1

Unija in nove države članice so v kontekstu širitvenega cikla Evropske unije, v okviru katerega so Češka republika, Republika Estonija, Republika Ciper, Republika Latvija, Republika Litva, Republika Madžarska, Republika Malta, Republika Poljska, Republika Slovenija in Slovaška republika (v nadaljevanju: nove države članice) 1. maja 2004 pristopile k Uniji (v nadaljevanju: pristop), pričele pogajanja o več vprašanjih, ki so jih razvrstile v pogajalska poglavja. Pogajanja v okviru poglavja o kmetijstvu so se med drugim nanašala na pravni položaj zalog kmetijskih proizvodov v prostem prometu, ki so bile na dan pristopa na ozemlju novih držav članic in ki so presegale količino, ki jo je mogoče upoštevati kot običajni prenos zalog (v nadaljevanju: presežki).

2

To vprašanje na podlagi člena 22 Akta o pogojih pristopa in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33, v nadaljevanju: Akt o pristopu) ureja poglavje 4 Priloge IV k Aktu o pristopu, ki določa:

„[…]

2.   Vse zaloge [kmetijskih] proizvodov, zasebne in javne, na dan pristopa v prostem prometu na ozemlju novih držav članic, ki presegajo količino, ki jo je mogoče upoštevati kot običajni prenos zalog, je treba odpraviti na stroške novih držav članic.

Pojem običajnega prenosa zalog se opredeli za vsak proizvod na podlagi meril in ciljev, ki so lastni vsaki skupni tržni ureditvi.

[…]

4.   Komisija izvaja in uporablja zgornje ureditve […]

[…]“

3

Člen 2(3) Pogodbe med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (državami članicami Evropske unije) in novimi državami članicami o pristopu (UL 2003, L 236, str. 17, v nadaljevanju: Pogodba o pristopu), ki je bila podpisana 16. aprila 2003 v Atenah, določa, da lahko institucije Unije pred pristopom sprejmejo ukrepe, med drugim omenjene v členu 41 in Prilogi IV k Aktu o pristopu. Člen 41, pri odstavek, navedenega akta določa, da lahko Evropska komisija sprejme prehodne ukrepe za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike (SKP), pod pogoji iz tega akta v obdobju treh let od dne pristopa, pri čemer je njihova uporaba omejena na to obdobje.

4

Komisija je 10. novembra 2003 na podlagi člena 2(3) Pogodbe o pristopu in člena 41, prvi odstavek, Akta o pristopu sprejela Uredbo (ES) št. 1972/2003 o prehodnih ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi s trgovino s kmetijskimi proizvodi zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 40, str. 474).

5

Iz uvodne izjave 1 Uredbe št. 1972/2003 izhaja, da je bilo treba sprejeti prehodne ukrepe za preprečevanje preusmeritve trgovinskih tokov, ki bi lahko prizadela skupno ureditev kmetijskih trgov zaradi pristopa. V uvodni izjavi 3 te uredbe je navedeno, da te preusmeritve pogosto vključujejo umetni pretok proizvodov, ki niso sestavni del običajnih zalog zadevne države, zaradi širitve, vendar da so lahko presežne zaloge tudi posledica nacionalne proizvodnje. Nazadnje je pojasnjeno, da je treba torej predvideti odvračilne dajatve, ki se odmerijo za presežne zaloge v novih državah članicah.

6

Člen 4 Uredbe št. 1972/2003, kakor je bil nazadnje spremenjen z Uredbo Komisije (ES) št. 735/2004 z dne 20. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 44, str. 111), določa sistem dajatev na presežne zaloge nekaterih kmetijskih proizvodov, med katerimi ni sladkorja (v nadaljevanju: drugi kmetijski proizvodi), na ozemlju novih držav članic na dan pristopa, ki so v prostem prometu. V odstavku 1 tega člena je navedeno, da nove države članice, brez poseganja v poglavje 4 Priloge IV k Aktu o pristopu in če se strožja zakonodaja ne uporablja na nacionalni ravni, imetnikom teh zalog odmerijo dajatve. Člen 4(3) Uredbe št. 1972/2003, kakor je bil spremenjen, določa znesek zadevne dajatve in dodelitev prihodka iz te dajatve nacionalnemu proračunu zadevne nove države članice. Nazadnje, člen 4(5) te uredbe vsebuje seznam drugih kmetijskih proizvodov, za katere se uporabi navedena uredba in ki je za vsako novo državo članico drugačen. Ti drugi kmetijski proizvodi so opredeljeni z oznakami kombinirane nomenklature (KN), ki je v Prilogi I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382), ki jo Komisija posodablja enkrat letno. Posodobitev, ki se uporabi za dejansko stanje obravnavane zadeve, se je zgodila 1. januarja 2004, ko je začela veljati Uredba Komisije (ES) št. 1789/2003 z dne 11. septembra 2003 o spremembi Priloge I k Uredbi št. 2658/87 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 14, str. 3).

7

Komisija je 14. januarja 2004 – prav tako na podlagi člena 2(3) Pogodbe o pristopu in člena 41, prvi odstavek, Akta o pristopu – sprejela Uredbo (ES) št. 60/2004 o prehodnih ukrepih v sektorju sladkorja zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 42, str. 125).

8

Člen 6(1) Uredbe št. 60/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 651/2005 z dne 28. aprila 2005 (UL 2005, L 108, str. 3), določa, da Komisija najpozneje do 31. maja 2005 določi količino sladkorja kot takega ali v obliki predelanih proizvodov, izoglukoze in fruktoze, ki presega količino, ki se šteje za običajno količino za prenos zalog, ki je 1. maja 2004 na ozemlju vsake od novih držav članic (v nadaljevanju: presežek sladkorja). Ta določba določa tudi način, kako mora Komisija določiti ta presežek.

9

V skladu s členom 4 Uredbe št. 60/2004 so izrazi „sladkor“, „izoglukoza“ in „fruktoza“ za namene uporabe členov od 4 do 7 navedene uredbe opredeljeni z različnimi oznakami KN.

10

Člen 6(2) Uredbe št. 60/2004, kakor je bila spremenjena, določa, da vsaka zadevna nova država članica brez poseganja Unije zagotovi, da se iz trga izloči količina sladkorja ali izoglukoze, ki je enaka njenemu presežku sladkorja. Izločitev mora biti opravljena najkasneje 30. novembra 2005 z izvozom brez nadomestila Unije za ta presežek, z uporabo na področju goriv ali z denaturacijo.

11

V skladu s členom 6(3) Uredbe št. 60/2004, kakor je bila spremenjena, mora vsaka nova država članica 1. maja 2004 za zadevne glavne izvajalce imeti na voljo sistem za identifikacijo presežnih zalog sladkorja kot takega ali v predelanih proizvodih, izoglukozi ali fruktozi, ki ga mora uporabiti zato, da te izvajalce prisili, da na lastne stroške izločijo iz trga količino sladkorja ali izoglukoze, enakovredno njihovi presežni zalogi. Ti izvajalci morajo predložiti dokazilo, da so bili proizvodi izločeni iz trga najpozneje do 30. novembra 2005. Če tega ne storijo, mora nova država članica tem izvajalcem naložiti plačilo finančnega prispevka, sorazmernega z neizločeno količino, katerega znesek se pripiše njenemu nacionalnemu proračunu.

12

Člen 7(1) Uredbe št. 60/2004, kakor je bila spremenjena, določa, da nove države članice Komisiji predložijo ustrezna dokazila o izločitvi svojih presežkov sladkorja najpozneje do 31. marca 2006. Odstavek 2 tega člena določa, da mora vsaka zadevna nova država članica plačati finančni prispevek v znesku, ki je sorazmeren z delom njenega presežka sladkorja, za katerega ni bil predložen ta dokaz. Ta znesek bo pripisan proračunu Unije in bo upoštevan pri izračunu proizvodnih dajatev za tržno leto 2004/2005.

13

Uredbe št. 1789/2003, št. 1972/2003 in št. 60/2004 so bile objavljene v Uradnem listu Evropske unije v estonskem jeziku 6. avgusta 2004, 3. marca 2005 in 4. julija 2004.

14

Republika Estonija je 7. aprila 2004 sprejela Üleliigse laovaru tasu seadus (zakon o dajatvi na presežne zaloge, RT I 2004, 30, 203). Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija) je s sodbo z dne 5. oktobra 2006 razglasilo neuporabo člena 6(1) tega zakona, ker je v nasprotju z Uredbo št. 1972/2003. To sodišče je menilo, da obveznost, da se pri izračunavanju prenosa zalog uporablja koeficient 1,2, ki je bila uvedena s to določbo, ne omogoča dovolj različnega obravnavanja vsakega izvajalca. Estonski parlament je za izvršitev te odločbe z zakonom, ki ga je sprejel 25. januarja 2007 (RT I 2007, 12, 65), v zakon o dajatvi na presežne zaloge uvedel več sprememb. Tako spremenjeni zakon (v nadaljevanju: ÜLTS) je začel veljati 16. februarja 2007 in retroaktivno ureja položaje, ki so nastali po 1. maju 2004.

15

V skladu s členom 4 ÜLTS morajo estonski izvajalci plačati dajatev na presežne zaloge, ki jih imajo in ki niso bile izločene iz trga v določenih rokih.

16

Na podlagi člena 7 ÜLTS so „presežne zaloge“ vsakega izvajalca enake razliki med dejansko zalogo na dan 1. maja 2004 in količino za prenos zalog.

17

V členu 6 ÜLTS je „količina za prenos zalog“ opredeljena kot letno povprečje zalog, s katerimi je razpolagal vsak izvajalec v štirih letih pred pristopom, torej od leta 2000 do leta 2003, pomnoženo s koeficientom 1,2. Navedeni člen 6 za omilitev strogosti tega pravila za izvajalce, ki v teh štirih referenčnih letih niso opravljali upoštevne dejavnosti, poleg tega določa dve posebni pravili, navedeni v nadaljevanju.

18

V skladu s členom 10 ÜLTS količino za prenos zalog in presežne zaloge izračuna estonsko ministrstvo za kmetijstvo na podlagi izkazov izvajalca. Na njegovo obrazloženo zahtevo lahko ministrstvo za kmetijstvo upošteva nekatere dejavnike, s katerimi je mogoče brez kakršne koli špekulacije pojasniti povečanje zalog.

19

Člen 12 ÜLTS izvajalcem nalaga obveznost, naj odpravijo presežne zaloge sladkorja z uporabo metod, ki sta določeni z Uredbo št. 60/2004.

20

Komisija je 31. maja 2005 izračunala presežek sladkorja za vsako novo državo članico s sprejetjem Uredbe (ES) št. 832/2005 o določitvi presežnih količin sladkorja, izoglukoze in fruktoze za Češko, Estonijo, Ciper, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko, Slovenijo in Slovaško (UL 2005, L 138, str. 3). V členu 1 navedene uredbe je bila določena količina sladkorja, ki jo je morala iz notranjega trga izločiti vsaka od petih novih držav članic, za katere je bil dokončno ugotovljen presežek sladkorja.

21

Komisija je 13. novembra 2006 sprejela Odločbo 2006/776/ES o zneskih, ki se zaračunajo za količine neizločenih presežkov sladkorja (UL 2006, L 314, str. 35, v nadaljevanju: Odločba o sladkorju). Komisija je v tej odločbi navedla, da so tri od petih novih držav članic, ki so omenjene zgoraj v točki 20, v roku iz člena 7(1) Uredbe št. 60/2004 predložile dokazilo o izločitvi dela presežka sladkorja, ki je bil ugotovljen v Uredbi št. 832/2005. Nato je izračunala znesek finančnega prispevka, ki ga je moralo plačati pet zadevnih držav članic v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 60/2004 zaradi presežkov, glede katerih to dokazilo ni bilo predloženo. Ta znesek je bil za vsako zadevno državo članico izračunan tako, da je bila neizločena količina pomnožena z najvišjim izvoznim nadomestilom za beli sladkor pod oznako KN 1701 99 10 med obdobjem od 1. maja 2004 do 30. novembra 2005. Na podlagi člena 1 Odločbe o sladkorju je bil tako Republiki Estoniji naložen finančni prispevek v znesku 45.686.268 EUR, ki ga je vplačala v proračun Unije v več obrokih v rokih iz člena 2 te odločbe, pri čemer je bil zadnji obrok vplačan decembra 2009.

22

Komisija je 4. maja 2007 na podlagi odstavka 4 v poglavju 4 Priloge IV k Aktu o pristopu sprejela Odločbo 2007/361/ES o določitvi presežnih zalog kmetijskih proizvodov razen sladkorja in finančnih posledicah njihove odprave v zvezi s pristopom Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL 2007, L 138, str. 14, v nadaljevanju: Odločba o drugih kmetijskih proizvodih). V tej odločbi je izračunala presežke drugih kmetijskih proizvodov na ozemlju novih držav članic na dan pristopa in zneske finančnih prispevkov, katerih plačilo je bilo treba naložiti devetim državam članicam, glede katerih je bil ugotovljen ta presežek, za kritje stroškov odprave njihovih presežkov. Te zneske, ki se obravnavajo kot prihodki v proračun Unije, je bilo treba plačati v štirih obrokih, pri čemer je zadnji moral biti plačan do 31. maja 2010. Republiki Estoniji je bil tako naložen finančni prispevek v znesku 6.584.000 EUR, ki ga je vplačala v proračun Unije v določenih rokih.

23

Splošno sodišče je s sodbama z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), zoper kateri ni bila vložena pritožba, razglasilo ničnost Odločbe o drugih kmetijskih proizvodih iz razloga, da metoda za odpravo presežkov drugih kmetijskih proizvodov, ki je bila določena s to odločbo, ni bila v skladu z odstavkom 2 poglavja 4 Priloge IV k Aktu o pristopu.

24

Sodišče je s sodbo z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Riigikohus (vrhovno sodišče) in ki se je nanašal na razlago člena 288 PDEU, člena 297(1) PDEU in člena 58 Akta o pristopu. To vprašanje je bilo postavljeno v okviru spora med estonskim podjetjem in estonskimi organi v zvezi s pobiranjem dajatve na presežne zaloge nekaterih drugih kmetijskih proizvodov, ki jih je imelo, izračunane in zahtevane na podlagi ÜLTS. Bistvo spora je bila možnost uporabe ÜLTS za zadevno podjetje. Predložitveno sodišče je dvomilo glede tega, ker, prvič, je ÜLTS napotoval na več določb uredb št. 1789/2003 in št. 1972/2003, in drugič, ker sta bili ti uredbi v Uradnem listu v estonskem jeziku objavljeni po 1. maju 2004, a preden je podjetje prejelo odločbo o odmeri dajatve.

25

Sodišče je razsodilo, da je Republika Estonija s sprejetjem ÜLTS izvedla obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe št. 1972/2003, tako da je uvedla dajatev na presežne zaloge drugih kmetijskih proizvodov in določila podrobna pravila za njen izračun. Vendar je ugotovilo, prvič, da se posamezniki, ko je ÜLTS 1. maja 2004 začel veljati, niso mogli seznaniti s tem, kateri proizvodi so predmet te dajatve, na podlagi ureditve Unije, ki bi bila v Uradnem listu Evropske unije pravilno objavljena v estonskem jeziku, drugič, da ÜLTS teh proizvodov ni opredelil, ampak je zgolj napotil na člen 4(5) Uredbe št. 1972/2003, in tretjič, da posamezniki teh proizvodov niso mogli identificirati na podlagi nacionalne ureditve, ker je estonska carinska nomenklatura prenehala veljati 1. maja 2004. Zato je ugotovilo, da v Estoniji upoštevnih določb uredb št. 1789/2003 in št. 1972/2003 ni bilo mogoče uporabiti zoper posameznike od 1. maja 2004, ker niso bile pravilno objavljene v Uradnem listu Evropske unije v estonskem jeziku ali povzete v nacionalnem pravu te države članice (sodba z dne 12. julija 2012, Pimix, C‑146/11, EU:C:2012:450, točke 39, 41 in 42).

26

Sodišče je štelo, da te ugotovitve ne omajeta niti dejstvo, da je bilo podjetje, na katero se je nanašala zadeva iz postopka v glavni stvari, v praksi seznanjeno z obsegom svojih obveznosti od 1. maja 2004, niti skrb za zagotovitev uresničitve cilja Uredbe št. 1972/2003 (sodba z dne 12. julija 2012, Pimix, C‑146/11, EU:C:2012:450, točke od 43 do 46).

27

Sodišče je tako na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovorilo, da je treba člen 58 Akta o pristopu razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v Estoniji zoper posameznike uporabljajo določbe Uredbe št. 1972/2003, ki 1. maja 2004 niso bile niti objavljene v Uradnem listu v estonskem jeziku niti povzete v nacionalnem pravu te države članice, čeprav so se posamezniki z njimi lahko seznanili drugače (sodba z dne 12. julija 2012, Pimix, C‑146/11, EU:C:2012:450, točka 47).

28

Republika Estonija je z dopisom z dne 2. avgusta 2012 zaprosila generalni direktorat (GD) „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ pri Komisiji, naj poda stališče glede ukrepov, ki so bili ob upoštevanju sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), določeni na področju vračila zneskov finančnih prispevkov, ki so jih v proračun Unije vplačale nove države članice zaradi obstoja presežkov kmetijskih proizvodov in zlasti zaradi obstoja presežkov sladkorja. Republika Estonija in službe Komisije so se 17. septembra in 8. novembra 2012 sestale, da bi razpravljale o tem vprašanju.

29

Komisija je z dopisom z dne 15. novembra 2012 Republiko Estonijo obvestila, da ji bodo vplačila v proračun Unije, opravljena na podlagi Odločbe o drugih kmetijskih proizvodih, povrnjena. Povračilo je bilo izvršeno konec decembra 2012.

30

Republika Estonija in službe Komisije so se 21. februarja 2013 sestale, da bi razpravljale o morebitnem vračilu zneskov finančnih prispevkov, ki jih je Republika Estonija vplačala v proračun Unije v skladu z Odločbo o sladkorju.

31

Ker je Republika Estonija menila, da ni prejela popolnega odgovora na svoj dopis z dne 2. avgusta 2012, je z dopisom z dne 18. septembra 2013, ki ga je naslovila na generalni direktorat (GD) „Kmetijstvo in razvoj podeželja“, pojasnila vsebino navedenega dopisa, dopolnila njegovo obrazložitev in pri Komisiji podala zahtevo za ponovno preučitev in spremembo Odločbe o sladkorju ob upoštevanju sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), da bi bila povrnjena vplačila v proračun Unije v skladu s to odločbo.

32

Generalni direktor GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ (v nadaljevanju: generalni direktor) je z dopisom z dne 22. decembra 2014 (v nadaljevanju: izpodbijani akt) Republiki Estoniji odgovoril, da Odločbe o sladkorju ni treba spremeniti.

33

Republika Estonija je 4. marca 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta.

34

Republika Latvija je 1. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Republike Estonije, ki mu je predsednik prvega senata Splošnega sodišča 2. septembra 2015 ugodil. Vendar intervencijske vloge ni predložila.

35

Splošno sodišče je s sklepom z dne 15. junija 2016 na predlog prvega senata zadevo predodelilo prvemu razširjenemu senatu na podlagi člena 28, od (1) do (3), Poslovnika Splošnega sodišča.

36

Splošno sodišče (prvi razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in je 13. julija 2016 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranke pozvalo, naj odgovorijo na nekatera vprašanja, kar so storile v določenem roku.

37

Republika Estonija in Komisija sta na obravnavi 7. septembra 2016, na kateri Republika Latvija ni sodelovala, ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

38

Republika Estonija ob podpori Republike Latvije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

39

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

40

Komisija trdi, ne da bi z ločenim aktom formalno podala ugovor nedopustnosti, da izpodbijani akt ni izpodbojni akt in da tožba torej ni dopustna, kar Republika Estonija izpodbija.

41

Komisija v bistvu navaja dva razloga za nedopustnost, od katerih se prvi, naveden primarno, nanaša na naravo izpodbijanega akta, v katerem naj bi bilo zgolj izraženo mnenje, drugi, naveden podredno, pa na potrditveno naravo tega akta.

42

Komisija navaja, prvič, da je bila Republika Estonija dolžnica za plačilo zneskov, na katere se nanaša Odločba o sladkorju, pred sprejetjem izpodbijanega akta in je to ostala tudi potem, zato ta akt ni imel pravnih posledic, in drugič, da navedeni akt vsebuje zgolj preprosto tehnično analizo v zvezi z vplivom sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), na Odločbo o sladkorju. Komisija je zadnjenavedeno trditev pojasnila v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča in na obravnavi. Navedla je, da izpodbijani akt ne pomeni prave odločbe o zavrnitvi spremembe Odločbe o sladkorju, ampak preprost izraz mnenja, ki ga je mogoče pripisati GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“. V zvezi s tem je na obravnavi dodala, da Republika Estonija ni jasno zahtevala spremembe Odločbe o sladkorju, ampak je bolj kot to od GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ želela pridobiti mnenje glede možnosti za ponovno preučitev te odločbe. Izpodbijani akt naj bi tako vseboval zahtevano tehnično mnenje.

43

Republika Estonija izpodbija trditve Komisije.

44

V okviru ničnostnih tožb, ki jih vložijo države članice ali institucije, so izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU vse določbe, ki jih sprejmejo institucije Unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke (glej sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 36 in navedena sodna praksa). Te učinke je treba presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet (sodba z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 55).

45

Vsak dopis, ki ga institucija Unije pošlje kot odgovor na prošnjo naslovnika tega dopisa, ni nujno odločba v smislu člena 263 PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 27. januarja 1993, Miethke/Parlament, C‑25/92, EU:C:1993:32, točka 10). Natančneje, pisno izraženo mnenje institucije Unije ne more pomeniti odločbe, ki je lahko predmet ničnostne tožbe, če je podano na področju, na katerem navedena institucija nima nobene pristojnosti za odločanje, ampak samo možnost izraziti svoje mnenje, ki ne zavezuje pristojnih organov, in če niti iz besedila niti iz vsebine izraženega mnenja ne izhaja, da je namenjeno ustvarjanju kakršnih koli pravnih učinkov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 1980, Sucrimex in Westzucker/Komisija, 133/79, EU:C:1980:104, točke od 16 do 18).

46

Iz navedb zgoraj v točkah od 28 do 32 izhaja, da se je z izpodbijanim aktom končala dolgotrajna komunikacija med Komisijo in Republiko Estonijo ter pomeni odgovor na dopis, ki ga je ta poslala Komisiji 18. septembra 2013.

47

Dopis, ki ga je Republika Estonija 18. septembra 2013 poslala Komisiji, se začenja s to navedbo: „Zahteva za spremembo [Odločbe o sladkorju]“. Ima dva dela. V prvem delu so navedena dejstva. Drugi del, naslovljen „Zahteva [Republike Estonije]“, vsebuje podrobno obrazložitev z namenom dokazati, da Odločba o sladkorju ni združljiva s sodbami z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), obravnavanimi kot celota. Republika Estonija v zadnjem odstavku tega dela navaja, da „je treba [Odločbo o sladkorju] ponovno preučiti in spremeniti na podlagi razlage pravnih aktov Unije, ki je bila podana v [sodbah z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171)], da bo odločba v skladu s pomenom in obsegom [zadevnih aktov], kot bi jih bilo treba razumeti in uporabljati od [njihovega] začetka veljavnosti“.

48

Ugotoviti je torej treba, da Republika Estonija z dopisom z dne 18. septembra 2013 od GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ ni želela pridobiti zgolj tehnične analize v zvezi s teoretično možnostjo ponovne preučitve Odločbe o sladkorju. Šlo je za zahtevo za ponovno preučitev in spremembo te odločbe.

49

Besedilo izpodbijanega akta potrjuje, da je tudi generalni direktor štel, da je bil dopis z dne 18. septembra 2013 zahteva za spremembo Odločbe o sladkorju.

50

Najprej, izpodbijani akt se namreč začenja s to navedbo:

„Zadeva: Vaše zahteve za spremembo [Odločbe o sladkorju]“.

51

Dalje, generalni direktor je v izpodbijanem aktu navedel, da je Republika Estonija večkrat navezala stik s Komisijo, „da bi dosegla spremembo Odločbe o sladkorju“.

52

Nazadnje, generalni direktor je natančneje navedel, da želi podati dve vrsti trditev „za utemeljitev nesprejetja zahteve [Republike Estonije] za spremembo Odločbe o sladkorju“.

53

Zato zadnja poved v izpodbijanem aktu, v skladu s katero ob upoštevanju tega, kar je bilo predhodno navedeno v tem aktu, GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ ni mogel ugotoviti, da je v Odločbi o sladkorju napaka in jo je treba spremeniti, ne pomeni izraza preprostega tehničnega mnenja, ampak – nasprotno od tega, kar trdi Komisija – zavrnitev zahteve za spremembo Odločbe o sladkorju.

54

Komisija je imela pristojnost za ponovno preučitev in, po potrebi, spremembo Odločbe o sladkorju, ki jo je prej sprejela. Poleg tega iz besedila in vsebine izpodbijanega akta jasno izhaja, da je nameravala Komisija z njim dokončno zavrniti zahtevo Republike Estonije za spremembo Odločbe o sladkorju. Zato izpodbijanega akta ni mogoče obravnavati kot preprost izraz mnenja, ki nima pravnih učinkov.

55

Te ugotovitve ne omaje okoliščina, na katero se sklicuje Komisija, in sicer, da je bila Republika Estonija dolžnica za plačilo zneskov, na katere se nanaša Odločba o sladkorju, pred sprejetjem izpodbijanega akta in je to ostala tudi po tem.

56

Čeprav izpodbijani akt ni pripeljal do naložitve nikakršne denarne obveznosti Estonski republiki, to namreč ne pomeni, da je nujno brez pravnih učinkov v delu, v katerem vsebuje dokončno zavrnitev obrazložene zahteve Republike Estonije za spremembo Odločbe o sladkorju, za katero meni, da je do nje upravičena.

57

Prvi razlog za nedopustnost je tako treba zavrniti.

58

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tožba – kadar izpodbijani akt izključno potrjuje neki prejšnji akt – dopustna, samo če je bil potrjeni akt izpodbijan v določenem roku. Kadar torej tožeča stranka pusti, da poteče rok za izpodbijanje odločbe, s katero je bil nedvomno določen ukrep s pravnimi učinki, ki vplivajo na njene interese, ki zanjo obvezno velja, ne more doseči, da bi ta rok začel ponovno teči, tako da od avtorja zadevnega akta zahteva, naj ponovno preuči svojo odločbo, in vloži tožbo zoper zavrnilno odločbo, ki potrjuje prej sprejeto odločbo (glej sodbi z dne 15. marca 1995, COBRECAF in drugi/Komisija, T‑514/93, EU:T:1995:49, točka 44 in navedena sodna praksa, in z dne 10. julija 1997, AssiDomän Kraft Products in drugi/Komisija, T‑227/95, EU:T:1997:108, točka 29 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 12. februarja 2010, Komisija/CdT, T‑456/07, EU:T:2010:39, točka 54 in navedena sodna praksa).

59

Vendar je lahko zahteva za ponovno preučitev prejšnje odločbe, ki je postala dokončna, utemeljena z obstojem novih in bistvenih dejstev. Če neki akt pomeni odgovor na zahtevo, v kateri so navajana takšna dejstva in s katero se upravo poziva, naj ponovno preuči prejšnjo odločbo, za tak akt ni mogoče šteti, da je izključno potrditven, ker je v njem odločeno o teh dejstvih in tako vsebuje nov element glede na prejšnjo odločbo. Po ponovni preučitvi dokončne odločbe na podlagi novih in bistvenih dejstev mora zato zadevna institucija sprejeti novo odločbo, katere zakonitost se lahko, če je potrebno, izpodbija pred sodiščem Unije. Nasprotno pa v primeru neobstoja novih in bistvenih dejstev instituciji ni treba ponovno preučiti svoje prejšnje odločbe (sodbi z dne 7. februarja 2001, Inpesca/Komisija, T‑186/98, EU:T:2001:42, točke od 46 do 48, in z dne 13. novembra 2014, Španija/Komisija, T‑481/11, EU:T:2014:945, točki 34 in 35).

60

Iz te sodne prakse izhaja, da se za akt šteje, da je sprejet po ponovni preučitvi položaja, kar izključuje, da se ga opredeli kot povsem potrditveni akt, če je bil bodisi na predlog zainteresiranega bodisi na lastno pobudo avtorja sprejet na podlagi bistvenih elementov, ki niso bili upoštevani med sprejemanjem predhodnega akta. Ti elementi so novi ravno zato, ker niso bili upoštevani. Nasprotno, če dejanski in pravni elementi, na katerih temelji nov akt, niso drugačni od tistih, ki so utemeljili sprejetje predhodnega akta, ta novi akt izključno potrjuje predhodni akt (sodba z dne 13. novembra 2014, Španija/Komisija, T‑481/11, EU:T:2014:945, točki 36 in 37).

61

V obravnavani zadevi Komisija trdi, da če bi bilo treba izpodbijani akt šteti za odločbo, ne pa za preprost izraz mnenja brez pravnih učinkov, bi bil ta akt odločba, ki potrjuje Odločbo o sladkorju. Republika Estonija naj bi dejansko želela obiti prepoved vložitve tožbe zoper to odločbo po poteku roka iz člena 263 PDEU. Vendar se naj za utemeljitev tega obidenja ne bi mogla opreti na obstoj sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), s katerimi je bil zgolj pojasnjen obseg nekaterih določb, kot bi jih bilo treba razumeti od začetka njihove veljavnosti. Ne bi naj torej šlo za novo dejstvo, ki lahko upraviči ponovno preučitev neke odločbe.

62

Poleg tega je Komisija navedla več pripomb v zvezi z vsebino zadeve, ki naj bi dokazovale, da sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), ni mogoče šteti za bistvene elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60.

63

Republika Estonija Komisiji odgovarja, da izpodbijani akt ni potrditvena odločba, ker je v njem preučen vpliv treh novih elementov na Odločbo o sladkorju, in sicer so to sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171). Republika Estonija dodaja, da te odločbe ni izpodbijala, ker pred razglasitvijo teh sodb ni imela nobenega razloga, da bi dvomila v njeno zakonitost. Posvetovanja, ki so bila po vložitvi zahteve za spremembo Odločbe o sladkorju opravljena med Republiko Estonijo in Komisijo, naj bi dokazovala, da ta še ni zavzela dokončnega stališča pred sprejetjem izpodbijanega akta.

64

Poleg tega Republika Estonija izpodbija pripombe Komisije, s katerimi se dokazuje, da sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), niso bistveni elementi v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60.

65

Preizkusiti je torej treba, ali je sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), mogoče šteti za nove in bistvene elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60.

66

Ni sporno, da so bile sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), razglašene po sprejetju Odločbe o sladkorju. Navedenih sodb torej pri sprejemanju Odločbe o sladkorju ni bilo mogoče upoštevati. Okoliščina, da so bile te sodbe izdane po sprejetju Odločbe o sladkorju, ne zadošča, da se jih šteje za nove elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60.

67

Navesti je namreč treba, da se Republika Estonija pri zahtevi za spremembo Odločbe o sladkorju ne opira na samo razglasitev sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), ali na dejstvo, ki bi se pokazalo v teh sodbah, ampak na to, da je treba po analogiji uporabiti pravno razlogovanje, ki mu je sledilo sodišče Unije v navedenih sodbah.

68

V zvezi s sodbo z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), pa je treba opozoriti, da razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka njegove veljavnosti, tako da sodba v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje ni oblikovalna, temveč izključno ugotovitvena, kar pomeni, da načeloma učinkuje od dneva, ko je začelo veljati razlagano pravilo (glej sodbo z dne 12. februarja 2008, Kempter, C‑2/06, EU:C:2008:78, točka 35 in navedena sodna praksa).

69

Sodba z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), torej zgolj pojasnjuje stanje obstoječega prava, kot bi ga Komisija in Republika Estonija lahko razumeli in bi ga morali razumeti ob sprejetju Odločbe o sladkorju.

70

V zvezi s sodbama z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), je treba na eni strani navesti, da so nepravilnosti v Odločbi o drugih kmetijskih proizvodih, ki so bile ugotovljene v teh sodbah in so upravičevale, da se jo razglasi za nično, ter ki so po mnenju Republike Estonije prisotne tudi v Odločbi o sladkorju, že obstajale ob sprejetju te odločbe in da Republiki Estoniji nič ni preprečevalo, da jih navaja v okviru tožbe za razglasitev ničnosti te odločbe.

71

Na drugi strani je bil s pravnim razlogovanjem, ki ga je uporabilo Splošno sodišče v sodbah z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), zgolj ugotovljen obstoj nepravilnosti v Odločbi o drugih kmetijskih proizvodih. Opozoriti pa je treba, da je upoštevanje obrazložitve, iz katere so razvidni natančni razlogi za nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče Unije v ničnostni sodbi, namenjeno zgolj določitvi natančnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku, tako da razlog iz ničnostne sodbe ne more veljati za osebe, ki niso bile stranke v postopku in v zvezi s katerimi s sodbo ni bilo mogoče o čemer koli odločiti. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 263 PDEU zadevni instituciji sicer nalaga, da mora preprečiti, da bi akt, s katerim bo nadomeščen akt, ki je bil razglašen za ničen, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi, vendar se s to določbo ne zahteva, da mora na zahtevo zainteresiranih znova preučiti enake ali podobne odločbe, ki domnevno vsebujejo enako nepravilnost in so imele druge naslovnike kot tožečo stranko (sodba z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točki 55 in 56).

72

Sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), torej ni mogoče šteti za nove elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60. Glede tega je treba ugotoviti, kot pravilno navaja Komisija, da želi Republika Estonija v resnici obiti prepoved vložitve tožbe zoper Odločbo o sladkorju po poteku roka, ki je v zvezi s tem določen v členu 263 PDEU, kar bi pomenilo, da bi naslovnik nekega akta lahko zahteval njegovo spremembo kadar koli na podlagi poznejše sodne prakse in bi bilo torej možno časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke. Rok iz člena 263 PDEU pa je namenjen prav zagotavljanju pravne varnosti, tako da se prepreči to časovno neomejeno izpodbijanje (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 1978, Komisija/Belgija, 156/77, EU:C:1978:180, točka 20). Samo okoliščina, da niti uprava ob sprejetju odločbe niti njen naslovnik pred potekom roka za vložitev tožbe zoper to odločbo nista upoštevala ali se sklicevala na razlago prava ali pravno razlogovanje, ki jo je uporabilo sodišče Unije v poznejši sodbi, ne more omajati dokončnosti zadevne odločbe.

73

V zvezi s tem Republika Estonija v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča trdi, da „načelo […] pravne varnosti ne more izključiti ponovnega pregleda upravne odločbe, če se izkaže, da je ta v nasprotju s pravom Unije“, kar naj bi potrjevali zlasti preudarki, ki jih je navedlo Sodišče v sodbi z dne 19. septembra 2006, i‑21 Germany in Arcor (C‑392/04 in C‑422/04, EU:C:2006:586, točka 52). Vendar, čeprav je Sodišče v tej sodbi potrdilo obstoj omejitve načela pravne varnosti v zvezi z upravnimi odločbami, ki so v nasprotju s pravom Unije in so postale dokončne, s katero je mogoče upravičiti, da se jih v nekaterih okoliščinah spremeni, je navedlo, da se te omejitve ne uporabijo, kadar vlagatelj zahteve za ponovno preučitev odločbe, ki je postala dokončna, ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo za izpodbijanje te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2006, i‑21 Germany in Arcor, C‑392/04 in C‑422/04, EU:C:2006:586, točki 53 in 54).

74

Ob neobstoju novih elementov v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60, na katere bi se sklicevala Republika Estonija v zahtevi za ponovno preučitev in o katerih bi se Komisija izrekla, je treba za izpodbijani akt šteti, da potrjuje Odločbo o sladkorju.

75

Zgolj zaradi celovitosti je torej treba preizkusiti, ali je sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), mogoče šteti za bistvene elemente.

76

Neki element je treba opredeliti kot bistven v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 59 in 60, kadar lahko bistveno spremeni pravni položaj, kot so ga upoštevali avtorji prejšnjega akta, kot je zlasti element, ki vzbudi dvome glede utemeljenosti rešitve, sprejete z navedenim aktom (glej sodbo z dne 13. novembra 2014, Španija/Komisija, T‑481/11, EU:T:2014:945, točka 39 in navedena sodna praksa).

77

Preizkusiti je torej treba, ali sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), vzbujajo dvome glede utemeljenosti Odločbe o sladkorju.

78

Republika Estonija in Komisija o tem vprašanju nista razpravljali posebej z vidika dopustnosti tožbe. Vendar je Republika Estonija v utemeljitev prvega tožbenega razloga navedla več trditev, s katerimi želi dokazati, da nezakonitost Odločbe o sladkorju izhaja iz razlage sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), Komisija pa te trditve izpodbija.

79

Glede tega Republika Estonija v bistvu navaja, da je iz povezane razlage sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), razvidno, da je bila Odločba o sladkorju v nasprotju z določbami odstavka 2 poglavja 4 Priloge IV k Aktu o pristopu in člena 58 navedenega akta. Najprej, trdi, da je bil cilj sistema odprave presežkov sladkorja, ki je bil sprejet zaradi pristopa, preprečiti vsakršno motnjo v delovanju mehanizmov, določenih s skupno organizacijo trgov sladkorja. Zaradi uresničitve tega cilja naj bi bila z Uredbo št. 60/2004 novim državam članicam naložena obveznost, da na eni strani s 1. majem 2004 za zadevne glavne izvajalce razpolagajo s sistemom za identifikacijo presežnih zalog sladkorja in da na drugi strani obvežejo te izvajalce, da predložijo dokazilo o odpravi navedenih zalog pred 30. novembrom 2005 ali pa plačajo finančni prispevek za neizločeno količino. Republika Estonija naj bi izpolnila to obveznost s sprejetjem ÜLTS. Poleg tega naj bi iz sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), izhajalo, da na podlagi člena 58 Akta o pristopu uredbe, ki ni bila objavljena v estonskem jeziku, ni mogoče uporabiti proti estonskim izvajalcem, čeprav so bili ti obveščeni o obveznostih, ki izhajajo iz nje, in so jih spoštovali. Zato naj zakona ÜLTS, ki napotuje na določbe Uredbe št. 60/2004 in na oznako KN za sladkor, ki izhaja iz Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), ki sta bili objavljeni v estonskem jeziku 6. avgusta oziroma 4. julija 2005, ne bi bilo mogoče uporabiti proti estonskim izvajalcem. Republika Estonija navaja, da je iz tega razloga po razglasitvi sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), zadevnim estonskim izvajalcem povrnila zneske, ki so bili plačani v skladu z ÜLTS. Njena obveznost odprave presežkov, ki izhaja iz Uredbe št. 60/2004, naj bi bila torej v praksi zreducirana na plačilo preprostega finančnega prispevka v proračun Unije. V skladu s sodbama z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), pa naj to ne bi bilo združljivo z odstavkom 2 poglavja 4 Priloge IV k Aktu o pristopu.

80

Komisija izpodbija trditve Republike Estonije.

81

Navesti je treba, da so trditve Republike Estonije utemeljene na dveh kumulativnih predpostavkah, in sicer, prvič, da iz sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), izhaja, da od estonskih izvajalcev ni mogla prejeti zneskov iz člena 6(3) Uredbe št. 60/2004, in drugič, da iz sodb z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), izhaja, da ob upoštevanju te nemožnosti Komisija od nje ne bi bila smela zahtevati plačila finančnega prispevka na podlagi člena 7(2) navedene uredbe.

82

Preizkusiti je torej treba vsako od teh predpostavk, pri čemer že zavrnitev ene od njih zadošča za ugotovitev, da trditve Republike Estonije niso utemeljene in da zato ni uspela dokazati, da je treba sodbe z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), šteti za bistvene elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60.

83

Republika Estonija v utemeljitev prve predpostavke, v skladu s katero od estonskih izvajalcev ni mogla prejeti zneskov iz člena 6(3) Uredbe št. 60/2004, navaja, da obveznosti, ki so jo imeli ti izvajalci na podlagi ÜLTS, in sicer, da so morali v njen nacionalni proračun vplačati finančni prispevek v primeru neodprave svojih presežnih zalog sladkorja, proti njim ni bilo mogoče uveljavljati, čeprav je datum, na katerega so morali ti plačati ta prispevek, poznejši od datuma objave Uredbe št. 60/2004 v estonskem jeziku. Datum nastanka obveznosti izvajalcev naj bi bil 1. maj 2004, na katerega naj bi bile določene njihove presežne zaloge, nove države članice pa bi morale razpolagati s sistemom identifikacije. To naj bi bilo v bistvu potrjeno s sodbo z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), v kateri naj bi bilo razsojeno, da odmernih odločb, utemeljenih na ÜLTS, ni bilo mogoče uveljavljati proti izvajalcem, čeprav so bile izdane po objavi Uredbe št. 1972/2003 v estonskem jeziku. Poleg tega naj se glede uporabe prehodnih ukrepov zaradi pristopa v skladu s sodno prakso ne bi bilo utemeljeno opreti na kak drug datum kot na 1. maj 2004.

84

Glede tega zadošča navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi Republika Estonija, dogodek, s katerim je nastala obveznost plačila dajatve, ki so jo morali estonski izvajalci vplačati v estonski nacionalni proračun v skladu s členom 6(3) Uredbe št. 60/2004, kakor je bila spremenjena, ni bil posedovanje presežnih zalog na dan pristopa. Iz te določbe namreč jasno izhaja, da je bil dogodek, s katerim je nastala obveznost plačila dajatve, neizločitev presežnih zalog do 30. novembra 2005. Uredbi št. 1789/2003 in št. 60/2004 pa sta bili v Uradnem listu v estonskem jeziku objavljeni več kot petnajst mesecev pred tem datumom (glej točko 13 zgoraj). Ugotoviti je torej treba, da to, da ti uredbi nista bili objavljeni v Uradnem listu v estonskem jeziku na dan pristopa, Republiki Estoniji ni preprečevalo, da proti estonskim izvajalcem uporabi ÜLTS za prejem plačila zadevne dajatve.

85

Te ugotovitve ne omaje trditev Republike Estonije, da je bilo v sodbi z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), razsojeno, da odmernih odločb, utemeljenih na ÜLTS, ni bilo mogoče uveljavljati proti izvajalcem, čeprav so bile izdane po objavi uredb št. 1789/2003 in št. 1972/2003 v Uradnem listu v estonskem jeziku.

86

Sodišče je namreč v sodbi z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), ugotovilo, da je bila obveznost plačila dajatve na presežne zaloge drugih kmetijskih proizvodov, ki jo določa člen 4 Uredbe št. 1972/2003, določena glede na zaloge, ki so obstajale na dan pristopa, in da zato datum izdaje odmerne odločbe ni imel vpliva na nastanek obveznosti plačila navedene dajatve. Ta ugotovitev se za obravnavano zadevo ne uporabi, saj sta obveznost plačila dajatve na presežne zaloge, določena v členu 4 Uredbe št. 1972/2003, in obveznost, ki je določena v členu 6(3) Uredbe št. 60/2004, nastali ob različnem času. Medtem ko je bila dajatev, na katero se nanaša Uredba št. 1972/2003, dolgovana zaradi preprostega posedovanja presežnih zalog na dan pristopa, dajatve, na katero se nanaša Uredba št. 60/2004, ni bilo mogoče zahtevati zgolj zaradi tega posedovanja na navedeni datum. Izvajalec se je lahko izognil plačilu dajatve, če je odpravil svoje presežne zaloge. Obveznost plačila te dajatve je bila v resnici posledica kršitve obveznosti izvajalca, da odpravi navedene zaloge.

87

Predpostavka Republike Estonije, da od estonskih izvajalcev ni bilo mogoče prejeti zneskov iz člena 6(3) Uredbe št. 60/2004, torej nima podlage v sodbi z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), in jo je treba zavrniti.

88

Ker ob upoštevanju kumulativnosti dveh predpostavk, ki jih navaja Republika Estonija v utemeljitev trditve, da nezakonitost Odločbe o sladkorju izhaja iz razlage sodb z dne 12. julija 2012, Pimix (C‑146/11, EU:C:2012:450), z dne 29. marca 2012, Češka republika/Komisija (T‑248/07, neobjavljena, EU:T:2012:170), in z dne 29. marca 2012, Litva/Komisija (T‑262/07, EU:T:2012:171), že zavrnitev ene od teh dveh predpostavk zadošča za zavrnitev te trditve (glej točko 82 zgoraj), je treba ugotoviti, da teh sodb ni mogoče šteti za bistvene elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60, ne da bi bilo treba preizkusiti drugo predpostavko.

89

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da elementov, na katerih je temeljila zahteva za spremembo Odločbe o sladkorju, ki jo je Republika Estonija naslovila na Komisijo, ni mogoče šteti niti za nove niti za bistvene v smislu sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točkah 59 in 60. V teh okoliščinah je treba izpodbijani akt šteti za odločbo, ki potrjuje Odločbo o sladkorju, tožbo pa je treba zavreči kot nedopustno.

90

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

91

Ker Republika Estonija ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

92

V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Republika Latvija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo: