1. 

Sodišče je v tej zadevi pozvano, naj odloči o stvarnem področju uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 ( 2 ). V tej zadevi bo lahko pojasnilo svojo sodno prakso v zvezi z uporabo te uredbe za ukrepe, ki z vidika države članice spadajo na področje javnega prava.

2. 

Zlasti se bo Sodišče imelo priložnost izreči glede dogovora o pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki jo ima sodišče države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, iz člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003. Sodišče mora v tej zadevi odločiti, ali se lahko za stranko, ki se ne spusti v postopek, šteje, da je sprejela pristojnost sodišča v smislu navedene določbe, če jo zastopa pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče, in ta ne izpodbija pristojnosti sodišča. To vprašanje je bilo že preučeno v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 3 ), ne pa tudi v okviru Uredbe št. 2201/2003.

3.

Člen 1 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

2.   Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo:

3.   Ta uredba se ne uporablja za:

4.

V členu 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003 je „starševska odgovornost“ opredeljena kot „vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom. Izraz zajema pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom“.

5.

V členu 2, točka 10, Uredbe št. 2201/2003 je „pravica do stikov“ opredeljena kot „zlasti pravic[a], da se otroka v omejenem časovnem obdobju lahko odpelje v kraj, ki ni isti, kakor njegovo običajno prebivališče“.

6.

Člen 8 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.

2.   Odstavek 1 se uporablja ob upoštevanju členov 9, 10 in 12.“

7.

Člen 12(1) Uredbe št. 2201/2003 določa, da so „[s]odišča države članice, ki so pristojna na podlagi člena 3 za zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, […] pristojna v vseh zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, povezano z navedenim zahtevkom, če:

8.

Člen 12(3) Uredbe št. 2201/2003 določa, da so „[s]odišča držav članic […] pristojna tudi v zvezi s starševsko odgovornostjo v drugih postopkih, poleg navedenih v odstavku 1, kadar:

9.

Člen 127a bolgarskega družinskega zakonika (Semeen kodeks, v nadaljevanju: SK) določa:

„1.   O vprašanjih, povezanih s potovanjem otroka v tujino in z izdajo za to potrebnih osebnih dokumentov, sporazumno odločajo starši.

2.   Če starši ne dosežejo sporazuma iz odstavka 1, v sporu med njimi odloči Rajonen sad[ ( 4 )], na območju katerega otrok tedaj prebiva.

3.   Postopek pred sodiščem se začne s tožbo enega od staršev. Sodišče zasliši drugega od staršev, razen če se ta ne udeleži postopka brez upravičenega razloga. Sodišče lahko zbira dokaze tudi po uradni dolžnosti.

4.   Sodišče lahko odredi začasno izvršbo sprejete odločbe.“

10.

Člen 45(1) zakona o osebnih dokumentih (Zakon za balgarskite dokumenti za samoličnost/za balgarskite lični dokumenti, v nadaljevanju: ZBLD) določa, da vložijo vlogo za izdajo potnega lista za mladoletnika njegovi starši osebno.

11.

V skladu s členom 78(1) v povezavi s členom 76, točka 9, ZBLD lahko minister za pravosodje ali oseba, ki jo ta pooblasti, otroku prepove zapustitev nacionalnega ozemlja, razen če se predloži notarsko overjeno pisno soglasje staršev za potovanje njihovega otroka v tujino.

12.

Člen 47 bolgarskega zakonika o civilnem postopku (Graždanski procesualen kodeks, v nadaljevanju: GPK) določa:

„1.   Če tožena stranka ni dosegljiva na naslovu, ki je naveden v spisu, in ni nikogar, ki bi sprejel vročitev pisanja, vročitelj pritrdi obvestilo na vrata stanovanja ali poštni nabiralnik zadevne osebe; če do njih nima dostopa, pritrdi obvestilo na vhodna vrata stavbe ali na vidno mesto v bližini. Če ima vročitelj dostop do poštnega nabiralnika, pusti obvestilo tudi tam.

2.   V obvestilu je navedeno, da je bilo pisanje puščeno v sodnem tajništvu sodišča, če se vročitev opravlja po uslužbencu sodišča ali sodnem izvršitelju, ali v tajništvu občine, če vročitev opravlja občinski uradnik, in da ga je tam mogoče dvigniti v dveh tednih od datuma pritrditve obvestila.

3.   Če tožena stranka ne dvigne pisanja, sodišče tožeči stranki naloži, naj predloži informacijo o njenem prijavljenem naslovu, razen v primerih iz členov 40(2) in 41(1), v katerih je vročilnica vložena v spis. Če navedeni naslov ni enak stalnemu ali trenutnemu naslovu stranke, sodišče odredi vročitev po odstavkih 1 in 2 na trenutni ali stalni naslov.

4.   Če vročitelj ugotovi, da tožena stranka ne živi na navedenem naslovu, sodišče tožeči stranki naloži, naj predloži informacijo o njenem prijavljenem naslovu, ne glede na pritrditev obvestila po odstavku 1.

5.   Vročitev se šteje za opravljeno po izteku roka za dvig pisanja v sodnem tajništvu sodišča ali tajništvu občine.

6.   Ko sodišče ugotovi, da je bila vročitev pravilno opravljena, odredi, da se vročilnica vloži v spis, in na stroške tožeče stranke imenuje posebnega zastopnika.“

13.

Tožeča stranka, ki je bolgarska državljanka, živi v Italiji, kjer je več let živela v zunajzakonski skupnosti z Ilijo Dimitrovom Ilievom, ki je prav tako bolgarski državljan. Imata hčerko, rojeno 2. novembra 2004.

14.

Tožeča stranka in I. D. Iliev ne živita skupaj. Tožeča stranka s svojo hčerko živi v Milanu, kjer je zaposlena za nedoločen čas in kjer otrok obiskuje četrti razred osnovne šole. Tudi I. D. Iliev živi v Italiji, kjer je zaposlen za nedoločen čas. S hčerko se sreča vsaka dva do tri tedne.

15.

Otroku, ki ima bolgarsko državljanstvo, je bil izdan bolgarski potni list, ki je veljal do 5. aprila 2012. I. D. Iliev pa ni zagotovil potrebne pomoči za podaljšanje veljavnosti potnega lista svoje hčerke.

16.

Tožeča stranka je zato pri Rajonen sad v Petriču na podlagi člena 127a SK vložila tožbo, da bi rešilo spor med starši glede možnosti, da njuna hčerka odpotuje v tujino in da se ji izdajo za to potrebni osebni dokumenti, s čimer bi nadomestilo manjkajoče soglasje očeta.

17.

Rajonen sad je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz člena 47(6) GPK in očetu določilo posebnega zastopnika, potem ko je tožeča stranka plačala njegovo nagrado, ki jo je določilo Rajonen sad. Posebni zastopnik ni izpodbijal pristojnosti bolgarskega sodišča za odločanje v sporu.

18.

Rajonen sad v Petriču je 10. novembra 2014 tožbo zavrglo kot nedopustno. Izreklo se je za nepristojno in postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je na podlagi člena 8 Uredbe št. 2201/2003 za odločanje v sporu pristojno izključno italijansko sodišče, ker se spor nanaša na izvajanje starševske odgovornosti in ker ima otrok običajno prebivališče v Italiji.

19.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep Rajonen sad v Petriču z dne 10. novembra 2014.

20.

Okražen sad ( 5 ) v Blagojevgradu je potrdilo sklep Rajonen sad. Tako kot Rajonen sad je ugotovilo, da se spor nanaša na izvajanje starševske odgovornosti in da je v skladu s členom 8 Uredbe št. 2201/2003, ker ima otrok običajno prebivališče v Italiji, pristojno italijansko sodišče. Poleg tega je pojasnilo, da se ne uporablja dogovor o pristojnosti v smislu člena 12(1)(b) navedene uredbe, ker se v postopek ni spustila tožena stranka, temveč pooblaščenec, ki ga je sodišče določilo za njeno zastopanje.

21.

Tožeča stranka je zoper sklep Okražen sad vložila kasacijsko pritožbo pri Vrhoven kasacionen sad, vrhovnem kasacijskem sodišču. Navedeno sodišče dvomi glede uporabe Uredbe št. 2201/2003 v sporu: sprašuje, ali spada soglasje za potovanje otroka v tujino in izdajo potnega lista v okvir izvajanja starševske odgovornosti v smislu člena 1(1)(b) navedene uredbe.

22.

Vrhoven kasacionen sad navaja, da je izdalo nasprotujoča si sklepa, prvega z dne 1. decembra 2010, v katerem je razsodilo, da spor, vložen na podlagi člena 127a SK, ki določa, da se lahko sodišču predloži spor med starši glede potovanja otroka v tujino in izdaje za to potrebnih osebnih dokumentov, ne spada pod pojem starševska odgovornost v smislu člena 1(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 in torej ne spada na njeno področje uporabe, in drugega z dne 9. januarja 2014, v katerem je razsodilo, da tak spor spada pod pojem starševske odgovornosti.

23.

Vrhoven kasacionen sad sprašuje tudi, ali se dogovor o pristojnosti iz člena 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 uporablja, če toženo stranko, čeprav ni izpodbijala pristojnosti bolgarskega sodišča, zastopa pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče.

24.

Vrhoven kasacionen sad je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25.

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča. Sodišče je 20. maja 2015 odločilo, da temu predlogu ne bo ugodilo.

26.

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 3. julija 2015 ( 6 ) odločil, da bo to zadevo obravnaval po hitrem postopku iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča.

27.

K vprašanjem za predhodno odločanje sta pisna stališča predložili španska vlada in Evropska komisija. Na obravnavi 9. septembra 2015 so ustne navedbe podale španska in češka vlada ter Komisija.

28.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, Sodišče sprašuje o stvarnem področju uporabe Uredbe št. 2201/2003. V nadaljevanju se bom torej osredotočil na uporabo te uredbe v tej zadevi. Nato se bom posvetil preučitvi tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na enega od pogojev za dogovor o pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki jo ima sodišče države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, iz člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003.

29.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali dovoljenje otroku, da potuje zunaj nacionalnega ozemlja, in vloga za izdajo potnega lista za ta namen spadata pod pojem starševske odgovornosti v smislu člena 1(1)(b) in člena 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003. Z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali tožba, s katero eden od staršev sodišču predlaga, naj nadomesti pomanjkanje soglasja drugega od staršev za potovanje otroka in vlogo za izdajo potnega lista, spada med civilne zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003, čeprav naj bi nacionalna uprava pri izdaji potnega lista za otroka upoštevala odločitev sodišča.

30.

Člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 določa, da se navedena uredba „uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na: […] (b) podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti“. V skladu z navedeno določbo, v kateri je področje uporabe Uredbe opredeljeno s sklicevanjem najprej na civilne zadeve in nato na starševsko odgovornost, bom v nadaljevanju preučil, ali se dovoljenje otroku, da potuje zunaj nacionalnega ozemlja, in vloga za izdajo potnega lista za ta namen štejeta za „civilni zadevi“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003, nato pa bom preveril, ali spadata pod pojem „starševska odgovornost“, kot je opredeljen v členu 2, točka 7, navedene uredbe.

31.

Civilne zadeve v Uredbi št. 2201/2003 niso opredeljene niti v členih 1 in 2, ki se nanašata na področje uporabe uredbe oziroma na opredelitev v njej uporabljenih izrazov, niti v njenih uvodnih izjavah. V členu 1(3) so zgolj naštete zadeve, za katere se ne uporablja, in sicer ugotavljanje ali izpodbijanje razmerja roditelj-otrok, odločbe o posvojitvi, ukrepi pred posvojitvijo ali razveljavitvi ali preklicu posvojitve, priimek in ime otroka, pravila o polnoletnosti, preživninske obveznosti, trusti ali dedovanje in ukrepi, ki so posledica kaznivih dejanj, ki so jih storili otroci. ( 7 )

32.

Člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 temelji na Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisani 27. septembra 1968 ( 8 ) (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija iz leta 1968). Člen 1, prvi odstavek, Bruseljske konvencije iz leta 1968 namreč določa, da se navedena konvencija „uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti“. Civilne in gospodarske zadeve niso opredeljene niti v Uredbi št. 2201/2003 niti v Bruseljski konvenciji iz leta 1968, razen kot izjeme ( 9 ) od področja uporabe, ki so naštete v členu 1, drugi odstavek ( 10 ).

33.

Nobenega dvoma ni, da je treba, kot je Sodišče razsodilo v sodbi C ( 11 ), pojem civilnih zadev v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati neodvisno, že zato, da se zagotovi enotna uporaba te uredbe in da se, kot je na obravnavi navedla češka vlada, zagotovi enakost vseh otrok, ( 12 ) ne glede na to, ali prebivajo ali ne v državi članici, katere državljani so.

34.

V obravnavani zadevi je namen tožbe, o kateri odloča predložitveno sodišče, doseči, da nadomesti pomanjkanje soglasja očeta za potovanje otroka in vlogo za izdajo potnega lista. Vendar je izdaja potnega lista upravno dejanje. Zato je treba preučiti, ali spor v zadevi v glavni stvari spada pod pojem civilne zadeve, tako da se zanj uporablja Uredba št. 2201/2003, ali pa ga je treba izključiti s področja uporabe navedene uredbe, ker spada med upravne zadeve.

35.

Menim, da spor v zadevi v glavni stvari spada med civilne zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003, in sicer iz razlogov, ki jih bom predstavil spodaj.

36.

Prvič, ugotavljam, da se ta spor ne navezuje na nobeno od zadev, ki so s členom 1(3) Uredbe št. 2201/2003 izključene z njenega področja uporabe. ( 13 )

37.

Drugič, opozarjam, da se Uredba št. 2201/2003 v skladu z uvodno izjavo 10 ne uporablja za „javne ukrepe splošne narave na področju izobraževanja in zdravstva“. ( 14 ) Na podlagi tega sklepam, da se uporablja za javne ukrepe, ki niso splošne narave ter se ne nanašajo na izobraževanje in zdravstvo. ( 15 )

38.

Tretjič, poudarjam, da Uredba št. 44/2001 v členu 1(1) določa, da „[z]lasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev“. ( 16 ) Ta pridržek je bil uveden leta 1978, ob pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Bruseljski konvenciji iz leta 1968 ( 17 ), da bi se upoštevalo dejstvo, da v Združenem kraljestvu in na Irskem skoraj ni razlikovanja med javnim in zasebnim pravom, ki je v pravnih redih izvirnih držav članic obče znano, in je bilo zato treba podrobno določiti, katere zadeve se ne štejejo za civilne. ( 18 ) Uredba št. 2201/2003 v nasprotju z Uredbo št. 44/2001 v členu 1 ne določa, da se ne uporablja v upravnih zadevah. Vendar je bila Uredba št. 2201/2003 sprejeta 27. novembra 2003, torej po sprejetju Uredbe št. 44/2001 22. decembra 2000 in zlasti po vključitvi pridržka leta 1978 v zvezi z upravnimi zadevami v Bruseljsko konvencijo iz leta 1968. Če bi bil torej namen zakonodajalca, da upravne zadeve izključi s področja uporabe Uredbe št. 2201/2003, menim, da bi to izrecno določil.

39.

Četrtič, celo ob predpostavki, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati, kot da so upravne zadeve izključene z njenega področja uporabe, taka izključitev po mojem mnenju ne bi mogla zadevati vseh upravnih zadev: nanašala bi se samo na izvajanje prerogativ javne oblasti.

40.

Sodišče je namreč v zvezi z Uredbo št. 44/2001 ( 19 ) razsodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali spor spada med civilne zadeve v smislu Uredbe št. 44/2001, preučiti pravno razmerje med strankama in predmet spora. Iz tega je sklepalo, da čeprav je nekatere spore med javnim organom in subjektom zasebnega prava mogoče zajeti z navedenim pojmom, pa je drugače, kadar javni organ deluje v okviru izvajanja javne oblasti. ( 20 )

41.

Menim, da pojma civilnih zadev v smislu Uredbe št. 2201/2003 ni mogoče razlagati ožje od pojma civilne zadeve v smislu Uredbe št. 44/2001, saj Uredba št. 2201/2003 v nasprotju z Uredbo št. 44/2001 izrecno ne določa izključitve upravnih zadev. Zato ob predpostavki, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se ta uredba ne uporablja v upravnih zadevah, za izključitev spora iz pojma civilnih zadev ne bi zadoščalo, da gre za spor med javnim organom in subjektom zasebnega prava: ta organ bi moral poleg tega tudi izvajati javno oblast.

42.

Pri ugotavljanju, ali spor spada med civilne zadeve v smislu Uredbe št. 44/2001, je treba, kot sem že navedel, upoštevati dve merili: prvič, naravo pravnega razmerja med strankama v sporu (če to razmerje v celoti spada v okvir zasebnega prava, spor spada med civilne zadeve) in, drugič, predmet spora (če predmet spora ni izvajanje javne oblasti, spada med civilne zadeve).

43.

Prvič, Sodišče naravo pravnega razmerja med strankama presoja glede na status strank, javnih organov ali fizičnih oseb ter podrobna pravila o vložitvi tožbe. ( 21 )

44.

V sporu, v katerem sta obe stranki fizični osebi, gre torej nujno za razmerje, ki v celoti spada v okvir zasebnega prava. Sodišče je v sodbi Henkel ugotovilo, da tožba potrošniškega združenja za izdajo odredbe, s katero bi se trgovcu prepovedala uporaba nepoštenih pogojev, spada med civilne zadeve. Med drugim je navedlo, da ima „združenje za varstvo potrošnikov, kot je to v [obravnavani zadevi], naravo subjekta zasebnega prava“. ( 22 ) Prav tako je v sodbi Frahuil razsodilo, da med civilne zadeve spada tožba, s katero podjetje, ki je bilo carinski upravi porok za plačilo carinskih dajatev prevoznika, zahteva povračilo zneskov, plačanih uvozniku: spor med osebama zasebnega prava. ( 23 ) Sodišče v sodbi flyLAL-Lithuanian Airlines ugotavlja, da med civilne zadeve spada odškodninska tožba, ki jo je litovski letalski prevoznik vložil zoper upravljavca latvijskega letališča in latvijskega letalskega prevoznika za povračilo škode, povzročene zaradi domnevne kršitve konkurenčnega prava. Med drugim navaja, da Latvija, čeprav je večinski ali edini delničar tožečih strank, ni stranka v postopku in da se tožeča stranka pritožuje nad previsokim zneskom pristojbin, plačanih za uporabo letaliških zmogljivosti, torej nad ravnanjem toženih strank kot gospodarskih subjektov, ki ne vključuje izvajanja prerogativ javne oblasti. ( 24 )

45.

Če je ena od strank v postopku javni organ, to še ne pomeni, da se za spor ne uporablja Uredba št. 44/2001: njena uporaba je izključena samo, če navedeni organ v okviru spora izvaja prerogative javne oblasti. Sodišče je tako v sodbi Sunico in drugi razsodilo, da postopek za izterjavo davčne terjatve, ki ga je začela britanska davčna uprava, spada med civilne zadeve, ker tožeča stranka, čeprav je javni organ, deluje izključno na podlagi britanskega prava civilne odgovornosti. ( 25 ) Prav tako je v sodbi Sapir in drugi razsodilo, da odškodninska tožba, ki so jo žrtve nacionalsocialističnega režima vložile zoper deželo Berlin, spada med civilne zadeve. Dežela Berlin je bila namreč tožena kot lastnica zemljišč, ki so obremenjena z restitucijskimi zahtevki, in je imela enako obveznost plačila odškodnine kot zasebni lastnik. ( 26 )

46.

Drugič, kar zadeva predmet spora, spor ne spada med civilne zadeve, če je njegov predmet izvajanje prerogativ javne oblasti, to pomeni, če zahtevek temelji neposredno na dejanju javne oblasti. ( 27 )

47.

Tako je Sodišče v sodbi Lechouritou in drugi menilo, da je izvajanje prerogativ javne oblasti predmet tožbe, s katero grški državljani od nemške države zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo s pobojem civilistov leta 1943 povzročili vojaki nemških oboroženih sil. ( 28 ) Nasprotno pa je v sodbi Apostolides menilo, da izvajanje prerogativ javne oblasti ni predmet tožbe, s katero fizična oseba kot lastnica nepremičnine na Cipru, ki jo je morala zapustiti med vdorom turške vojske na otok leta 1974, od fizične osebe, ki je nepremičnino pridobila, zahteva takojšnje priznanje neomejene lastninske pravice na nepremičnini. ( 29 ) Če je Sodišče v sodbah sprejelo nasprotni rešitvi, je to po mojem mnenju storilo zato, ker je bilo v sodbi Lechouritou in drugi predmet zahtevka povračilo za škodo, povzročeno neposredno z dejanjem javne oblasti (poboj civilistov), medtem ko je bila v sodbi Apostolides predmet zahtevka lastninska pravica nad nepremičnino, pridobljeno na podlagi dejanja javne oblasti (vdor oboroženih sil), tako da je bila zveza med zahtevkom in dejanjem javne oblasti zgolj posredna.

48.

Sodno prakso v zvezi s pojmom civilne zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 je mogoče, kot smo videli, ( 30 ) uporabiti v zvezi s pojmom civilnih zadev v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003.

49.

V sporu, o katerem odloča predložitveno sodišče, gre za spor med dvema fizičnima osebama, tj. starši otroka. Mati seveda ne more zoper očeta izvajati nobene posebne prerogative splošne ureditve. Pravno razmerje med strankama torej v celoti spada v okvir zasebnega prava.

50.

Poleg tega moram poudariti, da se s tožbo, ki jo je vložila mati, predložitvenemu sodišču predlaga, naj nadomesti pomanjkanje soglasja očeta za izdajo potnega lista za otroka. Predmet spora ni izvajanje javne oblasti, saj se sodišču ne predlaga izdaja potnega lista, temveč nadomestitev pomanjkanja soglasja očeta. Njegov predmet je nesoglasje med starši, saj mati želi, da otrok obišče svojo družino v Bolgariji, oče pa temu nasprotuje ali vsaj ne stori tega, kar je za to potrebno. Predmet spora torej spada izključno v okvir zasebnega prava.

51.

Člen 1(2)(a) Uredbe št. 2201/2003 določa, da civilne zadeve, ki se nanašajo na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti in v katerih se uporablja ta uredba, med drugim zadevajo pravico do stikov z otrokom. V členu 2, točka 10, Uredbe št. 2201/2003 je pravica do stikov z otrokom opredeljena kot zlasti pravica, da se otroka v omejenem časovnem obdobju lahko odpelje v kraj, ki ni isti kakor njegovo običajno prebivališče.

52.

Zdi se pa mi, da odpeljati otroka na počitnice k njegovi družini, med drugim v drugo državo članico (saj člen 2, točka 10, govori le o „kraju, ki ni isti, kakor njegovo običajno prebivališče“), in za to vložiti vlogo za izdajo potnega lista popolnoma ustreza opredelitvi pravice do stikov z otrokom.

53.

Predložitvenemu sodišču je zato treba odgovoriti, da tožba, s katero eden od staršev sodišču predlaga, naj nadomesti pomanjkanje soglasja drugega od staršev za potovanje otroka in izdajo potnega lista, spada med civilne zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo v smislu člena 1(1)(b) in člena 2, točki 7 in 10, Uredbe št. 2201/2003.

54.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se lahko za stranko, ki se ne spusti v postopek, šteje, da je sprejela pristojnost sodišča v smislu člena 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, če jo zastopa pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče, in ta ne izpodbija pristojnosti sodišča.

55.

Pred preučitvijo tretjega vprašanja za predhodno odločanje bi rad nekoliko pojasnil delitev pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo iz Uredbe št. 2201/2003.

56.

S členom 8(1) Uredbe št. 2201/2003 je pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo dodeljena sodiščem države članice, v kateri ima otrok ob začetku postopka pred sodiščem običajno prebivališče. Vendar člen 8(2) navedene uredbe določa, da se „[o]dstavek 1 […] uporablja ob upoštevanju“, med drugim, člena 12. Člen 12(1) določa, da so v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo pristojna sodišča države članice, ki so pristojna na podlagi člena 3 ( 31 ) za zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, ( 32 ) medtem ko člen 12(3) določa, da so v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo pristojna sodišča države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, zlasti ker je državljan navedene države članice.

57.

Pristojnost sodišč države članice, ki je pristojna za odločanje o zahtevku za razvezo, oziroma pristojnost sodišč države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, iz člena 12(1) in (3) Uredbe št. 2201/2003 sta torej konkurenčni pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. ( 33 )

58.

Da bi se predložitvenemu sodišču koristno odgovorilo, menim, da je treba tretje vprašanje preoblikovati ( 34 ) tako, da se preuči z vidika člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003, in ne z vidika odstavka 1 navedene določbe. V nadaljevanju bom najprej pojasnil, zakaj je tako preoblikovanje nujno, nato pa bom preučil samo vprašanje, in sicer ali se lahko za stranko, ki se ne spusti v postopek, vendar jo zastopa pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče in ki ne izpodbija pristojnosti sodišča, šteje, da je torej sprejela pristojnost tega sodišča v smislu člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003.

59.

Menim, da člena 12(1) Uredbe št. 2201/2003 ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Kot smo namreč videli, je v skladu s to določbo v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo pristojno sodišče države članice, ki je na podlagi člena 3 pristojno za odločanje o zahtevku za razvezo. Vendar je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedeno samo, da sta V. I. Gogova in I. D. Iliev živela skupaj, kar daje slutiti, da nista bila nikoli poročena. Zato se ta določba ne uporablja v sporu v zadevi v glavni stvari.

60.

Nasprotno pa je treba pristojnost bolgarskih sodišč preučiti z vidika člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003, ki poleg tega določa enak pogoj kot člen 12(1), in sicer sprejetje pristojnosti sodišča, ki je začelo postopek. V tej določbi je navedeno, da so sodišča države članice „pristojna tudi v zvezi s starševsko odgovornostjo v drugih postopkih, poleg navedenih v odstavku 1“, prvič, če ima otrok bistveno povezavo s to državo članico, „zlasti zaradi dejstva, da […] je otrok državljan navedene države članice“, in drugič, če so vse stranke v sporu pristojnost sodišč sprejele izrecno ali na drugačen nedvoumen način in je to v otrokovo korist. ( 35 ) Iz spisa pa je razvidno, da je otrok bolgarski državljan: prvi pogoj za dogovor o pristojnosti iz člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003 je izpolnjen.

61.

Naj pojasnim, da je Sodišče v sodbi L razsodilo, da se dogovor o pristojnosti, ki je v členu 12(3) Uredbe št. 2201/2003 določena na področju starševske odgovornosti, lahko uporabi, tudi če postopek na tem področju ni povezan z drugim postopkom, ki že poteka pred sodiščem, v korist katerega se želi doseči dogovor o pristojnosti. ( 36 ) Zato ni pomembno, da pred bolgarskimi sodišči ne poteka postopek za razvezo: taka okoliščina ne preprečuje uporabe člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003. ( 37 )

62.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je tako še vedno upoštevno. V odstavkih 1 in 3 člena 12 Uredbe št. 2201/2003 je namreč za dogovor o pristojnosti določen enak pogoj: da so „zakonca in nosilci starševske odgovornosti“ (odstavek 1) ali „vse stranke v postopku“ (odstavek 3) to pristojnost sprejeli izrecno ali na drugačen nedvoumen način. Da bi predložitvenemu sodišču koristno odgovorili, zadostuje, da se z vidika odstavka 3, in ne odstavka 1, preuči vprašanje, ali je treba za stranko, ki se ne spusti v postopek in jo zastopa pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče in ki ne izpodbija pristojnosti tega sodišča, šteti, da je sprejela njegovo pristojnost.

63.

Za toženo stranko, ki se ne spusti v postopek, po mojem mnenju ni mogoče šteti, da je sprejela pristojnost sodišča v smislu člena 12(3)(b) Uredbe št. 2201/2003 samo zato, ker je to sodišče, ki mu pisanja o začetku postopka ni uspelo vročiti stranki, po uradni dolžnosti določilo pooblaščenca, da jo zastopa, in ker je ta podal zagovor v zvezi z glavno stvarjo, ne da bi izpodbijal pristojnost sodišča.

64.

Poudarjam, da je bil namen zakonodajalca Unije, da strankam omogoči, da izberejo državo članico, katere sodišča bodo pristojna za odločanje o starševski odgovornosti. Na podlagi člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003 namreč lahko odstopajo od pristojnosti sodišč države članice običajnega prebivališča otroka v korist sodišč države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo. Namen zakonodajalca Unije je bil torej poudariti avtonomijo strank, tako da se jim ponudi izbira, za katero sicer velja pogoj, da ima otrok bistveno povezavo z državo članico, katere sodišča se izberejo, ( 38 ) vendar gre vseeno za izbiro. To je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma k predlogu uredbe, ki ga je predložila Komisija, v skladu s katerim je namen člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003 „spodbuditi dogovor med strankama vsaj v zvezi s sodišči, pred katerimi se začne postopek, pri čemer je nosilcema starševske odgovornosti puščenega tudi nekaj manevrskega prostora“. ( 39 )

65.

Ker pa pristojnost sodišča, pred katerim se začne postopek, izhaja iz volje strank, se je treba prepričati, da obe stranki dejansko soglašata s tako pristojnostjo. ( 40 ) Namen zakonodajalca, tj. poudariti avtonomijo strank, govori v prid ozki razlagi „izrecn[ega] ali drugač[nega] nedvoum[nega]“ sprejetja pristojnosti sodišča, pred katerim se začne postopek. ( 41 )

66.

Opozarjam, da člen 12(3)(b) Uredbe št. 2201/2003 določa, da mora biti pristojnost sodišč države članice, ki jo izbereta stranki, „v otrokovo korist“. Zdi se mi, da je treba to navedbo glede na osrednji pomen koristi otroka v sistemu pristojnosti, vzpostavljenem z Uredbo št. 2201/2003, ( 42 ) razumeti kot dejansko obveznost sodišča, pred katerim se začne postopek, da zagotovi, da stranki svoje avtonomije nista uveljavljali v škodo otroka. ( 43 ) Taka obveznost potrjuje zahtevo po ozki razlagi sprejetja pristojnosti sodišč, pred katerimi se začne postopek, na podlagi člena 12(3).

67.

Menim pa, da domneva, da je tožena stranka sprejela pristojnost bolgarskih sodišč, čeprav ji ni bilo mogoče vročiti pisanja o začetku postopka, ker pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče, ni izpodbijal njegove pristojnosti, ne bi izpolnjevala zahteve po ozki razlagi pogoja sprejetja iz člena 12(3)(b) Uredbe št. 2201/2003.

68.

Samo čudim se lahko, da je bolgarsko sodišče določilo pooblaščenca za zastopanje tožene stranke, čeprav je iz predložitvene odločbe razvidno, da se oče s hčerko sreča vsaka dva do tri tedne. V skladu s členom 47(4) GPK ( 44 ) sodišče, ki je začelo postopek, kadar ugotovi, da tožena stranka ne živi na navedenem naslovu, „tožeči stranki naloži, naj predloži informacije“ v zvezi s tem. Vsekakor je nenavadno, da mati otroka redno zaupa očetu, ne pozna pa njegovega naslova. Poudarjam, da člen 18(1) Uredbe št. 2201/2003 določa, da mora sodišče prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi, da je bilo nasprotni stranki omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali da „so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri“. ( 45 )

69.

Težko razumem, da bi se lahko štelo, da je tožena stranka soglašala s pristojnostjo sodišč države članice, če ne ve, da je bil proti njej začet postopek. ( 46 ) Prav tako dvomim, da bi lahko pooblaščenec, ki ga je določilo sodišče, ki je začelo postopek, veljavno soglašal z njegovo pristojnostjo, če ni v stiku s toženo stranko in torej nima elementov, na podlagi katerih bi lahko presojal pristojnost sodišča, ki je začelo postopek. ( 47 )

70.

Poudarjam, da je Sodišče pri odločanju o razlagi člena 24, prvi stavek, Uredbe št. 44/2001, ki določa, da je „poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, […] pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek“, v nedavni sodbi A razsodilo, da spustitev začasnega zastopnika, ki ga v odsotnosti tožene stranke imenuje avstrijsko sodišče, v postopek ne pomeni, da se v postopek spusti tožena stranka v smislu navedenega člena 24, torej ne povzroči pristojnosti sodišča, ki je začelo postopek. ( 48 )

71.

Člen 12(3) Uredbe št. 2201/2003 je treba po mojem mnenju razlagati enako kot člen 24, prvi stavek, Uredbe št. 44/2001.

72.

Po eni strani namreč člen 24, prvi stavek, Uredbe št. 44/2001 tako kot člen 12(3) Uredbe št. 2201/2003 določa pristojnost, ki temelji na premišljeni izbiri strank. ( 49 )

73.

Po drugi strani je Sodišče v sodbi A pravice do obrambe uravnotežilo s pravico tožeče stranke do vložitve učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 50 ) Navedlo je, da naslov stalnega prebivališča tožene stranke sicer ni znan, tako da tožeče stranke niso mogle določiti pristojnega sodišča in uveljaviti pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Vendar je svoje razlogovanje nadaljevalo in poudarilo, da če bi spustitev začasnega zastopnika v postopek pomenila, da se je v postopek spustila tožena stranka v smislu člena 24, prvi stavek, Uredbe št. 44/2001, se za toženo stranko ne bi več štelo, da se ni udeležila postopka. Zanjo se ne bi več štelo, da se ni spustila v postopek v smislu člena 24 navedene uredbe, pa tudi v smislu člena 34, točka 2, ki določa, da se sodna odločba ne prizna, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka. Zato se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na člen 34, točka 2, da bi nasprotovala priznanju odločbe. Sodišče je zaključilo, da ni mogoče šteti, da se s tako razlago člena 24 Uredbe št. 44/2001 vzpostavlja pravično ravnotežje med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do obrambe. ( 51 )

74.

Vendar v obravnavani zadevi poudarjam, da je pristojnost sodišč države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, iz člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003 konkurenčna pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče, iz člena 8(1) navedene uredbe. Če bi torej v obravnavani zadevi bolgarska sodišča menila, da niso pristojna, ker oče ni sprejel njihove pristojnosti, bi lahko mati začela postopek pred italijanskimi sodišči: ne bi šlo za odrekanje pravnega varstva.

75.

Poleg tega poudarjam, da oče ne bi mogel vložiti tožbe, če bi bolgarska sodišča menila, da so pristojna na podlagi člena 12(3) Uredbe št. 2201/2003.

76.

Člen 41(1) Uredbe št. 2201/2003 namreč določa, da se odločba, izdana v državi članici, prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo. V skladu s členom 41(2)(a) pa je vročitev pisanja o začetku postopka toženi stranki pogoj za izdajo takega potrdila. Če pa se za toženo stranko šteje, da je sprejela pristojnost bolgarskih sodišč v smislu člena 12(3)(b) Uredbe št. 2201/2003, to pomeni, da se zanjo ne šteje, da se ni spustila v postopek: tako ni mogoče šteti, da se ni spustila v postopek v smislu člena 41(2)(a) navedene uredbe. Če bi bilo torej treba bolgarska sodišča šteti za pristojna na podlagi člena 12(3), bi izdala potrdilo, na podlagi katerega bi bilo mogoče odločbo priznati in izvršiti v Italiji.

77.

Če bi bilo tako, oče ne bi mogel nasprotovati izvršitvi odločbe bolgarskih sodišč. Po eni strani člen 43(2) Uredbe št. 2201/2003 določa, da zoper izdajo potrdila ni pravnega sredstva. Po drugi strani člen 41(1) navedene uredbe določa, da ni mogoče nasprotovati priznanju odločbe, če je bilo o njej v državi članici izvora izdano potrdilo. ( 52 )

78.

Če bi bilo torej treba šteti, da je oče sprejel pristojnost bolgarskih sodišč v smislu člena 12(3)(b) Uredbe št. 2201/2003, bi šlo po mojem mnenju za nesorazmerno poseganje v pravice do obrambe.

79.

Zoper ta sklep ni mogoče izpeljati nobene trditve iz sodbe Hypoteční banka, v kateri je Sodišče razsodilo, da Uredba št. 44/2001 ne nasprotuje nacionalni določbi, na podlagi katere je mogoče začeti postopek zoper toženo stranko, katere stalno prebivališče ni znano, če sodišče, ki je začelo postopek, imenuje skrbnika. ( 53 ) Kot namreč Sodišče izrecno poudarja v sodbi A, tudi če je v sodbi Hypoteční banka tožena stranka lahko nasprotovala priznanju sodbe na podlagi navedenega člena 34, točka 2, v sodbi A take možnosti ni. Možnost sklicevanja na člen 34, točka 2, namreč „predpostavlja […][,] da tožena stranka ni bila pravočasna in da postopkovna dejanja, ki jih je opravil skrbnik ali začasni zastopnik odsotne tožene stranke, niso bila enaka, kot če bi se slednja spustila v postopek v smislu [U]redbe [št. 44/2001]“. ( 54 ) Če je sodišče, ki je začelo postopek, pristojno na podlagi člena 24 navedene uredbe, se za toženo stranko ne šteje, da se ni spustila v postopek.

80.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Vrhoven kasacionen sad, odgovori: