SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 16. decembra 2015
Stéphane De Loecker
proti
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)
„Javni uslužbenci — Osebje ESZD — Začasni uslužbenec — Psihično nadlegovanje — Člena 12a in 24 Kadrovskih predpisov — Zahteva za pomoč — Zavrnitev — Zahteva za sprožitev upravne preiskave — Pravica do izjave — Kršitev“
Predmet:
Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero S. De Loecker predlaga razglasitev ničnosti odločbe visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 14. aprila 2014 o zavrnitvi njegove zahteve za pomoč, vložene na podlagi členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki je bila del dokumenta z naslovom „Pritožba“, ki ga je z dopisom z dne 9. decembra 2013 predložil visoki predstavnici, zaradi dejstev v zvezi s psihičnim nadlegovanjem.
Odločitev:
Odločba z dne 14. aprila 2014, s katero je Evropska služba za zunanje delovanje zavrnila zahtevo za pomoč na podlagi členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ki jo je vložil S. De Loecker, se razglasi za nično. Evropska služba za zunanje delovanje nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil S. De Loecker.
Povzetek
Uradniki — Dolžnost uprave nuditi pomoč — Obseg
(Kadrovski predpisi, člen 24)
Uradniki — Pravice in obveznosti — Notranja preiskava o domnevnem psihičnem nadlegovanju — Pravica pritožnika do izjave
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Kadrovski predpisi, člen 12a)
Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, ki je določena v členu 24 Kadrovskih predpisov, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo ter odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, katerim naj bi bil izpostavljen. Ob upoštevanju teh dejavnikov mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da zagotovi izvedbo upravne preiskave za ugotovitev dejstev, ki so bila povod za pritožbo, in sicer v sodelovanju z vlagateljem te pritožbe.
Na eni strani, ko uslužbenec vloži zahtevo za pomoč, mora predložiti začetni dokaz o resničnosti napadov, ki naj bi jim bil izpostavljen, pri čemer mora biti zahteva za pomoč kar najbolj natančna in popolna, saj mora uprava preučiti elemente, ki so ji predloženi v tej zahtevi, da odloči o nadaljevanju postopka. Na drugi strani, vložitev zahteve za pomoč povzroči, da mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da preuči možnost za izvedbo upravne preiskave v sodelovanju s pritožnikom.
(Glej točki 41 in 48.)
Napotitev na:Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 16. maja 2012, AF/Komisija,F‑61/10, EU:F:2012:65, točka 71, in z dne 11. julija 2013, Tzirani/Komisija,F‑46/11, EU:F:2013:115, točka 108 in navedena sodna praksa.
Položaja pritožnika v okviru pritožbe zaradi psihičnega nadlegovanja ni mogoče enačiti s položajem osebe, ki je predmet pritožbe, postopkovne pravice, ki jih je treba priznati osebi, obtoženi nadlegovanja, pa se razlikujejo od bolj omejenih pravic, ki jih ima v upravnem postopku domnevna žrtev nadlegovanja. Zadnjenavedena se lahko na podlagi načela dobrega upravljanja kljub temu sklicuje na pravico do izjave o dejstvih, ki jo zadevajo, saj ima lahko odločba o zavrnitvi zahteve za pomoč zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja resne posledice, ker lahko psihično nadlegovanje učinkuje izjemno škodljivo na zdravstveno stanje žrtve, samo morebitno priznanje uprave o obstoju psihičnega nasilja pa lahko blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovane osebe v terapevtskem procesu.
(Glej točko 43.)
Napotitev na:Splošno sodišče Evropske unije: sodba z dne 23. septembra 2015, Cerafogli/ECB, T114/13 P, EU:T:2015:678, točka 40;
Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija,F‑42/10, EU:F:2012:64, točke od 46 do 48, in z dne 23. oktobra 2013, BQ/Računsko sodišče,F‑39/12, EU:F:2013:158, točka 72.