Pritožba, ki so jo Westfälische Drahtindustrie GmbH in drugi vložili 30. septembra 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. julija 2015 v zadevi T-393/10, Westfälische Drahtindustrie GmbH in drugi/Evropska komisija

(Zadeva C-523/15 P)

(2015/C 389/23)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnice: Westfälische Drahtindustrie GmbH, Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG, Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG (zastopnik: C. Stadler, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba se nanaša na sodbo šestega senata Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. julija 2015.

Družbe Westfälische Drahtindustrie GmbH, Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG in Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG pritožbo utemeljujejo na teh razlogih:

Prvič, Splošno sodišče naj ne bi spoštovalo člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003, (1) sistema razdelitve pristojnosti in institucionalnega ravnotežja ter zahteve po zagotovitvi učinkovitega pravnega varstva, ker naj ne bi upoštevalo meja svoje neomejene sodne pristojnosti in naj ne bi vsebinsko preučilo izpodbijanega sklepa Komisije, ampak naj bi sprejelo samostojno odločbo o naložitvi globe. S tem se naj bi postavilo na mesto uprave in pritožnicam odvzelo možnost, da bi se branile zoper nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je pritožba zoper odločbe Splošnega sodišča omejena na pravna vprašanja.

Drugič, izpodbijana sodba naj bi kršila člen 261 PDEU in člen 31 Uredbe št. 1/2003 v delu, v katerem naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo upoštevnega datuma za presojo dejanskega in pravnega položaja in naj bi se v okviru neomejene sodne pristojnosti – ki jo je, kot je bilo predstavljeno zgoraj, poleg tega izvajalo napačno – oprlo na pravni in dejanski položaj ob njegovi odločitvi oziroma na dejstva iz leta od 2011 do 2013, torej po sprejetju izpodbijanega sklepa Komisije. Mnenje Splošnega sodišča naj ne bi bilo podprto z navajanjem odločb, ki jih je treba razumeti „v tem smislu“, temveč naj bi bilo iz prakse odločanja sodišč Unije jasno, da je mogoče dodatne informacije na eni strani upoštevati le v korist zadevnih podjetij, na drugi strani pa le, če so bile na voljo že ob sprejetju sklepa Komisije.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi s kršitvijo načela sorazmernosti in zahteve po enakem obravnavanju kršilo temeljne pravice pritožnic. Z neupoštevanjem načela, razvitega v zvezi s točko 35 Smernic o načinu določanja glob, da mora biti podjetjem, ki bodo plačala globo v obrokih, omogočeno, da to praviloma storijo v treh do petih letih, naj bi pritožnicam naložilo nesorazmerno globo, ki bi jo kvečjemu lahko plačale le v zelo dolgem obdobju. Poleg tega naj v okviru svoje analize zahteve po enakem obravnavanju v zvezi z uporabo načel, razvitih na podlagi točke 35 Smernic o načinu določanja glob, in upoštevnim datumom ne bi upoštevalo primerljivosti dejanskih stanj.

Nazadnje naj bi Splošno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo tudi temeljno postopkovno pravico do zagotovitve učinkovitega pravnega varstva pritožnic s tem, da se je v okviru izvajanja neomejene sodne pristojnosti oprlo na izračune Komisije glede globe in dejstva, ki so jih navedle stranke. To naj ne bi zadostovalo za celovito in neomejeno presojo s strani nevtralnega sodišča, ki je potrebno v okviru učinkovitega pravnega varstva zoper sklepe Komisije o naložitvi globe.

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).