mnenje 2/15

Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU

„Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU – Sporazum o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur – Sporazum ‚nove generacije‘, o katerem so pogajanja potekala po začetku veljavnosti Pogodb EU in DEU – Pristojnost za sklenitev sporazuma – Člen 3(1)(e) PDEU – Skupna trgovinska politika – Člen 207(1) PDEU – Trgovina z blagom in storitvami – Tuje neposredne naložbe – Javna naročila – Trgovinski vidiki intelektualne lastnine – Konkurenca – Trgovina s tretjimi državami in trajnostni razvoj – Socialno varstvo delavcev – Varstvo okolja – Člen 207(5) PDEU – Storitve na področju prevoza – Člen 3(2) PDEU – Mednarodni sporazum, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe – Pravila sekundarnega prava Unije na področju svobode opravljanja storitev na področju prometa – Tuje naložbe, ki niso neposredne – Člen 216 PDEU – Sporazum, potreben za uresničitev enega od ciljev Pogodb – Prost pretok kapitala in plačil med državami članicami in tretjimi državami – Nasledstvo pogodb na področju naložb – Nadomestitev sporazumov o naložbah med državami članicami in Republiko Singapur – Institucionalne določbe sporazuma – Reševanje sporov med vlagatelji in državo – Reševanje sporov med pogodbenicama“

Povzetek – mnenje Sodišča (občna seja) z dne 16. maja 2017

1. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov o trgovini z blagom in storitvami–Obseg–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Določbe, katerih namen je olajševanje trgovine z blagom ali dovolitev ukrepov trgovinske zaščite–Vključitev

   (člena 3(1)(e) in 207(1) PDEU)

2. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obseg–Podrejenost sporazumov na področju prevoza ureditvi skupne prometne politike–Predmet

   (člena 3(1)(e) in 207(5) PDEU)

3. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obseg–Podrejenost sporazumov na področju prevoza ureditvi skupne prometne politike–Neuporaba, kadar gre za sporazum o storitvah, ki niso neločljivo povezane s storitvijo prevoza–Zaveze v zvezi s storitvami popravila in vzdrževanja zrakoplovov ter podrobnimi pravili za sodelovanje na javnih razpisih storitev prevoza–Neobstoj neločljive povezave s storitvami prevoza–Izključna pristojnost Unije

   (člena 3(1)(e) in 207(5) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123, uvodna izjava 33)

4. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov o tujih neposrednih naložbah–Obseg–Meje

   (člena 3(1)(e) in 207(1) PDEU)

5. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov o tujih neposrednih naložbah–Obseg–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Pravila na področju zaščite neposrednih naložb–Vključitev

   (člen 207(1) PDEU)

6. Evropska unija–Lastninskopravna ureditev–Načelo nevtralnosti–Uporaba temeljnih pravil Pogodbe–Sklenitev mednarodnega sporazuma, s katerim se omeji možnost držav članic, da nacionalizirajo ali razlastijo naložbe, ki so jih izvedli državljani tretje države–Kršitev načela nevtralnosti–Neobstoj

   (člen 345 PDEU)

7. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov v zvezi s trgovinskimi vidiki intelektualne lastnine–Obseg–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Določbe, ki opozarjajo na obstoječe mednarodne obveznosti in zagotavljajo raven varstva pravic intelektualne lastnine–Vključitev

   (člen 207(1) PDEU)

8. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov o poenotenju ukrepov liberalizacije–Obseg–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Določbe o boju zoper protikonkurenčne dejavnosti in zoper koncentracije–Vključitev

   (člen 207(1) PDEU)

9. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obveznost izvajanja ob spoštovanju načel in ciljev zunanjega delovanja Unije–Obseg

   (člena 3(5) in 21, od (1) do (3), PEU; členi 9, 11, 205 in 207(1) PDEU)

10. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obveznost izvajanja ob spoštovanju načel in ciljev zunanjega delovanja Unije–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Zaveze, katerih namen je zagotavljanje spoštovanje mednarodnih obveznosti na področju socialnega varstva delavcev in varstva okolja–Obstoj posebne vez s trgovino med pogodbenicama

    (člena 3(1)(e) in 207(1) PDEU)

11. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obseg–Izvajanje za namene urejanja ravni socialnega varstva in varstva okolja pogodbenic–Izključitev

    (členi 3(1), (d) in (e), in (2), 4(2)(b) in (e), ter 207(6) PDEU)

12. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Zaveze, katerih namen je opravljanje storitev pomorskega, železniškega in cestnega prevoza–Vplivanje na pravila, določena v uredbah št. 4055/86, 1071/2009, 1072/2009 in 1073/2009 ter v Direktivi 2012/34

    (člena 3(2) in 216 PDEU; uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 1071/2009, 1072/2009 in 1073/2009; Uredba Sveta št. 4055/86; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2012/34)

13. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Nujnost neskladnosti med skupnimi pravili in predvidenim sporazumom–Neobstoj

    (člena 3(2) in 216 PDEU)

14. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Nujnost preverjanja nevarnosti vplivanja določb predvidenega sporazuma, ki imajo omejeno področje uporabe–Neobstoj

    (člena 3(2) in 216 PDEU)

15. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Vpliv Protokolov št. 21 in 22 o stališču Združenega kraljestva, Irske in Danske, priloženih k Pogodbama EU in DEU, glede na sporazum, ki ni v zvezi s področji, na katera se nanašata navedena protokola–Neobstoj

    (člena 3(2) in 216 PDEU; Protokola št. 21 in št. 22, priložena k Pogodbama EU in DEU)

16. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Določbe, ki se nanašajo na potek postopka oddaje javnih naročil–Vplivanje na pravila, določena za direktivama 2014/24 in 2014/25

    (člena 3(2) in 216 PDEU; direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2014/24 in 2014/25)

17. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Pojem skupnih pravil–Pravila primarnega prava Unije–Izključitev–Sporazumi, ki jih sklene Unija–Izključitev

    (člena 3(2) in 216 PDEU)

18. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključna pristojnost glede sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe–Obseg–Sporazum na področju tujih naložb, ki niso neposredne–Izključitev

    (členi 3(2), 4(1) in (2)(a), 63 ter 216(1) PDEU)

19. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost za sklenitev sporazumov o tujih neposrednih naložbah–Obseg–Sporazum, ki vsebuje določbo, ki določa, da prenehajo veljati dvostranski sporazumi o naložbah, ki so jih države članice prej sklenile s tretjimi državami–Vključitev

    (člena 2(1) in 207(1) PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1219/2012)

20. Mednarodni sporazumi–Sporazumi držav članic–Sporazumi izpred Pogodbe ES ali pristopa države članice–Spoštovanje s tem povezanih pravic in obveznosti

    (člen 351 PDEU)

21. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Pristojnost vključiti v sporazum institucionalne določbe–Obseg–Vzpostavitev ureditve reševanja sporov, ki državljanu tretje države omogočijo, da spor izključi iz pristojnosti sodišč države članice–Izključitev–Pristojnost, ki si jo delita Unija in države članice

22. Mednarodni sporazumi–Pristojnosti Unije in držav članic–Pristojnosti držav članic na področju upravnega in sodnega postopka–Sporazum o prosti trgovini med Unijo in Republiko Singapur–Zaveze, ki Unijo in države članice obvezujejo k spoštovanju načel dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva–Poseg v nacionalne pristojnosti–Neobstoj

23. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obseg–Vzpostavitev sodišča ali drugega subjekta, pristojnega za odločanje o določbah sporazuma–Vključitev

1.  Iz člena 207(1) PDEU, zlasti iz njenega drugega stavka, ki določa, da je skupna trgovinska politika del zunanjega delovanja Unije, je razvidno, da je ta politika povezana s trgovino s tretjimi državami. Akt Unije spada v to politiko, če se nanaša posebej na to trgovino, tako da je v bistvu namenjen spodbujanju, olajševanju ali urejanju in ima neposredne in takojšnje učinke nanjo. Iz tega sledi, da le tisti deli predvidenega sporazuma, ki so posebna zveza s trgovino med Unijo in zadevno tretjo državo, spadajo na področje skupne trgovinske politike.

   Na področje te politike in zato v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU spada poglavje II Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, ki določa, da vsaka pogodbenica blago iz druge pogodbenice obravnava nediskriminatorno in da glede na specifične zaveze, priložene k temu poglavju, zmanjša ali odpravi svoje carine na uvoz ali izvoz. Določa tudi, da se vsaka pogodbenica vzdrži sprejetja ali ohranitve necarinskih omejitev za uvoz in izvoz blaga. To poglavje torej vsebuje zaveze o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom, v smislu člena 207(1) PDEU. Enako velja glede poglavja III navedenega sporazuma, ki določa posebna pravila, v skladu s katerimi lahko vsaka pogodbenica – če so izpolnjene zahteve, ki izhajajo iz pravil Svetovne trgovinske organizacije – sprejme protidampinške in izravnalne ukrepe ter globalne zaščitne ukrepe glede uvoza iz druge pogodbenice. To poglavje se nanaša na ukrepe trgovinske zaščite v smislu člena 207(1) PDEU.

   V zvezi s poglavjema IV in V Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur iz navedenih poglavij izhaja, da morajo po eni strani proizvodi, ki jih izvozi ena pogodbenica, ustrezati tehničnim in sanitarnim standardom, ki jih sprejme pogodbenica, ki jih uvaža, in da po drugi strani za proizvode, ki jih zadnjenavedena uvaža, ne smejo veljati diskriminatorni ali nesorazmerni standardi v primerjavi s tistimi, ki veljajo za njene proizvode. Poseben namen teh poglavij je torej olajševanje trgovine z blagom med Unijo in Republiko Singapur. Poglavje VI navedenega sporazuma določa, da bo zakonodaja vsake pogodbenice na področju carin nediskriminatorna ter da pristojbine in takse, uvedene za storitve v zvezi z uvozom ali izvozom tega blaga, ne bodo presegle približnih stroškov teh storitev. Bistvo tega poglavja je urejanje in olajševanje trgovine z blagom med pogodbenicama.

   Kar zadeva poglavje VII Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, je njegov namen urejati in olajšati dostop do trga v sektorju proizvodnje energije iz nefosilnih in obnovljivih virov, ne da bi vseboval kakršno koli okoljsko določbo. To poglavje, katerega namen je odpreti trg vsake od pogodbenic, lahko tudi neposredno in takoj vpliva na trgovino z blagom in storitvami med Unijo in Republiko Singapur v navedenem sektorju. Zato spada v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU.

   (Glej točke od 35 do 37, od 40 do 47 in od 72 do 74.)

2.  Pristojnost Unije za odobritev sporazuma, ki se med drugim nanaša na opravljanje storitev na področju prometa, ne more izhajati le iz člena 3(1)(e) PDEU. To področje je namreč izključeno iz skupne trgovinske politike s členom 207(5) PDEU, ki določa, da za pogajanja in sklepanje mednarodnih sporazumov na področju prevoza velja naslov VI tretjega dela Pogodbe DEU. Ta naslov se nanaša na skupno prometno politiko.

   V zvezi s tem je glede mednarodne trgovine s prevoznimi storitvami namen člena 207(5) PDEU, ki v bistvu ustreza členu 133(6), tretji pododstavek, ES, ohraniti načelno vzporednost med notranjo pristojnostjo Unije, ki se izvaja z enostranskim sprejetjem pravil Unije, in njeno zunanjo pristojnostjo, ki se izvaja s sklepanjem mednarodnih sporazumov, pri čemer prva in druga pristojnost ostajata kot prej v naslovu Pogodbe, ki se nanaša posebej na skupno prometno politiko.

   (Glej točke od 56 do 59.)

3.  V okviru razlage člena 207(5) PDEU, ki določa, da so iz skupne trgovinske politike izključeni mednarodni sporazumi na področju prevoza, je treba upoštevati pojem storitve na področju prevoza, ki ne obsega le storitev prevoza kot takih, temveč tudi druge storitve, če so neločljivo povezane s fizičnim dejanjem premikanja oseb ali blaga z enega kraja na drugega s prevoznim sredstvom.

   V zvezi s tem glede zavez iz člena 8 Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur niti storitve popravil in vzdrževanja zrakoplovov, med katerimi je zrakoplov umaknjen iz prometa, niti storitve prodaje, trženja ali rezervacije storitev zračnega prevoza, pa naj jih opravijo potovalne agencije ali drugi komercialni ponudniki, niso neločljivo povezane s storitvami prevoza v navedenem smislu. Namreč, prvič, storitve popravil in vzdrževanja zrakoplovov, med katerimi je zrakoplov umaknjen iz prometa, so kvečjemu oddaljeno povezane s premikanjem oseb ali blaga z enega kraja na drugega. Drugič, v zvezi s storitvami prodaje, trženja ali rezervacije storitev zračnega prevoza je iz uvodne izjave 33 Direktive 2006/123 o storitvah na notranjem trgu razvidno, da storitve, ki so zajete s to direktivo, vključujejo tudi potovalne agencije, ki so glavni spodbujevalci takih storitev. Ker zato za storitve popravil in vzdrževanja zrakoplovov, med katerimi je zrakoplov umaknjen iz prometa, prodajo in trženje storitev zračnega prometa ter storitve računalniškega sistema za rezervacije ne velja člen 207(5) PDEU, so te storitve del storitev, na katere se nanaša odstavek 1 tega člena.

   Kar zadeva poglavje X Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, je njegov poseben namen tega poglavja določitev podrobnih pravil, v skladu s katerimi lahko gospodarski subjekti vsake pogodbenice sodelujejo pri postopkih oddaje javnega naročila, ki jih organizira javni organ druge pogodbenice. Ker ta podrobna pravila temeljijo na upoštevanju nediskriminatornega dostopa, preglednosti in učinkovitosti, lahko neposredno in takoj vplivajo na trgovino s storitvami med pogodbenicama. Poglavje X navedenega sporazuma zato spada v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU, razen javnih naročil storitev mednarodnega pomorskega prevoza, železniškega prevoza, cestnega prevoza in prevoza po celinskih plovnih poteh ter javnih naročil storitev, ki so neločljivo povezane s temi storitvami prevoza, kakor so našteta v točkah 11 in 12 dodatkov 8‑A‑1 in 8‑B‑1 ter v točkah 16 in 17 dodatkov 8‑A‑2 in 8‑A‑3 k prilogam k poglavju VIII navedenega sporazuma.

   (Glej točke 61, od 66 do 68, 76 in 77.)

4.  Člen 207(1) PDEU določa, da akti Unije na področju tujih neposrednih naložb spadajo na področje skupne trgovinske politike. Iz tega sledi, da ima Unija izključno pristojnost na podlagi člena 3(1)(e) PDEU za odobritev kakršnih koli zavez do tretjih držav v zvezi z naložbami, ki jih opravijo fizične ali pravne osebe te tretje države v Uniji in obratno, ki dajejo možnost učinkovite udeležbe pri upravljanju družbe, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ali nadzora nad njo.

   To, da so avtorji Pogodbe DEU v členu 207(1) PDEU uporabili izraz „tuje neposredne naložbe“, nedvoumno kaže na njihovo voljo, da v skupno trgovinsko politiko ne vključijo drugih tujih naložb. Zato je treba šteti, da zaveze do tretje države, ki se nanašajo na te druge naložbe, ne spadajo v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU.

   Taka omejitev področja uporabe skupne trgovinske politike glede tujih naložb odraža dejstvo, da lahko vsak akt Unije, s katerim se spodbuja, lajša ali ureja to, da fizična ali pravna oseba iz tretje države v Uniji – in obratno – sodeluje pri upravljanju ali nadziranju družbe, ki opravlja ekonomsko dejavnost, lahko neposredno in takoj vpliva na trgovino med to tretjo državo in Unijo, medtem ko take posebne zveze s to trgovino ni v zvezi z naložbami, ki ne vodijo do takega sodelovanja.

   (Glej točke od 81 do 84.)

5.  Pravila na področju zaščite neposrednih naložb, dogovorjena med Unijo in Republiko Singapur v okviru poglavja IX Sporazuma o prosti trgovini med njima, spadajo v skupno trgovinsko politiko, če pomenijo posebno zvezo s trgovino med Unijo in to tretjo državo. Člen 207(1) PDEU namreč na splošno omenja akte Unije na področju tujih neposrednih naložb, ne da bi razlikoval glede na to, ali gre za akte, katerih namen je dopustitev navedenih naložb, ali njihova zaščita.

   V zvezi s tem nabor zavez o „ne manj ugodni obravnavi“ in prepovedi samovoljne obravnave – ki so vsebovane v navedenem poglavju IX in se med drugim nanašajo na to, da fizične ali pravne osebe iz vsake od pogodbenic izkoriščajo, povečujejo ali prodajajo deleže v družbah, ki opravljajo gospodarsko dejavnost in so na ozemlju druge pogodbenice – prispeva k pravni varnosti naložbenikov. Namen uvedbe takega pravnega okvira je spodbujanje, olajševanje in urejanje trgovine med Unijo in Republiko Singapur. Poleg tega, ker se določbe oddelka A poglavja IX Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur nanašajo na neposredne naložbe, lahko neposredno in takoj vplivajo na to trgovino, saj se nanašajo na obravnavo deležev podjetnikov iz ene pogodbenice pri upravljanju ali nadzoru družb, ki opravljajo gospodarske dejavnosti na ozemlju druge pogodbenice.

   (Glej točke 87, 94 in 95.)

6.  Člen 345 PDEU izraža nevtralnost Unije glede lastninskopravnih ureditev, ki obstajajo v državah članicah, vendar ne omogoča, da bi se te ureditve izognile temeljnim pravilom Unije. Kar zadeva člen 9.6 Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, ki določa, da nobena pogodbenica ne nacionalizira ali razlasti zajetih naložb vlagatelja druge pogodbenice oziroma zanje ne uvede ukrepov, enakovrednih nacionalizaciji ali razlastitvi, razen če je ta opravljena v splošnem interesu, ta ne vsebuje nobene zaveze, ki bi se nanašala na lastninskopravno ureditev v državah članicah. Izraža preprosto dejstvo, da čeprav lahko države članice svobodno izvajajo svoje pristojnosti na področju stvarnega prava in zato spreminjajo svojo lastninskopravno ureditev, pa morajo vseeno spoštovati temeljna načela in pravice.

   (Glej točki 91 in 107.)

7.  V skladu s členom 207(1) PDEU skupna trgovinska politika zajema trgovinske vidike intelektualne lastnine. Mednarodne zaveze, ki jih je prevzela Unija na področju intelektualne lastnine, spadajo med navedene trgovinske vidike, če pomenijo posebno zvezo z mednarodno trgovino s tem, da so v bistvu namenjene spodbujanju, olajševanju ali urejanju te trgovine in imajo neposredne in takojšnje učinke nanjo.

   Kar zadeva zaveze na področju intelektualne lastnine, vsebovane v poglavju XI Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, vse te določbe o avtorski in sorodnih pravicah, znamkah, geografskih označbah, modelih, patentih, podatkih iz preskusov in sortah rastlin pomenijo sklic na obstoječe večstranske mednarodne obveznosti na eni strani in na dvostranske zaveze na drugi, njihov bistven namen v skladu z vsebino člena 11.1(1)(b) tega sporazuma pa je zagotoviti podjetnikom iz Unije in Singapurja ustrezno raven zaščite njihovih pravic intelektualne lastnine. Te določbe omogočajo podjetnikom iz Unije in Singapurja, da na ozemlju druge pogodbenice uživajo standarde varstva pravic intelektualne lastnine, ki so do neke mere enotni, in s tem prispevajo k njihovemu enakopravnemu sodelovanju pri trgovini z blagom in storitvami med Unijo in Republiko Singapur. Enako velja za člene od 11.36 do 11.47 navedenega sporazuma, ki vsako pogodbenico zavezujejo, naj določi kategorije civilnih sodnih postopkov in ukrepov, ki zainteresiranim osebam omogočajo, da se sklicujejo na svoje pravice intelektualne lastnine in jih uveljavljajo, ter za člene od 11.48 do 11.50 sporazuma, ki vsako pogodbenico zavezujejo, naj uvede metode, po katerih carinski organi identificirajo ponarejeno ali piratsko blago, in naj določi, da imajo imetniki pravic intelektualne lastnine možnost, da kadar obstaja dvom ponarejanja ali piratstva, dosežejo začasno prekinitev sprostitve tega blaga v promet.

   Iz tega izhaja, da je namen določb poglavja XI Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur res, kot je navedeno v členu 11(1) tega sporazuma, olajšati proizvodnjo in komercializacijo inovativnih in ustvarjalnih proizvodov ter zagotavljanje storitev med pogodbenicama ter povečati koristi trgovine in naložb. To poglavje nikakor ne spada v okvir harmonizacije zakonodaje držav članic Unije, temveč je njegov namen urejati liberalizacijo trgovine med Unijo in Republiko Singapur. Iz tega sledi, da se poglavje XI navedenega sporazuma nanaša na trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine v smislu člena 207(1) PDEU.

   (Glej točke od 111 do 113, od 121 do 126 in 128.)

8.  Člena 12.1 in 12.2 Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur nedvomno spadajo v okvir liberalizacije trgovine med Unijo in Republiko Singapur. Natančneje se namreč nanašajo na boj zoper protikonkurenčne dejavnosti in zoper združevanja, katerih namen ali učinek je preprečevati, da bi trgovina med Unijo in to tretjo državo potekala v zdravih pogojih konkurence. Navedene določbe zato spadajo na področje skupne trgovinske politike in ne na področje notranjega trga. Poglavje XII tega sporazuma vsebuje tudi določbe s področja subvencij. Te določbe opozarjajo na obveznosti pogodbenic na podlagi Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki je del Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, določajo, katere subvencije v zvezi s trgovino z blagom in storitvami med Unijo in Republiko Singapur so prepovedane, in vsako pogodbenico zavezujejo, naj po najboljših močeh stori vse za izničenje ali odpravo učinkov neprepovedanih subvencij na trgovino z drugo pogodbenico.

   (Glej točke 134, 135 in 137.)

9.  Pogodba DEU se od Pogodbe ES, ki je veljala prej, pomembno razlikuje v tem, da v skupno trgovinsko politiko vključuje vidike sodobne mednarodne trgovine. Razširitev področja skupne trgovinske politike s Pogodbo DEU pomeni pomemben razvoj primarnega prava Unije. Ta razvoj je med drugim zaznamovan s pravilom iz člena 207(1), drugi stavek, PDEU, ki določa, da se skupna trgovinska politika izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije. Ta načela in cilji so natančneje določeni v členu 21(1) in (2) PEU in se med drugim nanašajo, kot je navedeno v odstavku 2(f) tega člena 21, na trajnostni razvoj v zvezi z ohranitvijo in izboljšanjem kakovosti okolja in trajnostnega gospodarjenja s svetovnimi naravnimi viri.

   Obveznost Unije, da navedene cilje in načela vključi v izvajanje svoje skupne trgovinske politike, je razvidna iz skupne razlage člena 207(1), drugi stavek, PDEU, člena 21(3) PEU in člena 205 PDEU. Poleg tega je treba upoštevati člena 9 in 11 PDEU. Dalje, člen 3(5) PEU Unijo zavezuje, da v odnosih s preostalim svetom prispeva k prosti in pravični trgovini. Iz tega sledi, da je odslej cilj trajnostnega razvoja sestavni del skupne trgovinske politike.

   (Glej točke od 141 do 143, 146 in 147.)

10.  Poglavje XIII Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur spada na področje skupne trgovinske politike in zato v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU. Z določbami navedenega poglavja se Unija in Republika Singapur v bistvu zavezujeta, da bosta zagotovili, da trgovina med njima poteka ob spoštovanju obveznosti iz mednarodnih konvencij na področju socialne varnosti delavcev in varstva okolja, katerih pogodbenici sta. To poglavje XIII se ne nanaša niti na področje uporabe mednarodnih konvencij, na katere se sklicuje, niti na pristojnosti Unije ali držav članic v zvezi s temi konvencijami. Nasprotno, pomeni posebno vez s trgovino med Unijo in Republiko Singapur. Navedeno poglavje XIII namreč to trgovino ureja tako, da zagotavlja, da ta trgovina poteka ob spoštovanju navedenih konvencij in da se noben ukrep, sprejet na podlagi teh konvencij, ne uporablja tako, da bi povzročal samovoljno ali neupravičeno diskriminacijo ali da bi prikrito omejeval navedeno trgovino.

    To poglavje ima lahko tudi neposredne in takojšne učinke na to trgovino. Tako se podrobneje glede zavez, katerih cilj je boj proti trgovini z nezakonito pridobljenim lesom in lesnimi proizvodi ter proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu in na katere se nanašata točki 13.7(b) in 13.8(b) navedenega sporazuma, pogodbenici v tem sporazumu zavezujeta, da bosta izvajali ali spodbujali sisteme dokumentacije ter sheme preverjanja in certificiranja. Taki sistemi in sheme lahko neposredno vplivajo na trgovino z zadevnimi proizvodi. Poleg tega posebnost povezave določb poglavja XIII Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur izhaja tudi iz dejstva, da lahko zaradi kršitve določb na področju socialnega varstva delavcev in varstva okolja, ki so vsebovane v tem poglavju, druga pogodbenica v skladu z običajnim pravilom mednarodnega prava, kodificiranem v členu 60(1) Konvencije o pravu pogodb, ki se uporablja za odnose med Unijo in tretjimi državami, prekine ali začasno odloži liberalizacijo svoje trgovine, ki je bila določena v drugih določbah tega sporazuma.

    (Glej točke 152, od 155 do 157, 160, 161 in 167.)

11.  Izključne pristojnosti Unije na podlagi člena 3(1)(e) PDEU ni mogoče izvajati za urejanje ravni socialnega varstva in varstva okolja na ozemljih pogodbenic mednarodnega sporazuma, ki ga Unija sklene s tretjo državo. Za sprejetje takih pravil bi veljala razdelitev pristojnosti med Unijo in državami članicami, ki je med drugim določena v členu 3(1)(d), členu 3(2) in členu 4(2)(b) in (e) PDEU. Člen 3(1)(e) PDEU namreč nima prednosti pred temi drugimi določbami Pogodbe DEU, člen 207(6) PDEU pa poleg tega določa, da izvajanje dodeljenih pristojnosti na področju trgovinske politike ne vpliva na razmejitev pristojnosti med Unijo in državami članicami.

    (Glej točko 164.)

12.  Člen 162 PEU daje Uniji med drugim pristojnost za sklenitev kakršnega koli mednarodnega sporazuma, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe. Nevarnost vplivanja na skupna pravila ali njihove spremembe obstaja, če zaveze, vsebovane v mednarodnem sporazumu, spadajo na področje uporabe navedenih pravil. Ugotovitev take nevarnosti ne predpostavlja popolnega ujemanja med področjem, ki ga zajemajo mednarodne zaveze, in tistim, ki ga zajema pravna ureditev Unije. Te zaveze lahko na področje uporabe skupnih pravil Unije vplivajo ali pa ga spremenijo tudi takrat, kadar spadajo na področje, ki je v velikem delu zajeto z navedenimi pravili.

    Kar se tiče zavez, katerih namen je zagotavljanje storitev mednarodnega pomorskega prevoza in ki so vsebovane v poglavju XIII Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, je področje, na katero spadajo te zaveze, v velikem delu zajeto s skupnimi pravili, določenimi z Uredbo št. 4055/86, ki ureja uporabo načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. Zaveze iz navedenega sporazuma za storitve pomorskega prevoza med Unijo in Republiko Singapur bistveno vplivajo na področje uporabe teh skupnih pravil, določenih z Uredbo št. 4055/86, oziroma ga spreminjajo. Iz člena 8.56(3) tega sporazuma namreč izhaja, da bodo imeli ponudniki storitev pomorskega prevoza iz Unije in državljani države članice, ki nadzirajo ladijske družbe s sedežem v Singapurju, prost dostop do te tretje države in iz nje in to ne da bi se od zadnjenavedenih zahtevalo, da njihove ladje plujejo pod zastavo države članice. Ta ureditev se pomembno razlikuje od ureditve iz Uredbe št. 4055/86. Pristojnost Unije za odobritev teh zavez je zato izključna na podlagi člena 3(2) PDEU.

    Enako velja glede zavez v zvezi s storitvami železniškega prevoza med Unijo in Republiko Singapur. Ne manj ugodni pogoji, do katerih bodo v skladu s temi zavezami upravičeni singapurski ponudniki za dostop do omrežij in storitev železniškega prometa v Uniji in za ustanovitev podjetja v njej, namreč ustrezajo elementom, ki jih urejajo pravila enotnega evropskega železniškega območja, določena z Direktivo 2012/34 o vzpostavitvi enotnega železniškega območja. Kar zadeva zaveze v zvezi s storitvami cestnega prometa, tudi te zaveze spadajo na področje, ki je v veliki meri zajeto z njenimi skupini pravili. Ne manj ugodni pogoji, do katerih bodo v skladu s temi zavezami upravičeni singapurski ponudniki za ponujanje storitev cestnega prometa v Uniji, namreč v velikem obsegu ustrezajo elementom, ki jih urejajo skupna pravila, določena z uredbami št. 1071/2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, št. 1072/2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga in št. 1073/2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov.

    (Glej točke 171, od 180 do 182, 189, 190, 193, 195, 198, 206 in 207)

13.  Za sporazum med Unijo in tretjo državo – kadar določa, da se za mednarodna razmerja, na katera se nanaša, uporabljajo pravila, ki se v veliki meri prepletajo s skupnimi pravili Unije, ki veljajo za položaje znotraj Unije – je treba šteti, da lahko vpliva na ta skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe. Čeprav niso v neskladju z navedenimi skupnimi pravili, lahko namreč pride do vplivanja na smisel, področje uporabe in učinkovanje teh skupnih pravil.

    (Glej točko 201.)

14.  Pri proučitvi vrste pristojnosti za sklenitev mednarodnega sporazuma ni treba upoštevati določb tega sporazuma, katerih pomen je izjemno omejen.

    (Glej točko 217.)

15.  V okviru preučitve pristojnosti Unije – kar zadeva zaveze, vsebovane v predvidenem mednarodnem sporazumu na področju prometa – Protokol št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, priložen k Pogodbama EU in PEU, ni upošteven, ker se predvideni sporazum ne nanaša na vidike, ki jih ureja tretji del, naslov V, Pogodbe DEU. Enako velja za Protokol št. 22 o stališču Danske, priložen k Pogodbama EU in DEU. Po eni strani se Protokol št. 21 namreč ne nanaša na skupno trgovinsko politiko in skupno prometno politiko. Po drugi strani sta namen in vsebina zadevnega akta tista, ki določita, kateri protokoli se lahko uporabijo, in ne obratno.

    (Glej točko 218.)

16.  Poglavje X Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur vsebuje nabor pravil, katerih namen je urediti oddajo javnih naročil v Uniji in Republiki Singapur tako, da bi se zagotovilo, da postopki oddaje takih naročil potekajo ob spoštovanju načela prepovedi diskriminacije in načela preglednosti. Direktiva 2014/24 o javnem naročanju in Direktiva 2014/25 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev določata nabor skupnih pravil, katerih namen je v bistvu zagotoviti, da je oddaja javnih naročil v Uniji, med drugim v sektorju prometa, v skladu s tema načeloma, kot je podrobneje navedeno v uvodni izjavi 1 in v členu 18 Direktive 2014/24 ter v uvodni izjavi 2 in v členu 36 Direktive 2014/25.

    Od začetka veljavnosti navedenega sporazuma bodo za dostop singapurskih podjetnikov do javnih naročil v Uniji na področju prometa torej veljale zaveze, ki zajemajo enake elemente, kot so tisti, ki jih urejata direktivi 2014/24 in 2014/25. Unija ima torej na podlagi člena 3(2) PDEU izključno zunanjo pristojnost glede mednarodnih zavez, vsebovanih v poglavju X Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur na področju javnih naročil storitev na področju prometa, saj te zaveze spadajo na področje, ki je v velikem obsegu že zajeto s skupnimi pravili Unije, in lahko vplivajo na področje uporabe skupnih pravil ali ga spremenijo.

    (Glej točke od 221 do 224.)

17.  Določbe sekundarnega prava, ki jih je Unija uvedla postopoma, so skupna pravila, na katerih področje uporabe lahko vplivajo ali ga spremenijo zaveze iz mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija. Ker je Unija s tem izvajala svojo notranjo pristojnost, mora hkrati uživati izključno zunanjo pristojnost, da bi se izognila temu, da bi države članice sprejele mednarodne obveznosti, ki bi lahko vplivale na ta skupna pravila ali spreminjale njihovo področje uporabe. Širjenje področja uporabe tega pravila, ki je zdaj vsebovano v zadnjem delu člena 3(2) PDEU, na primer, ki se ne nanaša na pravila sekundarnega prava, ki jih je Unija sprejela v okviru izvajanja notranje pristojnosti, ki ji je bila podeljena s Pogodbama, temveč na pravilo primarnega prava Unije, ki so ga sprejeli avtorji teh pogodb, bi pomenilo neupoštevanje obrazložitve, ki je neločljivo povezana s pravilom izključne zunanje pristojnosti.

    (Glej točki 233 in 234.)

18.  V trenutnem stanju prava Unije sklenitev mednarodnega sporazuma na področju tujih naložb, ki niso neposredne, ni predvidena v zakonodajnem aktu Unije v smislu člena 3(2) PDEU. Sklenitev takega sporazuma tudi ni potrebna, da se Uniji omogoči izvajanje njene notranje pristojnosti v smislu navedenega določbe. Iz tega sledi, da Unija nima izključne pristojnosti za to, da sklene mednarodni sporazum v delu, v katerem se ta nanaša na zaščito tujih naložb, ki niso neposredne.

    To, da Unija sklene mednarodni sporazum, ki se nanaša na take naložbe, pa je lahko v okviru politik Unije potrebno za doseganje enega od ciljev iz Pogodb v smislu člena 216(1) PDEU. Natančneje, sklenitev mednarodnih sporazumov, ki prispevajo k uvedbi prostega pretoka kapitala in plačil na podlagi vzajemnosti – ob upoštevanju dejstva, da ta prosti pretok med državami članicami in tretjimi državami, določen v členu 63 PDEU, za tretje države ni formalno zavezujoč – se lahko opredeli kot potrebna za polno uresničitev tega prostega pretoka, ki je eden od ciljev naslova IV (prosti pretok oseb, storitev in kapitala) tretjega dela (notranje politike in ukrepi Unije) Pogodbe DEU. To poglavje IV spada v pristojnost, ki si jo na podlagi člena 4(2)(a) PDEU v zvezi z notranjim trgom delijo Unija in države članice. Tudi pristojnost, ki je Uniji podeljena s členom 216(1) PDEU, je deljena, saj člen 4(1) PDEU določa, da si Unija deli pristojnost z državami članicami, če ji Pogodbi dodeljujeta pristojnost, ki se ne nanaša na področja iz členov 3 in 6 PDEU.

    (Glej točke od 236 do 242.)

19.  Okoliščine, da sta Unija in tretja država v mednarodni sporazum vstavili določbo, s katero se izrecno poudarja, da dvostranski sporazumi o naložbah med državami članicami Unije in to tretjo državo prenehajo veljati in zato od začetka veljavnosti tega sporazuma, sklenjenega na ravni Unije z navedeno tretjo državo, ne ustvarjajo več pravic in obveznosti, ni mogoče šteti za poseg v pristojnost držav članic, če se ta določba nanaša na področje, glede katerega ima Unija izključno pristojnost. Kadar se Unija pogaja s tretjo državo in z njo sklene sporazum, ki se nanaša na področje, v zvezi s katerim je pridobila izključno pristojnost, Unija namreč nadomesti svoje države članice. V zvezi s tem lahko Unija nasledi države članice pri njihovih mednarodnih zavezah, kadar so države članice z eno od ustanovitvenih pogodb Unije nanjo prenesle svoje pristojnosti v zvezi s temi zavezami in kadar Unija te pristojnosti izvaja.

    Iz tega sledi, da je, kar zadeva izključno pristojnost Unije na področju neposrednih tujih naložb, od 1. decembra 2009, dneva začetka veljavnosti Pogodbe DEU, s katero je bila Uniji podeljena ta izključna pristojnost, Unija pristojna, da sama odobri določbo sporazuma, ki ga je sklenila s tretjo državo, ki določa, da je treba zaveze na področju neposrednih naložb, ki so vsebovane v mednarodnih sporazumih, ki so bili prej sklenjeni med državami članicami Unije in to tretjo državo, od začetka veljavnosti tega sporazuma, ki ga je sklenila Unija, šteti za nadomeščene s tem sporazumom. V zvezi s tem je v skladu s členom 2(1) PDEU državam članicam prepovedano sprejeti akte, ki imajo pravne učinke na področjih, ki spadajo v izključno pristojnost Unije, razen če Unija to dovoli. Uredba št. 1219/2012 o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami sicer državam članicam pod strogimi pogoji dovoljuje, da ohranijo veljavnost oziroma da sklenejo dvostranske sporazume o neposrednih naložbah s tretjimi državami, dokler med Unijo in to tretjo državo ne obstaja sporazum na področju neposrednih naložb. Ko pa tak sporazum med Unijo in tretjo državo začne veljati, to dovoljenje preneha obstajati.

    Zato ni mogoče sprejeti trditve, da morajo imeti države članice možnost, da po začetku veljavnosti zavez na področju tujih neposrednih naložb, vsebovanih v sporazumu, ki ga je sklenila Unija, sprejmejo akte, ki določajo usodo zavez na tem področju, vsebovanih v dvostranskih sporazumih, ki so jih pred tem sklenile s to tretjo državo.

    (Glej točke od 247 do 251.)

20.  Namen člena 351 PDEU je omogočiti državam članicam, da spoštujejo pravice, ki jih imajo v skladu z mednarodnim pravom tretje države na podlagi prejšnjih sporazumov, sklenjenih pred 1. januarjem 1958, ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.

    (Glej točko 254.)

21.  Pristojnost Unije za sklepanje mednarodnih zavez vključuje pristojnost, da se poleg teh zavez sprejmejo institucionalne določbe. To, da so del sporazuma, ne vpliva na vrsto pristojnosti za njegovo sklenitev. Te določbe so namreč dopolnilne in torej spadajo v isto pristojnost kot vsebinske določbe, ki jih prvonavedene dopolnjujejo.

    Vendar ne velja enako za določbe, s katerimi se uvaja ureditev reševanja sporov med tožečo stranko ene pogodbenice in drugo pogodbenico v zvezi z obravnavo, ki domnevno krši sporazum, pri čemer kršitev domnevno povzroča izgubo ali škodo tožeči stranki ali njegovemu lokalno ustanovljenemu podjetju. Če lahko tožeči vlagatelj spor predloži v arbitražni postopek, ne da bi navedena država članica temu lahko nasprotovala, taka ureditev, ki spore izločuje iz sodne pristojnosti držav članic, ne more biti zgolj dopolnilna in se zato ne more uvesti brez njihovega soglasja. Potrditev take ureditve ne spada v izključno pristojnost Unije, temveč v pristojnost, ki si jo delijo Unija in države članice.

    (Glej točke 276, 285 in od 291 do 293).

22.  Ni mogoče šteti, da zaveze iz poglavja XIV Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur, ki organe v Uniji, vključno z organi držav članic, zavezujejo k spoštovanju načel dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva, posegajo v pristojnosti, ki pripadajo samo državam članicam. Pravila, vsebovana v navedenem poglavju, ne vsebujejo nobene zaveze, ki se nanaša na upravno ali sodno organizacijo držav članic, temveč odražajo dejstvo, da morajo tako Unija kot države članice pri uporabi tega sporazuma spoštovati splošna načela in temeljne pravice Unije, kot so dobro upravljanje in učinkovito sodno varstvo.

    (Glej točko 284.)

23.  Pristojnost Unije na področju mednarodnih odnosov in njena pristojnost za sklepanje mednarodnih sporazumov nujno vsebujeta možnost, da v zvezi z razlago in uporabo določb takih sporazumov zanjo veljajo odločbe sodišča, ki je bilo z njimi ustanovljeno ali določeno. Prav tako pristojnost Unije za sklenitev mednarodnih sporazumov nujno vsebuje možnost, podvreči se odločitvam organa, ki čeprav formalno ni sodišče, v bistvu opravlja sodne funkcije, kot je organ za reševanje sporov, ki je bil ustanovljen v okviru Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

    (Glej točki 298 in 299.)