Pritožba, ki jo VSM Geneesmiddelen BV vložila 1. decembra 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 16. septembra 2015 v zadevi T-578/14, VSM Geneesmiddelen BV/Evropska komisija

(Zadeva C-637/15 P)

(2016/C 048/27)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: VSM Geneesmiddelen BV (zastopnik: U. Grundmann, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Evropska komisija je v skladu s členom 13(3) Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (v nadaljevanju: uredba o zdravstvenih trditvah) morala najpozneje do 31. januarja 2010 sprejeti seznam z dopustnimi trditvami za snovi, ki se uporabljajo v živilih. Med pripravami za sprejetje takega seznama je bila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) zaprošena, da oceni trditve, ki so jih predložile države članice. Septembra 2010 pa je Komisija sporočila, da bo prekinila in ponovno preučila postopek za oceno trditev glede botaničnih snovi, po čemer je EFSA prenehala obravnavati te trditve. Komisija je prekinila zgolj postopek za oceno glede botaničnih snovi, ne pa postopka glede drugih, podobnih kemičnih snoveh.

Družba VSM Geneesmiddelen B.V. je Evropsko komisijo z dopisom z dne 23. aprila 2014 pozvala, naj EFSA naroči, naj nemudoma nadaljuje z oceno zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi, ki se uporabljajo v živilih.

Družbi VSM Geneesmiddelen B.V. močno škodujeta trenutni pravni zaostanek in negotovost na področju zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi, ki se uporabljajo v živilih. Več zdravstvenih trditev, ki so bile predložene Evropski komisiji, se nanaša na botanične snovi, ki se uporabljajo v proizvodih družbe VSM Geneesmiddelen B.V. Med temi so trditve glede koprive/urtica (trditve 2346, 2498 in 2787), šentjanževke/hypericum perforatum (trditvi 2272 in 2273), melise (trditve 3712, 3713, 2087, 2303 in 2848) ter virginijskega nepozebnika/hamamelis virginiana (trditev 3383). Nobene od teh trditev EFSA še ni ocenila in tako tudi niso bile v skladu s členom 13(3) uredbe o zdravstvenih trditvah vključene na seznam Komisije.

Pristojni komisar je pritožnico z dopisom z dne 19. junija 2014 obvestil, da so Komisiji različne države članice in gospodarski subjekti izrazili zaskrbljenost zaradi različne obravnave proizvodov, ki vsebujejo take snovi, na podlagi zakonodaje glede zdravstvenih trditev na živilih na eni strani in zakonodaje o tradicionalnih zdravilih rastlinskega izvora na drugi. Komisar je pritožnico obvestil, da Komisija v tej fazi ne bo začela z oceno zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi. Komisija naj bi potrebovala nekaj časa za opredelitev najboljšega načina ravnanja.

Odgovor komisarja za pritožnico ni sprejemljiv. Zato je pravni zastopnik pritožnice v tem postopku komisarju 8. julija 2014 poslal nadaljnji dopis, v katerem je navedel, da mora EFSA so 31. julija 2014 začeti z oceno zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi. Na ta dopis ni bilo odgovora.

Pritožnica je pri Splošnem sodišču vložila tožbo, v katerem je temu predlagala, naj ugotovi, da Komisija nezakonito ni sprožila ocene zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi prek EFSA, in podredno, razglasitev ničnosti odločbe, da ne sproži ocene zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi prek EFSA. Splošno sodišče je tožbo v zadevi T-578/14 zavrglo kot nedopustno s Sklepom z dne 16. septembra 2015. V tej pritožbi pritožnica Sodišču predlaga, naj navedeni sklep Splošnega sodišča razveljavi in odloči o tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču.

Splošno sodišče je pri sprejetju izpodbijanega sklepa bistveno kršilo postopek in pravo Unije. Ugotovilo je, da je tožba nedopustna, ker (i) je pritožnica zamudila določeni rok, (ii) pritožnica ni ustrezno dokazala, da ima pravni interes za sprožitev postopka, (iii) so prehodni ukrepi iz člena 28 Uredbe št. 1924/2006 zadostni za zaščito gospodarskih subjektov iz živilskega sektorja in za te subjekte sprejetje dokončnega seznama dovoljenih zdravstvenih trditev ne bi pomenilo gotove ugodnosti, ter (iv) določbe uredbe o zdravstvenih trditvah Komisiji dajejo široko diskrecijsko pravico za določitev časovnega okvira, v katerem je treba sprejeti seznam dovoljenih trditev. Te ugotovitve Splošnega sodišča so v nasprotju s PDEU, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in drugim pravom EU.

Komisija nima široke diskrecijske pravice v zvezi s tem, kdaj in kako naj ravna. V členu 13(3) Uredbe št. 1924/2006 je določeno, da se Komisija mora pred sprejetjem odločitve posvetovati z EFSA in da mora seznam sprejeti najpozneje do 31. januarja 2010. Tako glede posvetovanja z EFSA kot tudi glede sprejetja seznama najpozneje do 31. januarja 2010 Komisija nima nikakršne diskrecijske pravice. Splošno sodišče je navedlo napačno argumentacijo. Ker morajo države članice vsebino direktiv EU prenesti v roku, določenem v direktivi, in jih torej pravo EU zavezuje, enako velja za Evropsko komisijo, ki jo prav tako zavezujejo roki, določeni v Uredbi. Ker se to, da države članice zamudijo roke, šteje za očitno kršitev prava EU, enako velja za zamudo roka, določenega v uredbi o zdravstvenih trditvah, ki jo je storila Komisija.

Splošno sodišče je napačno navedlo, da so proizvajalci iz živilskega sektorja, kot je pritožnica, zaščiteni s prehodnimi ukrepi. Člen 28(5) Uredbe se neposredno sklicuje na člen 13(3) Uredbe, kar pomeni, da so prehodni ukrepi prenehali veljati najkasneje 31. januarja 2010. Lahko bi bilo sprejemljivo, da ta rok ni bil spoštovan in da se prehodni ukrepi uporabljajo tudi nekaj mesecev po 31. januarju 2010, zamuda zakonsko določenega roka za šest let pa ne more pomeniti izpolnjevanja ciljev uredbe o zdravstvenih trditvah.

Ker je pritožnica predložila trditve, ki so sedaj predmet ocene pri EFSA, se zadeva nanjo neposredno nanaša in je torej upravičena za vložitev tožbe proti Komisiji. Argumenti Splošnega sodišča v zadevi T-296/12 se v obravnavani zadevi uporabljajo.

Pritožnica je spoštovala roke, določene v členih 265 PDEU in 263 PDEU. Splošno sodišče je kršilo pravico pritožnice do učinkovitega sodnega varstva, določeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.