanja specifičnih lastnosti sladkorne pese izredno vplivajo zunanji dejavniki, verjetnost ugotovitve istih ocen izražanja v primerjalnih poljskih poskusih, opravljenih v različnih letih, izjemno majhna.

26

Odbor za pritožbe je z odločbo A 010/2013 z dne 26. novembra 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno in med drugim navedel, da tožeča stranka precenjuje pomen primerjalnega poročila o razločljivosti, čeprav v resnici ta dokument vsebuje zgolj dopolnilne informacije, pridobljene v poljskih poskusih. Zato naj to, da je bil ta dokument trikrat popravljen, ne bi moglo povzročiti ničnosti sporne žlahtniteljske pravice v Skupnosti.

27

V zvezi z vprašanjem primerjalnih poljskih poskusov je odbor za pritožbe ugotovil, da je tožeča stranka navedla zgolj, da ni bila opravljena nobena neposredna primerjava prijavljene sorte in referenčnih sort. Potem ko je odbor za pritožbe tako neposredno primerjavo vrst opredelil kot „temeljno pravilo“ v okviru teh poskusov, je ugotovil, da je ta v obravnavani zadevi bila opravljena, kot je C., izvedenec urada za preskušanje sort, potrdil na obravnavi pred njim.

28

Odbor za pritožbe je poleg tega navedel, da podatki, navedeni v primerjalnem poročilu o razločljivosti, lahko prihajajo le iz izidov primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih glede prijavljene sorte in sort, za katere se šteje, da so ji najbolj podobne. Glede tega je najprej pojasnil, da prijavljenih sort zaradi vplivov okolja na izražanje lastnosti ni mogoče primerjati z izidi, ki so bili zabeleženi in sprejeti že prej. V skladu s temeljnim pravilom naj bi bila namreč v okviru primerjalnih poljskih poskusov neposredna primerjava prijavljene sorte z referenčnimi sortami predhodni pogoj za podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti. Odbor za pritožbe je nato navedel, da je to, da je bila v obravnavani zadevi taka neposredna primerjava živih snovi opravljena, pred njim na obravnavi potrdil preskuševalec urada za preskušanje sort. Nazadnje je odbor za pritožbe sklenil, da sta CPVO in urad za preskušanje sort opravila pravilen postopek preskušanja, kot je določen v Protokolu z dne 15. novembra 2001.

29

Glede argumenta tožeče stranke, s katerim je CPVO očitala, da ji kljub več zahtevam za dostop ni posredoval dokumentiranih izidov primerjalnih poljskih poskusov, ki so potekali v letih 2003 in 2004, je odbor za pritožbe ugotovil, da te podatke hrani urad za preskušanje sort. Zato je sklenil, da okoliščine navedene zavrnitve dostopa niso povezane s ciljem prikrivanja, temveč so najverjetneje posledica nesporazuma med CPVO in uradom za preskušanje sort.

30

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

31

CPVO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

32

Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

33

Intervenientka najprej v intervencijski vlogi in v dupliki, predloženima Splošnemu sodišču, trdi, da tožba ni dopustna, saj tožeča stranka svojih tožbenih razlogov ni oprla na člen 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94, ki naj bi bil edina pravna podlaga, ki se lahko uporablja za razglasitev ničnosti žlahtniteljske pravice v Skupnosti.

34

Intervenientka nato meni, da bi bilo Priloge od 15 do 18, ki so bile prvič predložene v repliki, treba šteti za nedopustne, saj tožeča stranka ni navedla razlogov, ki bi lahko upravičili zamudo pri predložitvi navedenih prilog.

35

Intervenientka tožeči stranki nazadnje očita, da v nasprotju z zahtevami sodne prakse replike ni sestavila jasno in natančno. Trdi zlasti, da argumenti tožeče stranke niso strukturirani logično in sistematično, ampak se tako križajo in prekrivajo, da ne more zanesljivo ugotoviti bistva izpodbijanja, ki ga tožeča stranka želi izraziti. Intervenientka zato Splošno sodišče prosi, naj presodi, ali je repliko zaradi zgoraj navedenih napak treba šteti za nedopustno.

36

V pisnem stališču, ki ga je v tajništvu Splošnega sodišča vložila 20. junija 2017, je intervenientka v zvezi z dokumentom, ki ga je tožeča stranka predložila med obravnavo pred Splošnim sodiščem, izpodbijala dopustnost dodatnih dokazov, ki jih je tožeča stranka ob tem predložila, saj niso bili predloženi odboru za pritožbe.

37

Tožeča stranka nasprotuje argumentom intervenientke.

38

Prvič, kar zadeva trditev intervenientke glede odsotnosti izrecnega sklicevanja na člen 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94, je treba najprej navesti, da ni zahtevano, da se stranka izrecno sklicuje na določbe, s katerimi utemeljuje navedene tožbene razloge. Zadostuje, da so predmet tožbe te stranke ter glavni dejanski in pravni elementi, na katerih ta tožba temelji, v navedeni tožbi opredeljeni dovolj jasno (glej sodbo z dne 15. januarja 2013, Gigabyte Technology/UUNT – Haskins (Gigabyte), T‑451/11, neobjavljena, EU:T:2013:13, točka 28 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa se mutatis mutandis uporablja za napake pri navedbi določb, na katerih temeljijo tožbeni razlogi (glej sodbo z dne 15. januarja 2013, Gigabyte Technology/UUNT – Haskins (Gigabyte), T‑451/11, neobjavljena, EU:T:2013:13, točke od 27 do 30).

39

V vsakem primeru pa je treba navesti, da tožeča stranka ni storila napake s tem, da je svojo tožbo pred Splošnim sodiščem oprla na člen 263 PDEU in člen 73 Uredbe št. 2100/94, ne pa na člen 20(1)(a) navedene uredbe. Iz besedila členov 20 in 73 Uredbe št. 2100/94 je namreč razvidno, da medtem ko prvi od teh členov določa primere, v katerih mora CPVO žlahtniteljsko pravico v Skupnosti razglasiti za nično, in posledice take razglasitve ničnosti, pa se drugi od teh členov uporablja za razveljavitvene tožbe zoper odločbe odborov za pritožbe pred Sodiščem Unije. Tako je tožeča stranka to tožbo pravilno oprla na člen 73 navedene uredbe. Zato je trditev intervenientke glede nedopustnosti tožbe zaradi odsotnosti izrecnega sklicevanja na člen 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94 treba zavrniti.

40

Drugič, trditev intervenientke v zvezi z nejasnostjo in nenatančnostjo replike je treba zavrniti. Argumentacija tožeče stranke v repliki je namreč dovolj jasna in razumljiva, kar je bilo poleg tega potrjeno s tem, da je CPVO predložil podroben povzetek te argumentacije, ne da bi se kakor koli skliceval na morebitne težave pri razumevanju.

41

Splošno sodišče bo v nadaljevanju preučilo korist presojanja argumentacije intervenientke o domnevni nedopustnosti Prilog od 15 do 18, ki jih je tožeča stranka prvič predložila v repliki, in dodatnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila na obravnavi pred Splošnim sodiščem.

42

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge. Na prvem mestu v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je sorta M 02205 razločljiva od referenčne sorte KW 043. Po njenem mnenju je bila izpodbijana odločba sprejeta v nasprotju s členoma 6 in 7 Uredbe št. 2100/94, saj bistveni pogoj, to je da mora rastlinska sorta, za katero se želi pridobiti žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, biti „razločljiva“ od referenčnih sort, v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen. Na drugem mestu tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe kršil načeli pravne varnosti in zaupanja v pravo s tem, da je ugotovil, da CPVO lahko retroaktivno spremeni lastnosti, uporabljene za utemeljitev podelitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje tudi na to, da naj bi odbor za pritožbe pri razlagi člena 87(4) Uredbe št. 2100/94 napačno uporabil pravo.

43

Na tretjem mestu tožeča stranka v okviru svojega tretjega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta v nasprotju z načelom preglednosti in pravico dostopa do dokumentov. Glede tega se sklicuje na tri očitke.

44

Prvič, tožeča stranka upoštevajoč predzadnjo in zadnjo različico primerjalnega poročila o razločljivosti trdi, da je bila v obravnavani zadevi kršena obveznost, da se primerjava prijavljene sorte z referenčnimi sortami opravi na podlagi podatkov, ki izhajajo iz primerjalnih poljskih poskusov.

45

Drugič, tožeča stranka trdi, da postopek preskušanja ni bil opravljen pregledno, saj ji CPVO med upravnim postopkom kljub več zahtevam ni posredoval dokumentov glede izidov primerjalnih poljskih poskusov, ki jih je urad za preskušanje sort opravil v letih 2003 in 2004 in ki bi omogočali preveriti spoštovanje obveznosti, navedene zgoraj v točki 44. Iz istih razlogov se tožeča stranka sklicuje na kršitev pravice do dostopa do dokumentov.

46

Tretjič, tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da kljub dokazom, ki jih je predložila v zvezi z napakami, ki jih je storil urad za preskušanje sort, ni opravil potrebnih preveritev, temveč se je zadovoljil z ustnimi izjavami C., v skladu s katerimi so bili primerjalni poljski poskusi opravljeni v letih 2003 in 2004. S tem ravnanjem naj bi odbor za pritožbe kršil zahtevo nepristranskosti, ki izhaja iz člena 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

47

Na prvem mestu je treba preučiti tretji tožbeni razlog tožeče stranke, natančneje, prvi in tretji očitek, navedena v utemeljitev tega tožbenega razloga.

48

Kakor je navedeno zgoraj v točki 44, tožeča stranka v okviru prvega očitka zlasti trdi, da iz predzadnje in zadnje različice primerjalnega poročila o razločljivosti izhaja, da je bila razločljivost sorte M 02205 deloma utemeljena s podatki, pridobljenimi iz drugih virov kot iz primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004 – kar je v nasprotju z veljavnimi pravili, na podlagi katerih lahko primerjava med prijavljeno sorto in referenčnimi sortami temelji le na podatkih iz primerjalnih poljskih poskusov.

49

Natančneje, tožeča stranka dvomi o izvoru lastnosti referenčne sorte KW 043, ki so bile vključene v zadnji različici primerjalnega poročila o razločljivosti. Glede tega meni, da zelo natančna preučitev ocen izražanja za sorto KW 043, navedenih v teh različicah, pokaže, da so navedene ocene izražanja iste kot ocene iz uradnega opisa sorte KW 043, sestavljenega leta 2002 na podlagi primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2000 in 2001. Tako naključje pa naj bi bilo zaradi učinka, ki ga imajo lahko različne letine na fenotipsko izražanje, skrajno neverjetno.

50

Tožeča stranka iz tega sklepa, da podatki, navedeni glede referenčne sorte KW 043 v zadnji in predzadnji različici primerjalnega poročila o razločljivosti, ne prihajajo iz primerjalnih poljskih poskusov, temveč so bili prepisani iz uradnega opisa navedene referenčne sorte, sestavljenega ob podelitvi žlahtniteljske pravice v Skupnosti za to sorto.

51

Tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da so bili primerjalni poljski poskusi opravljeni v letih 2003 in 2004. Vendar v okviru tretjega očitka CPVO zlasti očita to, da se je odbor za pritožbe kljub dokazom, ki jih je predložila, zadovoljil z ustnimi izjavami izvedenca urada za preskušanje sort C., ne da bi kakor koli preveril napake, očitane temu uradu.

52

CPVO nasprotuje argumentom tožeče stranke. Najprej v bistvu navaja, da tožeča stranka trdi, da urad za preskušanje sort prijavljene sorte ni neposredno primerjal z referenčnimi sortami. V zvezi s tem pojasnjuje, da je – v nasprotju z argumenti tožeče stranke – med obravnavo, ki je potekala pred odborom za pritožbe, izvedenec urada za preskušanje sort, ki je v obravnavani zadevi opravil preskušanje, potrdil, na eni strani, da je bilo preskušanje sorte M 02205 opravljeno v skladu s Protokolom z dne 15. novembra 2001, in na drugi strani, da je bila prijavljena sorta primerjana z obema referenčnima sortama v dveh zaporednih ciklusih poljskih poskusov.

53

CPVO poleg tega trdi, da odbor za pritožbe ni imel nobenega razloga za dvom o verodostojnosti izjav, ki jih je na obravnavi pred njim podal C. v zvezi z izvedbo preskušanja in še posebej z njegovo potrditvijo, da je bila sorta M 02205 med primerjalnimi poljskimi poskusi neposredno primerjana z vsemi drugimi splošno znanimi sortami pese.

54

Intervenientka v bistvu navaja, da tožeča stranka trdi, ne da bi za to predložila dokaz, da podatki glede sorte KW 043, vključeni v zadnjo različico primerjalnega poročila o razločljivosti, ne prihajajo iz primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004. Iz sodbe z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO (C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 57) pa naj bi bilo razvidno, da mora tisti, ki predlaga, naj se žlahtniteljska pravica razglasi za nično, navesti tehtne dokaze in dejstva, s katerimi je mogoče utemeljiti resne dvome v zvezi z zakonitostjo podelitve sporne žlahtniteljske pravice v Skupnosti. Zato naj tožeča stranka ne bi predložila dokaza, breme v zvezi s katerim leži na njej.

55

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da CPVO v skladu s členom 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94 razglasi žlahtniteljsko pravico v Skupnosti za nično, „če je ugotovljeno“, da ob podelitvi žlahtniteljske pravice v Skupnosti pogoji iz členov 7 ali 10 niso bili izpolnjeni. Poleg tega v skladu s členom 7(1) te uredbe „[z]a sorto velja, da je razločljiva, če jo je po izražanju lastnosti, ki izvirajo iz nekega genotipa ali kombinacije genotipov, mogoče razločiti od katere koli druge sorte, ki je splošno znana na dan prijave, opredeljen v skladu s členom 51“.

56

Poleg tega je treba navesti, da je Sodišče v zvezi s tem pojasnilo, da so pogoji, ki se med drugim nanašajo na razločljivost, na podlagi člen 6 navedene uredbe pogoji sine qua non za podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti. Zato je žlahtniteljska pravica, podeljena ob neizpolnjevanju teh pogojev, nezakonita in je v splošnem interesu, da se razglasi za nično (sodba z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO, C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 52).

57

Sodišče je prav tako presodilo, da ima CPVO pri razglasitvi žlahtniteljske pravice za nično v smislu člena 20 Uredbe št. 2100/94 široko diskrecijsko pravico. Ponoven preskus zaščitene sorte z uporabo postopka za razglasitev ničnosti na podlagi člena 20 Uredbe št. 2100/94 lahko torej upravičijo zgolj resni dvomi glede tega, da so bili ob preskušanju, določenem v členih 54 in 55 navedene uredbe, izpolnjeni pogoji iz členov 7 ali 10 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO, C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 56).

58

V tem okviru mora tretja oseba, ki predlaga, naj se žlahtniteljska pravica razglasi za nično, navesti tehtne dokaze in dejstva, s katerimi je mogoče utemeljiti resne dvome v zvezi z zakonitostjo žlahtniteljske pravice, podeljene po izvedenem preskušanju iz členov 54 in 55 navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO, C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 57).

59

Tako je morala tožeča stranka v utemeljitev svoje zahteve za razglasitev ničnosti predložiti dokaze in dejstva, ki so dovolj tehtni, da lahko pri odboru za pritožbe zbudijo resne dvome o zakonitosti žlahtniteljske pravice, podeljene v obravnavanem primeru.

60

Zato je treba preučiti, ali so dokazi, ki jih je tožeča stranka v zvezi s tem predložila pred odborom za pritožbe, zadostovali za zbuditev resnih dvomov tega odbora in so zato mogli upravičevati ponovno preučitev sorte M 02205 v postopku razglasitve ničnosti na podlagi člena 20(1)(a) Uredbe št. 2100/94.

61

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preveriti zahteve, določene v zadevni ureditvi glede določitve ocen izražanja, na katerih morajo temeljiti sklepi o razločljivosti ali nerazločljivosti rastlinske sorte. Nato je treba preučiti, ali so argumenti tožeče stranke v zvezi s tem zadoščali za zbuditev resnih dvomov odbora za pritožbe. Nazadnje je treba preučiti vprašanje, ali je odbor za pritožbe pravilno izpolnil svoje obveznosti v primeru takih resnih dvomov.

62

Prvič, glede zahtev, določenih v zadevni ureditvi, je treba navesti, da se mora v skladu s členom 56(2) Uredbe št. 2100/94 preskušanje opravljati v skladu s smernicami za poskuse, ki jih izda upravni svet, in z navodili CPVO. V zvezi s tem je treba navesti, da široka diskrecijska pravica, ki jo ima pri opravljanju svojih nalog CPVO, temu ne more omogočiti, da zaobide tehnična pravila, ki določajo potek preskušanja, ne da bi kršil dolžnost dobrega upravljanja in svojo obveznost skrbnega ravnanja in nepristranskosti. Poleg tega je zavezujoča narava teh pravil tudi za CPVO potrjena v členu 56(2) Uredbe št. 2100/94, ki določa, da mora biti opravljanje preskušanja v skladu z njimi (sodba z dne 8. junija 2017, Schniga/CPVO, C‑625/15 P, EU:C:2017:435, točka 79).

63

Glede tega je treba navesti, da je CPVO v skladu z zgoraj navedenim členom 56(2) sprejel Protokol z dne 15. novembra 2001, da bi določil načela, ki urejajo preskušanje, in pogoje za registracijo sort pese vrste Beta vulgaris L. ssp. Vulgaris var. altissima Döll. Na podlagi točke III 2, naslovljene „Preskušana snov“ (material to be examined), in točke III 5, naslovljene „Zasnova poskusov in rastni pogoji“ (trial designs and growing conditions), navedenega protokola je treba s prijavljenimi sortami in referenčnimi sortami opraviti neposredno primerjavo v poljskem poskusu, ki mora potekati običajno vsaj dva neodvisna rastna ciklusa. Ob tem je v izpodbijani odločbi odbor za pritožbe sam poudaril pomen spoštovanja te zahteve, ki po njegovih besedah pomeni predhodni pogoj za podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti (glej zgoraj točko 28).

64

Iz tega sledi, da morajo ocene izražanja, navedene v primerjalnem poročilu o razločljivosti, na podlagi katerih se ugotavlja razločljivost prijavljene sorte, ustrezati ocenam, pridobljenim v primerjalnih poljskih poskusih, opravljenih v dveh letnih rastnih ciklusih po vložitvi prošnje za žlahtniteljsko pravico za prijavljeno sorto.

65

Drugič, glede argumentov, ki jih je navedla tožeča stranka, je iz listin v spisu razvidno, da je ta pred odborom za pritožbe trdila, da dejstvo, da so ocene izražanja, navedene v primerjalnem poročilu o razločljivosti za sorto KW 043, iste kot ocene, navedene v uradnem opisu te sorte, podpira hipotezo, da te ocene prihajajo iz navedenega uradnega opisa, ne pa iz samih primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004 z namenom podelitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti za sorto M 02205. Tožeča stranka je poleg tega s sklicevanjem na konkretne primere iz uradnih opisov drugih sort poskušala dokazati, da je verjetnost, da sorta sladkorne pese v dveh letih dobi enake ocene, zelo majhna.

66

Glede tega je treba ugotoviti, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točkah 18 in 19, da čeprav je tožeča stranka večkrat zahtevala dostop do spisa sorte M 02205, vključno z izidi primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004, ji je CPVO te posredoval šele 2. marca 2015, to je po tem, ko je odbor za pritožbe že sprejel izpodbijano odločbo. Zato je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ni mogla opreti na druge dokaze kot na tiste, ki jih predložila v postopkih pred CPVO, in sicer na primerjavo med podatki, navedenimi v primerjalnem poročilu o razločljivosti, in tistimi, zabeleženimi v uradnih opisih sort M 02205 in KW 043, ter za ponazoritev na podatke iz uradnih opisov drugih sort.

67

Poleg tega se je tožeča stranka lahko pred odborom za pritožbe upravičeno sklicevala na več napak v primerjalnem poročilu o razločljivosti, opisanih zgoraj v točkah od 5 do 15, zaradi katerih je bilo to poročilo večkrat zaporedoma popravljeno, saj so te pri odboru za pritožbe mogle zbuditi resne dvome vsaj o verodostojnosti ocen izražanja lastnosti, navedenih v primerjalnem poročilu o razločljivosti. Prav tako je, kot je tožeča stranka v bistvu poudarila pred odborom za pritožbe, poznost navedenih popravkov mogla te dvome okrepiti.

68

Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da je tožeča stranka pred odborom za pritožbe predložila tehtna dejstva, ki zadoščajo za zbuditev resnih dvomov v povezavi z vprašanjem, ali so bili podatki, uporabljeni za referenčno sorto KW 043, prepisani iz uradnega opisa te sorte. Odbor za pritožbe je bil torej zavezan preveriti utemeljenost te navedbe in ugotovitve upoštevati pri odločanju o pritožbi tožeče stranke.

69

Ob tem je treba dodati, da je CPVO v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča priznal, da ocene izražanja lastnosti referenčne sorte KW 043, ki so bile navedene v predzadnji in zadnji različici primerjalnega poročila o razločljivosti, ne ustrezajo podatkom, zbranim v primerjalnih poljskih poskusih, opravljenih v letih 2003 in 2004, temveč so bile prepisane iz uradnega opisa sorte KW 043.

70

Tretjič, glede na vprašanje, ali je odbor za pritožbe pravilno izpolnil svoje obveznosti v primeru takih resnih dvomov, je treba spomniti, na prvem mestu, da je za delo CPVO značilna znanstvena in tehnična kompleksnost pogojev, v skladu s katerimi je treba preskusiti prijave za žlahtniteljske pravice v Skupnosti, tako da mu je treba pri izvajanju nalog priznati diskrecijsko pravico (glej sodbo z dne 19. decembra 2012, Brookfield New Zealand in Elaris/CPVO in Schniga, C‑534/10 P, EU:C:2012:813, točka 50 in navedene sodna praksa). Ta široka diskrecijska pravica se med drugim razteza na preučitev razločljivosti sorte v smislu člena 7(1) Uredbe št. 2100/94 (glej sodbo z dne 8. junija 2017, Schniga/CPVO, C‑625/15 P, EU:C:2017:435, točka 46 in navedena sodna praksa).

71

Na drugem mestu, CPVO mora kot urad Evropske unije spoštovati načelo dobrega upravljanja, na podlagi katerega mora skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente prijave za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti ter zbrati vse dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za izvajanje njegove diskrecijske pravice. Poleg tega mora zagotoviti pravilen potek in učinkovitost postopkov, ki jih izvaja (glej sodbo z dne 8. junija 2017, Schniga/CPVO, C‑625/15 P, EU:C:2017:435, točka 47 in navedena sodna praksa).

72

Na tretjem mestu, treba je navesti, da člen 76 Uredbe št. 2100/94 določa, da „[v] postopkih pred [njim CPVO] na lastno pobudo razišče dejstva v okviru zahtevanih pregledov iz členov 54 in 55“.

73

Nazadnje je treba ugotoviti, da je Sodišče presodilo, da se na podlagi člena 51 Uredbe Komisije (ES) št. 874/2009 z dne 17. septembra 2009 o določitvi izvedbenih pravil za izvajanje Uredbe št. 2100/94 v zvezi s postopkom, ki poteka na CPVO (UL 2009, L 251, str. 3), določbe v zvezi s postopkom, ki poteka pred CPVO, uporabljajo mutatis mutandis za pritožbeni postopek (sodba z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO, C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 46).

74

Tako je na eni strani treba načelo zbiranja dejstev po uradni dolžnosti uporabiti tudi v takem postopku pred odborom za pritožbe (sodba z dne 21. maja 2015, Schräder/CPVO, C‑546/12 P, EU:C:2015:332, točka 46). Na drugi strani mora odbor za pritožbe upoštevati tudi načelo dobrega upravljanja, na podlagi katerega mora skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente v zadevi, ki jo obravnava.

75

Odbor za pritožbe je v obravnavani zadevi zgolj zavzel stališče o vprašanju, ali so bili primerjalni poljski poskusi opravljeni v letih 2003 in 2004 – kar je po mnenju tega odbora med obravnavo pred njim potrdil izvedenec urada za preskušanje sort, C. Kot pa izhaja iz točke 25 zgoraj, je iz obrazložitve pritožbenih razlogov tožeče stranke pred odborom za pritožbe jasno razvidno, da ta ni na splošno izpodbijala samega obstoja primerjalnih poljskih poskusov, temveč natančneje to, da je bila razločljivost sorte M 02205 ugotovljena na podlagi izidov navedenih poskusov. Ob tem je treba navesti, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz zapisnika obravnave pred odborom za pritožbe ni razvidno, da bi bila C. na navedeni obravnavi postavljena vprašanja o čem drugem kot o postopku, ki ga urad za preskušanje sort običajno uporablja za primerjanje sladkornih pes.

76

Zato v primeru takega očitka, katerega utemeljenost je kasneje CPVO potrdil pred Splošnim sodiščem, navedbe izvedenca urada za preskušanje sort, ki potrjujejo obstoj primerjalnih poljskih poskusov v letih 2003 in 2004, odboru za pritožbe očitno ne morejo zadoščati za to, da ugotovi, da je bilo izpolnjevanje pogoja razločljivosti ugotovljeno na podlagi podatkov, skladnih z veljavnimi tehničnimi pravili, in da zavrne pritožbo tožeče stranke.

77

Nasprotno, odbor za pritožbe bi moral uporabiti svojo široko pravico zbiranja dejstev in dokazov, ki jo ima na podlagi člena 76 Uredbe št. 2100/94, razlaganega v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 74, da bi preveril izvor ocen izražanja lastnosti referenčne sorte KW 043, navedenih v predzadnji in zadnji različici primerjalnega poročila o razločljivosti, in postopati v skladu s temi ugotovitvami. V skladu z načelom dobrega upravljanja, urejenega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah, bi moral namreč odbor za pritožbe skrbno in nepristransko preučiti vse okoliščine, upoštevne za presojo veljavnosti zadevne žlahtniteljske pravice v Skupnosti, in zbrati vse dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za izvajanje njegove diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2017, Schniga/CPVO, C‑625/15 P, EU:C:2017:435, točka 84).

78

Odbor za pritožbe bi se moral tako prepričati, da ima ob sprejetju izpodbijane odločbe na razpolago vse upoštevne elemente – in sicer natančneje izide primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004 – da bi lahko na podlagi upoštevnih podatkov presodil, ali je bila ugotovitev razločljivosti sorte M 02205 od referenčne sorte KW 043 opravljena v skladu z veljavnimi tehničnimi pravili.

79

Navesti pa je treba, da je CPVO med obravnavo pred Splošnim sodiščem priznal, da odbor za pritožbe ob sprejetju izpodbijane odločbe izidov primerjalnih poljskih poskusov iz let 2003 in 2004 ni imel na razpolago. Navedeni podatki so bili CPVO poslani šele po sprejetju izpodbijane odločbe.

80

Iz tega sledi, da odbor za pritožbe s tem, da ni opravil ustrezne preučitve, s katero bi se lahko prepričal, da je bila razločljivost sorte M 02205 od referenčnih sort ugotovljena na podlagi podatkov, pridobljenih s primerjalnimi poljskimi poskusi, opravljenimi v letih 2003 in 2004, ni pravilno izpolnil svojih obveznosti.

81

Argumenti, ki jih navaja CPVO, tega sklepa ne morejo ovreči.

82

Na prvem mestu, CPVO se v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča sklicuje na argumenta, ki zadevata na eni strani poznejše ocene lastnosti „dolžina korenine“, pridobljene z metodo izračuna, ki je osnovana na testu, imenovanem „test najmanjše značilne razlike“, in ki je bila prvič predstavljena pred Splošnim sodiščem, in na drugi strani dejstvo, da sta sorti M 02205 in KW 043 v vsakem primeru neizpodbitno razločljivi na podlagi izidov primerjalnih poljskih poskusov iz let 2003 in 2004, in sicer glede na lastnost „barva listne ploskve“.

83

V delu, v katerem se ta argumenta nanašata na nadzor zakonitosti izpodbijane odločbe, zadošča navesti, da se zakonitost izpodbijanih aktov lahko presoja le na podlagi dejanskih in pravnih elementov, na osnovi katerih so bili sprejeti, in da Splošno sodišče ne more slediti povabilu CPVO, naj na koncu spremeni obrazložitev, na kateri temelji izpodbijana odločba (glej sodbo z dne 12. novembra 2013, North Drilling/Svet, T‑552/12, neobjavljena, EU:T:2013:590, točka 25 in navedena sodna praksa). V delu, v katerem se ti argumenti nanašajo na reformatorično pooblastilo Splošnega sodišča, je treba navesti, da mora biti načeloma izvajanje reformatoričnega pooblastila omejeno na položaje, v katerih – po preučitvi razlogovanja odbora za pritožbe – ugotovljeni dejanski in pravni elementi Splošnemu sodišču omogočajo sprejetje odločitve, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (glej sodbo z dne 18. septembra 2012, Schräder/CPVO – Hansson (LEMON SYMPHONY), T‑133/08, T‑134/08, T‑177/08 in T‑242/09, EU:T:2012:430, točka 250 in navedena sodna praksa). Ker pa odbor za pritožbe ni presojal o metodi izračuna, osnovani na testu, imenovanem „test najmanjše značilne razlike“, niti o izidih primerjalnih poljskih poskusov iz let 2003 in 2004, Splošno sodišče v okviru svojega reformatoričnega pooblastila teh argumentov ne more presojati.

84

Poleg tega je glede lastnosti „barva listne ploskve“ treba navesti, da ta argument CPVO nasprotuje ugotovitvi, ki jo je ta urad prej sam napravil – to je ugotovitvi, omenjeni zgoraj v točki 8 – v skladu s katero lastnost „barva listne ploskve“ ni upoštevna za ugotovitev izpolnjevanja pogoja razločljivosti prijavljene sorte. Zato je ta argumenta CPVO treba vsekakor zavrniti.

85

Na drugem mestu, zahteve iz točke 63 zgoraj tudi ne more omajati argument CPVO, da morajo biti iz razlogov „koherence“ ocene, ki so za referenčne sorte navedene v primerjalnih poročilih o razločljivosti, prepisane iz uradnih opisov navedenih sort.

86

Tako sta prvi in tretji očitek, navedena v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, utemeljena. Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi Splošno sodišče moralo presojati o drugih očitkih in tožbenih razlogih, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev svojega prvega tožbenega predloga.

87

Tožeča stranka v drugem tožbenem predlogu Splošnemu sodišču predlaga, naj odločbo odbora za pritožbe spremeni in naj žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, registrirano pod referenčno številko UE 15118, razglasi za nično.

88

CPVO in intervenientka nasprotujeta temu, da bi Splošno sodišče v obravnavani zadevi lahko spremenilo izpodbijano odločbo. CPVO nasprotuje tudi sami pristojnosti Splošnega sodišča, da presoja o drugem tožbenem predlogu tožeče stranke. Meni, da ker je presoja razločljivosti rastlinske sorte na podlagi člena 7 Uredbe 2100/94 tehnično in znanstveno kompleksna in lahko upravičuje omejitev obsega sodnega nadzora, bi bilo treba predlog tožeče stranke za spremembo izpodbijane odločbe zavreči kot nedopusten.

89

Najprej je treba navesti, da je glede na nedvoumno besedilo člena 73(3) Uredbe št. 2100/94 Splošno sodišče pristojno ne le za razveljavitev, temveč tudi za spremembo izpodbijane odločbe.

90

Kar zadeva vsebino, je treba navesti, da reformatorično pooblastilo, ki je priznano Splošnemu sodišču, temu ne dovoljuje, da presojo odbora za pritožbe pri CPVO nadomesti s svojo lastno presojo, še manj pa, da opravi presojo, do katere se ta odbor še ni opredelil (glej po analogiji sodbo z dne 21. julija 2016, Apple and Pear Australia in Star Fruits Diffusion/EUIPO, C‑226/15 P, EU:C:2016:582, točka 67 in navedena sodna praksa).

91

Izvajanje reformatoričnega pooblastila mora biti načeloma omejeno na položaje, v katerih – po preučitvi razlogovanja odbora za pritožbe – ugotovljeni dejanski in pravni elementu Splošnemu sodišču omogočajo sprejetje odločitve, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2012, LEMON SYMPHONY, T‑133/08, T‑134/08, T‑177/08 in T‑242/09, EU:T:2012:430, točka 250 in navedena sodna praksa).

92

V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da se je odbor za pritožbe opredelil le do vprašanja, ali so primerjalni poljski poskusi potekali v letih 2003 in 2004. Odbor za pritožbe pa ni preučil navedbe tožeče stranke, da je bila razločljivost sorte M 02205 ugotovljena na podlagi podatkov glede sorte KW 043, ki so izhajali iz uradnega opisa te sorte in ne iz izidov primerjalnih poljskih poskusov, opravljenih v letih 2003 in 2004.

93

Glede na zgornje navedbe je treba skleniti, da Splošno sodišče take presoje ne more opraviti samo. Zato je zadevo treba vrniti v odločanje odboru za pritožbe, da bo ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov presodil o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo CPVO, s katero je ta zavrnil njeno zahtevo za razglasitev ničnosti. Drugi predlog tožeče stranke za spremembo izpodbijane odločbe je tako treba zavrniti.

94

Glede na te ugotovitve ni treba presojati o dopustnosti Prilog od 15 do 18, ki jih je tožeča stranka prvič predložila v repliki, in dodatnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila med obravnavo pred Splošnim sodiščem.

95

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

96

V obravnavani zadevi CPVO in intervenientka v bistvenem nista uspela. Ker je tožeča stranka predlagala samo, da se plačilo stroškov naloži CPVO, je treba, prvič, temu naložiti, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke, in drugič, odločiti, da intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo: