—

za P. Dumitrașa in M. Dumitraş onadva sama,

—

za romunsko vlado R. Radu, A. Wellman in L. Liţu, agenti,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. De Matteom, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo C. Gheorghiu in D. Roussanov, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(1) in 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med Pavlom Dumitraşom in Mioaro Dumitraş na eni strani ter družbo BRD Groupe Société Générale – Sucursala Judeţeană Satu Mare (podružnica družbe BRD Groupe Société Générale v okrožju Satu Mare, v nadaljevanju: BRD Groupe Société Générale) na drugi strani v zvezi s tremi kreditnimi pogodbami in pogodbo o zavarovanju z zastavo nepremičnine.

3

V deseti uvodni izjavi direktive 93/13 je navedeno:

„ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nedovoljenih [nepoštenih] pogodbenih pogojev; ker se morajo taki predpisi uporabljati za vse pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki; ker je treba iz te direktive med drugim izključiti pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o dednih pravicah, pogodbe o pravicah iz družinskega prava ter pogodbe o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij ali sporazume o partnerstvu“

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.“

5

V členu 2 navedene direktive sta pojma „potrošnik“ in „prodajalec ali ponudnik“ opredeljena tako:

„V tej direktivi:

[…]

6

Člen 3(1) direktive 93/13 določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

7

Direktiva 93/13 je bila v romunski pravni red prenesena z Legea nr. 193/2000 privind clauzele abuzive din contractele încheiate între comercianţi şi consumatori (zakon št. 193/2000 o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med trgovci in potrošniki) z dne 10. novembra 2000 v ponovno objavljeni različici (Monitorul Oficial al României, del I, št. 305, z dne 18. aprila 2008).

8

Člen 1, od (1) do (3), zakona št. 193/2000 določa:

„(1)   Vsaka pogodba, sklenjena med trgovcem in potrošnikom zaradi prodaje blaga ali opravljanja storitev, vsebuje pogodbene pogoje, ki so jasni in nedvoumni ter za katerih razumevanje ni potrebno posebno znanje.

(2)   V primeru dvoma o razlagi nekaterih pogodbenih pogojev je te treba razlagati v korist potrošnika.

(3)   Trgovcem je prepovedano, da v potrošniške pogodbe vključijo nepoštene pogoje.“

9

V členu 2(1) in (2) zakona št. 193/2000 sta pojma „potrošnik“ in „trgovec“ opredeljena tako:

„(1)   ‚Potrošnik‘ je vsaka fizična oseba ali skupina fizičnih oseb, povezanih v združenje, ki na podlagi pogodbe s področja uporabe tega zakona deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti.

(2)   ‚Trgovec‘ je vsaka pooblaščena fizična ali pravna oseba, ki na podlagi pogodbe s področja uporabe tega zakona deluje za namene, ki spadajo v okvir njene poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti, ter kdor koli, ki deluje za iste namene v imenu in za račun take osebe.“

10

Člen 1128 civilnega zakonika določa:

„Prenovitev se izvede na tri načine:

11

Člen 1132 civilnega zakonika določa:

„S prenosom dolga, s katerim dolžnika nadomesti nov dolžnik, ki sprejme obveznosti do upnika, ne pride do prenovitve, če upnik ni izrecno izjavil, da namerava dolžnika, ki je izvedel prevzem, oprostiti obveznosti.“

12

Člen 1135 civilnega zakonika določa:

„Kadar se prenovitev izvede z nadomestitvijo z novim dolžnikom, se privilegiji in prvotne hipoteke v zvezi s terjatvijo ne morejo prenesti na premoženje novega dolžnika.“

13

V obdobju od leta 2005 do leta 2008 sta družba BRD Groupe Société Générale kot kreditodajalka in družba SC Lanca SRL kot kreditojemalka sklenili tri kreditne pogodbe.

14

P. Dumitraş, poslovodja in edini družbenik družbe Lanca, in M. Dumitraş sta za zavarovanje obveznosti, nastalih s temi pogodbami, sklenila sporazum o hipotekarnem zavarovanju v korist družbe BRD Groupe Société Générale.

15

Družba BRD Groupe Société Générale kot kreditodajalka in družba SC Lanca Construcţii SRL kot kreditojemalka ter družba Lanca kot sodolžnica so 30. julija 2009 sklenile tri kreditne pogodbe s številkami 54/30. 07. 2009, 55/30. 07. 2009 in 56/30. 07. 2009 za refinanciranje in reprogramiranje treh kreditnih pogodb, ki sta jih predhodno sklenili družbi BRD Groupe Société Générale in Lanca.

16

Isti dan je z notarskim zapisom z overitvijo št. 1017 in naslovom „Prodajna pogodba s subjektivno prenovitvijo – popolni prevzem dolga“ družba Lanca Construcţii kot prevzemnica nadomestila družbo Lanca kot dolžnico v zvezi z njenimi obveznostmi, ki izhajajo iz kreditnih pogodb, ki so bile prvotno sklenjene z družbo BRD Groupe Société Générale, s soglasjem zadnjenavedene družbe kot družbe, do katere je dolžnica sprejela obveznosti.

17

Iz predložitvenega sklepa je razvidno še, prvič, da niti P. Dumitraş niti M. Dumitraş nista poslovodji družbe Lanca Construcţii, drugič, da sta po prenovitvi kot hipotekarna poroka jamčila za obveznost zadnjenavedene družbe, tretjič, da sta za ta namen 30. julija 2009 v svojem imenu kot hipotekarna poroka podpisala tri kreditne pogodbe in, četrtič, da družba Lanca ni imela več nobene obveznosti do družbe BRD Groupe Société Générale iz prvotno sklenjenih kreditnih pogodb.

18

P. in M. Dumitraş sta 6. decembra 2013 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo proti družbi BRD Groupe Société Générale, da bi se ugotovila absolutna ničnost nekaterih pogojev o pobiranju provizij v kreditnih pogodbah, sklenjenih 30. julija 2009, ker naj bi bili ti pogoji nepošteni.

19

V postopku v glavni stvari je družba BRD Groupe Société Générale med drugim podala ugovor nedopustnosti, ki se je nanašal na to, da se P. in M. Dumitraş, ker nista delovala za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti, ne moreta sklicevati na status potrošnika v smislu člena 2 zakona št. 193/2000.

20

V teh okoliščinah je Judecătoria Satu Mare (prvostopenjsko sodišče v Satu Mareju, Romunija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21

V skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča lahko Sodišče, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

22

To določbo je treba uporabiti v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

23

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 1(1) in 2(b) direktive 93/13 razlagati tako, da se ta direktiva lahko uporablja za pogodbo o zavarovanju z zastavo nepremičnine, ki so jo sklenile fizični osebi in kreditna institucija, kot je BRD Groupe Société Générale, za zavarovanje obveznosti, ki jih je gospodarska družba, kot je Lanca Construcţii, sprejela v razmerju do te institucije v okviru kreditne pogodbe, kadar ti fizični osebi nimata nobene poslovne ali poklicne povezave z navedeno družbo, sta pa hipotekarna poroka za tri kreditne pogodbe, ki so bile predhodno sklenjene med navedeno kreditno institucijo in neko drugo gospodarsko družbo, kot je Lanca, in je ena od teh oseb poslovodja in edini družbenik zadnjenavedene družbe, ki je svoje obveznosti s prenovitvijo prenesla na gospodarsko družbo, ki je nova dolžnica, to je družbo Lanca Construcţii.

24

Najprej je treba poudariti, da je mogoče o tem, kakšen je odgovor na ti vprašanji, jasno izpeljati iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sklepa z dne 19. novembra 2015, Tarcău (C‑74/15, EU:C:2015:772).

25

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se direktiva 93/13 uporablja, kot izhaja iz njenih členov 1(1) in 3(1), za pogoje v „pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“, ki niso bili „dogovor[jeni] posamično“ (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 20 in navedena sodna praksa).

26

Kot je navedeno v deseti uvodni izjavi direktive 93/13, se morajo enotni predpisi glede nepoštenih pogodbenih pogojev uporabljati za „vse pogodbe“, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki, kot so opredeljeni v členu 2(b) in (c) navedene direktive (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 21 in navedena sodna praksa).

27

Tako predmet pogodbe – razen pri izjemah, naštetih v deseti uvodni izjavi direktive 93/13 – ni upošteven za opredelitev področja uporabe te direktive (glej sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 22 in navedena sodna praksa).

28

Direktiva 93/13 torej z navedbo lastnosti pogodbenih strank, in sicer glede na to, ali delujejo v okviru svoje poklicne dejavnosti ali ne, opredeljuje pogodbe, za katere se uporablja (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 23 in navedena sodna praksa).

29

To merilo ustreza zamisli, na kateri temelji sistem varstva, ki ga uvaja ta direktiva, in sicer, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 24 in navedena sodna praksa).

30

To varstvo je še posebej pomembno pri pogodbi o jamstvu ali poroštveni pogodbi, sklenjeni med bančno ustanovo in potrošnikom. Taka pogodba namreč temelji na osebni zavezi osebe, ki da jamstvo ali poroštvo, da bo poplačala pogodbeni dolg tretje osebe. Taka zaveza tistemu, ki jo da, prinaša znatne obveznosti, katerih učinek je obremenjenost njegovega lastnega premoženja s finančnim tveganjem, ki ga je pogosto težko oceniti (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 25 in navedena sodna praksa).

31

V zvezi z vprašanjem, ali je mogoče fizično osebo, ki se zaveže, da bo jamčila za obveznosti, ki jih je do bančne ustanove sprejela gospodarska družba v okviru kreditne pogodbe, šteti za „potrošnika“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13, je treba poudariti, da taka pogodba o jamstvu ali poroštvena pogodba – čeprav jo je, kar zadeva njen predmet, mogoče opisati kot akcesorno pogodbo glede na glavno pogodbo, iz katere izhaja dolg, zavarovan s to akcesorno pogodbo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 1998, Dietzinger, C‑45/96, EU:C:1998:111, točka 18) – z vidika pogodbenih strank pomeni ločeno pogodbo, če je sklenjena med osebami, ki niso stranke glavne pogodbe. V kateri vlogi so delovale stranke pogodbe o jamstvu ali poroštvene pogodbe, je torej treba presojati z vidika teh strank (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 26).

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pojem „potrošnik“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13 objektiven. Presojati ga je treba glede na funkcionalno merilo, in sicer ali se zadevno pogodbeno razmerje uvršča v okvir dejavnosti, ki se ne opravljajo za poslovne ali poklicne namene (glej sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 27 in navedena sodna praksa).

33

Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, mora ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera in vseh dokazov preveriti, ali je mogoče zadevno pogodbeno stranko opredeliti kot „potrošnika“ v smislu navedene direktive (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 28 in navedena sodna praksa).

34

V primeru fizične osebe, ki je dala jamstvo za izpolnitev obveznosti gospodarske družbe, mora nacionalno sodišče tako ugotoviti, ali je ta oseba delovala v okviru svoje poslovne ali poklicne dejavnosti ali zaradi funkcionalnih povezav, ki jih ima s to družbo, kot je vodenje te družbe ali nezanemarljiva udeležba v njenem kapitalu, ali pa je delovala za zasebne namene (sklep z dne 19. novembra 2015, Tarcău, C‑74/15, EU:C:2015:772, točka 29).

35

V obravnavani zadevi je iz listin iz spisa, ki ga ima na razpolago Sodišče, razvidno, da je bil ob sklenitvi treh kreditnih pogodb v obdobju od leta 2005 do leta 2008 med družbo BRD Groupe Société Générale kot kreditodajalko in družbo Lanca kot kreditojemalko P. Dumitraș, ki je deloval kot hipotekarni porok za te pogodbe, poslovodja in edini družbenik zadnjenavedene gospodarske družbe.

36

Posledično je ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, očitno, da je ob sklenitvi teh pogodb P. Dumitraş deloval zaradi funkcionalnih povezav, ki jih je imel z družbo Lanca, in da ga v tem pogledu ni mogoče opredeliti kot „potrošnika“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13.

37

Iz listin iz spisa je razvidno tudi, da je po eni strani družba Lanca Construcţii 30. julija 2009 z družbo BRD Groupe Société Générale sklenila tri kreditne pogodbe o refinanciranju in reprogramiranju treh kreditnih pogodb, ki jih je družba Lanca podpisala v obdobju od leta 2005 do leta 2008. Po drugi strani je družba Lanca Construcţii s prenovitvijo nadomestila družbo Lanca kot dolžnico za obveznosti, ki jih je ta sprejela do družbe BRD Groupe Société Générale. S to prenovitvijo družba Lanca ni imela več nobene obveznosti do družbe BRD Groupe Société Générale na podlagi prvotno odobrenih kreditov.

38

Poleg tega ni sporno, da niti P. Dumitraş niti M. Dumitraş nista poslovodji družbe Lanca Construcţii in da sta po prenovitvi kot hipotekarna poroka jamčila za obveznost zadnjenavedene družbe. Iz predložitvenega sklepa prav tako ni razvidno, da imata tožeči stranki v postopku v glavni stvari nezanemarljivo udeležbo v kapitalu navedene družbe.

39

Zato je ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, očitno, da ob sklenitvi kreditnih pogodb in pogodbe o zavarovanju z zastavo nepremičnine z dne 30. julija 2009 P. in M. Dumitraş nista delovala zaradi funkcionalnih povezav, ki bi jih imela z družbo Lanca Construcţii. Predložitveno sodišče mora ugotoviti še, ali sta P. in M. Dumitraş kot hipotekarna poroka te družbe delovala za namene, ki so del njune poslovne ali poklicne dejavnosti, in če ni tako, iz tega izpeljati vse primerne posledice za njuno morebitno opredelitev kot „potrošnikov“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13. Tako bi bilo med drugim, če bi P. Dumitraş kot hipotekarni porok deloval zaradi svojih funkcionalnih povezav z družbo Lanca, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

40

V teh okoliščinah je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člena 1(1) in 2(b) direktive 93/13 razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za pogodbo o zavarovanju z zastavo nepremičnine, ki jo sklenejo fizične osebe in kreditna institucija za zavarovanje obveznosti, ki jih je gospodarska družba sprejela v razmerju do te institucije v okviru kreditne pogodbe, kadar so te fizične osebe delovale za namene, ki so izven njihove poslovne ali poklicne dejavnosti, in niso funkcionalno povezane z navedeno družbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

41

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) sklenilo:

Člena 1(1) in 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za pogodbo o zavarovanju z zastavo nepremičnine, ki jo sklenejo fizične osebe in kreditna institucija za zavarovanje obveznosti, ki jih je gospodarska družba sprejela v razmerju do te institucije v okviru kreditne pogodbe, kadar so te fizične osebe delovale za namene, ki so izven njihove poslovne ali poklicne dejavnosti, in niso funkcionalno povezane z navedeno družbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.