|
5.10.2015 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 328/5 |
Pritožba, ki so jo vložili Ackermann Saatzucht GmbH & Co.KG, Böhm-Nordkartoffel Agrarproduktion GmbH & Co. OHG, Deutsche Saatveredelung AG, Ernst Benary, Samenzucht GmbH, Freiherr Von Moreau Saatzucht GmbH, Hybro Saatzucht GmbH & Co. KG, Klemm + Sohn GmbH & Co. KG, KWS Saat AG, Norddeutsche Pflanzenzucht Hans-Georg Lembke KG, Nordsaat Saatzuchts GmbH, Peter Franck-Oberaspach, P. H. Petersen Saatzucht Lundsgaard GmbH, Saatzucht Streng – Engelen GmbH & Co. KG, Saka Pflanzenzucht GmbH & Co. KG, Strube Research GmbH & Co. KG, Gartenbau und Spezialkulturen Westhoff GbR, W. von Borries-Eckendorf GmbH & Co. KG 24. julija 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 18. maja 2015 v zadevi T-559/14, Ackermann Saatzucht GmbH & Co. KG in drugi/Evropski parlament, Svet Evropske unije
(Zadeva C-408/15 P)
(2015/C 328/05)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožniki: Ackermann Saatzucht GmbH & Co.KG, Böhm-Nordkartoffel Agrarproduktion GmbH & Co. OHG, Deutsche Saatveredelung AG, Ernst Benary, Samenzucht GmbH, Freiherr Von Moreau Saatzucht GmbH, Hybro Saatzucht GmbH & Co. KG, Klemm + Sohn GmbH & Co. KG, KWS Saat AG, Norddeutsche Pflanzenzucht Hans-Georg Lembke KG, Nordsaat Saatzuchts GmbH, Peter Franck-Oberaspach, P. H. Petersen Saatzucht Lundsgaard GmbH, Saatzucht Streng – Engelen GmbH & Co. KG, Saka Pflanzenzucht GmbH & Co. KG, Strube Research GmbH & Co. KG, Gartenbau und Spezialkulturen Westhoff GbR, W. von Borries-Eckendorf GmbH & Co. KG (zastopniki: P. de Jong, P. Vlaemminck, B. Van Vooren, odvetniki)
Drugi stranki v postopku: Evropski parlament, Svet Evropske unije
Predlogi
Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:
|
— |
ugotovi, da je Splošno sodišče v sklepu v zadevi T-559/14 napačno uporabilo pravo, s tem da je ugotovilo, da se Uredba (EU) št. 511/2014 (1) o ukrepih za izpolnjevanje obveznosti uporabnikov iz Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe v Uniji ne nanaša posamično na pritožnike; |
|
— |
v celoti razveljavi Sklep Splošnega sodišča v zadevi T-559/14 in ugotovi, da se izpodbijana uredba neposredno in posamično nanaša na pritožnike, in zato ugotovi, da je razveljavitvena tožba dopustna; |
|
— |
zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, da to odloči o vsebini. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Prvi pritožbeni razlog – Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče, s tem ko je ugotovilo, da se nanje izpodbijana uredba posamično ne nanaša, napačno uporabilo pravo. Trdijo, da se člen 263, četrti odstavek, PDEU nanje posamično nanaša, saj obstaja pravno nasprotje med dvema mednarodnima pogodbama, katerih stranka je Evropska unija (Mednarodna konvencija za varstvo novih rastlinskih sort in Nagojski protokol h Konvenciji o biološki raznovrstnosti), pri čemer se s prvo izvaja člen 13 Listine EU o svobodi do znanstvenega raziskovanja. Kasneje sta bili obe mednarodni pogodbi preneseni v Evropsko unijo z dvema uredbama, ki imata neposredni učinek: zgodnejša Uredba 2100/94 pritožnikom priznava temeljno pravico do raziskovanja, in kasnejša izpodbijana Uredba 511/2014 to pravico strogo omejuje. Nobena od teh uredb na podlagi prava EU ne zahteva in niti ne dopušča zakonodajne intervencije na ravni držav članic, na ravni EU pa ni potrebno sprejeti niti izvedbenih niti delegiranih aktov.
V tem pravnem okviru pritožniki trdijo, da se člen 263, četrti odstavek, PDEU nanje posamično (in neposredno) nanaša, saj so izpolnjeni naslednji pogoji: so člani pravne kategorije oseb, ki imajo „posebno pravno upravičenje“ (kot imetniki pozitivne pravice do prostega dostopa do rastlinskega materiala, t.i. oprostitev za žlahtnitelje), ki je sicer ni v sami izpodbijani uredbi, vendar je v drugi uredbi z neposrednim učinkom, ki ne zahteva nobenega nadaljnjega izvajanja na nacionalni ravni; izpodbijana uredba je v nasprotju z višjimi pravnimi pravili, zlasti s členom 13 Listine EU in mednarodnim sporazumom, katerega stranka je EU; pravna kategorija je zaprta in absolutna in se sicer na pritožnike posamično ne nanaša v družbeno-ekonomskem smislu, vendar pa se nanje nanaša v pravnem smislu, saj obstaja le ena temeljna oprostitev za žlahtnitelje, ki ne ogroža „podobnih“ pravic.
Drugi pritožbeni razlog – Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni odločilo, ali bi morala zakonodaja EU zlasti upoštevati položaj pritožnikov na podlagi izrecnih določb višjih pravnih pravil, če izpodbijana uredba pritožnike prisili v pogodbeno razmerje, ki posega v višji predpis, zlasti v člen 13 Listine Evropske unije.
Tretji pritožbeni razlog – Pritožniki trdijo, da bi ugotovitev nedopustnosti vodila v praznino v sistemu sodnega varstva EU, kar je v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije. Po eni strani žlahtnitelji rastlin svojo pravico črpajo neposredno iz Uredbe št. 2100/94, pri čemer gre za izvajanje člena 13 Listine Evropske unije in mednarodnih obveznosti Evropske unije na podlagi Konvencije UPOV. Po drugi strani pa izpodbijana Uredba št. 511/2014 določa dolžnost skrbnega ravnanja z neposrednim učinkom, pri čemer izpodbijana uredba sama izvaja Nagojski protokol, katerega podpisnica je Evropska unija. V obeh primerih na podlagi prava EU absolutno ni potrebno, niti ni zakonsko dovoljeno, nadaljnje izvajanje s strani institucij EU (v obliki zakonskih aktov EU), niti s strani držav članic z njihovo nacionalno zakonodajo na podlagi prava EU. Posledično, sodni nadzor dejansko ni mogoč na podlagi člena 267 PDEU, niti ne bodo sprejeti prepisi v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Pritožniki trdijo, da merilo iz člena 92 sodbe Inuit (C-583/11 P) določa, da je, ko je ustrezna stopnja sodnega nadzora povezana z odgovornostjo za izvedbo izpodbijanega ukrepa, edino možno sklepanje, da je na tej stopnji edini razpoložljiv in ustrezen postopkovni ukrep za sodni nadzor neposredna tožba na podlagi člena 263 PDEU.