1.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 38/30

1.

Ali je mogoče iz besedila odločbe z dne 9. marca 2012 v zadevi C-564/10, Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung proti Pfeifer & Langen KG, sklepati, da se člen 3 Uredbe št. 2988/95 (1), ki določa ureditev zastaranja v pravu Skupnosti, uporablja za ukrepe zaradi plačila obresti, dolgovanih na podlagi člena 52 Uredbe (ES) št. 800/1999 (2) in člena 5a Uredbe (ES) št. 770/96 (3)?

2.

Ali je treba za obrestno terjatev šteti, da po naravi izhaja iz „nadaljevane ali ponavljajoče se“ nepravilnosti, ki preneha na dan plačila glavnice in zaradi katere se torej začetek teka zastaralnega roka za to terjatev prestavi na ta datum?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba začetek teka zastaralnega roka postaviti na dan storitve nepravilnosti, zaradi katere je nastala glavna terjatev, ali pa ga je mogoče postaviti le na dan izplačila pomoči ali sprostitve varščine, ki ustreza izhodišču za izračun navedenih obresti?

4.

Ali je treba za uporabo pravil o zastaranju, določenih v Uredbi št. 2988/95, šteti, da vsako dejanje, ki pretrga zastaranje glavne terjatve, pretrga tudi zastaranje obresti, čeprav v okviru dejanj, ki pretrgajo zastaranje glavne terjatve, te obresti niso omenjene?

5.

Ali zastaranje nastopi s potekom najdaljšega roka, določenega v členu 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95, če v tem roku plačilna agencija zahteva povračilo neupravičeno izplačane pomoči, ne da bi hkrati zahtevala plačilo obresti?

6.

Ali je bilo mogoče s petletnim zastaralnim rokom po splošni ureditvi, ki je bil v nacionalnem pravu z zakonom št. 2008-561 z dne 17. junija 2008 uveden v členu 2224 civilnega zakonika, nadomestiti – za zastaranja, ki na dan začetka veljavnosti tega zakona še niso nastopila – štiriletni zastaralni rok iz Uredbe št. 2988/95 na podlagi odstopanja iz člena 3(3) navedene uredbe?