SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)

z dne 11. aprila 2016

FU

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci — Disciplinski postopek — Disciplinska komisija — Začasni uslužbenec Računskega sodišča, imenovan za uradnika na poskusnem delu na Komisiji — Sprememba kraja zaposlitve — Opustitev prijave spremembe kraja zaposlitve pri upravi Računskega sodišča — Sočasni zahtevi za nadomestilo za selitev v matično državo ob prenehanju zaposlitve in za nadomestilo za nastanitev v Bruslju — Zahteva za povračilo stroškov selitve iz Luksemburga v matično državo — Preiskava OLAF — Disciplinska kazen — Razporeditev v nižjo funkcionalno skupino brez degradiranja — Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom — Očitna napaka pri presoji — Nespoštovanje načela kontradiktornosti — Novo dejstvo — Obveznost obnoviti disciplinski postopek — Sorazmernost kazni — Procesni rok“

Predmet:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero FU predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 3. junija 2014, s katero mu je organ Evropske komisije za imenovanja naložil kazen razporeditve v nižjo funkcionalno skupino brez degradiranja z učinkom od 1. julija 2014.

Odločitev:

Tožba se zavrne. FU nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1. Uradniki — Disciplinska ureditev — Disciplinski postopek — Sočasen disciplinski in kazenski pregon zaradi istih dejanj — Obveznost uprave, da končno odločitev v zvezi s položajem uradnika sprejme šele po končni odločitvi kazenskega sodišča in da upošteva njegove dejanske ugotovitve — Obveznost uradnika, da upravi predloži elemente, na podlagi katerih je mogoče primerjati dejstva, ki so zajeta v disciplinskem postopku, in tista, ki so del kazenskega pregona

   (Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 25)

2. Uradniki — Povračilo stroškov — Stroški selitve — Pogoji za povračilo

   (Kadrovski predpisi za uradnike, člen 20 in Priloga VII, člen 9(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 22)

3. Uradniki — Disciplinska ureditev — Disciplinski postopek — Obveznost obnoviti disciplinski postopek — Neobstoj

   (Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 28)

4. Uradniki — Disciplinska ureditev — Kazen — Diskrecijska pravica organa za imenovanja — Meje — Spoštovanje načela sorazmernosti — Sodni nadzor — Meje

   (Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 10)

5. Uradniki — Disciplinska ureditev — Disciplinski postopek — Roki — Obveznost uprave za ukrepanje v razumnem roku — Presoja — Neupoštevanje — Posebne okoliščine — Dokazno breme

   (Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)

1.  Na podlagi člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom organ za imenovanja na disciplinski ravni tako dolgo ne sme dokončno rešiti položaja zadevnega uradnika s tem, da se opredeli o dejanjih, ki so sočasno predmet kazenskega postopka, dokler sodba kazenskega sodišča, ki je obravnavalo zadevo, ne postane pravnomočna. Torej ta člen navedenemu organu, odgovornemu za dokončno rešitev položaja uradnika, zoper katerega je uveden disciplinski postopek, ne podeljuje diskrecijske pravice glede prekinitve ali neprekinitve odločanja o položaju navedenega uradnika, kadar zoper tega uradnika poteka postopek pred kazenskim sodiščem.

   Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ima dvojno vlogo. Po eni strani naj bi ta člen pomagal preprečiti vpliv na položaj zadevnega uradnika v kazenskem postopku, ki je zoper njega uveden na podlagi dejanj, ki so tudi predmet disciplinskega postopka znotraj njegove institucije. Po drugi strani pa prekinitev disciplinskega postopka v pričakovanju konca kazenskega postopka omogoča, da se v okviru disciplinskega postopka upoštevajo ugotovitve kazenskega sodišča o dejstvih, ko postane njegova sodba pravnomočna. Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom je namreč uzakonil načelo, v skladu s katerim „kazenska odločitev zavezuje disciplinsko“, kar je upravičeno zlasti z dejstvom, da imajo nacionalna kazenska sodišča večja pooblastila za preiskavo kot organ za imenovanja. Zato je upravni organ v primerih, ko isto dejanje lahko izpolnjuje dejanski stan kaznivega dejanja in hkrati lahko pomeni kršitev obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, vezan na dejanske ugotovitve kazenskega sodišča v kazenskem postopku. Potem ko kazensko sodišče ugotovi dejstva, lahko upravni organ določi njihovo pravno opredelitev v okviru disciplinske kršitve in pri tem zlasti preizkusi, ali ta dejanja pomenijo kršitve obveznosti iz Kadrovskih predpisov.

   Poleg tega mora zadevni uradnik organu za imenovanja predložiti elemente, iz katerih je mogoče razbrati, ali je zaradi očitanih dejanj v okviru disciplinskega postopka hkrati kazensko preganjan. Zadevni uradnik mora za izpolnitev te obveznosti načeloma dokazati, da se je kazenski pregon začel med disciplinskim postopkom. Le če se je kazenski pregon začel, je namreč mogoče ugotoviti dejstva, na katera se nanaša, in jih primerjati z dejstvi, zaradi katerih je bil uveden disciplinski postopek, da bi se določila njihova morebitna istovetnost.

   (Glej točke od 66 do 70.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje: sodbe z dne 19. marca 1998, Tzoanos/Komisija, T‑74/96, EU:T:1998:58, točke od 32 do 34; z dne 21. novembra 2000, A/Komisija, T‑23/00, EU:T:2000:273, točka 37; z dne 30. maja 2002, Onidi/Komisija, T‑197/00, EU:T:2002:135, točka 81; z dne 13. marca 2003, Pessoa e Costa/Komisija, T‑166/02, EU:T:2003:73, točka 45; z dne 10. junija 2004, François/Komisija, T‑307/01, EU:T:2004:180, točka 75, in z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točki 341 in 342.

2.  Iz člena 20 Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 9(1) Priloge VII k tem predpisom, ki se uporablja za začasne uslužbence na podlagi člena 22 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, izhaja, da se uslužbencu, ki se mora preseliti v kraj zaposlitve ali na tako oddaljenost od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela, povrnejo stroški selitve, če mu ti stroški niso bili povrnjeni iz drugih virov. Torej je ta selitev mogoča, ko začasni uslužbenec ali uradnik nastopi funkcijo, iz njegovega matičnega kraja v kraj zaposlitve ali pa ob poznejši spremembi kraja zaposlitve, pri čemer je lahko razlog za to spremembo med drugim imenovanje začasnega uslužbenca neke institucije za uradnika na poskusnem delu v drugi instituciji in njegova sočasna obveznost, da se preseli v novi kraj zaposlitve.

   (Glej točko 90.)

3.  Na podlagi Priloge IX h Kadrovskim predpisom in, natančneje, njenega člena 28 organu za imenovanja ni naložena nobena obveznost, naj obnovi disciplinski postopek s ponovno predložitvijo zadeve disciplinski komisiji, saj se s to določbo navedenemu organu prepušča izbira, ali bo obnovil disciplinski postopek ali ne bodisi na lastno pobudo bodisi na zahtevo zadevnega uradnika.

   (Glej točko 109.)

4.  V skladu s členom 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom mora biti teža disciplinskih kazni sorazmerna s težo kršitve. Navedeni člen poleg tega določa merila, ki jih mora organ za imenovanja upoštevati pri izbiri kazni.

   Kar zadeva presojo teže kršitev, ki jih je v zvezi z uradnikom ugotovila disciplinska komisija, in določitev kazni, ki se glede na navedene kršitve zdi najprimernejša, ti načeloma spadata na področje uporabe široke diskrecijske pravice organa za imenovanja, razen če je naložena kazen nesorazmerna glede na ugotovljena dejstva. Tako je navedeni organ pristojen za presojo odgovornosti uradnika, ki se razlikuje od presoje disciplinske komisije, pa tudi za to, da izreče disciplinsko kazen, ki je po njegovem mnenju primerna za kaznovanje upoštevanih disciplinskih napak.

   Za presojo sorazmernosti disciplinske kazni glede na težo upoštevanih dejstev mora Sodišče za uslužbence upoštevati, da določitev kazni temelji na celoviti presoji, ki jo organ za imenovanja, opravi glede vseh konkretnih dejstev in vseh okoliščin v vsakem posamičnem primeru, saj Kadrovski predpisi ne določajo stalnega razmerja med kaznimi, navedenimi v Kadrovskih predpisih, in različnimi vrstami kršitev uradnikov niti obsega, v katerem je treba upoštevati obstoj obteževalnih ali olajševalnih okoliščin pri izbiri kazni. Preučitev sodišča na prvi stopnji je torej treba omejiti na vprašanje, ali je bila presoja tega organa glede obteževalnih in olajševalnih okoliščin opravljena sorazmerno, k čemur je treba dodati, da sodišče med to preučitvijo ne sme namesto navedenega organa opraviti s tem povezanih vrednostnih sodb.

   (Glej točke od 120 do 122.)

   Napotitev na:

   Sodišče za uslužbence: sodba z dne 19. novembra 2014, EH/Komisija, F‑42/14, EU:F:2014:250, točki 91 in 93.

5.  V oddelku 5 Priloge IX h Kadrovskim predpisom so določeni roki za potek disciplinskega postopka pred disciplinsko komisijo. Tako člen 18 te priloge določa, da disciplinska komisija organu za imenovanja, in zadevnemu uradniku pošlje obrazloženo mnenje v dveh mesecih po datumu prejema poročila tega organa, pod pogojem, da je ta rok sorazmeren z zapletenostjo zadeve. Člen 22(1) iste priloge določa, da navedeni organ po zaslišanju zadevnega uradnika sprejme odločitev v dveh mesecih po prejemu mnenja disciplinske komisije.

   Čeprav je res, da ti roki niso obvezni, vseeno izražajo pravilo dobrega upravljanja, katerega cilj je v interesu uprave in uradnikov preprečiti neupravičeno zavlačevanje s sprejetjem odločitve, s katero se disciplinski postopek konča. Zato so disciplinski organi zavezani, da disciplinski postopek vodijo skrbno in da vsako dejanje v postopku izvedejo v primernem časovnem razmiku glede na prejšnji ukrep. Neupoštevanje tega roka, ki ga je mogoče presoditi le na podlagi posebnih okoliščin zadeve, lahko povzroči ničnost ukrepa.

   V zvezi s tem je treba razumnost trajanja disciplinskega postopka presojati na podlagi okoliščin posamezne zadeve, še zlasti na podlagi pomena spora za zadevno osebo, zapletenosti zadeve ter ravnanja tožeče stranke in pristojnih organov. Noben poseben dejavnik ni odločujoč. Vsakega od njih je treba preučiti ločeno, nato pa oceniti njihov kumulativni učinek. Nekatere zamude, za katere je odgovoren organ za imenovanja, se morda ne zdijo nerazumne vsaka zase, vendar lahko postanejo take, če se obravnavajo skupaj. Vendar pa zahteve v zvezi s skrbnim ravnanjem pri vodenju postopka ne presegajo tistih, ki so združljive z načelom dobrega upravljanja.

   Če zaradi odločitev, ki jih sprejme organ za imenovanja, postopek traja dlje, kot bi običajno šteli za razumen rok, mora ta organ dokazati obstoj posebnih okoliščin, s katerimi je mogoče utemeljiti tako podaljšanje.

   (Glej točke od 135 do 139.)

   Napotitev na:

   Sodišče za uslužbence: sodba z dne 8. marca 2012, Kerstens/Komisija, F‑12/l0, EU:F:2012:29, točke 124 in od 128 do 130 ter navedena sodna praksa.